V krizi smisla tiči misel






         

17.02.2018

Obrobje in kultura v Sloveniji

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 17.02.2018

Spodaj najdete kratek povzetek predstavitve s festivala Fronta, Murska Sobota, 1.9.2017, ki ga objavljam po daljšem času v luči vsega, kar berem te dni – različnih napadov na področje kulture, ki se zdijo precej nevarni, saj občasno prihajajo od posameznikov, ki imajo precejšen političen vpliv v Sloveniji (verjetno pa so resnično del kakšne njihove predvolilne “igre”).

Na predstavitvi v Murski Soboti smo obravnavali problem decentralizacije podeljevanja sredstev v kulturi v Sloveniji. V prvem delu smo opozorili na nekaj mitov v slovenski kulturni politiki, ki se jih da zelo enostavno ovreči s kvantitativno analizo (celotno predstavitev, na kateri to temelji, najdete tukaj). Prvi govori o tem, da je kultura družbeni parazit in ne prinaša ničesar k bruto domačemu proizvodu. Slednjega ovržejo že preproste input-output analize in izračuni produkcijskih multiplikatorjev, ki pokažejo dejstvo, ki smo ga zdaj v Sloveniji ponovili že večkrat: da se izmed skupnih 63 sektorjev slovenskega gospodarstva med najboljših 15 nahaja 6, ki bi jih lahko uvrstili med kulturne in kreativne industrije, med njimi založništvo, arhitektura, film, snemanje nosilcev zvoka in oglaševanje. Drugi govori o tem, da je nekaj vredna le tista kultura, ki preživi na trgu – o tem je pred leti načenjala debato skupino libertarno usmerjenih ekonomistov okrog dr. Mića Mrkaića. Takšne argumente je v ekonomski teoriji najlažje ovreči s pomočjo t.i. vrednosti neuporabe – vrednosti, ki pokažejo, da ima neka dobrina vrednost tudi za tiste, ki je ne uporabljajo (v primeru kulture: berejo, obiskujejo, poslušajo, gledajo). O tem, kako pomembne so slednje za dokazovanje “javne vrednosti” neke kulturne dobrine najbolje priča znana študija danske profesorice Trine Bille (Bille Hansen, 1997), ki je dokazala, da moramo, v kolikor želimo opravičiti subvencijo danskemu kraljevemu gledališču, nujno upoštevati tudi vrednosti neuporabe, ki pa so bile v primeru tega gledališča precejšnje in ravno upravičile visoko subvencijo, ki jo to gledališče prejme.

Tretji tovrstni mit je, da je čas gospodarske krize prinesel splošno padanje javnih sredstev za kulturo. Ta ugotovitev v primeru držav EU preprosto ne drži – številne med njimi v času gospodarske krize niso rezale proračunov za kulturo, pač pa jih velikokrat celo dvigovale. Takšne so bile denimo vse skandinavske države, Avstrija in Nemčija, Malta, Luksemburg, ter tudi številne vzhodnoevropske države kot Bolgarija, Madžarska in Slovaška (ko govorimo o dvigovanju proračuna, govorimo strukturnem proračunu, torej proračunu izčiščenem za učinke gospodarske krize). Mit je tudi, da so bili denimo v času gospodarske krize javni zavodi oz. javni sektor v Sloveniji rigidni in neučinkoviti – kar je zanimiva ugotovitev in gre nekoliko v nasprotju s splošnimi ugotovitvami obstoječe literature o učinkovitosti institucij v kulturi, ki večinoma padajočo učinkovitost med leti pripisuje učinkom Baumolove bolezni (glej npr. Castiglione et al., 2017; Fernandez-Blanco et al., 2017). V primeru Sloveniji je učinkovitost javnih institucij (“splošnih” javnih zavodov v kulturi ter splošnih javnih knjižnic) v času gospodarske krize naraščala, o čemer priča evidenca v Srakar (2015) in Srakar et al. (2017).

Naslednja dva mita sta povezana z nevladnimi organizacijami na področju kulture in samozaposlenimi v kulturi. Pravita, da so nevladne organizacije združbe ljubiteljev („civilne družbe“), ter da so samozaposleni v kulturi socialna bomba slovenske kulture. O napačnosti prvega priča denimo anketa/empirična raziskava, ki jo je s sodelavci na področju držav nekdanje Jugoslavije pripravil Predrag Cvetičanin (2017). O napačnosti drugega pa pričajo že nekateri osnovni podatki, ki jasno pokažejo, da je npr. število samozaposlenih v kulturi do leta 2015 padalo oz. stagniralo, šele potem pa se pričelo naglo dvigovati – nekaj, kar trenutno ni niti priznano niti reflektirano v razpravah v slovenski kulturni politiki in je velikokrat brati precejšnja zavajanja glede tega.

Zadnji od mitov, ki ga bomo omenili, in je za našo razpravo ključen, je, da smo v zadnjih letih nekoliko zmanjšali centraliziranost slovenske kulture. Na napačnost tega “mita” smo opozorili z uporabo treh virov podatkov: splošne porazdelitve/distribucije sredstev ministrstva za kulturo po slovenskih NUTS3 statističnih regijah; podatkov o občinskih proračunih s strani ministrstva za finance; ter podatkov razpisov za uprizoritvene umetnosti ministrstva za kulturo.

Prvi podatki pokažejo, da je na eni strani neenakost med regijami pri podeljevanju sredstev za kulturo bistveno višja, kot denimo geografska oz. prebivalstvena slika. Več podatkov je v spodnji tabeli.

Na drugi strani pa izračun običajnih Ginijevih koeficientov neenakosti na spodnji sliki pokaže, da je neenakost podeljevanja sredstev padala med leti 2002-2007, nato pa se ponovno precej dvignila, tako da je v letu 2015 že spet na ravni približno iz izhodiščnega leta 2002.

V spodnji sliki je porazdelitev skupnih občinskih proračunov za kulturo, ki ponovno pokaže na občutno privilegiran položaj Osrednjeslovenske regije (z izjemo leta 2012, ko je opazen vpliv Evropske prestolnice kulture Maribor 2012).

Zanimiva pa je spodnja slika, kjer so v zgornjem delu povprečni deleži občinskih proračunov za kulturo po statističnih regijah, v spodnjem pa še medianske vrednosti. V primerjavi z zgornjo sliko, kjer so bile upoštevane skupne, nominalne vrednosti, in je torej veliko vlogo igralo število občin v regiji, gre pri spodnji za “uteženi” kazalnik. Najbolj opazno dejstvo je vidno glede regije Pomurja – je tako rekoč edina, ki v obeh tabelah nastopa pri dnu, kar pomeni, da gre pri njej dejansko za najmanjše povprečne in medianske deleže, namenjene za kulturo.

Zanimivo je pogledati tudi, katere so dejansko tiste med občinami, ki podelijo največ oz. najmanj deleža sredstev za kulturo. Nekatere od tistih čisto pri dnu so v spodnji tabeli. Ponovno je izstopajoče, da se velika večina med njimi nahaja v regiji Pomurja. V tej regiji bi bili torej nujni resnejši ukrepi glede decentralizacije kulture in večjih sredstev (oz. deleža sredstev) za kulturo na občinski ravni. Seveda pa naša analiza ne prinaša podrobnejših razlogov za to ugotovitev, ki bi terjala bolj poglobljeno analizo.

V zaključku smo analizirali še podeljevanje sredstev na razpisih za uprizoritvene umetnosti na ministrstvu za kulturo. Vključili smo le enoletne projektne in programske razpise – večletni programski razpisi zaradi velikih razlik po letih niso vključeni.

Na spodnjih dveh slikah so rezultati za leti 2005 in 2015, kjer smo za prikaz uporabili analizo omrežij, napravljeno v programskem paketu Pajek. Ne le, da je jasno vidna struktura centra in periferije (za obsežno razpravo o tej temi v analizi omrežij glej npr. Hojman in Szeidl, 2008), središča vloga Ljubljane je skorajda izključna z le nekaj organizacijami, ki so se v celotnem preučevanem obdobju 2005-2016 prebila do sredstev, vsaj na programskem razpisu.

V spodnjih dveh slikah sta še ločeno prikazana podeljevanje sredstev pri programskih in enoletnih projektnih razpisih. Vrednosti na povezavah označujejo vrednost subvencije, ki jo je organizacija v tem letu prejela. Kot že omenjeno, je struktura centra in periferije izrazita predvsem v primeru programskih razpisov.

Naj sklenemo. Predstavili smo nekaj ključnih problemov slovenske kulturne politike skozi empirične podatke. Pokazali smo na veliko neenakost, ki v Sloveniji vlada pri podeljevanju sredstev v kulturi s tremi primeri: splošna (skupna) sredstva MK; sredstva na razpisih za uprizoritvene umetnosti; ter občinska sredstva. Pokazali smo, da to posebej velja za regijo Pomurje, vsaj na občinskih ravneh, kjer bi morali sprejeti še močnejše ukrepe, ki bi zmanjšali zaostanek glede tega. V osnovni murskosoboški predstavitvi smo opozorili tudi na nekaj podobnosti s tujimi primeri, vendar tudi na razlike, ki pričajo, da gre pri nas za poseben primer.

V bodoče bo torej nujno sprejeti politike, ki bodo zmanjšale radikalno centralizirano vlogo Ljubljane v slovenskem kulturnem prostoru. Vendar ima tudi to, kot vsaka zgodba, dve plati: v splošnem raziskave kažejo tudi, da je lahko centraliziranost pozitivna za gospodarski razvoj, zato zmanjševanje centraliziranosti ne sme iti na račun uspešnosti in učinkovitosti slovenskega kulturnega prostora.

V ta namen torej v zaključku nekaj kratkih predlogov rešitev – čeprav osnovni namen predstavitve ni (bil) v iskanju odgovorov in rešitev, pač pa analizi stanja.

Predlogi:
Pregled problemov po področjih in dejanskih kapacitet, ki bi lahko bile izboljšane / izkoriščene na lokalnih ravneh
Celovito prostorsko načrtovanje kulture, zlasti na NVO ravni
Dialoške skupine za NVO in samozaposlene v vseh mestnih občinah
Večje sodelovanje med občinami in regijami pri vseh večjih kulturnih projektih
Dodaten prenos nekaterih pristojnosti v kulturi in kulturni politiki na mesta in kraje izven Ljubljane

Upamo, da bodo torej izračuni v analizi v pomoč pri bodočem načrtovanju sprememb v politikah glede tega. Vsekakor prikazano kliče po nadaljnji analizi, podrobnejših izračunih in predvsem resnejših ukrepih in razmislekih glede ureditve tega področja oz. perečega problema v Sloveniji.

Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |