V krizi smisla tiči misel






         

23.04.2017

O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture – Članek za IG Kultur Österreich

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Spodnji prispevek bo v maju objavljen v časopisu dunajskega združenja IG Kultur Österreich, mislim, da ene največjih avstrijskih zagovorniških organizacij na področju kulture.

O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture

Uvod: ali je kultura javna dobrina?

V uvodu v ta kratki prispevek postavimo kratko in, kot se hitro izkaže, zelo provokativno vprašanje: ali je kultura javna dobrina? In, v kolikor ne, kaj to pomeni? Izven ekonomskih krogov se bo to marsikomu zdelo to vprašanje trivialne narave (saj je vendar »vsakemu jasno, da je kultura nekaj javnega značaja«) in na drugi strani tudi moteče in heretično. Kaj pa znotraj ekonomskih krogov?

Ekonomisti največkrat pravimo, da je neka dobrina javna, kadar hkrati zadošča dvema temeljnima zakonitostma: neizključljivosti (iz uživanja dobrine ne moremo izključiti nikogar) ter netekmovalnosti (če dobrino uživam jaz, jo lahko nemoteno uživa tudi kdorkoli drug). Hitro postane jasno, da kultura dejansko v nobenem primeru ne more biti tako opredeljena javna dobrina, vsaj v večini primerov: iz gledališke predstave lahko gledalce izključimo tako, da morajo plačati vstopnino; to, da berem knjigo pomeni, da je ne more ob istem času brati tudi kdo drug; iz gledanja filma nas ponovno lahko »izključijo« vstopnine v kinodvoranah. Le zelo redke kulturne dobrine, kot so denimo javni kipi, imajo povsem javni značaj.

Vendar ni potrebno skočiti v zrak (»kaj pa zdaj – kakšne neoliberalne neumnosti, seveda je kultura javna dobrina in jo moramo financirati s strani države…«). Res je le to, da mora za optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin poleg trga delovati še kak drug mehanizem, saj trg na področju kulture ne deluje dobro. O tem obstaja vrsta dokazov, verjetno pa jih je najbolj pregledno in celovito povzel v svojem prispevku iz leta 2003 Bruno Frey. Frey govori o številnih pomanjkljivostih trga v kulturi, tako na ravni ponudbe kot povpraševanja.

Pred leti sem sam, ko sem pripravljal magistrsko nalogo, naletel na argument, ki je še danes verjetno najbolj trden v ekonomskem smislu, ko želimo upravičiti javno financiranje kulture. Jasno je, da je potrebno pokazati, da ima trg na področju kulture pomanjkljivosti, takšne, ki že v temelju pomenijo, da mora za (družbeno) optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin posredovati nekdo izven tržnega sistema. Ena takšna pomanjkljivost je očitna: kultura ima tako imenovane »eksternalije« oziroma zunanje učinke. Preprosteje povedano, kultura ima učinke tudi za tiste, ki niso vključeni v »uporabo« kulturnih dobrin – tudi za tiste, ki kakšne predstave ali razstave ne vidijo, koncerta ne poslušajo, knjige ne preberejo in se kipa ne dotaknejo. Še več, te vrednosti so lahko celo precejšnje. Najbolj znana tovrstna študija je študija danske profesorice Trine Bille, ki je pokazala, da vrednost danskega kraljevega gledališča sestavlja več kot 90% takšnih vrednosti, ki jim ekonomisti pravimo vrednosti neuporabe. Celo več, v kolikor želimo upravičiti javne subvencije takšnim ustanovam, kot je dansko kraljevo gledališče, moramo velikokrat celo nujno upoštevati tovrstne vrednosti.

Povedano z jezikom ekonomistov: namesto individualne krivulje koristnosti moramo upoštevati socialno koristnost, (šele) s tem pa se presečišče krivulj koristi in stroškov (ekonomsko ravnovesje) premakne v točko, kjer je kulture »ravno dovolj«, vsekakor pa precej več, kot če bi upoštevali le potrebe trga. Kot bi dejali matematiki: quod erat demonstrandum. S tem se argument lahko sklene in to je zadosten razlog, da kultura potrebuje tudi financiranje s strani države, v kolikor želimo, da jo imamo »good and plenty« (naslov knjige razvpitega ameriškega kulturnega ekonomista Tylerja Cowena iz 2006).

Vendar: kako prepričati ministra za finance?

Zgodba pa na žalost ni tako enostavna. Če boste prišli do ministra za finance v katerikoli državi in mu povedali, da mora podpreti kulturo, ker, da trg tu ne deluje dobro in da ima kultura »vrednosti neuporabe«, bo verjetno v vas bolščal »kot tele v nova vrata«. Še en kulturnik, ki ne razume jezika, v katerem govorimo mi. Povejte mi, kakšne koristi bo naša država imela od kulture? Ali bo kultura prinesla nova delovna mesta? Ali bo zato zbranih več davkov? Bo podjetjem šlo kaj bolje? Ali bo s tem porasel vsaj turizem in petični gosti v domačih prenočiščih?

Najprej mu odgovorimo, kot želi: »Da, gospod minister – dejansko vam bo kultura prinesla nova delovna mesta in prihodke v gospodarstvo«. Čeprav je razprava o tej temi povsem zmedena in polna zlorab, tiste redke študije, ki bi jim lahko glede tega pripisali kredibilnost, dejansko pokažejo, da so multiplikatorji (pojem, ki v grobem označuje donosnost nekega sektorja v primerjavi z vsemi drugimi v državi) za dejavnosti, ki bi jih lahko označili za kulturne, res med visokimi, včasih celo med najvišjimi med vsemi sektorji. Kultura torej dejansko ima velike ekonomske učinke.

Vendar je na mestu kratek dodaten odstavek. Žal sem pred nedavnim zamudil obisk nekega visokega strokovnjaka EU za kulturne industrije v Sloveniji, sem pa slišal njegove izjave, ki jih je dajal za slovensko televizijo. Trdil je, da se premalo zavedamo »dokazljivih« ekonomskih učinkov kulture in da se da celo natančno določiti velikanske ekonomske učinke kulturnih festivalov in dogodkov. Nekaj takšnega je (žal – ne morem reči ničesar drugega) popolna izmišljotina. Res je sicer, da obstaja vrsta študij, ki trdijo natančno to – vendar bi si upal trditi, da so prav vse od teh študij polne netočnosti in šibkih metodoloških postopkov. Dejansko po štirih desetletjih od prve ekonomske impaktne študije na področju kulture, znamenite študije Cwija in Lyalla (1977), in dobesedno tonami opravljenih podobnih študij, nismo odgovorili niti na najbolj osnovna vprašanja na področju. Na eni strani so problem metodološko hudo sporne impaktne študije (najboljši prispevek na to temo je verjetno še vedno Seamanov iz 1987, čeprav ima že kar »dolgo brado«), na drugi pa konkurenčna metodologija kontingenčno vrednotnih študij, akademsko bolje sprejeta, vendar prepolna lastnih pomanjkljivosti in napak, nenazadnje pa celo izogibanju odgovorov na osnovna, »klasična« vprašanja o ekonomskih učinkih kulture, ki češ, da so »nepomembna«.

Govoriti o tako rekoč kakršni koli resni vednosti na tem področju, kaj šele o točnih številkah, je torej milo rečeno hudo sporno – je pa to (zelo) pogosto, zlasti s strani uradnikov, ki slepo zaupajo študijam, kot je bila The Economy of Culture in Europe iz 2006, ki so zgrajene zgolj na osnovnih deskriptivnih statistikah in so dejansko lahko le vir povsem osnovnih informacij in zagotovo ne kakršnih koli natančnejših vpogledov in premislekov, kaj šele kasnejših ukrepov. V zvezi s tem prej omenjeni Bruno Frey govori o »arts people« (ki slepo zaupajo tovrstnim študijam) in »arts economists« (ki da so na strani kontingenčnih študij). Sam se ne bi strinjal le s slednjim – dejansko stojijo »arts economists« na strani kontingenčnega vrednotenja, kar pa je huda napaka. Prav zaradi nje smo izgubili vsaj dve desetletji iskanja resnejših odgovorov o »dejanskih« ekonomskih učinkih kulture, vprašanje pa je, ali se bodo naposled tudi »arts economists« prebudili in ozavedli, da je prav njihova ignoranca do teh vprašanj najverjetneje povzročila, da tovrstne trditve »visokih strokovnjakov« še naprej prepričajo javnost.

Vendar: kaj torej reči ministru za finance? Kako ga prepričati? Kot smo dejali, vendarle obstaja nekaj trdnejše evidence, ki dejansko kaže, da precejšnji ekonomski učinki kulture dejansko obstajajo. Ali mu to povedati? In ali ostati zgolj na tem?

Po skoraj desetletju, ki sem ga tudi sam preživel v različnih prepričevanjih na ravni ministrstev, dejansko menim, da mu to velja povedati. Čeprav je to napačen argument za javno financiranje kulture v smislu ekonomske teorije (saj ne pove prav ničesar o »javni naravi« kulture, ki bi morala biti edini pokazatelj upravičenosti javnega financiranja), pa je najverjetneje edini, ki mu bo prisluhnil, vsaj v času prebujanja iz posledic ekonomske krize. Umetnost in kultura torej dejansko imata precejšnje multiplikatorje, kar lahko država izkoristi predvsem za večje javne investicije in vlaganja – slednja so tako lahko na eni strani pot iz gospodarske krize in na drugi strani koristni temelj in nadgradnja bodočega delovanja kulture.

Sklep

V tem kratkem prispevku smo se lahko malce resneje dotaknili le treh ekonomskih argumentov za javno financiranje kulture. Nismo torej govorili o Baumolovi bolezni (še enem argumentu, ki se je pokazal kot napačen pri zagovoru javnega financiranja kulture), o nesimetričnih informacijah in problemu moralnega hazarda, o neenakosti porazdelitve kulturnih dobrin, o ekonomijah obsega, in o meritornem značaju kulturnih dobrin. Opozorili pa smo na tri ugotovitve: prvič, da kultura zagotovo ni klasična javna dobrina v ekonomskem smislu; drugič, da je ekonomsko najtrdnejši argument za javno podporo kulture utemeljen na eksternalijah in vrednostih neuporabe; in tretjič, da je argument ekonomskih učinkov kulture sicer v ekonomski teoriji napačen (predvsem pa velikokrat zlorabljen in predmet številnih problematičnih študij in analiz), da pa bi ga bilo vseeno mogoče obrniti v dobrobit kulture in države in družbe nasploh.

V bodoče si sam želim veliko več študij na področju ekonomike kulturne politike, ki je v veliki meri neraziskano področje – tema ekonomskih učinkov kulture je le ena, kjer velja, da je razprava nedorečena in bi potrebovala veliko več resnejših evidenc in argumentov. Področja, kot so ekonomika javnih proračunov v kulturi, povezava med javnim financiranjem in zaposlenostjo v kulturi, razmerje med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo, sestavljeni indikatorji v kulturi (in kulturna statistika nasploh), mednarodna menjava s kulturnimi dobrinami, metode evalvacije učinkov kulturnopolitičnih ukrepov, so le nekatere od tem, ki so v veliki meri ali skorajda povsem odprte in neraziskane. Upam, da bo počasno odpiranje razprave na področju, kot jo načenja tale kratek članek, prispevalo k ozavedenju tega raziskovalnega manka in aktivnejšemu delu v bodoče.

O avtorju: Dr. Andrej Srakar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in glavni urednik znanstvene revije Review of Economics and Economic Methodology (REEM). Njegovi prispevki so bili med drugim objavljeni ali sprejeti v objavo v revijah, kot so Journal of Cultural Economics, Journal of Cultural Heritage, Cultural Trends, European Planning Studies, International Journal of Arts Management, Creativity and Innovation Management in Poetics. Več kot deset let aktivno raziskuje na področju kulturne ekonomike in je član znanstvenega odbora prihajajoče jubilejne 20. mednarodne konference združenja Association for Cultural Economics International (ACEI) v Melbournu.

  • Share/Bookmark

Mnenje o raziskavi “Cultural Participation and Inclusive Societies. A thematic report based on the Indicator Framework on Culture and Democracy. December 2016″

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Tale zapis je bil predstavljen na srečanju avtorjev Kompendija kulturnih politik in trendov v Evropi na Cipru 30. in 31. marca 2017. Po besedah sodelavke, ki je to predstavila, je naletel na veliko odziva. Ker menim, da so tovrstni projekti, kot je IFCD (Indicator Framework on Culture and Democracy) lahko precej nevarni, t.j. vodijo v sporne in netočne zaključke, ki se nato uporabljajo pri sprejemanju odločitev, ga objavljam tudi javno. Raziskavo v celoti sicer najdete tukaj.

SHORT OPINION ON THE REPORT ON »CULTURAL PARTICIPATION AND INCLUSIVE SOCIETIES. A THEMATIC REPORT BASED ON THE INDICATOR FRAMEWORK ON CULTURE AND DEMOCRACY. DECEMBER 2016«

In general, the work on gathering cultural indicators is a worthwhile and extremely difficult endeavour. Cultural statistics are not provided systematically and in sufficiently long and equidistant (e.g. yearly-based) time series by e.g. Eurostat. To this end, I strongly support such reports as provided here and the work on the IFCD in general.

On the other hand, in a renowned article, Diamond and Hausman (1994) question the »numbers« provided by contingent valuation methodology (which is of course unrelated to the report, but used as illustration) in an often quoted question: »Is some number better than no number?«. Indeed, Hausman recalls this in a 2012 article (Hausman, 2012) and considers even his certain hopes of CVM providing some meaningful numbers after a time, as »hopeless«.

I do not think the situation in the case of IFCD and its usage is hopeless, it is promising, but I find several problems with the indicators and in the provided report, shortly listed below:

1) Inadequate description of the methodological procedure: in the report, I miss a more adequate description what exactly is measured by »cultural participation«. Apparently, this is a composite indicator taken from IFCD, including some n number of indicators collected in 7 dimensions listed in the final part of the results’ part of the report. The construction of the measure is not clear from the report, although from a general IFC report it can be concluded that this is a mere summation-based measure of 7 individual components, based on summation of n indicators (by components of course). But this should be clearly provided in the report, as otherwise we do not know what is measured at all. Furthermore, methodology used should be described – of course it includes (apparently) only Pearson correlations with some basic confidence intervals provided in graphs, but justification of this procedure should be provided (related to required sample size, reliability and validity of the results and, if possible, some additional sensitivity analysis).

2) Problems in the methodology Nr. 1: the study often uses Pearson’s correlation on the sample size of ~20. Although in theory nothing is wrong with such procedure, the reliability (and validity) of such results and, mainly, their interpretations, is clearly (highly) questionable. The sample size problem here is extremely dire, and, likely, there is some strong heterogeneity in the dataset (e.g. by welfare regime, cultural policy models, etc.) which is left completely unaddressed, at least as far as I could see.

3) Problems in the methodology Nr. 2: If the measures are composite indicators, based on mere summation (after standarization of course which has been done), and the indicators are likely prone to significant errors (they are even collected for different years – see the IFCD main report), the »practical« errors (not the ones in theoretical confidence intervals) are likely extremely huge. It is e.g. possible/probable there are outliers in the data due to numerous reasons, including mistakes in measurement, and in this case this likely has a huge influence on the results.

4) Causality: The study even discusses causality, which is absurd: of course there exist significant questions of reverse causality in this dataset and relationships analyzed, but I very much fear the data available by this study (mainly related to sample size and quality of the data) do not allow meaningful conclusions regarding this. Furthermore, as pointed in a recent article by Ruiz Pozuelo, Slipowitz and Vuletin (2016, https://publications.iadb.org/handle/11319/7758?locale-attribute=en) problems in estimating causality in relationships to the institutional indicators can be huge.

5) Presentation of the results: at least a complete table of all correlations (of all the relevant/included variables) with sample sizes and other statistics should be provided.

In general, I do not want to be too pessimistic and critical about the report. Again, I think that such endeavours could be useful if in future more attention will be provided to a) construction of the indicator (additional considerations to weighting procedures and sensitivity analysis to the consequences of using different weights for different indicators/components); b) quality of the data – there will always be a problem of sample size as the number of countries will be limited, so in this case at least some time series considerations should be provided, also: at least the year/s of the data should match, as one would assume there have been some significant changes in past decade, if for nothing else, for the consequences of the economic crisis (the data for 2003 or 2007 will/could, therefore, be significantly different than for 2013… – some data collected are from 2007/2011/2014 and other years and some for the apparent reference year 2013 (or 2014?)); c) methodology: simple Pearson’s correlation analysis is simply not enough for a discussion on this topic – if you want to address causality, as the report does (and should), significantly more methodological effort should be provided.

I must say I see a danger that due to relatively low usage of more complex statistics in cultural policy research the researchers in the field could indeed take the graphs for granted and perhaps (likely) even confuse the results in the analysis for causal effects (despite warnings in the study) and, in this manner, such efforts could cause more »noise« than information. As said previously, I have serious concerns about the reliability and validity of the results, which are not adequately addressed in the report, as much as I managed to read in a short time (if I skipped something, I apologize).

Nevertheless, I suggest to spend more effort on the above suggestions in future and hope that my opinion will be useful despite its critical tone.

P.S.: I did not spend much effort on the discussion on the interpretation of the results – although being a cultural economist I am not an expert on cultural participation and it could be that also some contentwise results could be questionable/debatable as well. I hope some other experts could be contacted to discuss those issues as well.

Author:
Andrej Srakar, PhD; Research Associate, Institute for Economic Research, Ljubljana; Assistant Professor, Faculty of Economics, University of Ljubljana.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |