V krizi smisla tiči misel






         

8.03.2016

O ekonomskih učinkih kulture – z okrogle mize v Kinu Šiška

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 8.03.2016

S strani znanke sem bil naprošen, da zapišem argumente, ki sem jih predstavil na potekli okrogli mizi o ekonomskih učinkih kulture v Kinu Šiška. Morda/verjetno so zanimivi tudi sicer, zato so zapisani tudi spodaj.

Osnovni argumenti, ki sem jih torej predstavil, so bili:

1) Ko govorimo o ekonomskih učinkih kulture in/ali kulturnih in kreativnih industrijah ne govorimo o kulturni ekonomiki: slednja je veliko večje področje, in vključuje denimo ekonomiko gledališča, plesa, glasbe, trge likovnih del, študije povpraševanja in ponudbe v umetnosti, organizacijo in strukturo trga v umetnosti, ekonomiko kulturne politike, itd.

2) So pa ekonomski učinki velika tema tudi v kulturni ekonomiki, kjer je v letu 1987 nastopil prvi večji kritični članek ameriškega profesorja Brucea A. Seamana, ki še danes velja za največjo avtoriteto na področju ekonomskih učinkov kulture (leta 2012 je gostoval tudi v Mariboru v okviru EPK). V Evropi se je večje govorjenje o ekonomskih učinkih kulture pričelo s študijo Johna Myerscougha The economic importance of the arts in Britain, izdano leta 1988, ki je izračunala velikanske (makro)ekonomske učinke britanske kulture. Študija je doživela ogromno kritik, še danes pa velja vsaj v raziskovanju kulturne politike (pa tudi na akademskem polju kulturne ekonomike) splošno sprejeto mnenje, da makroekonomski kazalniki, ki so velikokrat močno prenapihnjeni, ne morejo biti pokazatelj vrednosti kulture. Zgovorna sta tudi primera študij Arts & Economic Prosperity v ZDA v začetku 2000ih, ki so ocenila ekonomsko donosnost ameriških nevladnih organizacij na področju umetnosti v razmerju več kot 1:8 (vsak dolar vložen v takšno obliko kulture se povrne 8-krat, kar je bolje kot skoraj katerakoli donosnost na delniških trgih). Na podlagi tega so v ZDA močno povečali sredstva za NEA (National Endowment for the Arts, kar je – v odsotnosti organov na ravni ameriške javne uprave, saj Američani ne poznajo kulturne politike v evropskem smislu – osrednja ameriška institucija, ki skrbi za financiranje umetnosti in kulture). Ko se je pokazalo, da donosnosti, ki so jo pričakovali, ni bilo od nikoder, so kasneje sredstva ponovno močno znižali, tema ekonomskih učinkov ameriške kulture pa je postala bolj posmeh kot kaj drugega, čeprav se omenjena študija (Arts & Economic Prosperity) izvaja še naprej, vsakih nekaj let, s podobnimi rezultati. Na ravni EU je podoben primer študija The Economy of Culture in Europe (leta 2006 jo je naredilo belgijsko svetovalno podjetje KEA), ki je bila že od začetka bolj lobistični kot znanstveni projekt, prinesla pa je rezultate, ki govorijo, da je sektor kulture eden najhitreje rastočih sektorjev na ravni EU, po ekonomskih učinkih pa na boljšem kot avtomobilska, kemijska in živilska industrija ter poslovanje z nepremičninami. Na osnovi »prerokb« te študije je EU prvič v zgodovini sprejela posebno strategijo na področju kulture, povišala pa tudi sredstva zanjo. Po mojih, večkrat preverjenih informacijah je v zadnjih letih prišlo do enakega obrata kot v ZDA: ko se je pokazalo, da kultura ni niti približno toliko donosna kot je bilo to napovedano, se je zgodba obrnila in le še redkokdo na ravni EU, še manj pa v akademskih krogih želi razpravljati o ekonomskih učinkih kulture.

3) Povedano je, vsaj po mojem mnenju, izključno posledica slabih študij in ne toliko ekonomskih učinkov kulture kot teme. Žal se je slednje izrazito pogosto izrabljalo/zlorabljalo za lobistične namene in boj kulturnikov za (velikokrat javna, pa tudi sponzorska, torej zasebna) sredstva, še danes pa manjkajo odgovori na najbolj osnovna vprašanja glede ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov: a) ali ti učinki dejansko obstajajo; b) kolikšni so; c) od česa so odvisni. Študija, ki sem jo na makroekonomski ravni sam izvedel v preteklih dveh letih je pokazala, da imajo kulturne dejavnosti (gre za osem sektorjev: Kulturne in razvedrilne storitve, storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve, prirejanje iger na srečo in stav; Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa; Arhitekturne storitve in projektiranje, tehnično preizkušanje in analiziranje; Športne in druge storitve za prosti čas; Založniške storitve; Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov, predvajanje radijskih in televizijskih programov; Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve, informacijske storitve; Oglaševanje in raziskovanje trga) še posebej v Sloveniji (v primerjavi z državami EU) precej velike ekonomske učinke, med 63 sektorji slovenskega gospodarstva jih med najboljšimi 15timi najdemo kar 6. Poleg tega je jasno videti, da je donosnost kulturnih sektorjev v katerikoli državi EU večja od vseh drugih področij »javnega sektorja«: šolstva, zdravstva, javne uprave, obrambe, sociale itd. Iz tega je jasno vidno, da ekonomski učinki kulture obstajajo in so lahko močni, vendar je potrebno biti pri njihovi uporabi zelo previden, saj so lahko hitro zlorabljeni v interesne namene.

4) Obstaja tudi velik problem, ko uporabljamo grobe makroekonomske kazalnike, kot so prispevek k BDP, dodani vrednosti in zaposlenosti za oceno ekonomskih učinkov (kateregakoli –ne le kulturnega) sektorja. S tem namreč merimo bolj velikost sektorja, manj pa njegovo ekonomsko propulzivnost. Normalno je, da javna uprava kot eden največjih sektorjev po obsegu tudi prispeva enega največjih deležev k BDP, absurdno pa bi bilo trditi, da je ekonomsko kaj prida donosna. Zato je veliko bolj primerno ekonomske učinke meriti z uteženimi količinami, kot je npr. bruto dodana vrednost na zaposlenega; ali z izračunom multiplikatorjev, kar je verjetno ekonomsko najbolje. Tudi ti izračuni pa pokažejo enako sliko kot zgoraj – kultura je vsaj v Sloveniji uvrščena zelo visoko in daleč pred vsemi drugimi javnimi sektorji – sociala, šolstvo, zdravstvo, itd. Zato ni res, da »ne moremo meriti prispevka kulture k BDP«: lahko ga merimo, vendar moramo biti zelo previdni pri uporabi kazalnikov. Vendar pri tem ni nič posebnega na kulturi: enako velja za prav vse sektorje slovenskega gospodarstva, da je torej potrebno biti previden pri uporabi omenjenih kazalnikov, saj enake napake lahko nastopijo tudi tam.

5) Obstajajo tudi alternativne metode, s katerimi lahko merimo »vrednost kulture«. Na prvem mestu so to metode kontingenčnega vrednotenja, ki so danes tudi najpogosteje uporabljene metode v akademski sferi pri govorjenju o merjenju vrednosti kulture – z njimi v anketah sprašujemo prebivalce nekega okolja ali določeno ciljno skupino ljudi, koliko bi bili pripravljeni plačati za spremembo v ravni neke javne dobrine (npr. za očiščenje oz. prenovo kakšne katedrale, kulturnega objekta, itd.). Veliko se govori tudi o merjenju sreče oz. life satisfaction, kot alternativi za metode kontingenčnega vrednotenja. Uporabljajo se tudi metode, ki jih je omogočil razvoj interneta, kot so Google News in Google Trends – z njimi se predvsem ugotavlja priljubljenost/klikanost nekega dogodka oz. objekta. Zadnja metoda, ki jo bom omenil, ki je verjetno najbolj primerna kot alternativa makroekonomskih analizam, je metoda ex-post ekonometrične verifikacije, ki po dogodku samem s statističnimi in ekonometričnimi metodami preverja, ali so bili prisotni kakšni zaznavni dvigi prihodkov, zaposlenosti, turistov, itd. Slednjo metodo verjetno kot edini na svetu razvijamo v nekaterih študijah zadnjih let prav Slovenci (npr. Kovač in Srakar 2013 – ekonomski učinki EPK Maribor 2012; Slabe Erker in Srakar 2015 – ekonomski učinki EuroBasketa 2013; Srakar, Vecco in Slabe Erker 2015 – ekonomski učinki beneških karnevalov).

6) Zadnja stvar, ki jo bom omenil, so javna sredstva za kulturo. Kot že rečeno, se je velikokrat zlorabljalo govorjenje o ekonomskih učinkih kulture za argumentiranje za povišanje javnih sredstev za kulturo –bodisi za kak dogodek ali sredstev za kulturo nasploh. Če bi bili ekonomski učinki res veljaven argument za kaj takšnega, bi bilo najbolj smiselno podpreti gradbeništvo, industrijske panoge in oglaševanje, kar je absurd, saj vemo, da te panoge prav dobro (celo veliko bolje) uspevajo brez javnih sredstev. Zato je pri govorjenju o javnem financiranju na prvem mestu razmislek, na katerih področjih trg ne deluje dobro oz. so to javne dobrine. Jasno je, denimo, da zdravstvo, šolstvo, sociala niso ekonomsko propulzivne panoge (to tudi ni v njihovem poslanstvu), kljub temu pa tu mora biti prisotna v veliki meri država, saj bi sicer močno trpela kakovost in količina teh dobrin. Zato ekonomski učinki zagotovo niso dober argument za javno financiranje, kljub temu pa so lahko pomemben pokazatelj uspešnosti kulturnega dogodka in s tem, če ne drugega, informacija zasebnim financerjem in podpornikom dogodka.

  • Share/Bookmark


1 komentar »

  1.   UmetnikiZaHitlerja — 10.03.2016 @ 17:55

    Kulturi bi morali ukiniti vsakršno državno pomoč. Umetniki so bili prvi nacisti in tudi sedaj niso nič boljši. Ekonomski učinki državne kulture v Sloveniji dvajsetmilijard eurov minusa in dolg narašča.Te zveri bi storile vse za denar. Resnično svobodni umetniki, ki se proti temu borijo pa niso plačani od države, saj ne vpadejo v okvir zločinskega komunizma.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |