V krizi smisla tiči misel



Why is economics a frightened “science”?

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 9.12.2017

This contribution will present my thoughts of the recent two months, being faced with the organization of the (informal) seminar on new econometric and statistical approaches at the faculty where I lecture, and at the same time being a member of a “heterodox” group, organizing those seminars. Two subjects, therefore, which can hardly be joined, or were at least considered as such in the (“traditional”) economics so far.

But, the intellectual journey of my life has taken me through many and very diverse disciplines: mathematics, arts (mainly, music and visual arts), many different social sciences and humanities, like philosophy, sociology (as some know, I’ve been a lot involved and studying a very special “sociological” area called the theory of social systems, where I mainly met the pretty “wild” and hard to comprehend, but beautiful and crazily prospective theories of Niklas Luhmann, which probably influenced my view on the world the most), anthropology, cultural studies, the study of religions, even, to a certain extent, political sciences, and others. And, finally, management and economics. Indeed, it is/was a hard endeavour to integrate all those into a joint “picture” and research orientation, which I think now is done, and this should serve as a short report and plan of a future research program – a very very large one, I think, and opening up a lot of unexplored possibilities.

As it turns out, economics is a rather recent endeavour/discipline, starting formally with the work of Adam Smith end of 18th century. Recent, compared to e.g. philosophy, mathematics and, indeed, most of the humanities and many natural sciences, like physics. In one of his posts, influential economic blogger Noah Smith has claimed that despite the critiques, posed to it in the aftermath of the beginning of the Great Recession, economics is in a much better condition than other social sciences. When reading his blog, at the time I fully agreed. Now, indeed, I do not anymore! At least completely.

Mainly, the impression I have, and this could surely be easily proven and demonstrated with references and the existing debates, is that economics claims its privilege because of its (claimed) mathematical approach and, to put it directly and related to the present state of the art, econometric modelling, a lot of time policy oriented. But there are huge issues here which remain undiscussed, providing a justification for the “power”, dominance and hegemony of economics inside the social sciences and, even more pronounced, to the humanities. And, as will be claimed here, this dominance is almost completely wrong, to put directly.

Firstly, as those who have dealt with, I will say, more serious mathematics in their lives, as I indeed have and am doing it at present as well, know that “the mathematics of economics” is simple – simply, most of the times it does not meet the standards of the contemporary development of mathematics. I am not claiming that economics is not almost suffocated with some mathematics, but it is highly repetitive and, indeed, most of the times based on pure ideology – trying to defend some normative view of the researcher. Possibly, and as claimed a lot, this cannot be avoided, but, surely, it can be done significantly better and more correct.

Secondly, I think the contemporary dominance of economics is based not on “the power of the argument”, but on plain fear, physics envy, as Mirowski would call it (a reference from a colleague with whom I started to work on this recently). The argument of power, therefore. But, this has, unfortunately, serious and adverse consequences.

What I mainly claim and think, is that most of the approaches and streams of thought from the “disciplines” noted previously (sociology, psychology – we have not noted it before, anthropology, philosophy, and almost any discipline, related to “culture”, be it cultural studies or some other) have so far not been, on the one side, integrated in the economic thought properly, and secondly, and mainly, have so far remained almost completely unmodelled and not included in any way into something that I consider as a necessary part of economics, despite what has been said before: mathematical and econometric modelling (it for nothing else, for policy purposes).

I think large possibilities exist here. Presently, we are dealing with e.g. DSGE models (but they are used here merely as an example – I know many critiques have been posed to them and, surely, as with everything here, they (the critiques) can be proven “funny” as well), which are based almost completely on the assumptions of utility maximization, in one or another form. Utility maximization… Hmmm… Do we (people, as the micro background for the economic modelling) indeed act in any manner close to utility maximization?? I know utility is not a simple term in terms of economic theory, but – clearly this assumption is strange, to start with. Very strange. But, it can simplify the work, as it does at present. But is this all that can be done here??

To replace it, the economists should go the libraries and search for, indeed – this will be humiliating, but, sorry, true… – the books in sociology, philosophy, other psychological theories than plain behaviourism (e.g. psychoanalysis in its many strands, but there are surely also more such streams in psychology as well – again, to only start with), anthropology, cultural studies, even religions, and “the rest”. Search for and through those books to be able to finally understand the economy better. How does it function? Could any of those approaches be used for the benefit of economics, and – as I know there is quite some literature which takes also such approaches into economics, but as far as I know, largely or even exclusively in a theoretical/descriptive sense – taken into econometric and mathematical models to significantly improve their performance. In a similar way, as RBC models came to the fore, when Kydland and Prescott simply observed the (significantly) better performance of those models compared to the previous ones.

I will end here. To resume: the present condition of economics could hardly be called in any way superior to other social sciences. What we have is a dominance, based on fear against new approaches, new views on the economic features, indeed, anything significantly new in general. At this point I will not go into the literature about it (it is only a blog post), but when you meet and discuss with colleagues, professors on some excellent economic conferences, you become stunned – people do not know anything about e.g. network analysis (which is there for more than 30 years…), when you present a SEM analysis, they say: “great, but this is not economics”.

What economics needs, to my opinion, therefore, is 1) significantly better understanding of its subject, in terms of theory; and 2) significantly improved mathematical possibilities and models. Both should of course go hand-in-hand.

I do hope this provides at least a short overview of my position to this problem. And, indeed, a research path I will try to follow – something that I already desired several years ago, when still working on my first PhD in economics, but could not “integrate” the story. Now this is done, and is to be verified and put to literature and other verifications in the work to follow.

I do hope it will provide at least some ideas for the further work also to any of you.

“By sane conscience” – as some have been asking recently. But tired, even if the above “view” is not something so new, or indeed wrong in certain aspects, it took me quite a lot to put it together. And I hope it will stand firm from now on.

Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark


Vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov – nova metoda

Ob novem letu je prav pogledati tudi, kaj ga je najbolj zaznamovalo. Vsaj zame zagotovo kar malce nepričakovan dvig metode ex-post ekonometrične verifikacije kot nove metode vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Metoda, ki smo jo sami pričeli uporabljati pri ocenjevanju ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, in je potem kar nekaj časa “samevala”, je pričela “migati” v lanskem letu, dokončno pa se je pričela prebijati v zanimanje strokovne javnosti v tem letu.

Vse skupaj terja malce kronologije. Tema mojega magisterija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bila ekonomsko vrednotenje kulturnih dogodkov (kasneje je magisterij v knjižni obliki izdala Založba FDV). V magisteriju sem tedaj predstavil vse različne metodologije, ki so obstajale na področju, s posebnim ozirom na razkol med uporabo input-output metodologije (t.i. ekonomskimi impaktnimi študijami) in kontingenčno vrednotno metodologije. Podobno kot večina kulturne ekonomike sem se tedaj zavzel za večjo uporabo slednje pri vrednotenju kulturnih dogodkov. Iskreno rečeno pa mi tema “ni dala spati” in sem slutil, da v tedanji argumentaciji zevajo večje luknje.

Ko sem se vrnil z enoletnega študijskega bivanja v ZDA, me je Bogomir Kovač povabil k pripravi študije ekonomskih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Sredi 2012, takoj, ko sem se vrnil, smo v okviru EPK pripravili tudi mednarodno konferenco o razvojnih potencialih kulture, kjer so bili prisotni tako rekoč vsi, ki s tega področja kaj pomenijo v svetovnem merilu: v prvi meri legenda tega področja, Bruce Alan Seaman, s katerim sem še danes v stiku. Bistveni del: v svoji predstavitvi je Seaman že takrat nakazal potencial nove metode ex-post ekonometrične verifikacije, ki je nihče v kulturni ekonomiki doslej ni uporabljal.

Ko smo torej po tem, v jesenskih mesecih 2012 razmišljali, kako se lotiti študije v Mariboru, je prišel preblisk. Med vožnjo z vlakom do Maribora, kjer smo imeli takrat sestanek, sem se malce nerad lotil teme sestanka – bomo pač naredili neko kombinacijo impaktne in kontingenčne študije, sem si dejal. Bo že kako… In potem sunek: kaj pa če bi uporabili podatke SURS in treatment effects metode? Primerjali dejanske statistične učinke po občinah? Odlično! In potem misel: pa zakaj za vraga tega ne delajo tudi v drugih študijah, v drugih primerih? Saj to je vendar najbolj pisano na kožo temu problemu – merjenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov…

Dobro, ostalo je zdaj že preteklost, v Mariboru smo to uporabili, s tedaj še precej elementarno ekonometrično osnovo, zato tega kar dolgo nisem hotel spraviti v objavo. Uporabili smo vse tri metode, ekonomsko impaktno študijo, ex-post verifikacijo in kontingenčno metodo. Še danes vsi tisti, ki hočejo kazati na velike ekonomske učinke dogodka, navajajo le impaktno študijo, tisti, ki ga hočejo kritizirati, pa ex-post verifikacijo. Vsakemu svoje, alias sto ljudi, sto čudi.

Da malo skrajšam: metodo sva obudila v letu 2014 s kolegico dr. Renato Slabe-Erker in jo kasneje uporabila na primeru ekonomskih učinkov EuroBasketa2013 v Sloveniji. Z njeno uporabo sva prijavila tudi članek o ekonomskih učinkih beneških karnevalov na takratni odprti poziv za mednarodno monografijo Carnival, Culture and Tourism (po vseh peripetijah bo naposled zunaj v začetku 2017 pri eni vodilnih založb s področja turizma, CABI). Bila sva sprejeta, rok za članek pa smo imeli jeseni 2015. K sodelovanju sva povabila še mojo tesno sodelavko prof. dr. Marileno Vecco, ki je skoraj 10 let živela in predavala v Benetkah.

Izšlo se je odlično, rezultate članka kratko predstavljam v nadaljevanju. Ko je na Facebook profilu ACEI v začetku 2016 stekla debata o novih metodah merjenja ekonomskih učinkov kulture, sem jim sam posredoval te članke (mariborskega, beneškega, EuroBasket). Članke je dobila Jen Snowball, ki je prav tako predavala na mariborski konferenci, in tako se je vednost malce razširila. Beneški članek smo predstavili na osrednji ACEI konferenci v Valladolidu, o njem sta veliko “glasin” razširila Jen in Seaman in prišlo je nekaj največjih na področju, denimo Victor Ginsburgh. Vzdušje je bilo malce mučno, predstavitev ni najbolje uspela, vseeno pa je bilo dovolj, da se je delo nadaljevalo. V mesecu po konferenci sva z Marileno naposled zaključila in oddala še članek o učinkih EPK Maribor 2012, sedaj že sprejet v Journal of Cultural Economics; vmes je bil sprejet še en članek z uporabo te metode na primerih dveh slovenskih jazz festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, ki bo objavljen v januarju 2017 v European Planning Studies. V postopku dogovora je ex-post ekonometrična študija EPK Aarhus 2017, v dogovorih je seminar na IMT Lucca, v postopkih dogovorov je tudi študija učinkov festivalov na Dunaju. Kjerkoli smo kasneje (po Valladolidu) predstavljali članek s to metodo, smo dobili dokaj enoten, večkrat ponovljen odziv: ta metoda je to, kar področje kulturne ekonomike trenutno najbolj potrebuje. In to je seveda odlično izhodišče za oba z Marileno, ki sva sedaj nekako proponenta te metode.

Opišimo najprej v kratkem, o čem je v metodi sploh govora in kje so njene prednosti in slabosti. Najprej, kje je problem obstoječih metod? Impaktne študije prinašajo napačne številke. Čeprav se jih velikokrat označuje kot “najpogostejšo obliko raziskav na področju umetnosti in kulture” (glej denimo Sterngold, 2004), pa so velikokrat bolj poskusi “arts people” (kot jih imenuje Frey, 2005), da bi širšo javnost, predvsem pa financerje “ozavestili” (bom rekel kar direktno: nategnili…) o ekonomskem pomenu lastnega dogodka. Višja kot je številka, bolje je (lažje je prepričevati)…

Na drugi strani je metoda kontingenčnega vrednotenja kot bolj “blagozvočna” in politično korektna: vrednoti namreč “intangible” vrednosti kulture. Kaj lepšega, mar ne? Bom še enkrat več neposreden: kaj lepšega za še en nateg “strokovne”, predvsem pa kulturniške javnosti… Ponovno gre namreč za metodo, ki ima velike, neizogibne probleme. Gre za anketno metodo, kjer se respondente sprašuje po največjem plačilu, ki bi ga bili pripravljeni odšteti za spremembo v ravni neke javne dobrine, povedano zelo v grobem in kratkem. Razumljivo: ti respondenti lahko odgovorijo načeloma karkoli, in večinoma tudi kontingenčne študije prinašajo visoke, lahko bi dejali napihnjene številke. Vendar še bolj nerodno: povsem se izognejo osnovnemu vprašanju – kakšni so (bili) učinki dogodka na ustvarjene prihodke, nova delovna mesta, dodatno število turistov, obisk kulturnih prireditev, zbrane davščine, če že hočete? Iskreno bom dejal: mislim, da bodo razprave v naslednjih letih jasneje pokazale, da je pri obsežni razpravi o tej metodi v kulturni ekonomiki preteklih desetletij šlo za odmik od pravih problemov, vseeno odmik, ki je prinesel kar nekaj dodatne vednosti, ki pa žal ni odgovorila na bistvena vprašanja.

Zato je rešitev, ki jo prinaša naša metoda, naslednja. Da bi odgovorili na osnovna vprašanja, na katera pa impaktna metodologija odgovarja pristrano in z napačnimi vrednostmi, uporabimo raje obstoječe statistične podatke, dostopne v registrskih virih, in iz njih skušajmo izluščiti “blip” (kot sta to poimenovala Gergaud in Ginsburgh v članku iz 2013), torej nekakšno sled, ki so jo ti dogodki zapustili v okolju, kjer so potekali. Metoda, ki poskuša storiti kaj takšnega, je bila prvič uporabljena v ekonomiki učinkov športnih dogodkov (Baade in Dye, 1988; 1990), iz določenih razlogov (povezanih z zgornjo kratko razlago) pa je doslej doživela le zelo malo aplikacij na področju kulture, do naših študij dejansko po moji vednosti najdemo le en članek z uporabo takšne metodologije – Sarah Skinner je v članku v Journal of Cultural Economics iz leta 2006 ocenjevala ekonomske učinke nekaterih večjih likovnih razstav v mestecu Jackson, Mississippi.

V trenutnem stanju metode jo lahko razdelimo v dve večji vrsti: a) uporabo modelov panelne ekonometrije, kjer uporabimo kakšno od izpeljank metode difference-in-differences ali drugih metod t.i. program evaluation, da bi ugotovili učinek “tretmaja” (angl. treatment effect) na ekonomske kazalnike v mestu (regiji, državi, itd.) dogodka; takšno metodo smo uporabili na primeru ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, pa tudi učinkov EuroBasket2013 v Sloveniji; b) uporabo modelov časovnih vrst, ki jih lahko uporabljamo predvsem takrat, kadar nam veliko spremenljivk na primerjalni ravni manjka; takšno metodo je uporabila Skinnerjeva, sami pa smo jo uporabili pri oceni ekonomskih učinkov beneškega karnevala in dveh slovenskih jazzovskih festivalov.

Najprej poglejmo, kakšne rezultate je prinesla v primeru EPK Maribor 2012. Osnovni parametri dogodka so verjetno vsem dobro znani – 6 partnerskih mest, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje. Dogodek je potekal v letu 2012 in je bil doslej največji kulturni dogodek pri nas, vsaj po obsegu in trajanju. V študiji iz 2013 sva s Kovačem ocenjevala njegove učinke na prihodke podjetij, zaposlenost, mesečne plače, turizem in obisk kulturnih dogodkov. V končnem članku smo ocenjevali predvsem tisto, kar se je pokazalo kot najbolj zanimivo: učinke na turizem in zaposlenost. Prva zanimiva stvar so učinki na turizem – modeli so jasno pokazali, da lahko o zaznavnih učinkih, ki so bili posledica le tega dogodka in ne kakšnih splošnih trendov, gospodarske krize ali drugih dogodkov, govorimo le v Mariboru. Tu smo ocenili, da je zaradi dogodka v mesto prišlo okrog 20,000 dodatnih turistov, od tega nekaj več kot 18,000 tujih. Dodatnih nočitev je bilo (spet ponovno v Mariboru, učinki v nobenem od drugih mest niso bili statistično značilni, v nobeni specifikaciji modelov) nekaj več kot 48,000, od tega prek 46,500 s strani tujih turistov. Učinek, ki smo ga modelirali, je na spodnji sliki viden kot skok v letu 2012.

Ocenjevali smo tudi učinke na zaposlenost. Ti so bili… negativni. Če je projekt pred pričetkom napovedoval ogromno dodatnih delovnih mest in so kreatorji projekta še dolgo po dogodku govorili o pozitivnih učinkih, teh žal v podatkih ni videti. Šele, ko smo bili posebej pozorni na učinke gospodarske krize, smo prišli (le) do okrog 800 delovnih mest, ki jih je leto 2012 odneslo Mariboru (preostalih pet mest je imelo ponovno statistično neznačilne učinke, ko smo upoštevali gospodarsko krizo, vendar bi bili brez upoštevanja tega tudi tu vidni določeni negativni učinki na zaposlenost v letu 2012). Seveda bi bilo absurdno trditi, da je bilo to posledica EPK, vendar ti rezultati pokažejo, da je prav tako absurdno govoriti o tem, da je projekt “premagal” siceršnje probleme mesta – očitno so ostali nekateri močni negativni dejavniki, ki jih nismo uspeli vključiti v model in ki določajo usodo mesta, za katero sami vemo, da ni rožnata. Koristno bi bilo tu iti še naprej v modeliranju in določiti, za katere dejavnike natančno gre.

V primeru Benetk je bilo stanje drugačno. Tu nismo imeli podobno širokih podatkov kot za Maribor (kjer smo lahko uporabili podatke SURS za vse občine v Sloveniji in torej panelno analizo). Dostopni so bili le podatki za regijo Veneto; Italijo v splošnem; ter podatki beneških statistik. Zato smo uporabili zelo podobno metodologijo kot Skinnerjeva, ki se je pokazala kot primerna, vsaj sodeč po statističnih testih v članku. Modelirali smo le univariatne časovne vrste, torej le po eno spremenljivko, kjer smo najprej s preprostimi OLS regresijami izločili sezonske in ciklične učinke ter nato ocenjevali parametre z ARIMA modeli ter kasneje še z intervencijsko analizo, ki smo jo kasneje uporabili tudi za slovenske jazz festivale. Ocenjevali smo učinke na število turistov – njihove prihode, nočitve, vožnje z vaporetti in letalske prevoze; ter zaposlenost v regiji.

V spodnji sliki sta vidni osnovni časovni vrsti, ki smo jih ocenjevali – število prihodov turistov in njihovih nočitev. Kar smo ocenjevali, je majhen “spike”, torej dvig v februarju vsakega leta, torej v mesecu, v katerem v največji meri poteka karneval. Izkazalo se je, da je modeliranje dalo kar robustne in statistično močne rezultate. Ocenili smo, da karneval v Benetkah prinaša vsako leto približno 50,000 dodatnih prihodov turistov in približno 170,000 dodatnih nočitev. Prav tako tudi okrog 20,000 dodatnih potnikov na vaporettih. Največji učinki glede vsega tega so bili v februarju leta 2011, ko smo zabeležili tudi edini statistično značilen padec v stopnji brezposelnosti v regiji Veneto za 1.21 odstotne točke, ki ga je očitno pripisati v veliki meri učinkom karneval. Iz tega je bilo precej enostavno oceniti tudi učinke na skupne dodatne prihodke v mestu, nastale v največji meri kot posledica karnevala, v letu 2012 so ti znašali okrog 58 milijonov evrov.

Zadnji primer, ki ga imamo trenutno “na voljo”, so učinki dveh slovenskih jazz festivalov, Jazz Cerkno in Jazzinty Novo mesto v letih 2008-2015. Šlo je za članek, ki je bil v osnovi prijavljen v tematsko številko revije European Planning Studies o odpornosti (angl. resilience) mest in prispevku umetniških dogodkov k temu. Tu smo imeli to srečo, da smo imeli pravzaprav na voljo obe metodološki možnosti: lahko bi uporabili analizo panelnih podatkov, saj smo ponovno imeli (mesečne) podatke o turizmu za dobršen del slovenskih občin (preko SURS), lahko pa smo uporabili tudi metode časovnih vrst, enake kot v primeru Benetk. V primeru Cerkna tu ni bilo problemov, saj sta tam po naši vednosti le dva večja vsakoletna “dogodka”: smučarski del sezone, kjer je v spodnji sliki viden tudi največji skok v turizmu, ter festival, ki poteka v mesecu maju – lepo je viden tudi manjši skok glede tega, ki smo ga ocenjevali. V primeru Novega mesta smo tu imeli nekaj več težav, da smo v mesecu avgustu, ko poteka Jazzinty, izločili učinke festivala.

V Cerknem smo tako ocenili učinke festivala v “najboljših” letih, 2008-2010, na 300-1000 novih obiskovalcev, med katerimi je bilo okrog 200-600 tujcev. Dodatnih nočitev je bilo med 1,000-5,000, od tega 600-3,000 s strani tujih obiskovalcev. Manjši učinki so bili vidni v Novem mestu, kjer smo ocenili le okrog 200 dodatnih obiskovalcev zaradi festivala, vsaj v letih 2008-2010, ogromna večina teh je bila tujih, dodatnih nočitev pa okrog 1,000. Določeni pozitivni učinki so bili tudi na zaposlenost, v rangu 20-100 dodatnih delovnih mest, v obeh mestih je bilo to vidno v letih 2008-2010, v Cerknem še kasneje v letu 2014, v Novem mestu pa v letu 2012.

Zadnja stvar, ki jo prikazujem, je še vzdržnost takšnih učinkov v primeru dveh jazz festivalov. V zgornji vrsti so ti učinki za Jazz Cerkno, v spodnji za Jazzinty Novo mesto, po vrsti so grafi naslednji: levo – na skupne prihode turistov; na sredi – na njihove nočitve; na desni – na zaposlenost. Vidimo, da so bili (za razliko od Benetk, kjer rezultatov sicer ne prikazujemo) ti učinki kar vzdržni, zlasti to velja za zaposlenost. Velja pa podobno, kot pri predhodnih ugotovitvah: učinki, ki smo jih opisali, torej v letih 2008-2010, in kasneje pri Cerknem v 2014, pri Novem mestu pa v 2012 in 2015, so bili dokaj vzdržni, tudi zato smo v članku ocenili prispevek obeh festivalov k vzdržnosti in odpornosti obeh mest kot pozitiven.

Kaj reči za konec? Upam, da vam bo to v kratek, vendar dovolj podroben opis tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Metoda se pričenja razvijati, čeprav je kolikor vem zaenkrat omejena na aplikacije znotraj “mojega” raziskovalnega kroga. Verjetno bodo šele prve resnejše objave, ki bodo prišle v 2017 (za vse tri članke) razširile razpravo in uporabo te metode. Običajno navedemo, da ima metoda naslednje glavne prednosti: a) operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen; b) nima posebnih velikih stroškov – potrebuješ sicer nekoga, ki jo zna izvesti, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni; c) omogoča primerjavo posameznih dogodkov; d) z njo je možno ugotavljati, kateri dejavniki vplivajo na določen učinek. Največja prednost pa je seveda v tem, da z njo po dolgih desetletjih brezplodnih polemik, ali so boljše impaktne študije s strani “arts people” ali kontingenčno vrednotenje s strani “arts economists”, dobivamo metodo, ki je zmožna odgovoriti na večino vprašanj o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov. Nadaljnja leta pa bodo pokazala, ali smo pri tem šli v pravi smeri in ali bo metoda izpolnila to, kar sedaj obljublja.

Uporabljene reference:
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1988). Sports stadiums and area development: a critical view. Economic Development Quarterly 2(3), 265-275.
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1990). The Impact of Stadium and Professional Sports on Metropolitan Area Development. Growth and Change 21(2), 1-14.
Frey, B.S. (2005). What Values Should Count in the Arts? The Tension between Economic Effects and Cultural Value. CREMA Working Paper Series, Center for Research in Economics, Management and the Arts (CREMA).
Gergaud, O., in Ginsburgh, V. (2013). Measuring the economic effects of cultural events with special emphasis on music festivals. ULB Institutional Repository, ULB – Universite Libre de Bruxelles.
Skinner, S.J. (2006). Estimating the real growth effects of blockbuster art exhibits: a time series approach. Journal of Cultural Economics, 30, 109-125.
Sterngold, A. (2004). Do Economic Impact Studies Misrepresent the Benefits of Arts and Cultural Organizations? The Journal of Arts Management, Law, and Society, 34(3), 166-187.

  • Share/Bookmark


O klestenju proračunov za kulturo v državah EU – resnica ali mit?

Spodnje je kratek povzetek našega prispevka, povabljenega in sprejetega v objavo v tematski številki o kulturni ekonomiki španske SSCI revije Hacienda Pública Española / Review of Public Economics. Naslov prispevka: The Tale of the Cuts and Raises: Public Budgets for Culture in European Countries During the Financial Crisis, soavtorja: dr. Marilena Vecco, dr. Ákos Tóth.

Prispevek prikazuje gibanja javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize v 28 državah EU in Norveški, državah, za katere so analizo omogočili podatki COFOG, dostopni v letih 1990-2015.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki smo jo takrat pripravili v soavtorstvu z dr. Vesno Čopič, Pétrom Inkeijem in dr. Anito Kangas. Takratna študija je verjetno prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno prvih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je še leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem”. Zamisel takratne študije za EK je bila prav narediti prvo takšno analizo.

Med takratnimi soavtorji sta bila v nasprotju dva glavna koncepta: Inkeijev – Péter je zagovornik deskriptivnih analiz, za takratno študijo pa je pripravil lep graf, ob katerem še danes zavzdihnejo soavtorji/ce; in moj, ki je zagovarjal ekonometrični pristop, ki bi šel v “drobovje” podatkov. V takratni analizi smo združili oba, sam sem predstavil nekaj res bazične linearne panelne ekonometrije in skupinjenja, ostali pa pregled po državah EU.

Vendar si več lahko prebere vsak sam. Glavni namen tega kratkega prispevka je nekje drugje. Prek Budapest Observatory Péter še vedno vsako leto lansira isti “lepi graf”, za leto 2014 ga najdete tukaj, za leto 2015 tukaj, za leto 2016 pa tukaj. Podoben graf smo v članku reproducirali tudi mi, prikazan je v slikici pod tem odstavkom. Kot piše v prispevku glede leta 2014: “Last summer we showed how abruptly central governments cut cultural expenditure after 2008, and that local governments, on the other hand, did not follow suit.” Osrednji moto: v času gospodarske krize so bili rezi v javne proračune za kulturo prisotni tout court, vsepovsod, vsaj ko gledamo državno raven. Péter tudi trdi, da na lokalni ravni tega ni bilo videti.

Ena glavnih ugotovitev našega članka za Hacienda Pública Española je ravno ovrženje takšnih lepih grafov. Slednji imajo (najmanj) dva velika problema, vezana na to, da se preprosto seštejejo vse države vključene v analizo: a) to predpostavlja, da so se države odzivale enako ali vsaj zelo podobno in da jih zato lahko seštevamo kot jabolko in jabolko, in ne denimo kot jabolko in oreh (kar bolj ustreza resnici…); b) to pozablja tudi, da so države med seboj močno različne tudi po velikosti – če denimo Malta in Luksemburg nista poznala rezov v javne proračune za kulturo, who cares… glavno, da sta jih veliki Velika Britanija in Nizozemska.

Dejansko pa podatki pokažejo povsem drugo zgodbo, čeprav, zanimivo, v povprečju nek gro teh trditev vseeno zdrži: v povprečju rezultati dinamičnih panelnih modelov dejansko pokažejo, da so v času gospodarske krize proračuni za kulturo padali, in to tako na državni kot lokalni ravni. O tem malce več kasneje.

Kakšna je torej ta druga zgodba? Jah, države so se na gospodarsko krizo odzivale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki. Države pa lahko v grobem ločimo na pet skupin.

Najprej, “cutterji”. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija, države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problem in bile večina od njih pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). K tem državam dodamo še Ciper in Slovenijo, ki sta obe prav tako doživeli velike javnofinančne »pretrese« v času gospodarske krize, pa tudi Češko republiko zaradi podobnih gibanj v javnih proračunih za kulturo v času gospodarske krize. Za vse te države so značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Drugič, “prav tako cutterji, vendar iz drugih razlogov”: Nizozemska in Velika Britanija, ki sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času. Prej bi lahko v zvezi s tem govorili o problemih v »zgodbi« ekonomskih učinkov kulture (glej denimo Mermiri, 2010a; b; 2011; Brabazon, 2015; Srakar, 2010), ki je bila zelo močno prisotna prav v omenjenih dveh državah.

Tretjič, “vzhodnoevropski “vztrajniki” “: Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, kjer ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja smo pripisali dvem možnim vzrokom: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto. To skupino smo ločili od zahodnoevropskih držav s podobnimi gibanji na osnovi ugotovitev raziskave o kulturnem indeksu (Srakar, Verbič in Čopič, 2015), ki je pokazala na jasne razlike med zahodno- in vzhodno-evropskim modelom glede ekonomskega in socialnega stanja kulture.

Četrtič, “zahodnoevropski “vztrajniki” “: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, kjer prav tako kot v tretji skupini ne najdemo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

In, naposled, petič, “baltske države”: Estonija, Latvija in Litva, ki jo posebej razlikujemo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

Kaj je nauk te ločitve na skupine? Da v času gospodarske krize velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine) niti, ko posebej gledamo centralne, državne proračune za kulturo. Takšne države so v obdobju 2009-2014 zagotovo bile vsaj Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška, Švedska, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška. 16 izmed 29 vključenih držav… Več kot polovica. Od kod torej zgodba, ki se prodaja v svetovni javnosti, da so proračuni za kulturo padali vsevprek in v splošnem? Žal vsaj podatki Eurostata oz. COFOG do leta 2014 ne potrdijo tega. Priznam, da še nisem naredil analize tudi s podatki do 2015. Morda pa ti spremenijo kaj, čeprav osnovna ugotovitev skoraj zagotovo zdrži.

Kaj pa o razmerju med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do učinka endogenosti, saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. V ta namen smo uporabili nekaj panelnih VAR modelov in analizo Grangerjeve vzročnosti, tega dela analize sicer v članku za to revijo še ni.

Kaj torej pokažejo rezultati? Najprej, ugotovitev, ki se slika skozi celotno delo na analizi tega problema je, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, bo višanje centralnega proračuna za kulturo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Lepa slikica spodaj to ponazori, gre za t.i. funkcije odziva na impulze (angl. impulse response functions) ter dekompozicijo variance. Na levi strani je odziv v višini lokalnega proračuna na spremembe v centralnem (upoštevali smo tudi kontrolne spremenljivke s preprosto metodo, ki jo je v email komunikaciji svetovala Inessa Love s Svetovne banke, avtorica enega od programov za panelne VAR modele: najprej smo naredili preprosto regresijo odvisnih na kontrolne spremenljivke, izločili reziduale regresije in v nadaljnjem delu delali le še z reziduali), na desni pa odziv v višini centralnega proračuna na spremembe v lokalnem. Jasno je vidno, da je na levi strani viden šibek (in precej kratkotrajen) pozitiven odziv lokalnega na centralni proračun (ki je bil v nekaterih dodatnih modeliranjih močnejši), na desni pa ni videti prav nobenih vidnih učinkov.

Analiza Grangerjeve vzročnosti, narejena za vsako od vključenih držav je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne. Nekoliko več je v spodnji tabeli.

Kaj nam vse to torej pove? Najprej, zgodba o splošnem rezanju v javne proračune za kulturo v zadnjih letih (o, kako smo mi ubogi…) je žal izmišljotina in je dejanski podatki ne podprejo povsem oz. je potrebno biti pri njeni razlagi zelo previden. Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, številne pa so te proračune celo višale. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo kavzalni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Opozarjam, da je analiza sicer, posebej v zadnjem panelnem VAR in Granger-kavzalnem delu še malce neizdelana in jo bo potrebno še okrepiti, vendar je večina ugotovitev kar precej robustna in smo do podobnih ugotovitev prihajali na istem podatkovnem setu že od začetka dela na tem članku, torej vse od leta 2013, ko je bil prvič predstavljen na delavnici EWACE v Ljubljani.

Upam pa, da bo zanimiva in tudi vam osvetlila marsikaj, kar zadeva zgodbe o javnih proračunih za kulturo, posebej v času gospodarske krize.

Za konec še to – analizo bi bilo pomembno ponoviti tudi za proračune na drugih področjih. Podatki COFOG to več kot omogočajo, analize pa bi osvetlile številne stvari, ki so zdaj zamegljene, nejasne in z veliko premalo empiričnega modeliranja. Upam, da se v kratkem lotimo tudi tega…

  • Share/Bookmark


O prioritetah vlade in ekonomskih argumentih

Komentar k temle zapisu, navajam: »S predlogom proračuna so se prejšnji teden že seznanili koalicijski partnerji, ko je predsednik vlade Miro Cerar med prioritetami izpostavil zdravstvo, infrastrukturo in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest, je dejal.«

Proti zgornjim neumnostim se ne da boriti drugače kot s facti brutti (žal, preverjeno – pa še to ne zaleže kaj dosti, največkrat je veliko boljša redna kava s kakšno veliko živino).

Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)

Kultura (8 sektorjev – vključuje kulturne in kreativne industrije):
Oglaševanje in raziskovanje trga: 2.2048, 1. mesto (od 63)
Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa: 1.8915, 3. mesto (od 63)
Založniške storitve: 1.8529, 6. mesto (od 63)
Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje: 1.8284, 8. mesto (od 63)
Športne in druge storitve za prosti čas: 1.7901, 10. mesto (od 63)
Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov; predvajanje radijskih in televizijskih programov: 1.7589, 15. mesto (od 63)
Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve; informacijske storitve: 1.528, 34. mesto (od 63)
Kulturne in razvedrilne storitve; storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve; prirejanje iger na srečo in stav: 1.4162, 45. mesto (od 63)

Torej ima še t.i. »jedrna« kultura višjo uvrstitev od zdravstva in znanosti (45 vs. 54 in 55), ki da baje »omogočata gospodarsko rast ter več delovnih mest«. Da o drugih kulturnih sektorjih ne govorimo.

Resno: vem, da sem sam še »mlad junec« ali pa bi me kot takšnega rad kdo v ekonomskih in/ali kulturniških krogih naslikal. Vendar čakam, da a) kdo končno ovrže zgornje izračune in se sam naučim kaj na napakah (dobrodošli – izvolite!); b) ali pa napake delajo/delate vsi drugi in je dejansko kultura tista, ki »pelje našo družbo naprej in omogoča gospodarsko rast ter več delovnih mest«.

Prekleto: a bo že enkrat kdo v tej državi kaj znal dejansko preveriti in izračunati, ali bomo vedno opletali z namišljenimi predstavami o področjih? Ker vem, da me bo kdo linkal, posredoval, lajkal: prosim, ne jemite tega »zdravo-za-gotovo«. Tudi sam lahko, da sem se zmotil. Ampak nisem jaz tisti, ki bi moral biti tu točen – to morajo Cerarjevi pandani (vključno s spoštovanimi kolegi med njimi, s katerimi sam sodelujem). Kje so torej argumenti, dokazi, itd. za zgornje trditve? Res, ne mi zameriti: prekleto!!

P.S.: Ker vem, da se ne bo spremenilo nič, oz. so zgornja tri področja že dolgo izbrana kot prioritetna za to vlado, le besedišče se lahko spremeni: dajem vam orožja, kulturniki, veliko močnejša kot neumnosti o 2% v BDP in 2.5% v proračunu. Uporabite jih že enkrat na pameten in smiseln način, da prepričate vlado in ljudi, da so naložbe v kulturo ekonomsko donosne. Žal pa se bojim, da bo zgornje spet preslišano, potem pa se vidimo v naslednji (zgrešeni) vojni, ko vam bodo spet rezali sredstva in posegli v osebne interese in boste spet kričali neumnosti o milijardah, nujnih za kulturo ;)

  • Share/Bookmark


Napoved – Nobelove nagrade za ekonomijo

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 10.10.2015
Tagi: , ,

Lani je ta blog pravilno napovedal Nobelovega nagrajenca za ekonomijo – Jeana Tirolea (seveda kot eno od možnosti).

Kakšne so moje napovedi letos?

Najprej, velika želja je, da nagrado tokrat prejme William Baumol – legendarni ekonomist s področij podjetništva, javnih financ, trga dela, ekonomske zgodovine, kot ljubiteljski slikar tudi področja kulturne ekonomike, kjer je njegovo delo nepreseženo in velja za začetnika in nestorja področja. Baumol se že vrsto let omenja v kombinacijah za nagrado.

Drugič, če omenjate področje ekonometrije, se omenjata (sir) Richard Blundell in Charles Manski. Oba močno podpiram, primerni kandidati so gotovo še Peter C.B. Phillips, Hashem Pesaran, Charles Hendry, tudi Rob Tishirani, Bradley Efron, Josh Angrist, Guido Imbens, Cheng Hsiao.

Če omenjate mikroekonomijo, kjer sicer ne verjamem, da bo podeljena nagrada, saj je bila že lani, bi to lahko bili Paul Milgrom, Bengt Holmstrom, Oliver Hart in Sanford Grossman. Če omenjate makroekonomijo, pa zagotovo Paul Romer in Robert Barro za teorijo endogene rasti (kjer Nobel še ni bil podeljen, precej neupravičeno), morda tudi John Geanakoplos. Ko smo pri kulturnih ekonomistih pa ne gre brez omembe Orleyja Ashenfelterja za njegovo delo v analizi organizacije in strukture trgov, predvsem na področju trga dela (v kulturni ekonomiki pa na področju umetniških dražb skupaj s Kathryn Graddy), ter Alana B. Kruegerja.

Morda velja dodati še to, ob nedavnem slovenskem prevodu njegovega dela. Piketty je premlad, da bi nagrado dobil, tudi med imeni na spletu ga tokrat nisem zasledil. Za delo na področju raziskovanja ekonomske neenakosti pa bi si jo zaslužil sir Tony Atkinson, ki naj bi bil na smrtni postelji – cinično rečeno ena od predpostavk, da te resno vzamejo pri podelitvi nagrade. Na spletu se ga kot kandidata resno omenja v navezavi z Angusom Deatonom iz Princetona.

Še eno povezavo velja povleči. Zelo pogosto so Nobelove nagrade prejemali predhodni dobitniki nagrade John Bates Clark, katerih seznam najdete tule. Med prejemniki te nagrade, ki jih zgoraj nisem omenil in bi morda tudi sodili med kandidate za Nobela, omenimo še Jerryja Hausmana, Martina Feldsteina, Davida Krepsa, Davida Carda, tudi Darona Acemogluja in Dalea Jorgensona.

Videli bomo torej, ali sem tudi letos uspel med imeni imenovati pravega.

  • Share/Bookmark


In še: sprejet v Rusijo, ne bom šel, ponosen vseeno…

“Dear Mr. Srakar!
We are glad to inform you that your paper was included in the program of the II Int. Conference ‘Modern Econometric Tools and Applications’, EC2015.”

Na srečo je bilo takšnih sporočil v preteklih mesecih v izobilju. Je pa to prva čisto ekonometrična konferenca, na katero sem bil sprejet. Čeprav zaradi udeležbe na neki drugi, v italijanski Ferrari na temo Public Policies in Financial Crisis, sem ne bom šel, vseeno koristno potrdilo, da delam dobro in da je treba po tej poti tudi naprej.

Tole je v osnovi povzetek članka, ki je bil sprejet.

Revenue Efficiency of Slovenian Public Institutions in the Field of Culture: A Comparison of Estimators

In Slovenia, the reform of the public sector in culture has been widely debated in the past years. Yet, so far no study has been made to empirically estimate whether the institutions are efficient and where are the key empirical problems in their efficiency. Our study addresses this void by using data envelopment analysis (DEA) approach to estimate the revenue efficiency of public institutions in the field of culture. To this end, we use and compare four estimators of DEA and their empirical properties: the “regular” DEA estimator; the naïve bootstrap estimator; the commonly used two-step smoothed bootstrap correction for stochastic analyses following Simar and Wilson; and, finally, the recently proposed Zervopoulos correction. Our results show that although revenue efficiency of public institutions in culture in Slovenia was dropping in past few years, there is no statistical evidence that they were indeed revenue-inefficient. We identify the key institutions that were most revenue-efficient and revenue-inefficient and, finally, explore the characteristics most influencing the revenue efficiency and, using latent class approach, discern two clearly distinct groups of institutions in the analysis and determine their differences. We conclude by policy reflection of the findings and suggestions for future research.

  • Share/Bookmark

O padanju slovenskega proračuna za kulturo

V zadnjih dneh je kot šok (vendar bolj za tiste, ki stanja niso poznali) udarila novica, da se slovenski proračun za kulturo znižuje še za okrog 20 milijonov EUR. Pustimo zdaj politiko tega, ker bo ta rez pustil globoke posledica za področje kulture, morda celo odnesel ministrico.

Prispevek tega zapisa k debati o slovenskem proračunu za kulturo pa je spodnji graf, uporabljen je bil Hodrick-Prescottov (HP) filter, z parametrom lambda=6.25. Ključno sporočilo grafa je verjetno, da so rezi v kulturo postali nekaj običajnega in po letu 2013 niso več zgolj posledica gospodarske krize. Vprašanje torej ni več, kako izničiti učinke krize, pač pa kako obrniti trend. Slednjega ne podpirajo podatki drugih držav – v času začetka krize in v sedanjem času so nekatere države doživele ostre reze (zanimivo: Velika Britanija, ter seveda države PIIGS – Italija, Španija, Irska, Portugalska), nekatere pa manjše oz. sploh nikakršnih in še kar rastejo (zlasti skandinavske države, tudi Belgija, Francija, v zadnjem času celo Madžarska in Bolgarija, pa Malta, Avstrija, itd.). Govorim o podatkih za sektor »Cultural services«, založništvo in predvajanje radijskih in TV programov nista vključena. Tudi za vse omenjene države smo ponovili postopek – HP filter za generalno in centralno raven javnih financ v kulturi, morda kdaj dodam še vse te rezultate.

Rešitev je torej verjetno res v resnih reformah, ki bi popravile kondicijo sistema in dvignile trendno raven strukturnega proračuna. Tistim, ki vas makroekonometrija zanima bolje, pa zelo priporočam odličen nedaven članek Phillipsa in Jina, kjer sta pokazala, da HP filter ni odporen proti problemom nestacionarnosti časovnih vrst.

  • Share/Bookmark


About “mathiness” (in English)

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 1.06.2015
Tagi: ,

Paul Romer raises important issues in his widely debated »Mathiness« article: http://paulromer.net/wp-content/uploads/2015/05/Mathiness.pdf. But it is important not to throw away the baby with the dirty water. My experience with economics (and most of today’s social science in general) is that its today’s language is indeed in a kind of lemons market equilibrium: with no »fancy« math model or econometric method nobody will listen to you today. Which is bad – there is no real need for a real development of mathematical and econometrical models and significant new findings, the most important thing is to publish your article in a »fancy« journal, no matter what it takes. Publish or perrish, commodify or die.

But there is another extreme which Romer nicely warns against: »After all, how would Piketty and Zucman have organized their look at history without access to the abstraction we know as capital? Where would we be now if Robert Solow’s math had been swamped by Joan Robinson’s mathiness?« There is no »mathiness« in math and my only opinion on this is nicely summarised by this video:

YouTube slika preogleda

The problem of contemporary economics is not overmathematisation, it is undermathematisation, however strange this may sound to some. Most models I have dealt so far in my research (and I’ve done some modeling) were at the end limited to some rather convenient optimisation problem, solved by Lagrangian, Bellman, Hamiltonian or other functions. More or less, always the same. There are great possibilities of building more complex and, perhaps, more accurate and predictive economic models using math. And probably not only economic models, but also models in social science in general.

Sincererly said, as someone who has done some slight work also in social theory, even philosophy, most of the theoretical articles I listen to lately often appear to me pretty dull and trivial, with an impression I could write tones of these if I just wanted to be published. I realise I might have a bias regarding this, but going really deep one has to understand the »math« (not mathiness), the structure, the relationships behind the phenomena he observes. Often this is not visible by naked eye, by pure speculation, so one needs some tools to do this, if he is really interested in »going behind« (maybe not a good word, but it pretty much describes what I want to say). It is possible he will make mistakes, but if he doesn’t do this, is this not bluffing? Just pretending everything harder to understand is just some »neoliberal« nonsense, as some leftists would say. Well, it probably depends on the individual decision, but it is hard to accept people only talking about »bullshit« in something, not done any serious, empirical work to really get to what is »good« there.

So, in the end – as said, there is no »mathiness« in math. Still, it remains that there is only »good work« and »bad work«, people who want to go deeper and people who only want to make their money, publish something and go back to bed. And, it is one’s decision on which path to choose.

  • Share/Bookmark


Javni proračuni za kulturo v EU v času gospodarske krize

Tole je bolj ali manj to, kar se je dogajalo z javnimi proračuni za kulturo v evropskih državah v času sedanje gospodarske krize: državni proračuni za kulturo so se močno zmanjšali v začetku krize (Slovenija je bila tu bolj ali manj izjema), učinek evropske »austerity« po letu 2010 pa je precej močneje viden na lokalnih proračunih za kulturo.

Graf je del članka »Public Budgets for Culture in the EU during the 2008-2012 Financial Crisis: An Econometric Analysis/Javni proračuni za kulturo v Evropski uniji v času gospodarske krize: ekonometrična analiza«, avtorja: Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana & Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija; Ákos Tóth, Faculty of Mechanical Engineering and Automation, Kecskemét College, Madžarska.

Članek je bil danes na povabilo poslan za objavo v tematski številki španske SSCI revije Hacienda Publica Española/Review of Public Economics. Delovno verzijo članka najdete na: https://docs.google.com/viewer?a=v&pid=sites&srcid=ZGVmYXVsdGRvbWFpbnxhbmRyZWpzcmFrYXIxOTc1fGd4Ojc4NGUyNDQzOGFjMWZmYjQ.

  • Share/Bookmark


Dva ekonometrična članka

Dva zanimiva ekonometrična paperja sta dostopna na ekonometričnem think-tanku Cemmap. Prvega izpostavljam, ker sem na svoji konferenčni odisejadi zadnjega leta naletel tudi na Pierre-Andrea Chiapporija in se z njim znašel skupaj kot komentator na neki konferenci, kjer je imel sicer on vodilno, vabljeno predavanje. Zanimivo, da je na tej isti konferenci Maristella Botticini predstavljala drugo vabljeno predavanje ravno na temo zgodovinskih podatkov (celo vse tja do antičnih časov) glede trga porok.

Pierre-Andre Chiappori, Monica Costa Dias in Costas Meghir

The Marriage Market, Labor Supply and Education Choice

We develop an equilibrium lifecycle model of education, marriage and labor supply and consumption in a transferable utility context. Individuals start by choosing their investments in education anticipating returns in the marriage market and the labor market. They then match based on the economic value of marriage and on preferences. Equilibrium in the marriage market determines intra-household allocation of resources. Following marriage households (married or single) save, supply labor and consume private and public under uncertainty. Marriage thus has the dual role of providing public goods and offering risk sharing. The model is estimated using the British HPS.

Polno besedilo najdete tukaj.

Drugo besedilo pa se ukvarja s temo, ki sem jo sam raziskoval med bivanjem v ZDA: prostovoljnim zagotavljanjem javnih dobrin. Matematično obarvan članek z modelom vrednosti neuporabe, ki je nastal takrat, sedaj končno spet obujam in prijavljam za objavo.

Yonghong An, Yingyao Hu in Pengfei Liu

Estimating Private Provision of Public Goods with Heterogenous Participants: A Structural Analysis

This paper estimates a structural model of private provision of public goods to provide some new empirical evidence on individuals’ strategic contributing behaviors. In the model, individuals’ contributing behaviors are allowed to be heterogenous and time-varying. We show that all the main components of the model including the number of different contributing strategies, functional form for each strategy, and how individuals adjust their strategies are identi ed from the revealed contribution choices of individuals. Further, the structural model is estimated using the data collected in a threshold public good experiment. The empirical results suggest that subjects in our experiment employ three contributing strategies, and they strategically respond to provision history by adjusting their preceding behavior. In addition, the response is heterogenous and dependent on subjects’ contributing strategies.

Polno besedilo najdete tukaj.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |