V krizi smisla tiči misel






         

27.02.2015

Doktorat in velika zahvala

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 27.02.2015
Tagi: , ,

Vsem tistim, ki ste spremljali ta blog, veste, da je imel dve resnično “burni” obdobji. Najprej, v prvi polovici 2010 sem se tu razpisoval in pisal na vse mogoče teme, predvsem v povezavi z ekonomijo, kulturno ekonomiko in meni ljubim socialnim teoretikom Niklasom Luhmannom.

Drugič pa je ta blog resnično “puhtel” v obdobju, ko sem bil gostujoči Fulbrightov raziskovalec na Univerzi v Indiani in vam svoja doživljanja kar podrobno opisoval tudi tule.

Nekateri se boste še spomnili, da sem v tistem obdobju matematično modeliral problem deaccessioninga (slov. odsvojitve muzejskih del), pred tem prek 40 let odprt in nemodeliran v kulturni ekonomiki (v istem letu kot moja rešitev se je pojavil še konkurenčni članek Di Gaetana in Mazze, s prof. Mazzo sva se zdaj že kar dobro spoznala in na srečo oba članka, ki sicer naslavljata precej druge vidike problema deaccessioninga, drug drugega križno citirata).

V vsakem primeru pa bralce bloga obveščam, da sem danes zagovoril doktorsko disertacijo na ljubljanski Ekonomski fakulteti, ki je nastala v veliki meri na osnovi takratnega obdobja, pa tudi kasnejših ekonometričnih analiz. Upam, da tudi še tukaj kdaj kaj rečemo na to temo, lahko samo rečem, da je bil zagovor več kot uspešen.

In potem seveda, v skladu s krilatico z neke poročne ceremonije, “you may change your FB/blog status”… In iskrena hvala vsem tistim, ki ste predvsem v času ameriškega obdobja, pa seveda tudi sedaj spremljali ta blog, tudi zaradi vas je to delo lahko še bolj zaživelo, kot bi sicer lahko.

  • Share/Bookmark

2.07.2012

Uredba o samozaposlenih v kulturi a.k.a. kako in kakšne ukrepe sprejemajo na MIZKŠ

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, Politične 'analize' — andee - 2.07.2012

Naj bo tole zadnji krik v tej zgodbi – upam, da mi kolegi iz društva Asociacija ne bodo zamerili, če objavim utemeljitev svoje analize o učinkih uredbe o samozaposlenih v kulturi. Podrobnejšo analizo boste našli na: http://www.asociacija.si/slo/archives/910.

O uredbi in dogajanju ob njej lahko več preberete tudi tule.

Naj morda samo na kratko povem, za kaj gre pri zadevi. Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je dalo v obravnavo spremembe uredbe o samozaposlenih v kulturi, po kateri se uvajajo novi kriteriji za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi, ki so precej strožji kot doslej, ponekod pa temeljijo na kriterijih (nagrade), ki jih na marsikaterih področjih oz. poklicih sploh ni ali pa so izjemno redke. Predvidevanje vseh tistih, ki poznajo področje je bilo, da bo to rezultiralo v opaznem osipu ljudi s pravico plačevanja prispevkov. Spodnja analiza pa je tudi empirična utemeljitev tega predvidevanja.

Spodaj je torej besedilo analize. Tabelarni prikaz najdete na zgornji povezavi (http://www.asociacija.si/slo/archives/910).

SIMULACIJA ŠTEVILA SAMOPOZAPOSLENIH PO UVELJAVITVI PREDLAGANIH SPREMEMB UREDBE O SAMOZAPOSLENIH

Na društvu Asociacija smo za ponazoritev naših predvidevanj o učinkih predlaganih sprememb uredbe o samozaposlenih, ki jih predlaga Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije, pripravili kratko simulacijo, kaj se utegne zgoditi po uveljavitvi teh sprememb.

Naj najprej razložimo osnovno zgradbo simulacije. Sodeč po kriterijih v spremembah uredbe, naj bi bilo poslej za pridobitev statusa za plačevanje prispevkov potrebno zbrati 71 točk od možnih stotih, od tega se 20 točk podeljuje za »obseg«, torej število opravljenih predstav, vlog in projektov, preostalih 80 pa se podeljuje za »izjemnost«, torej prispevek k razvoju področja, osvojene nagrade, število strokovnih kritik ipd. Od teh kriterijev se pri večini poklicev za osvojene nagrade podeljuje 10 točk.

V naši simulaciji smo torej skušali oceniti, kakšno bo število samozaposlenih po uveljavitvi sprememb, v primerjavi s prejšnjim številom samozaposlenih. V ta namen smo predpostavili, da je porazdelitev števila točk posameznikov, ki prosijo za status porazdeljena po normalni, Gaussovi porazdelitvi. To pomeni, da izhajamo iz nekega povprečja, ki ga dosegajo posamezniki po doseženih točkah, ter ocenjenega standardnega odklona. Poglejmo primer.

V primeru poklica kritik/recenzent predpostavljamo, da je število nagrajencev med samozaposlenimi v preteklih treh letih enako 4. Na tem področju obstaja zelo malo nagrad (sem bi morda lahko šteli le Rožančevo nagrado za esejistiko), prav tako je potrebno upoštevati, da je med kritiki, ki prejmejo nagrade tudi veliko takšnih, ki niso samozaposleni, pač pa so zaposleni v javnih institucijah v kulturi ali na kakšnem drugem delovnem mestu. Zato menimo, da je še številka 4 precej pretirana. Vendar pojdimo naprej.

Opazujmo zgolj tiste kritike/recenzente, ki nimajo nagrad (torej od števila vseh, ki so vpisani v razvid ministrstva sedaj, to je 77, odštejemo 4 nagrajence (glej opombo 1), dobimo torej 73). Od števila vseh možnih točk, to je 100, odštejemo 10 točk za nagrade, ki jih ti kritiki (brez nagrad) nimajo, ter 20 točk za obseg, za katere (ponovno »optimistično«) predpostavljamo, da jih vsi omenjeni kritiki dosegajo. Tako dobimo mejo 70 točk, ki jo bomo opazovali v simulaciji.

Da bi nek kritik/recenzent prejel status plačevanja prispevkov, mora torej imeti 51 točk od teh 70. Od kod 51? 10-tih točk za nagrade ta kritik nima po naši osnovni predpostavki, od števila 71, ki jih mora dosegati po predlaganih spremembah uredbe pa torej odštejemo še 20 točk, ki jih avtomatično prejme za obseg dela. Zanima nas torej število kritikov/recenzentov, ki dosegajo vsaj tej minimalnih 51 točk od zahtevanih 70-tih.

Predpostavimo, da je povprečje točk, ki jih dosegajo kritiki na tej lestvici enako 40, da so torej nekoliko boljši od srednje vrednosti vseh možnih točk, ki je 35 (glej opombo 2). Kasneje bomo pogledali tudi primer, ko dosegajo še nekoliko boljše povprečje, kar je morda bolj realno.

Predpostavimo tudi, da je standardni odklon, torej povprečno odstopanje od povprečja točk, enak 20. To je zelo visok standardni odklon, saj pomeni, da se v povprečju posamezniki odklanjajo od srednje vrednosti kar za 20 točk in torej dosegajo vrednosti okrog 20 in okrog 60 točk, torej v povprečje zajamemo zelo veliko populacijo, tako tiste z zelo nizkimi vrednostmi točk (20) kot tiste s precej visokimi (60) od možnih 70. Če bi predpostavili manjši standardni odklon, bi dobili še precej slabše rezultate in manjše število samozaposlenih, zato je to ponovno »optimistična« predpostavka.

Na tem mestu velja spregovoriti še o eni predpostavki. Da smo predpostavili, da je število točk porazdeljeno normalno, najbrž ni neka posebna predpostavka, podobno delajo številni učitelji in profesorji na šolah in fakultetah, ko določajo meje ocen pri svojih predmetih, podobno predpostavko uporabljajo tudi na številnih drugih področjih. Lahko pa se vprašamo, kakšne posledice ima dejstvo, da smo predpostavili, da je povprečje točk višje od srednje vrednosti, da je torej pomaknjeno na desno. Poglejmo si dve sliki, na prvi je klasična normalna porazdelitev, na drugi pa normalna porazdelitev, ki je nagnjena v levo (torej je vrh krivulje pomaknjen na desno).

Slika 1: Običajna normalna porazdelitev

Slika 2: Normalna porazdelitev, nagnjena v levo (kjer je jasno razvidno, da je več vrednosti razporejeno levo od vrha krivulje, kot pa desno od nje)

Iz slike je jasno razvidno, da pomik povprečja v desno (in s tem odstopanje od klasične normalne porazdelitve) pomeni, da bo tistih vrednosti, ki so bolj proti levi (z manjšim številom točk) še več, kot tistih na desni (z večjim številom točk). Dejansko stanje bo torej ponovno še slabše, s še več tistimi, ki bodo dosegali manjše vrednosti in zato ne bodo upravičeni do statusa. Postavka je torej ponovno »optimistična«, dejansko stanje bo še slabše od ocenjenega.

Toliko o osnovnih predpostavkah. Sedaj bomo torej preprosto skušali oceniti, koliko kritikov/recenzentov bo pod takšnimi postavkami dosegalo zahtevano število točk, torej 51 od 70.

Za takšen namen so hitro pri roki osnovna statistična orodja. Porazdelitev pretvorimo v standardno normalno porazdelitev s pomočjo formule:

Z=(X-μ)/σ

kjer je X vrednost, ki jo opazujemo (51 točk), μ vrednost povprečja (torej 40, kot smo predpostavili zgoraj), ter σ vrednost standardnega odklona (torej 20, kot smo predpostavili zgoraj). Zanima nas torej, kakšna je verjetnost, da bo nek kritik dosegal vrednost Z, ki presega izračunano vrednost iz zgornje formule, torej:

Z=(51-40)/20=0,55

Iz običajne statistične tabele z-vrednosti (glej npr: http://math.fau.edu/qian/course/staL4202/normaltable.gif) preberemo, da je ploščina pod standardno normalno krivuljo do vrednosti Z=0,55 enaka 0,7088. Pod našimi predpostavkami bo torej takšen odstotek tistih, ki zahtevane vrednosti točk ne bodo dosegli (torej okrog 71%), delež tistih, ki bodo imeli 51 ali več točk pa bo enak 0,2912, torej okrog 29%.

Če torej izračunamo ocenjeno število kritikov, ki bo dosegalo zahtevano število točk, vzamemo vrednost 73 posameznikov, ki nimajo nagrad in pomnožimo z vrednostjo 29%. Izračunana vrednost je 21, lahko torej ocenimo, da bo po novem imelo status le 21 + 4 (število nagrajencev) = 25 posameznikov. Po novem bo torej status dobilo le 32% odstotkov vseh upravičencev, oziroma le okrog malo več kot tretjino vseh tistih, ki imajo ta status sedaj (61).

Na identičen način lahko izračunamo vrednosti tudi pri vseh ostalih poklicih. Na tak način ugotovimo, da sedanji predlagani sistem kljub zmanjšanju števila točk pri nagradah iz prvotno predlaganih 20 na sedanjih 10 še vedno vodi k drastičnemu znižanju števila ustvarjalcev z bodočim statusom.

Tudi v primeru, da predpostavimo še nekoliko višje povprečje pri pridobivanju statusa, npr. 43 točk od 70, se številke ne popravijo kaj prida: novo ocenjeno število kritikov s statusom je 29. Obenem velja poudariti, da je v tem primeru učinek nagnjenosti normalne porazdelitve v desno še močnejši zaradi močneje pomaknjenega povprečja v desno (odstopanja med slikami 1 in 2 so še močnejša). Potrebno je tudi poudariti, da bi v tem primeru veljalo tudi zmanjšati pričakovani standardni odklon, kar bi ponovno vodilo k še bolj pesimističnim rezultatom oz. k manj ustvarjalcem s statusom.

Prilagamo torej najprej dve osnovni simulaciji: našo osnovno, ki smo jo razložili zgoraj, ter drugo, kjer je vrednost povprečja povišana na 43 točk, torej morda bolj realna (vsekakor pa bolj »optimistična« za predvidevanja o številu samozaposlenih). Obe simulaciji jasno kažeta na očitne negativne posledice sprememb uredbe in drastičen pričakovan upad števila samozaposlenih.

Poglejmo še nekatere rezultate po posameznih poklicih. Najbolj opazna so odstopanja prav pri poklicih, ki imajo največjo zastopanost. Tako se bo število samozaposlenih v poklicih kipar in slikar (kjer je tudi zelo majhno število nagrad) zmanjšalo pri kiparjih s sedanjih 51 na 26, torej vsaj za polovico, pri slikarjih pa še drastičneje, s sedanjih 174 na bodočih 73, torej na manj kot tretjino vseh upravičencev (sedanjih 221). Podobni so rezultati pri poklicu plesalec, kjer bo novo število samozaposlenih ponovno upadlo na manj kot polovico prejšnjih ustvarjalcev s polnim statusom. Število oblikovalcev s statusom bo poslej samo tretjina vseh upravičencev. Podobno bo upadlo tudi število samozaposlenih v poklicih instrumentalist, intermedijski umetnik, filmski animator in dramaturg. Tudi število arhitektov s statusom (ki je bilo že sedaj manj kot 50%) bo upadlo na manj kot tretjino vseh upravičencev. Število samozaposlenih v vseh poklicih, kjer se upošteva kriterij nagrad bo torej upadlo skoraj za polovico, s sedanjih 1611 (vir: gradiva za sejo NSK, upoštevani so vsi poklici razen deficitarnih, tistih, ki se ukinjajo in tistih, ki nimajo kriterija nagrad) na bodočih 925! Verjetno pa je pričakovati še večji upad kot posledica številnih »optimističnih« predpostavk, ki smo jih v analizi napravili.

Tudi upoštevano višje povprečje bistveno ne popravi slike. Še vedno je precej poklicev (prav tisti, ki so najštevilčnejše zastopani), kjer bo raven samozaposlenih padla na tretjino ali še manj od skupnega števila upravičencev. Ocenjujemo torej, da bo ukrep sedanje število samozaposlenih malo manj kot prepolovilo, kar pomeni najmanj 600 ustvarjalcev, ki bodo poslej ostali brez statusa plačevanja prispevkov.

Prilagamo še simulacije, kjer smo prikazali, kaj bi se lahko popravilo v primeru morebitnih dopolnil:
- V primeru, da vrednost kriterija nagrad zmanjšamo na 5 točk
- V primeru, da povečamo točkovanje obsega (npr. na 25), drugo pa pustimo enako (nagrade ohranimo pri 10 točkah)
- V primeru, ko pa povečamo tako točkovanje obsega (na 25 točk) in zmanjšamo kriterij nagrad (na 5 točk)

Na osnovi izračunov torej predlagamo ministrstvu sledeče:
1) Tehten ponovni razmislek o smiselnosti takšne uredbe. Rezultati simulacije jasno kažejo, da bodo rezultati spremembe uredbe v drastičnem zmanjšanju števila samozaposlenih. Predvsem predlagamo resen razmislek o smiselnosti kriterija nagrad, saj na nekaterih področjih (kot je bilo prikazano na primeru kritikov/recenzentov) preprosto ne morejo biti smiseln kriterij, v kolikor ne želimo radikalnega upada števila samozaposlenih.
2) Pretehtanje naših predlogov o spremembah pri kriterijih. Osnovni predlogi so trije: a) zmanjšanje ali celo ukinitev kriterija nagrad; b) povečanje števila točk za točkovanje obsega na npr. 25; c) morebiti tudi zmanjšanje števila potrebnih skupnih točk za dosego statusa s sedanjih 71 točk na npr. 65.
3) V dodaten razmislek ponujamo tudi možno spremembo na ta način, da bi ukinili točkovanje nagrad za vse ustvarjalce, nagrade pa bi se upoštevale zgolj pri tistih, ki jih imajo in bi se jim torej štele kot nekakšen bonus na dosežene točke. Kljub temu bi veljalo razmisliti poleg tega tudi o ukrepih b) ali c) iz predhodne alineje.

Kljub morebitnemu upoštevanju naših predlogov za dopolnila k spremembam uredbe, pa bi veljalo v bodočnosti napraviti še temeljitejše ocene učinkov takšne uredbe (s sprotnim spremljanjem in evalvacijo) in na podlagi tega napraviti zakonodajo in sistem bolj prijazen do samostojnih ustvarjalcev v kulturi.

S spoštovanjem,
Društvo Asociacija.

Opombi:
1) Predpostavljamo seveda, da bodo vsi nagrajenci prejeli status, kar je še ena od »optimističnih« predpostavk v simulaciji.
2) Pri nadaljnjih simulacijah smo upoštevali prilagoditev povprečja spremenjenim kriterijem (manjši vrednosti kriterija nagrad, večji vrednosti kriterija obsega). Zato je v tabelah posebno okence »faktor povprečja«, ki označuje odstotek vseh možnih točk, kjer je postavljeno povprečje. V primeru, da torej ocenjujemo skupno število točk 70 od 100 (kriterij nagrad=10 točk, kriterij obsega=20 točk) in je vrednost faktorja povprečja 57,14%, to pomeni, da bo upoštevano povprečje enako 70×0,5714=40+manjkajočih 20 točk iz naslova obsega=60 točk od možnih 90 (70+kriterij obsega). Na tak način ohranjamo konstantno razmerje povprečnih točk in s tem primerljivost med simulacijami.

DODATEK

Še zadnje novice (analiza je bila napisana že pred tedni, še v Bloomingtonu). Ministrstvo (oz. državni sekretar Zorn) je gladko zavrnilo vse pripombe in dejalo (citiram): “Seveda nismo upoštevali nobenega od vaših predlogov, saj so vsi neumni!”…

O morebitni resnični neumnosti analize se lahko prepričate sami. Neizpodbitno pa ostane dejstvo, da bi podobne analize preprosto MORALO pripraviti samo ministrstvo. No, saj je napravilo svojo analizo: “naključno” je izbralo vzorec štirideset samozaposlenih in ugotovilo, da izpadeta le dva. To torej ni neumno?!? Samo poklicev, ki jih ureja uredba je prek devetdeset, vsak od njih pa ima različne pogoje in kriterije in različna povprečja in zastopanost poklica. Res ne vem, kako bi lahko neke pavšalne ugotovitve na vzorcu štirideset ljudi zadoščale za kakršne koli ugotovitve.

Slišal pa sem še en podobno (in resnično) neumen odgovor s strani ministrstva: da uredbe preprosto ne bodo spoštovali. Ja, mislim, da bo res tako (ker je bilo z veliko odločitvami tako že sedaj), in to je najhuje. Prvič, sprejeli bodo uredbo, ki je ne bodo spoštovali?? In drugič, s tem bo usoda samozaposlenih še manj transparentna in še bolj v rokah uradnikov z ministrstva – če jim boš všeč, ti bodo pogledali skozi prste, če ne boš, ti pač ne bodo. Vendar seveda “oni že vedo” in “mislijo le dobro”. Baje…

  • Share/Bookmark

13.06.2012

Adios

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.06.2012

Dragi bralci,

po devetih mesecih in kar burnem dogajanju tule na blogu, je naposled napočil čas, da se serija “Bloomingtonski zapisi” sklene in da naposled stopim na letalo in zapustim prizorišče zločina. Kaj reči za konec tega potovanja?

Najprej, bilo je izjemno delovno. Ko se poslavljam od prijateljev te dni, večkrat slišim, da še niso videli nikogar, ki bi tako obsedeno delal. Kolegi tule so si me zapomnili predvsem po tem, ko sem jih kot duh strašil vse bloomingtonske noči, ko so nič hudega sluteč odhajali domov mimo odprte pisarne doktorskih študentov in je bila vedno prižgana luč ter en stalni stol vedno zaseden. Verjetno so te dni prepričani, da smo vsi Slovenci manijaško delovni, potem ko so videli tudi uspehe Anžeta Kopitarja.

Vendar je bilo tudi kar precej uspešno. Lahko rečem, da je prvo polletje potekalo divje in burno, v akademsko-ekonomskem smislu sem videl in slišal resnično vse, kar je bilo možno. Veliko tega ste lahko prebrali tudi tukaj. Drugo polletje je bilo glede tega bolj umirjeno, sam pa se bom vedno spominjal obdobja enega meseca, ko sem skoraj do konca izživel svoje otroške sanje norega znanstvenika in matematično obdelal dve vsaj po mojem poznavanju dokaj pomembni ekonomski zagonetki: deaccessioning in agentski stroški prostega denarnega toka ter vrednosti neuporabe. Lahko rečem, da bo to zagotovo tisto obdobje, ki se ga bom spominjal še zelo dolgo in ga želel še večkrat ponoviti.

Obenem oz. kljub vsemu temu sem uspel videti in doživeti marsikaj, dovolj, da bom v ZDA zagotovo še večkrat z veseljem prišel. Resda se to morda v Sloveniji komu zdi dežela “trdega kapitalizma in neoliberalizma”, vendar lahko sam zanjo rečem, da je tudi dežela izjemno prijaznih in odprtih ljudi, trde delovne mentalitete, kakršne tudi pri nas zlepa ne srečamo, številnih drugačnih navad (merskih enot, električnih vtičnic, semaforjev in prometnih znakov, “papirnate” arhitekture, itd.) in narodnosti, kar se Bloomingtona tiče tudi odlične in raznovrstne hrane, pijače, glasbe in zabave nasploh.

Skratka, upam, da vam je tole druženje prek blogov pričaralo vsaj malce te atmosfere, ki sem jo sam užil v teh mesecih, vsekakor pa vsakomur, ki ima možnost oditi v ZDA, zlasti študijsko, to toplo priporočam – tudi če niste posebni “zagovorniki” ameriškega sistema, morate to življenje in razmišljanje preprosto izkusiti, če imate to možnost seveda!

Sicer pa seveda z zapisi nadaljujemo, ko se malo ustalim v naši domovini. Najverjetneje bom tudi nadaljeval in zaključil kratko delavnico o ekonometriji, s katero sem se uspel spet malce bolj pozabavati v zadnjih tednih.

  • Share/Bookmark

Fuzbal – EP in moji favoriti

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.06.2012

Malo preden bom odšel iz Bloomingtona, sem prvič spremljal nekaj nogometa prek interneta. Nasploh sem bil zadnje tedne malce bolj “razpuščen” iz prejšnjega delovnega ritma.

Kaj reči pred nadaljevanjem EP v nogometu v Poljski in Ukrajini? Danes sem si prek interneta pogledal drugi polčas tekme Poljska: Rusija. Čeprav sem Ruse spremljal v zadnjih letih in sem bil mnenja, da so močna reprezentanca, nekakšen “stroj”, jim tokrat ne privoščim uspeha. Enostavno se mi zdijo preveč brez duše, preveč razbijaški, morda se motim in me bo kdo tu popravil. Poljaki pa so mi simpatični: po vseh neuspehih v preteklih letih – spomnim se še SP 2002, ko so v zelo lahki skupini s Portugalsko, ZDA in Južno Korejo kot eni favoritov s takrat nenadkriljivim naturaliziranim “molčečim” nigerijskim reprezentantom Olisadebejem osvojili zadnje mesto. Pa SP v Nemčiji 2006, ko so ponovno šli ven že po prvem krogu, boljši je bil Ekvador. Tudi na EP 2008 niso bili nič boljši, razdelili so si zadnje mesto v predtekmovalni skupini z Avstrijo, to ob sedanji kvaliteti avstrijske reprezentance pove vse. Nekakšni osmoljenci vseh dosedanjih evropskih in svetovnih prvenstev torej, vsaj od tistega 1982 v Španiji, ko so bili tretji še z generacijo Boniek, Smolarek (oče), Žmuda.

Zato Poljakom privoščim, da vsaj na domačem prvenstvu zlomijo urok, ki jih sprejmlja v zadnjem desetletju. Za to bo potrebno premagati Čehe, ki so bili ponavadi med mojimi favoriti (zelo rad sem spremljal nogomet, ki so ga igrali od leta 1996 in njihovega drugega mesta na EP, torej igralce, kot so bili Koller, Šmicer, Nedved, Poborsky, Berger, Kadlec, Skuhravy, Jankulovski in kot so še vedno Rosicky, Čech in Baroš), tokrat pa priznam, da bi raje videl Poljake v četrtfinalu.

Poglejmo še druge skupine. Skupina B z Nemci, Nizozemci, Danci in Portugalci. Moji favoriti tu so Nemci, čeprav sem bil vesel, ko so jih v Južni Afriki izločili Španci, pa sem sedaj na njihovi strani – imajo močno zasedbo, katere jedro je nekdanja mladinska reprezentanca, evropski mladinski prvak 2009 z igralci kot Özil, Khedira, Kroos in Müller. Vsekakor upam, da pridejo daleč. Nizozemcem ne vem več, kaj bi dejal – zelo bi jim privoščil uspeh (zmago) na naslednjem SP, ker so v preteklih desetletjih resnično doživeli že vse, samo uspehov ne. Nisem pa kaj posebej na njihovi strani na tem EP, morda pa se vseeno opomorejo po začetnem danskem šoku. Portugalcev ne maram preveč zaradi ošabnosti zvezdnika ekipe Cristiana Ronalda, tudi sicer nekako ne delujejo najbolj kompaktna ekipa. Danci bodo kot kaže eno presenečenj, priznam pa, da njihovo ekipo slabše poznam. Moja favorita iz te skupine sta tako Nemčija in Danska.

Skupina C – Hrvaška, Španija, Italija in Irska. Vsekakor ne navijam za Hrvate, vse njihove izjave in nastopanje vsaj meni daje vtis močno prepotentne reprezentance, pa tudi posamične kvalitete nimajo toliko, kot morda na nekaterih prejšnjih tekmovanjih. Za Špance močno navijam, priznam. Simpatična mi je tako ekipa Barcelone, ki sestavlja jedro reprezentance, kot njihov pristop v reprezentanci, ko so ponavadi dominanten partner od začetka do konca. Vendar imam nekako občutek, da se jim tokrat ne bo izšlo, bomo videli. Italijani imajo ponovno malce bolj simpatičen pristop k igri, kolikor spremljam po medijih, naj bi jih preporodil selektor Prandelli. Irci bi bili morda lahko presenečenje, če ne bi na “mino” naleteli že na prvi tekmi. Tako pa sta moja favorita iz te skupine Španija in Italija.

Še skupina D – Ukrajina, Anglija, Francija, Švedska. Ukrajinci so sicer presenetili na prvi tekmi, vendar ne verjamem, da je Andreju Ševčenku še ostalo toliko dinamita v nogah, da bi zmogli pripraviti kaj posebnega, no, bomo videli. Anglija je še en večni poraženec, morda se jim posreči tokrat, ko so bolj v vlogi underdoga kot favorita. Francija je vsekakor zame ena boljših ekip tule, simpatična mi je igra, ki jo kaže Franck Ribery, tudi sicer mi je ekipa dokaj simpatična. Za Švede pa ne vem, Zlatan Ibrahimović je morda res vrhunski igralec, kot osebnost pa me ne prepriča posebej, po vseh njegovih izpadih v klubski areni se mi zdi bolj nekakšen iztirjenec kot kaj drugega. Sodeč po prvi tekmi pa je večina švedskega uspeha odvisna prav od njega. Morda pa se to spremeni in morda tudi Švedi še uspejo presenetiti. Moja napoved te skupine pa je Anglija in Francija.

Kaj torej reči? V četrtfinalu torej pričakujem in si želim Poljake, Ruse, Nemce, Dance, Špance, Italijane, Angleže in Francoze. To bi bila vsekakor zanimiva zasedba, z izjemo Nizozemcev in Portugalcev morda tudi vse vodilne ekipe na prvenstvu. In če si še zaželim finale, recimo Španija: Nemčija. Potem pa naj nasledniki pokojne hobotnice Paula odločijo, katera hrana v akvariju bo tokrat bolj slastna.

Veliko užitkov. In seveda, povedano so popolnoma moja subjektivna mnenja, ki velikokrat temeljijo bolj na osebnih simpatijah kot boljšem poznavanju.

  • Share/Bookmark

12.06.2012

RIP Lin Ostrom

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 12.06.2012

Dva dni preden odhajam iz Bloomingtona še tale vest. Umrla je doslej edina Nobelova nagrajenka za ekonomijo, Elinor “Lin” Ostrom, profesorica na Šoli za javne in okoljske zadeve (School of Public and Environmental Affairs) univerze v Bloomingtonu, torej prav fakultete, ki mi je nudila streho nad glavo devet mesecev.

Kaj reči? Lin je bila ponos te šole, morda tista, ki je nosila odmev in pomembnost te šole ves čas. Lin sicer spada v šolo novoinstitucionalistov, njena glavna dela pa govorijo o pomenu povezovanja ljudi tudi kadar trg in država odpovesta. Njeno glavno delo je Governing the Commons: Evolution of Institutions for Collective Action iz leta 1990. Lin je večino svojega dela opravila v legendarni delavnici politične teorije in analize (na povezavi najdete številne prispevke in informacije o delu ene najpomembnejših institucij na univerzi v Indiani), ki jo vodila skupaj s soprogom Vincentom vse do smrti. Med njenimi tesnimi sodelavci verjetno velja omeniti tudi enega najpomembnejših eksperimentalnih ekonomistov Jima Walkerja, ki sem ga večkrat srečeval tudi sam v Bloomingtonu.

Počivaj torej v miru, Lin. Čeprav mi njene teorije in način razmišljanja niso posebej blizu in čeprav poznam številne, ki so skeptični do njenega pomena za ekonomsko stroko, je s svojim delom in posebno in energično osebnostjo gotovo tlakovala pot nekaterim drugačnim razmišljanjem v sicer konvencionalni in (neo)klasični ekonomski stroki. Za konec še povezava do njenega predavanja ob prejemu Nobelove nagrade: http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economics/laureates/2009/ostrom-lecture.html

  • Share/Bookmark

8.06.2012

Raj za vse tiste, ki vas zanima kulturna ekonomika

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 8.06.2012

Vsem tistim, ki vas to zanima – organizatorji junijske osrednje konference kulturnih ekonomistov v Kyotu so končno objavili vse prispevke na konferenci. Več lahko preberete tukaj: http://www.jace.gr.jp/ACEI2012/usb_program/menu/ACEI2012_Program.html.

Veliko užitkov, sam sem jih že danes imel kar nekaj.

  • Share/Bookmark

2.06.2012

95 tez o umetnosti in Intelektualne kurbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 2.06.2012

Prijatelj iz časov mojega dela na Zavodu za kiparstvo, kipar Jiři Kočica, me je pred časom opozoril na svoj projekt, ki ga pripravlja za neko newyorško galerijo (izbran je bil na razpisu nekdanjega MK za tamkajšnje stanovanje, namenjeno slovenskim umetnikom). Na stene tamkajšnjih galerij bo v znanem slogu nemškega protestantskega duhovnika Martina Luthra nabil svojih 95 tez o umetnosti.

Morda bo komu projekt zanimiv. Več lahko preberete na zgornji povezavi.

Mimogrede še opozorilo na projekt drugega znanca iz tistih dni, kiparja Zorana Srdića Janežiča. Njegov projekt (skupaj z Jano Putrle Srdić) “Intelektualne kurbe” že nekaj časa vsak konec tedna poteka na mariborskih ulicah.

Več lahko preberete tukaj in tukaj. Mislim, da gre tudi tu za zelo zanimiv projekt.

  • Share/Bookmark

30.05.2012

O(b) čaščenju Tita

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 30.05.2012

Tale zapis nastaja kot odziv na zapis: http://www.val202.si/2012/05/mocvirja-se-moramo-sds-ovec-bati-ali-se-jim-moramo-smejati/?utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=mocvirja-se-moramo-sds-ovec-bati-ali-se-jim-moramo-smejati. Baje, da ste v Sloveniji obilno (vsaj neformalno) “počastili” Titov praznik, 25. maj. Naj povem svoje kratko stališče do tega.

Najprej, čaščenje Tita se mi zdi bedasto, ker preprosto na tem človeku ne vidim nič čaščenja vrednega. V “njegovi” državi sem preživel prvih petnajst let svojega življenja in moram reči, da se mi sicer ni godilo nič posebej hudega, poznam pa številne primere intelektualcev, ki v njegovem času niso smeli in mogli razmišljati s svojo glavo. Nekatere so politično odstranili, nekateri, kot dr. Jože Pučnik, so svojo zgodbo morali graditi drugje. Vsekakor pa v “rajnki” Jugi za razliko od mnogih ne vidim čisto ničesar, kar bi se spominjal s kakšno posebno nostalgijo in radostjo, čeprav roko na srce se razen nekaterih totalitarnih vzgibov in petja pesmic dragemu Titu že v vrtcu tudi ničesar ne spominjam s kakšnim posebnim nelagodjem.

Vendar se mi zdi zgodba okrog Turkove okrožnice še veliko bolj bedasta. Če pač določena masa ljudi meni, da jim je bilo za časa Tita lepo in bi se zato radi poveselili ob 25. maju, so f… what? Turkova poteza (oziroma poteza dveh njegovih direktorjev), da z okrožnico opozori na “neustavnost poveličevanja totalitarnih režimov” se mi zdi preprosto abotna in vredna Jankovićevega poimenovanja Titove ceste. Eno in drugo je preprosto navadna politikantska poteza, ki vnaša zgolj jezo, zamero in ločevanje med ljudi. Edini rezultat, ki ga lahko doseže, pa je še večje poveličevanje Titove osebnosti. Zakaj za vraga tudi Turkovim “častilcem proste roke trga” ne postane jasno, da imajo ljudje nasploh precej radi proste roke, svobodo, lastno prepričanje… In da če jim nekaj prepoveš, pričnejo resnično in čisto resno razmišljati ravno o tem, kar naj bi bilo prepovedano. Zato je seveda edina logična posledica te poteze njeno čisto nasprotje, pa če se Žiga Turk še tako dela nevednega glede tega.

In zato se z Markom Radmilovičem, ki je napisal zgornji zapis, žal kar strinjam. Predvsem pa se mi čisto iskreno ne ljubi ukvarjati ne s Titom, ne z dnevom mladosti, ne s takšnimi konzervativno obarvanimi okrožnicami. Svobodna država smo, zato: komur je Tito všeč, naj ga pač časti. Na srečo verjamem in vem, da je kar nekaj ljudi v Sloveniji, ki jim to ni blizu, in priznam, da so mi takšni ljudje tudi bližje. Vendar za božjo voljo ne prepovedujmo ostalim ljudem njihovih zabav in veselja. S tem le še prilivamo olja na ogenj in to čisto po nepotrebnem. In s tem dajemo slutiti, da nismo čisto nič boljši in drugačni od “neustavnih” totalitarnih obujanj, ki bi jih radi zasmehovali.

P.S.: Morda bo kdo v zagovor Turku rekel, da gre vendarle za javne institucije, kot so osnovne šole, ki naj bi dajale zgled s svojim ravnanjem. Vendar bi na to sam dejal: tudi minister in direktorji direktoratov morajo dajati zgled s svojim ravnanjem… In tovrstno prepovedovanje praznovanj in obujanj nekega človeka, o katerega zgodovinskem “predznaku” gotovo ni čisto enoznačnega mnenja (ne gre recimo za praznovanje rojstnega dneva Silva Pluta), žal daje občutek ideološkega boja, Kulturkampfa. In ta vlada se je v koalicijski pogodbi čisto jasno zavezala, da tega ne bo počela – očitno pa jo bo včasih potrebno tudi na to spomniti.

  • Share/Bookmark

24.05.2012

Rona Nishliu

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 24.05.2012

Priznam, da nisem slišal skoraj nobene od letošnjih evrovizijskih popevk. Vendar je tale čisto dovolj – nekaj najlepšega, kar sem slišal v zadnjem času:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ekonomika in ekonomija?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 24.05.2012

Danes sem imel sladke skrbi: pričel sem iskati konference, na katere bi v bodoče prijavil prispevka, ki sem ju linkal včeraj. Oba prispevka sem prijavil tudi na novembrsko ljubljansko konferenco revije EBR (Economic and Business Review), ki jo izdaja EF. In ne morem, da ne povem svojega mnenja tudi tu. In to mnenje ni dobro.

Na temle linku vam prilagam program konference o ekonomski teoriji, ki je prejšnji konec tedna potekala v Bloomingtonu. Konferenca, resda povsem mikroekonomsko usmerjena, je bila sestavljena iz dveh delov, s strani ekonomske teorije je vsebovala naslednje glavne sekcije: General Equilibrium; Search Models; Bargaining, Negotiations and Public Goods; Game Theory; Contracts; Repeated Games and Cooperation; Networks and Matching; Directed Search; R&D and Innovation; Theory and Experiments; Technology Adoption and Network Externalities; Political Economy; Industrial Organization; ter Growth. V drugem delu konference so imeli mnogo prispevkov o mednarodni trgovini, torej aplikativne prispevke.

Poglejmo še, kakšne sekcije nam ponuja ljubljanska konferenca (mimogrede, prijavite se lahko še do 30. maja): Economic Policy; International Trade and FDI (Foreign Direct Investments); International Business and Competitiveness; Entrepreneurship; Management; Business Informatics; Business Logistics; Finance; Accounting; Bank and Financial Management; Marketing; Unspecified.

In zdaj kratko vprašanje: prispevek iz ekonomske teorije, ki ni ravno analiza ekonomske politike, lahko v Ljubljani prijavim kje? Kje že? Ali lahko med temami najdete vsaj eno, ki ni usmerjena izrazito aplikativno, torej pokriva ZGOLJ področja kot so management & marketing; mednarodna trgovina; podjetništvo; ter finančni trgi. Skratka: naj mi kdo, nevednemu andeeju, svetuje, kam naj za vraga prijavim svoja včerajšnja prispevka… Kaj reči: očitno nista ekonomska, tako vsaj menijo na EF v Ljubljani!

In prav o tem govorim tule že kar lep čas, odkar imam izkušnjo z ameriškim univerzitetnim sistemom na področju ekonomije. V Sloveniji si ekonomist samo, če si skrajno aplikativno usmerjen in te zanimajo izključno vprašanja, kot so koliko tujih investicij privabiti v Slovenijo, kako spodbuditi finančne trge in kakšno politiko voditi na področju podjetništva. V primeru, da te zanimajo resnično raziskovalne teme na področjih ekonometrije, makroekonomije, mikroekonomije, ekonomike javnih dobrin in podobnih področij, za slovensko ekonomijo ne obstajaš. Te ni. Nisi ekonomist. Nisi študent. Tako rekoč nisi človek.

Poglejmo še en primer, še eno primerjavo ameriškega in slovenskega univerzitetnega sistema na področju ekonomije. V Sloveniji imamo doktorski študentje na področju ekonomije in denarja&financ natančno 1 (EN!) ekonomski predmet, ki se predava vsako leto. Predmetu se reče Napredna ekonometrija (Advanced Econometrics), osrednji predavatelj je sicer briljantni ekonometrik in matematik prof. Martin Wagner iz dunajske IHS (ki ga poznajo tudi pri meni v Bloomingtonu), ki pa je izjemno nečloveški predavatelj, narediti izpit pri njem v prvem letniku je bilo misija nemogoče, ker je na izpitih zahteval natančno tisto snov, ki je ni odpredaval. V tem stavku ni bilo protislovja – zahteval je natančno tisto snov, ki je ni odpredaval, vse, kar je predaval, ni prišlo v naloge na izpitu. Vendar je to bolj nek partikularen problem, ki so ga vmes že rešili na EF in baje, da so predavanja sedaj dobra oz. predvsem normalna do študentov.

Vendar naš problem ostane enak: doktorski študentje ekonomije na EF lahko poslušamo le en predmet iz “prave” ekonomije. Letos, torej četrto leto od pričetka študija, so uspeli drugič ponuditi tudi predmeta Makro in Mikroekonomija. No pa naj bo, ko so že tako luštni ti študentje, dajmo jim še malo ekonomije, če že ravno hočejo :( In če že ravno moramo…

Na ekonomskem oddelku univerze v Bloomingtonu se v nasprotju s tem ne šalijo. Doktorski študentje imajo tri obvezne ekonometrične predmete (Ekonometrija 1, 2 in 3), dodatna dva, ki ju vzame večina (Makro in Mikroekonometrija), ter po dva obvezna predmeta za vse s področij mikro in makroekonomije (Teorija trgov in cen 1 in 2; ter Makroekonomska teorija 1 in 2). Sam sem poslušal predavanja predmetov Ekonometrije 3, Makroekonometrije, Teorije trgov in cen 1 in 2 ter Makroekonomske teorije 2. Nekatere samo delno, ker sem se zadnje mesece osredotočal na omenjena dva članka in disertacijo.

Vendar je primerjava povsem zgovorna. Na ekonomski fakulteti v Ljubljani imamo doktorski študentje na izbiro natančno 1 ekonomski predmet. Na ekonomskem oddelku v Bloomingtonu lahko poslušajo najmanj 9 ekonomskih predmetov, govorim seveda samo o res osnovnih, klasičnih ekonomskih predmetih in sem ne štejem predavanj iz Teorije iger, Ekonomike omrežij in podobnih predmetov.

Pa dajmo narediti še eno primerjavo med obema sistemoma. V Ljubljani sem v vseh treh letih študija (dokler sem bil v Sloveniji) morda zasledil štiri ali pet seminarjev, ki bi jim lahko rekel klasično ekonomski (torej s področij raziskav v ekonometriji, mikro ali makroekonomiji). V Bloomingtonu je bilo samo v letošnjem pomladanskem semestru 18 (!) seminarjev iz makroekonomije in nadaljnih 18 (!!) iz mikroekonomije. Ekonometričnih je bilo v tem semestru nekoliko manj, okrog 6-7. Dragi bralci: v Ljubljani imate v povprečju malo manj kot 1 ekonomski seminar na polletje, v Bloomingtonu jih je okrog 40. V Ljubljani imate 1 ekonomski predmet na doktorskem študiju, v Bloomingtonu jih je vsaj 9. Na ljubljanski ekonomski konferenci ekonomskega prispevka sploh ne morete prijaviti, ker ga ne veste kam, v Bloomingtonu imate poseben oddelek konference s prek 15 zbirnimi temami iz ekonomske teorije. Ali moram reči še kaj? Naj dodam še to, da bloomingtonski ekonomski oddelek ni neka posebna “zvezda” v ameriški ekonomiji, je pa čisto spodoben in soliden, lahko bi rekli “normalen” ameriški ekonomski oddelek.

Več kot očitno je torej, da se slovenska ekonomska stroka usmerja skoraj izključno v praktične, aplikativne teme, ki zvenijo pravoverno in “trše” ekonomsko. In se jim zato zdi skorajda smešen vsakdo, ki ga zanimajo ekonomsko teoretski oz. bolj k matematičnemu modeliranju usmerjeni pristopi. Ali raziskuješ finance in podjetništvo in si ekonomist ali pa si neka čudna dvoživka in ne vemo, kaj bi te umestili. Seveda je iz tega razviden tudi moj lasten odnos, ker se seveda štejem h tem dvoživkam, ki jih zanimajo manj aplikativne teme in raziskovanja, vendar tu ne gre zgolj zame! Iz povedanega zgoraj je več kot očitno, da ima ljubljanska ekonomska fakulteta in srenja enostavno preveč aplikativen pristop in preprosto zanemarja ekonomsko teorijo in raziskovanje, ki ni neposredno aplikativno usmerjeno. In to gre lahko samo na škodo stroke in študija.

Zelo lepo bi torej bilo, da končno dobijo pomembnejše mesto v Ljubljani tudi bolj klasično ekonomsko obarvana raziskovanja in teoretska ekonomska razmišljanja in iskanja. Iz znanosti dobro vemo, da je dobro razvita temeljna znanost predpogoj napredka in razvoja področja. Žal tega pri nas nimamo in posledice so očitne: slabo kotiranje na lestvicah svetovnih ekonomskih oddelkov, izjemno malo raziskovalcev, ki so prepoznani v svetovni ekonomski stroki in zelo nizki indeksi citiranosti. Zato bi bilo po mojem mnenju resnično nujno, da slovenska ekonomska stroka počasi vsaj malce skrene s svoje očitne aplikativne smeri in vnese nekaj svobode in duha tudi v z bogatimi denarci podkrepljene raziskave zasebnih naročnikov. Navsezadnje bo edino to v duhu univerze in bo na dolgi rok verjetno prineslo še več denarcev, še več odmevnosti in predvsem še (bistveno) več odmevnih rezultatov.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |