V krizi smisla tiči misel






         

20.12.2014

Novice

Najprej, včeraj sem gostoval v oddaji Panoptikum na RTV Slovenija 1 o kulturni politiki. Posnetek oddaje si lahko pogledate tukaj.

Sprejetih je nekaj novih člankov. Najprej, članek zasedbe Hlebec, Filipovič Hrast, Majcen in Srakar je sprejet na osrednji svetovni gerontološko-geriatrični kongres v Dublinu aprila. Spodaj je kratek povzetek:

WELFARE SYSTEMS, ELDERLY CARE AND SOCIAL EXCLUSION: CASE OF SLOVENIA

In the article we will explore the relationship between the long term care of the elderly and social exclusion in its different forms (economic, social, institutional, spatial). Long term care is becoming one of key problems when discussing problems of social exclusion of the elderly. As noted by Theobald (2005), since the 1990s in most western European countries approaches in elderly care have undergone considerable restructuring processes. Countries like Slovenia are still trying to implement the necessary measures to provide the support to the elderly people. We will therefore use SHARE Wave 5 dataset to take into account the correlation between long term care and social exclusion and its dependence upon the welfare system (following classifications such as Esping-Andersen 1990, Liebfried 1993, Abrahamson 1999, Palier 2006). Our main hypothesis to verify will be that people who suffer from any form of social exclusion are more likely to have “unmet needs” for long term care, unmet needs being defined following Gannon and Davin (2010) as number of people who need care (e.g. have functional limitations or ADL/IADL problems) yet don’t receive neither formal nor informal care. We will also claim that this relationship strongly depends upon the type of welfare system and that it is higher for people experiencing multiple exclusion. We will analyse the data for all 19 countries included in SHARE Wave 5 with particular focus on Slovenia and using the Deville-Särndal calibration procedure provide also the estimates of total number of people with unmet needs in Slovenia.

Na konferenco o razvoju organizacijskih znanosti v Portorožu je bil sprejet sledeči “podaljšani” povzetek (enak povzetek je bil prijavljen tudi za AIMAC v Marseillu):

CONDITION AND EFFICIENCY OF SLOVENIAN ORGANISATIONS IN THE FIELD OF CULTURE: A DATA-ENVELOPMENT-ANALYSIS APPROACH (skupaj z Anelo Bešo)

In Slovenia, the field of nongovernmental organisations (NGO’s) in culture and the arts is widely debated in past years, particularly after the former minister of culture, Mrs. Majda Širca, agreed to implement the working groups for structured dialogue between the NGO’s (and self-employed) in culture and the Ministry of Culture in Slovenian practice, following the commonly accepted practice on the level of the European Union. Another former minister of culture, Dr. Uroš Grilc, has included NGO’s as one of the primary responsibilities of his mandate, yet didn’t do much in terms of concrete and deep-reaching measures.

In the area of NGO’s in culture in Slovenia, particularly stressing is the lack of credible data on the condition of the sector. Even today it is impossible to make even very simple comparisons of e.g. incomes, employees, number of performances, number of visitors, etc. between NGO’s and the institutions of the public sector. In 2011, Društvo Asociacija – Association of Slovenian NGO’s and Self-Employed in Culture and the Arts, has proposed to the Statistical Office of Republic of Slovenia (SORS) a new question in the regular yearly questionnaires for organisations in the field of culture, on the basis of which it finally became possible to distinguish the answers of organisations from different sectors.

Our analysis will therefore use the micro-data of SORS for years 2012-2013, which has so far never been analysed and which allows a deeper insight into various indicators of the condition of all organisations in culture, to present the similarities and differences among organisations, particularly between the organisations of the public and NGO sector. In this manner we Will also test the prevailing opinion that NGO’s lack in productivity when compared to the institutions of the public sector in culture. We will include basic comparisons of indicators such as yearly income (in different types of funds: public (national), public (local), public (European), private investments (donations, sponsorships, etc.), own income), number of employees (including number of part-time and other forms of employees), number of performances and visitors, disposal of own or rented space for work/performance, etc. This part of the article will mainly use descriptive statistics and basic parametric and nonparametric tests to verify number of hypotheses of the relationship between organisations of the public and NGO sector.

Secondly, on the basis of the SORS micro-data, we will be able to determine the efficiency of different organisations as measured by diversity of performance measures and criteria. To this manner we will use DEA analysis, based on Simar & Wilson two-stage bootstrap correction (as used by e.g. Cuccia, Guccio & Rizzo 2013). Methodologically, we will add two corrections to previous methodology: firstly, we will implement also the Zervopoulos (2012) DEA correction; and, secondly, we will compare the results of DEA analysis according to two different types of organisations: public and NGO. Finally, we will use the computed efficiency scores in regression analysis to determine the factors influencing the efficiency of both public as well as nongovernmental organisations.

The article will, therefore, present a rich and mainly applied-oriented perspective on the NGO and public sector in culture in Slovenia. It will be an important addition to the knowledge in the field of NGO sector in culture in Slovenia, as it will, basically, present a first statistically more solid analysis and data which has so far never been analysed. It will also add to the growing literature on efficiency of institutions in culture (see e.g. Zieba 2011; Cuccia, Guccio & Rizzo 2013; Guccio, Pignataro, Mazza & Rizzo 2014; Suominen 2014; Herrero-Prieto & Gómez-Vega 2014) by implementing two main methodological novelties: Zervopoulos correction and comparison of efficiency of institutions from different sectors, particularly the public and NGO sector. Finally, its findings will have an applied policy orientation and will hopefully lead to better targeting of necessary measures in the field of culture (and, particularly, the non-governmental sector in culture) in Slovenia.

Na konferenco v Helsinkih o kulturi in trajnostnemu razvoju sem prijavil dva povzetka, rezultate še čakam:

INDICATOR SET FOR ADDING CULTURE AS A FOURTH PILLAR OF SUSTAINABLE DEVELOPMENT (samostojno)

In the article we will use an initial indicator dataset of Eurostat Sustainable Development (SD) Indicators (see e.g. Adelle & Pallemaerts 2009) to present a proposal of upgraded indicator framework for the inclusion of culture in the sustainable development framework. Methodologically, the article will be composed of three parts: in the first one, we will analyse the existing set of SD indicators using methods from multivariate analysis (factor analysis, multidimensional scaling). Secondly, we will propose a feasible and parsimonious set of indicators for the inclusion of culture in the SD framework using findings and debates from the reference literature (e.g. Hawkes 2001; Nurse 2006; Dallaire & Colbert 2012; Pascual 2012; Burford et al. 2013). Finally, we will perform a number of methodological tests to verify the optimality of proposed framework, using multivariate analysis (clustering, principal components and factor analysis), imputation of missing data (using FCS method of van Buuren at al. 2006), normalisation, different weighting and aggregation schemes etc. (following OECD 2008). The results will allow us to, firstly, explore the feasibility and justifiability of proposing culture as a fourth pillar of SD, and secondly, to make a strongly applied and policy oriented proposal of a concrete set of indicators to include, measure and estimate culture as a fourth pillar of sustainable development in an international framework.

CULTURAL STANDARDS AND ECONOMIC PERFORMANCE: IS THERE A CAUSAL RELATIONSHIP? (skupaj z Vesno Čopič)

In the article, we will elaborate the role of the standards of culture for the prosperity of given communities, including their economic performance. By the standards of culture we mean an achieved level of cultural life defined through a set of characteristics referring to both sides: demand (consumption) and supply (creation, production, circulation) of cultural goods and services. We will, therefore, theoretically explore the relationship of cultural standards and the economy, using findings from cultural economics (e.g. Klamer 1996; Throsby 2001; Hutter & Shusterman 2006; Hutter & Throsby 2008; Hutter & Frey 2010) and cultural policy/values of culture (e.g. Holden 2006; Holden 2012). On the basis of the article, applied for the same conference (under Srakar 2015), which elaborates a set of indicators to measure the (independent and separate) cultural dimension of sustainable development, we will construct a (simple) “index of cultural standard” and then explore the relationship of this index to different economic indicators (which are part of the Eurostat Sustainable Development Indicators, see e.g. Adelle & Pallemaerts 2009) using techniques from regression analysis. The framework will allow us to test the influence of “cultural standards” on the economic dimension of sustainable development and, by this, to make a step towards testing the relationship between culture and other dimensions of a (possibly four-dimensional) concept of sustainable development.

Na konferenco Creative Networks and Cultural Output v Dublinu je bil prijavljen tale povzetek:

A SOCIAL NETWORK ANALYSIS OF SLOVENIAN VISUAL ARTISTS: THE IMPORTANCE OF SOCIAL CAPITAL (samostojno)

In the article we will explore the networks of Slovenian visual artists, living and working in the past centuries. To this end we will use the web-encyclopedia Slovenska biografija (if possible we will also use other available databases to strengthen the results of the study), which includes biographies of over 500 Slovenian visual artists (and biographies of numerous artists in other art sectors). In the first phase we will transcribe and code the biographies of the visual artists in all different areas: sculpture, painting and drawing, graphics, design and others. Secondly, we will use tools of social network analysis in the arts (see e.g. Oehler & Sheppard 2010; Borgatti et al. 2009) to study the networks of Slovenian visual artists through centuries, similarly as done by McAndrew and Everett (2014) on the case of British composers. Finally, both phases will be done also for other artists which will allow us to study also the networks arising between art sectors which to our knowledge has not been done frequently in the emerging field of social network analysis of artists’ networks. Our analysis will be, therefore, to our knowledge the first social network analysis of Slovenian artists in general and will provide answers on the centrality and non-centrality of individual artistic figures, to which the findings are so far present only on descriptive level. We will also be able to infer/compare whether social capital of the visual artists was decisive for their artistic success – to this end we will compare their network centrality and their artistic merit as measured by general historical rankings of Slovenian artists. Finally, the analysis of the article will also be able to compare the networks of visual artists and other art sectors to see the possible spillovers of social capital across sectors and sectorial networks.

Na osrednjo konferenco o zdravstveni ekonomiki, managementu in politiki v zdravstvu je bil v naglici prijavljen (in sprejet) le tale povzetek:

HEALTH OF THE ELDERLY PRECARIOUS PEOPLE AND THE SHARE DATABASE: ASSUMPTIONS, REALITY AND A POLICY PERSPECTIVE (samostojno)

In this article we present the results of SHARE wave 4’ dataset analysis and what it tells us about the elderly “precarious” workers and their health situation. For assessment of the health situation we use number of indicators, available in the SHARE database: self-rated health; functional limitations; objective health indicators (such as number of chronic diseases; number of medications, etc.); and accessibility of health care. In the beginning of the article we present some basic descriptive statistics and bivariate analysis results and tests, followed by the multivariate regression analysis (logistic and Firth logistic models). We use data for all 16 European countries involved in the fourth wave of this survey, with particular focus on the situation in Slovenia. Our results show that, contrary to the expectations, the health of elderly self-employed workers is generally in no way inferior to the health of elderly employees and even much better than the average health of elderly unemployed, pensioners and housewives. Problems in the health of the self-employed emerge only when the analysis changes focus to those who are neither employed nor self-employed, while engaged in paid work (“real” precarious people). The latter group does not have any observed statistically significant problems as compared to the general population 50+, while there are visible differences in the health status of employees and “real” precarious workers in almost all the indicators and in the vast majority of the 16 countries included. In conclusion, we show that the abolition of the problems of sampling using the (sample or calibrated) weighting does not show any different results. This is one of the first empirical and econometric analyses of the state of health of elderly precarious people in Slovenia and in general and has considerable implications for the planning of measures in this field: at this stage we can particularly recommend different treatment of different types of precarious work, in our case, the self-employed and the “real” precarious workers.

V delu je tudi približno 10-15 člankov za knjigo SHARE, kjer prispevam empirično analizo, vendar o tem več, ko bo stvar dokončana, torej nekje aprila. Srečamo pa se lahko tudi na simpoziju o kulturni vzgoji in izobraževanju v avstrijskem St. Pöltnu, tam bom gost okrogle mize o znanosti in kulturni vzgoji, več najdete tukaj.

Seveda pa je v zaključevanju še vse tisto, kar je bilo odpredavano v preteklih mesecih, vesel sem, ker je večina oddana ali tik pred oddajo.

Še eno pestro in burno leto se torej obeta, upam, da se kje srečamo.

  • Share/Bookmark

9.10.2014

Predikcije TR za ponedeljkovo Nobelovo nagrado za ekonomijo

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 9.10.2014
Tagi: ,

Takole pravi Thompson Reuters:

ECONOMIC SCIENCES
Philippe M. Aghion
Robert C. Waggoner Professor of Economics, Harvard University
Cambridge, MA USA

-and-

Peter W. Howitt
Lyn Crost Professor Emeritus of Social Sciences and Professor Emeritus of Economics, Brown University
Providence, RI USA

For contributions to Schumpeterian growth theory

William J. Baumol
Professor of Economics and Harold Price Professor of Entrepreneurship, New York University
New York, NY USA

-and-

Israel M. Kirzner
Emeritus Professor of Economics, New York University
New York, NY USA

For their advancement of the study of entrepreneurism

Mark S. Granovetter
Joan Butler Ford Professor and Chair of Sociology, and Joan Butler Ford Professor in the School of Humanities and Sciences, Stanford University
Stanford, CA USA

For his pioneering research in economic sociology

Takole pravim jaz:

Atkinson, Piketty, Milanović – za pionirsko raziskovanje zgodovinskih podatkov o neenakosti

ali

Efron, Tibshirani (morda tudi Chernozhukov ali Bai) – za seminalne prispevke k ekonometričnim metodam v visokih dimenzijah in simulacijskim metodam v ekonometriji

ali

Angrist, Card, Krueger – za prispevke k empirični mikroekonomiji

ali

Tirole, Hart, Holmström – za prispevke k teoretskemu in empiričnemu raziskovanju organizacije in strukture trga (industrial organisation).

Tukaj pa najdete še večletno zgodovino Thompson-Reutersovih predikcij:
http://www.timeshighereducation.co.uk/Pictures/web/a/n/h/Nobel-Predictions-2002-2014large.jpg

  • Share/Bookmark

31.08.2014

Indeks stanja na področju kulture za 33 evropskih držav (v letu 2009)

Prispevek na zgornjo temo, ki sem ga obljubljal že dlje časa, bo v prvi končni obliki predstavljen na bližajočih se konferencah raziskovalcev kulturne politike ICCPR v nemškem Hildesheimu in na 14. konferenci združenja EBES v španski Barceloni.

V nastajajočem prispevku, ki smo ga s soavtorjema Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič naslovili »Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index« smo na podatkih »knjižice« Cultural Statistics Pocketbook 2011 (ki uporablja podatke za leto 2009) in drugih podatkov Eurostata konstruirali indeks, ki smo mu prvotno dejali indeks kulturne politike, morda pa bi ga bilo primerneje imenovati indeks stanja na področju kulture (torej dejansko Cultural Index).

Metodološki postopek izračuna indeksa je bil precej statistično kompleksen. Glavni problem, s katerim smo se srečali, je visokodimenzionalna narava izračuna indeksa, saj smo uporabili nabor 236 skupnih spremenljivk za 33 evropskih držav (28 držav EU ter Islandija, Norveška, Švica, Turčija in Makedonija). Visokodimenzionalnost v statistiki označuje situacije, ko imamo opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji in ponavadi terja statistične korekcije za pravilne izračune parametrov in statistik. Po domače povedano: predstavljajte si opravljati faktorsko analizo, ki ponavadi zahteva razmerje med spremenljivkami in opazovanji vsaj 1:10, s skoraj obratnim razmerjem, torej malo manj kot 10:1… Logična posledica je na eni strani pristranost v parametrih in na drugi strani neobstoj osnovnih statistik, kot je pri faktorski analizi Kaiser-Meyer-Olkinova statistika in druge.

Ob tem gre dodati, da se s tovrstnimi situacijami srečujete pri izračunih različnih indeksov na katerem koli področju družbe (npr. kmetijstva, zdravstva, “aktivnega staranja”, itd.), ko imate podatke za vrsto spremenljivk na ravni npr. 28-tih EU držav, torej imate ponovno opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji. V tem verjetno leži precejšnja uporabnost spoznanj članka tudi za druga področja ekonomije in družbe.

Literatura je sicer glede reševanja tega problema še precej skopa (visokodimenzionalna statistika je predmet intenzivnejših analiz šele v zadnjem desetletju), osnovni nasvet pa je uporaba bootstrapa pri izračunu parametrov in statistik. Ker ta pojem uporabljam zadnje čase kar pogosto: bootstrap je simulacijska metoda, ki je v zadnjih desetletjih postala temeljna metoda korigiranja pristranosti v izračunih, ki so posledica problemov z vzorcem in netočnih (ali celo neobstoječih) standardnih napak. Avtor metode je ameriški statistik Bradley Efron, po besedah mojih preteklih bloomingtonskih predavateljev (in tudi po mojem prepričanju) bi si Efron za to že zdavnaj zaslužil Nobelovo nagrado, vendar je podobno kot še nekateri (npr. Art Owen za metodo empiričnega verjetja; Rob Tibshirani za cenilko LASSO) ne bo prejel, ker ni ekonomist oz. ni prav blizu krogom, ki to nagrado podeljujejo.

Naših 236 spremenljivk je bilo sestavljenih iz 12 sklopov:
1) Splošni razvoj: BDP, raven tveganja revščine, raven poseljenosti države, raven izobraženosti v dveh osnovnih starostnih skupinah, delež delovno aktivnih prebivalcev, raven zaposlenosti, raven dolgoročne brezposelnosti;
2) Kulturna dediščina: število objektov kulturne dediščine, uvrščenih v listo UNESCO-ve dediščine, v neki državi;
3) Izobraževanje v kulturi: delež študentov umetnosti, humanistike, novinarstva in arhitekture (ločeno za vsa štiri področja); raven znanja tujih jezikov; delež študentov, ki gredo v tuje države; delež tujih študentov v domači državi;
4) Zaposlovanje v kulturi: delež zaposlenih v različnih panogah kulture;
5) Deleži kulturniških poklicev v skupni populaciji;
6) Deleži različnih skupin prebivalstva v kulturi: ženske, zaposleni za polovični čas, samozaposleni, visoko izobraženi, itd.;
7) Kulturne industrije: različni podatki o dodani vrednosti, prihodkih, zaposlenih itd. v podjetjih v kulturi;
8 ) Zunanja trgovina: številni podatki o ravni menjave različnih kulturnih dobrin (kultura skupno, umetnost, antikvitete, CDji, DVDji, časopisi, knjige) neke države s tujino;
9) Participacija in obisk kulturnih dogodkov: različni podatki o obiskovanju in sodelovanju v kulturnih dogodkih;
10) Internetne navade: vrsta podatkov o uporabi interneta, povezani s kulturo;
11) Zasebni izdatki za kulturo: vrsta podatkov o različnih oblikah zasebnih izdatkov za kulturo;
12) Javno financiranje kulture: podatki o višini skupnega proračuna (na splošni, državni in lokalni ravni) ter o višini proračuna za kulturo (ponovno na splošni, državni in lokalni ravni).

Naš metodološki postopek je bil torej sestavljen iz več stopenj:

1) Najprej smo se morali soočiti s tem, da veliko podatkov kulturne statistike pri več državah manjka. Resda (z izjemo podatkov o javnem financiranju) ne gre za manjkanja več kot npr. 20% vrednosti posamezne spremenljivke, vseeno pa je bil to resen začetni problem. Uporabili smo multiplo imputacijo po metodi »z uporabo pogojev« (angl. Fully Conditional Specification Method oz. FCS metoda, avtorjev van Buurena, Branda, Groothuis-Oudshoorna in Rubina, ki je zelo pogosto uporabljena metoda multiple imputacije v zadnjem času in je podrobneje opisana tule; metodo podpira tudi statistični paket Stata v modulu MICE oz. v ukazu mi impute chained). Pri metodi se manjkajoče spremenljivke po iteracijskem postopku sproti dopolnjujejo in hkratno tudi vplivajo na vrednosti druga druge. Na tak način lahko upoštevamo njihove vzajemne povezave, ker je npr. lokalno financiranje kulture odvisno tudi celotne ravni javnega financiranja kulture, BDP, stopnje zaposlenosti v kulturi itd., kljub temu, da so slednje spremenljivke prav tako nepopolne oz. imajo manjkajoče vrednosti. Pri vseh spremenljivkah smo kot določilne dejavnike vključevali dejavnike splošnega razvoja (BDP, raven revščine, raven izobraženosti, gostoto poselitve, zaposlitvene spremenljivke, itd.), ker pa je metoda FCS občutljiva na vrstni red spremenljivk, smo pri imputacijah na prvo mesto vedno postavljali kulturne dejavnike (raven zaposlenosti v kulturi, raven izobraževanja v kulturi, število objektov kulturne dediščine, itd.).

2) V drugi fazi smo vse podatke standardizirali z uporabo Statinega ukaza egen std, s čimer so bili vsi podatki merjeni po isti merski lestvici in pripravljeni za uporabo.

3) Nato smo pognali osnovno faktorsko analizo z uporabo vseh 236 spremenljivk in ocenili število faktorjev glede na velikost lastnih vrednosti in scree prikaz, v našem primeru je bilo jasno videti, da število faktorjev ne presega osem, najverjetneje pa zadoščajo štirje glavni faktorji.

4) Z uporabo prirejene bootstrapske rutine, ki sem jo zapisal tukaj, smo najprej ocenili faktorske uteži skupnega modela za osem faktorjev. Rezultati so prikazani v spodnji tabeli, zapisani so samo koeficienti oz. uteži, ki so bile značilne vsaj pri statistični stopnji značilnosti 0.10. Na tej osnovi smo poimenovali faktorje, vidno je bilo tudi, da so smiselno zastopani le trije faktorji. Faktorje, ki predstavljajo glavne dimenzije preučevanega pojava, torej sistemskega stanja na področju kulture smo poimenovali takole – prvi faktor: »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi, zunanja trgovina s poudarkom za izvozu, kulturne industrije, zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); drugi faktor: »participacija v kulturi« (deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; nekateri zasebni izdatki za kulturo); tretji faktor: »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; nekateri dejavniki zunanje trgovine, predvsem uvoz kulturnih dobrin; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo).

5) S ponovno uporabo podobne bootstrapske rutine smo ocenili tudi regresijske koeficiente (scores) za izračun omenjenih faktorjev in jih nato tudi dejansko izračunali. Iz tako izračunanih faktorjev, ki so seveda po definiciji standardizirane normalne spremenljivke, smo izračunali indeks(e) tako, da smo vrednosti, ki se nahaja 3 standardne odklone nad povprečjem (ki je seveda v tem primeru enako nič, torej je ta vrednost enaka 3) pripisali vrednost 100, vrednosti 3 standardne odklone pod povprečjem (oz. -3) pa pripisali vrednost 0. Ostale vrednosti vseh treh indeksov smo razmernostno izračunali na tako zamejeni lestvici. Rezultati izračunanih indeksov so spodaj.

Vrednosti prvega indeksa vsaj v grobem ustrezajo pričakovanjem: daleč najvišji indeks ima Velika Britanija, kar gre lahko na račun njihove jezikovne hegemonije in s tem presežkov v zunanji trgovini s kulturnimi izdelki. Druga na lestvici je Francija, ki je tam tudi zaradi zelo dobre vrednosti zunanje trgovine z umetniškimi izdelki (arts&antiques), kjer sta z Veliko Britanijo daleč spredaj. Prednjačijo še tri države jezikovno dominantnih prostorov: Nemčija, Španija in Italija. Hrvaška s svojim visokim mestom preseneča, morda je to posledica imputiranja, ker so bile pri njej vse vrednosti zunanje trgovine v osnovi manjkajoče. Večino zadnjih mest zasedejo manjše države, med njimi pričakovano najdemo tudi Slovenijo, ki ima tudi po izsledkih domačih študij probleme z menjavo kulturnih dobrin s tujino.

Vrednosti drugega indeksa potrdijo, da je »nordijski kulturni model«, o katerem piše denimo Peter Duelund, tisti, ki najmočneje stavi na participacijo v kulturi. Na prvih mestih po vrednostih tega indeksa se tako nahajajo prav vse skandinavske države ter države baltskega kroga. Na zadnjih mestih so države jugovzhodne ter vzhodne Evrope. Slovenijo najdemo glede tega na repu zgornje polovice lestvice.

Vrednosti tretjega indeksa, da so pričakovano na vrhu države z najvišjim BDP, prednjači Luksemburg, ki tudi sicer daleč prednjači pri ravni javnih izdatkov za kulturo, kar je verjetno tudi posledica njegove majhnosti. Med prvo peterico najdemo še Avstrijo, Irsko, Norveško in Belgijo. Slovenija se sicer po ravni javnih izdatkov uvrsti v zgornji del lestvice, vendar jo nižje uvrščajo vrednosti drugih spremenljivk, predvsem pri uvozu kulturnih dobrin, kjer prav tako nismo dobro uvrščeni.

6) Naslednji metodološki korak, o katerem ne bom posebej poročal tukaj, je predstavljala teoretska potrditev modela oz. t.i. potrjevalna faktorska analiza (z uporabo Cronbahove alfe in testiranja prileganja modelov s pomočjo običajnih statistik, ki se uporabljajo pri analizi modelov strukturnih enačb). Rezultati so potrdili, da je najbolj sprejemljiv model s tremi faktorji, ki so podindeksi za latentno opazovan konstrukt stanja na področju kulture.

7) Zadnji, morda najbolj zanimiv metodološki korak je predstavljala clustering analiza oz. analiza skupinjenja. Napravili smo osnovno analizo po hierarhični metodi z dopolnitvijo nehierarhične metode K-means. Analizo smo napravili po vrednostih treh faktorjev in po uvrstitvah na pripadajočih treh lestvicah. Vrednosti statistik (statistika Calinski-Harabasz in razmerje Duda-Hart) so pokazale na šest grobih skupin držav. Spodnji dendrogram pokaže potek združevanja in skupine držav po hiearhični metodi za vrednosti faktorjev.

Opazne so naslednje skupine držav:
1) Velike zahodne države: Velika Britanija, Francija in Nemčija;
2) Model manjših, participativnih držav: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija, Nizozemska, Švica;
3) Nordijski model: Norveška, Islandija, Švedska, Finska in Danska;
4) Manjše, liberalne države: Luksemburg, Avstrija, Irska;
5) Vzhodno-evropski model: Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, z dodatkom Portugalske;
6) Južno in jugovzhodno evropski model: Makedonija, Turčija, Romunija, Hrvaška, Italija, Španija, Malta, Grčija, Ciper, z dodatkom Belgije.

Uporaba K-means metode je edine spremembe povzročila v premešanju zadnjih dveh skupin, izmed katerih se je oblikovala skupina jugovzhodnih držav: Grčija, Turčija, Romunija in Makedonija. Vse preostale države (Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, Hrvaška, Portugalska, Italija, Španija, Ciper, Malta in Belgija) so uvrščene skupaj, z izjemo Belgije, ki pa izpade že pri naslednji analizi, bi jih lahko poimenovali države Vzhodne Evrope in Mediterana.

V spodnjem grafu pa je prikazano še skupinjenje po rangih, torej uvrstitvah na lestvicah. Iz njega je prav tako vidnih šest osnovnih skupin držav:
1) Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
2) Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija;
3) Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Portugalska, Slovaška in Bolgarija;
4) Model majhnih, liberalnih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
5) Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, z dodatkom Švice;
6) Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.

Tako, to je bilo storjenega doslej. Kaj so glavne ugotovitve, kje glavne omejitve analize in kje bo pot nadaljnjega dela?

Vse skupaj bi sam strnil v sledeče štiri točke, glede na glavne ugotovitve:

1) Izmed zbranih spremenljivk na področju stanja kulture, katerih evidenco vodi Eurostat, smo uspeli prepoznati tri glavne dimenzije, ki smo jih poimenovali: a) »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi; zunanja trgovina s poudarkom za izvozu; kulturne industrije; zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); b) »participacija v kulturi« (participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; nekateri zasebni izdatki za kulturo); c) »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; uvoz kulturnih dobrin na prebivalca; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo). Vsaki dimenziji smo izračunali pripadajoči indeks in razložili položaje držav na lestvicah. Tukaj seveda ostaja še nekaj nejasnosti, ki jih bo odpravila nadaljnja analiza pred objavo.

2) Analiza skupinjenja je razbrala šest osnovnih skupin držav:
- Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
- Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija (v nekaterih modeliranjih se kaže obstoj ločenega jugovzhodnega modela s štirimi članicami: Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Romunijo);
- Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Slovaška, Bolgarija, s Portugalsko nekje med tem in predhodnim modelom;
- Model majhnih, liberalneje usmerjenih in kulturi relativno naklonjenih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih (ki jih tu nismo prikazali) k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
- Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, v nekaterih modeliranjih z dodatkom Švice;
- Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.
V grobem pa grafi potrdijo tudi tezo, postavljeno v prispevku Čopič, Inkei, Kangas in Srakar (2013), da lahko evropske države glede na empirične podatke stanja v kulturi ločimo v dve večji skupini: Zahodno-Evropske; in Vzhodno-Evropske in Mediteranske države. Te ugotovitve predstavljajo pomemben korak v empirični analizi kulturne politike in pri analizi in razlikovanju modelov kulturne politike in terjajo nadaljnjo obravnavo in analizo (nekaj je bo dopolnjene pred objavo oz. predstavitvami člankov). Med drugim ponujajo tudi osnovo za izračun »razdalj« med državami glede posameznih elementov stanja v kulturi, kar bi bila dobra tema za enega (ali več) nadaljnjih prispevkov oz. za nadaljnjo smer raziskovanja.

3) Nujni napotek za področje kulturne statistike, ki sledi iz naše analize: v sedanjem času je prisotnega bistveno preveč ukvarjanja z izborom in merjenjem samih indikatorjev, lahko bi celo dejali, da je celotno sedanje področje kulturne statistike usmerjeno zgolj v to tematiko. Naša analiza oz. kar bo iz nje še nastalo, je pokazala, da je v tem trenutku na voljo že dovolj statističnih indikatorjev, da pa v veliki meri primanjkuje resnejših analiz oz. uporab podatkov. Nasvet področju kulturne statistike na ravni EU torej je, da se veliko močneje usmerja v uporabo podatkov, saj bo šele slednje pokazalo, kaj je možno storiti s sedanjimi podatki in nakazalo tudi, kje so resnično nujni koraki pri nadgradnji sedanjega sistema kulturne statistike na ravni EU. Veliko več samega »mesa« torej in veliko manj ukvarjanja zgolj s prenovo okostja, ki ga je sedaj preprosto preveč in postaja bolj samo sebi namen, kar je pokazalo tudi zimsko srečanje avtorjev Kompendija evropskih kulturnih politik in trendov, kjer je skupina za kulturno statistiko ostajala zgolj pri ugotovitvah, da je vsa kulturna statistika zanič, da so podatki manjkajoči in napačni itd. Naša analiza torej jasno pokaže, da mora kulturna statistika nujno preiti k spodbujanju uporabe in (zaradi mene tudi kritične) analize sedanjih podatkov in manj energije usmerjati zgolj v razmišljanja o boljšem ogrodju podatkov.

4) Zadnjič, in morda najpomembneje: metodološka zgradba naše analize je pokazala tudi pot, po kateri je mogoča uporaba visokodimenzionalnih baz podatkov pri izgradnji tovrstnih indeksov na vseh področjih gospodarstva, javnega sektorja in družbe nasploh. Ker se tovrstni problemi lahko hitro pojavijo, kar smo omenjali že v začetku zapisa, ima lahko naša analiza širše aplikacije in s tem resnično precejšnjo uporabnost.

  • Share/Bookmark

15.08.2014

“Revija za empirično prerokovanje” in Slovenija

Tole stališče je nedavno soglasno sprejelo uredništvo revije Journal of Evidence-Based Haruspicy (poslovenjeno nekako Revija za na-podatkih-temelječe prerokovanje):

“We wish to endorse, in its entirety and without reservation, the recent essay “On the Emptiness of Failed Replications” by Jason Mitchell. In Prof. Mitchell’s field, scientists attempt to detect subtle patterns of association between faint environmental cues and measured behaviors, or to relate remote proxies for neural activity to differences in stimuli or psychological constructs. We are entirely persuaded by his arguments that the experimental procedures needed in these fields are so delicate and so tacit that failures to replicate published findings must indicate incompetence on the part of the replicators, rather than the original report being due to improper experimental technique or statistical fluctuations. While the specific obstacles to transmitting experimental procedures for social priming or functional magnetic resonance imaging are not the same as those for reading the future from the conformation and coloration of the liver of a sacrificed sheep, goat, or other bovid, we see no reason why Prof. Mitchell’s arguments are not at least as applicable to the latter as to the former. Instructions to referees for JEBH will accordingly be modified to enjoin them to treat reports of failures to replicate published findings as “without scientific value”, starting immediately. We hope by these means to ensure that the field of haruspicy, and perhaps even all of the mantic sciences, is spared the painful and unprofitable controversies over replication which have so distracted our colleagues in psychology.”

Verjetno nič posebnega, če ne bi tako spominjalo na stališča bom rekel kar precejšnjega dela slovenskega družboslovja, ko je govora o preverjanju njihovih umotvorov na konkretnih podatkih in predvsem z bolj oprijemljivo in metodološko težjo statistično analizo. Vsaka podobnost v imenovanjih torej žal ni zgolj naključna…

S temle verjetno zaključujem današnjo hiperaktivnost na tem blogu. O zgornjem stališču piše tudi Cosma Shalizi.

  • Share/Bookmark

10.08.2014

Ekonometrične novosti – cemmap maj-julij 2014

Pozdravljeni,
v zadnjih mesecih sem nekoliko zanemarjal redne aktivnosti na tem blogu, zato tule nadaljujem s pregledom tega, kar je bilo novega na področju ekonometrije v zadnjih mesecih. V tem zapisu je govora o novostih na spletnem mestu cemmap, enemu osrednjih evropskih prostorov raziskovanja in uporabe naprednih ekonometričnih metod:

Soren Blomquist, Anil Kumar, Che-Yuan Liang, Whitney Newey: Individual Heterogeneity, Nonlinear Budget Sets, and Taxable Income. Pomemben doprinos empiričnemu raziskovanju na polju izračuna elastičnosti, članek k temu doprinaša izračun, ki upošteva heterogenost preferenc, nelinearnosti in napake v merjenju. Članku je dodana aplikacija na podatke za Švedsko in izračun dohodkovne in davčne elastičnosti. Opozarjam še na soavtorja članka Whitneyja Neweyja, ki je eden legendarnih ekonometrikov, njegov prispevek z Danielom McFaddnom iz Handbook of Econometrics iz leta 1994 je še danes na programu večine kurzov napredne ekonometrije.

Federico Bugni, Ivan Canay and Xiaoxia Shi: Inference for functions of partially identified parameters in moment inequality models. Avtorji predstavljajo nov test, ki na osnovi simulacijske metode bootstrap pomaga pri testiranju hipotez, ko so v igri parametri, ki niso popolno identificirani in so vezani na neenakosti momentov (klasičen primer delne identificiranosti, angl. partial identification).

Fabian Dunker, Stefan Hoderlein and Hiroaki Kaido: Nonparametric identification of endogenous and heterogeneous aggregate demand models: complements, bundles and the market level. Še en paper na temo identificiranosti parametrov, tokrat v primeru funkcij povpraševanja (po vzoru že omenjanega modela Berry, Levinsohn & Pakes). Članek predstavlja ogrodje, pod katerim lahko na neparametričen način identificiramo nekatere glavne modele povpraševanja v industrial organisation literaturi.

Pedro Carneiro, Emanuela Galasso and Rita Ginja: Tackling social exclusion: evidence from Chile. Zelo »applied« usmerjen članek, ki uporablja ogrodje regresijskih diskontinuitetnih (prekinjenih) pristopov (angl. regression discontinuity design) pri študiju učinkov čilenskega programa na področju preprečevanja socialne izključenosti. Opozarjam na zelo pomembno temo, ki bi jo morali večkrat uporabljati tudi v slovenski praksi: študij učinkov posameznih političnih ukrepov na osnovi treatment effects analize.

Victor Chernozhukov, Wooyoung Kim, Sokbae Lee and Adam Rosen: Implementing intersection bounds in Stata. Za tiste, ki programirajo v Stati zelo dobrodošel prispevek, ki predstavlja nove rutine, ki omogočajo izračun delno identificiranih parametrov, posebej v primerih, ko imate znano zelo široko zgornjo in spodnjo mejo parametra, potrebujete pa natančnejše intervale zaupanja, točkovno oceno ali testiranje hipotez o parametru ali na njegovi osnovi.

Sokbae Lee, Myung Hwan Seo and Youngki Shin: The lasso for high-dimensional regression with a possible change-point. Modeli visokodimenzionalnih podatkov postajajo vse bolj pomembni v sodobni ekonometriji (v zadnjem prispevku o kulturnopolitičnem indeksu jih uporabljam tudi sam). Članek prinaša konstrukcijo LASSO cenilke (ene najpogostejših v tovrstnih situacijah) v primeru, ko je v eni od spremenljivk prisoten strukturni prelom.

Le-Yu Chen, Sokbae Lee and Myung Jae Sung: Maximum score estimation with nonparametrically generated regressors. Cenilka maksimalnega zadetka (maximum score estimator) je polparametrična cenilka, ki jo je uvedel legendarni ekonometrik in statistik Charles Manski v prispevku iz leta 1975. Avtorji članka raziskujejo izračun takšne cenilke v dvostopenjskem modelu, ki dovoljuje tudi neparametrično ocenjene parametre.

Daniel Ackerberg, Xiaohong Chen and Jinyong Hahn: Asymptotic efficiency of semiparametric two-step GMM. Avtorji preučujejo asimptotske lastnosti dvostopenjske in optimalno utežene GMM cenilke, kjer del izračunov (prva stopnja) temelji na neparametričnih ocenah parametrov, in pokažejo, da takšna cenilka dosega semiparametrično mejo učinkovitosti.

Seok Young Hong, Oliver Linton and Hui Jun Zhang: Multivariate variance ratio statistics. Članek se podaja na področje izračuna razmerij varianc, ki je pomembno v sodobni finančni ekonometriji, predvsem pri preverjanju Famove hipoteze učinkovitih trgov. Medtem, ko so dosedanji izračuni večinoma temeljili na univariatnih statistikah, je v članku predstavljenih več tovrstnih multivariatnih cenilk, njihove asimptotske lastnosti in doseg na populaciji.

Gabriella Conti, Sylvia Frühwirth-Schnatter, James Heckman and Rémi Piatek: Bayesian exploratory factor analysis. Članek, ki je verjetno kar precejšen prispevek k literaturi o »odkrivalni« (exploratory) faktorski analizi. Članek na osnovi bayesijanskega pristopa predstavi nov način izračuna vseh pomembnih parametrov faktorske analize (uteži, lastne vrednosti, itd.), kjer se vsi parametri izračunavajo hkratno in se opazovanj, ki so pomembna za več faktorjev ne zanemarja pri izračunih (problem običajne odkrivalne faktorske analize). Velja seveda tudi omeniti nobelovca Jamesa Heckmana kot soavtorja tega prispevka.

Markus Frölich and Martin Huber: Direct and indirect treatment effects: causal chains and mediation analysis with instrumental variables. Še en prispevek s področja metod ocenjevanja učinkov ukrepov oz. tretmaja. Glavni prispevek članka je v neparametrični metodi ocenjevanja neposrednih in posrednih učinkov tretmaja s pomočjo instrumentalnih spremenljivk. V članku je tudi aplikacija metodoloških ugotovitev na učinke izobraževanja na zdravje (nekaj, o čemer govori tudi vrsta prispevkov SHARE, kjer delujem tudi sam), ter učinkov enega od ameriških programov spodbujanja zaposlovanja Job Corps.

Iván Fernández-Val and Martin Weidner: Individual and time effects in nonlinear panel models with large N, T. Na tem blogu smo že nekajkrat omenjali probleme postranskih parametrov (angl. incidental parameters). Problemi nastopijo predvsem v modelih panelnih podatkov. Članek predstavlja korekcijske metode v primeru nelinearnih modelov stalnih učinkov (fixed effects), ki vključujejo tako enotske kot časovne stalne učinke. Metode v članku so uporabne za številne modele omejenih odvisnih spremenljivk, kot so probit, logit, tobit in modeli na osnovi Poissonove porazdelitve.

  • Share/Bookmark

6.08.2014

Arbeit macht frei

Na večini tegale intenzivno delam v teh dneh.

Economic and social inequality “In the Twenty-First Century”: Do we need a new economic and social theory after Piketty?
(prijavljeno in sprejeto na Slovensko sociološko srečanje 2014 “Ekonomija in družba”)

The article will firstly explore different forms of inequality in Slovenia using datasets from Eurostat, SORS and IMAD, building on the results from existing empirical and theoretical studies on economic and social inequality in Slovenia (e.g. Tomc & Pešec 1986; Stanovnik 1994; Stropnik & Stanovnik 2002; Dragoš & Leskošek 2003; Stanovnik & Verbič 2008; Stanovnik & Verbič 2012). Secondly, using econometric study applying panel data and time series analysis we will try to estimate whether there was a significant rise in economic and social inequality in Slovenia in past decade, what were its main causes and whether this had any relationship to the financial crisis after 2008. In accordance with theses of Thomas Piketty (2014), inequality lies in the very heart of the present crisis of capitalism. On the basis of findings of Piketty’s book, the debate that it spurred and our results for the case of Slovenia we will lastly try to provide and answer whether his general findings are sufficient to search for new macroeconomic and sociological theory that would be able to better explain the reality and possibilities of contemporary economic, political and social systems.

Economic Effects of European Capital of Culture Maribor 2012: An Ex-Post Econometric Verification Approach
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, v procesu prijave na 2014 Barcelona Workshop on Regional and Urban Economics)

Studies of the economic effects of sports, cultural, scientific and other large-scale events are/were being faced with a dilemma. Ex-ante economic impact studies based on Keynesian multiplier methodology have been widely (and correctly) accused of producing wrong and overblown numbers (see e.g. Seaman 1987; Seaman 2006). Corrections have been sought (particularly in environmental and cultural, while in the past years also in the sports economics, see e.g. Johnson, Mondello & Whitehead 2006) in the contingent valuation approach being able to measure use and passive/non-use values. Yet such studies were subject to severe criticisms as well (see e.g. Diamond & Hausman 1994), while on the other hand leaving the question of the macroeconomic effects of large-scale events largely open and unresolved. We, therefore, present an analysis of the economic effects of European Capital of Culture Maribor 2012 which uses a triangulation of methods: an economic impact study using data from visitors questionnaires done on site and multipliers calculated on the basis of latest (2010) release of the national input-output tables; an ex-post econometric verification (using static and dynamic panel data models and difference-in-differences approach) of the economic effects of the event on the private companies revenues, new employment, monthly wages and tourism visits and overnights using monthly based data of Slovenian Statistical Office; and, finally, results of a contingent valuation study done after the event on a larger set of questionnaires. We are able to show that while the multiplier based analysis predicts up to 1000 new employment spaces in the area, the actual effects were very different and the effects on new employment were negligible, if any. Furthermore, in several categories it was not the city of Maribor who profited most from the event but the other partner cities in the project. We conclude by summarising the basics of the method (ex-post econometric verification) that is new in cultural economics and is able to bridge the futile conflict between the impact studies and contingent valuation by answering the right questions (the problem of contingent valuation) in the right way (the problem of impact studies).

Keywords: economic impact, contingent valuation, ex-post econometric verification, treatment effects, European Capitals of Culture, Maribor 2012
JEL classification: R15, L83, Z11

Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorja: Miroslav Verbič, Vesna Čopič

The problems of high-dimensionality frequently occur when using macroeconomic datasets encompassing data for only a limited group of countries. In the article we present the construction of a cultural policy index using datasets of Eurostat’s Cultural Statistics Pocketbooks 2007 and 2011, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe and Eurostat’s COFOG data. The datasets allow us a time perspective over a set of more than 300 variables in 12 domains: general development, cultural heritage, education in culture, cultural employment, internet habits, private expenditure, foreign trade, participation in the arts, special features (ratios of women among artists, ratios of part-time jobs, etc.), public funding, legislation, and public policy system characteristics. Using high-dimensional methods eliminating the outlier influence and constructing robust factor estimates (following e.g. Bai & Li 2012) we construct a robust cultural policy index, showing the level of the quality of cultural policy for the observed 33 European countries in years 2005 and 2009. On the basis of exploratory and confirmatory factor analysis we are able to determine a set of five dimensions on which the quality of cultural policy mainly depends: general development and foreign trade; education and cultural participation; financing; legislation and public policy characteristics; and internet habits. Using clustering analysis we are also able to determine the broader similarities and differences among cultural policy models in Europe. We are able to show the existence of two broadly different groups of countries: Western European; and Eastern and Southern European Countries; with some occasional outliers such as Baltic countries, Cyprus and Slovenia. The clusters were robust over years. In general, this analysis brings a first developed tool to empirically follow the changes in the levels of cultural policy and shows the main key dimensions of the quality of cultural policy on which similar endeavors to form cultural indexes (which were massively appearing in past years, see e.g. a comparison of approaches by Inkei 2014) should be based in future. Also, the clustering of models has important consequences for empirical cultural policy and has to be tested and verified in future studies.

Keywords: high-dimensional models, factor analysis, robust methods, cultural policy index, Eurostat, cultural policy models
JEL classification: C38, C43, C55, Z11, Z18

Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis
(prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorica: Vesna Čopič

In the article we present a Keynesian multiplier analysis of economic effects of sectors of cultural and creative industries vs. sectors related to »core« arts fields. It has become an established claim that cultural and creative industries are among the most prosperous sectors of EU economy and that when we focus on economic effects of culture we therefore have to focus on cultural and creative industries. We try to verify this claim by including the discussion of not only direct sales effects but also indirect and induced economic effects as measured by Keynesian multipliers. We find evidence that supports the prevailing claim, although the evidence is not fully supported in different geographical areas. We also find evidence that cultural sectors in general have larger (macro)economic effects than any other public sector excluding science and research. Finally we show that multipliers for cultural industries are the highest among cultural sectors.

Keywords: cultural and creative industries, core arts, economic effects, input-output analysis, multipliers, European Union

Public budgets for culture in the EU during the financial crisis: an econometric analysis
(prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, povabljeno za objavo v tematski številki španske ekonomske revije v SSCI klasifikaciji)
soavtor: Ákos Tóth

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis(hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous(reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general. We are able to establish several main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

Literature Review on Cultural Governance and Cities
(objavljeno v Kult-ur, http://www.e-revistes.uji.es/index.php/kult-ur/article/view/1253)
soavtorja: Jordi Baltà, Vesna Čopič

In late 2011, the European Commission’s Directorate-General for Education and Culture (DG EAC) asked the European Expert Network on Culture (EENC) to prepare a literature review examining recent academic contributions to the concept of ‘cultural governance’. The resulting document, written by Vesna Čopič and Andrej Srakar, was later used in the preparations for a conference entitled ‘Cultural Governance in a Globalising World: Better Governance for the Cultural and Creative Sector’, held in August 2012 under the Cypriot Presidency of the EU. One of the papers and reports regularly produced by the EENC at the request of DG EAC in order to foster reflection on cultural policies, it was later published online.

The aforementioned literature review analysed over 50 publications published between 2006 and 2011, examining the notion of cultural governance, its implications in cultural policy, relations with the creative sector, the governance of individual cultural institutions and a set of related issues, stressing the manifold uses and implications of the term. Building on that experience, a more specific analysis of cultural governance and its implications for cultural policy in cities has been prepared for this issue of Kult-ur. The article examines a selection of documents included in the previous literature review, with particular emphasis on those which help to further analyse the key terms and which have implications for cultural policy at local level. In addition, some earlier or more recent references have been included, where they helped to put reflections in context and connect them with other relevant contributions.

Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji 2005-2013: analiza z metodo podatkovne ovojnice
Povzetek krajše raziskave

Na področju vrednotenja učinkovitosti institucij v kulturi vlada na področju kulturne ekonomike nekakšna eksplozija študij. Zlasti s pomočjo uporabe neparametrične metode podatkovne ovojnice (DEA oz. Data Envelopment Analysis) je bilo na tem področju pionirsko delo italijanskih kulturnih ekonomistov Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo, ki so v svojem prispevku iz leta 2013 dokazali, da je učinkovitost italijanskih kulturnih destinacij (področje kulturnega oz. dediščinskega turizma) negativno povezana z vpisom na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Njihovemu delu je v letih 2013 in 2014 sledila vrsta podobnih študij, ki so s pomočjo metode DEA (npr. Herrero-Prieto in Gomez-Vega 2014 za področje španskih muzejev; Guccio, Pignataro in Rizzo 2014 za področje italijanskih arhivov) ali metode stohastične analize mejne funkcije (npr. Suominen 2014 za področje finskih gledališč) vrednotile učinkovitosti različnih institucij v kulturi.

Sami bi želeli v raziskavi Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji ovrednotiti učinkovitost javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti s pomočjo omenjene metode DEA.

V ta namen bi zbrali vrsto podatkov o delovanju javnih zavodov v kulturi na področju vse Slovenije (financiranje – podatke smo že pridobili s strani Ministrstva za kulturo RS; število zaposlenih; število prireditev; število premier; število postprodukcij; število obiskovalcev; število prodanih vstopnic; itd.) v časovnem obdobju 2005-2013. Podatke bi nato uporabili v začetni analizi podatkovne ovojnice, ki terja določitev inputov (npr. javna sredstva, število zaposlenih) in outputov (število prireditev, število obiskovalcev, raven prihodkov) in na podlagi tega ovrednotili kateri javni zavodi v kulturi v Sloveniji imajo določene probleme glede učinkovitosti, na katerih področjih (inputih in outputih) se problemi nahajajo, ter kolikšne spremembe v omenjenih inputih in outputih (raven javnih sredstev, raven zaposlenih, število prireditev, itd.) bi bile pri določenem zavodu potrebne za optimalno učinkovitost. Vse to sodi v osnovne rezultate, ki jih ponudi vsaka analiza prek metode DEA.

Poleg navedenega bi naredili še sledeče: 1) primerjalna učinkovitost nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture z uporabo (mikro-, torej podatkov po organizacijah) podatkov SURS, ki so postali dostopni od leta 2012 naprej in je možno do njih dostopati prek aplikacij Varna soba in Oddaljeni dostop; 3) z uporabo podatkov elaborata Asociacije iz leta 2010, kjer je možno tudi povezati podatke o nevladni organizaciji z njenim imenom, pregled problemov glede učinkovitosti (števila zaposlenih, financiranja, števila prireditev in obiskovalcev) na področju konkretnih nevladnih organizacij in predlogov, kaj storiti za izboljšanje le-tega; v kolikor podatki Elaborata ne bodo zadoščali, bomo v ta namen ponovili vprašalnik, ki je bil izveden takrat tudi na podatkih za 2013 in 2014.

Poleg tega bomo primerjali in preverili tudi gibanje učinkovitosti javnega sektorja v kulturi v obdobju 2005-2013, preverili bomo torej splošno slišane pavšalne teze, da so javne institucije neučinkovite, da je v njih veliko rezerv in da so trenutno zgolj veliko breme za javni proračun. Za to bodo dovolj zbrani podatki iz zgoraj opisanih faz raziskave.

Navsezadnje bomo v skladu z metodologijo, uporabljeno v prispevku Cuccia, Guccio, Rizzo (2013) uporabili tudi regresijske modele, da bomo videli kateri zunanji dejavniki (vložki mesta v kulturo, v turizem, splošna dogajanja v mestu oz. v Sloveniji itd.) in kako vplivajo na izračunane učinkovitosti prek metode DEA.

  • Share/Bookmark

28.06.2014

Na montrealskem letališču

Vračam se v Ljubljano po relativno uspešni konferenci ACEI v Montrealu. Kaj reči o vtisih po konferenci?

Najprej, prispevki na konferenci me niso navdušili, da ne rečem še kaj hujšega. Zavedam se, da sem postal že precej podoben nečemu, čemur bi rekli fah idiot, vendar v ekonomskih prispevkih pričakujem ali kakšno pomembno spoznanje ali pa vsaj zanimivo uporabo metodologije, z jasnim teoretskim, matematično-modelskim in empirično-ekonometričnim delom.

Iskreno rečeno sem na konferenci opazil štiri bolj zanimive prispevke (morda sem katerega izpustil, za kar se opravičujem).

Prvič, že prvi dan sem se spoznal s Hasanom Bakhshijem z londonskega think tanka NESTA, ki je na konferenci predstavljal članek, podoben enemu, ki ga je pred kratkim objavil z Davidom Throsbyjem. V prispevku, ki je bil izrazito ekonometrično obarvan, sta s kolegom ekonometrikom z NESTE pokazala, da so predstavitve angleškega gledališča pozitivno prispevale k ogledom živih gledaliških predstav v Angliji. Članek je bil izvrstno ekonometrično narejen, Hasan mi je sicer prvi dan obljubljal big data econometrics, ki ga ni bilo prav veliko prisotnega (razen precej obsežnega dataseta prek milijon opazovanj), vseeno pa prispevek, vreden branja.

Drugič, Isidoro Mazza je predstavil “konkurenčen” članek moji doktorski tezi o deaccessioningu, ko smo torej v Di Gaetano & Mazza 2012 in Srakar 2012 v letu 2012 postavili prve matematične modele deaccessioninga, ki (ponovno) postaja kar pomembna tema v kulturni ekonomiki. Sam bom predvidoma v naslednjih dneh v objavo oddal matematično popravljeno in dokončano verzijo mojega članka, tako da bo vsa zgodba dostopna in vidna. Razlike med obema člankoma je v problemu, ki ga obravnavata: Di Gaetano in Mazza sta pokazala, da deaccessioning oz. odsvojitev muzejskih del negativno vpliva na obseg donacij muzejem (grobo rečeno), medtem ko sem sam pokazal, da negativno vpliva na odločitve muzejskih menedžerjev. Mislim in upam, da bo ta zgodba (oba članka) še dobila več epiloga in tudi razprave med drugimi kulturnimi ekonomisti.

Mimogrede, kot stvari kažejo sedaj, bo zagovor moje doktorske teze naposled v septembru ali oktobru, I’ll keep you posted :)

Tretji članek je delo Karola Jana Borowieckega, ki je kot vedno zanimiv in ekonometrično izdelan, govori pa o vplivu emocij skladateljev, kot se kažejo v njihovih pismih, na njihovo produktivnost in blagostanje. Kot vedno priporočam Karolove članke v branje, ekonometrično so ponovno utemeljeni na instrumentalnih spremenljivkah, ki jih bom predstavil v eni (prvi) naslednjih blogovskih delavnic ekonometrije, ker upam, da mi bodo počitnice omogočile nekaj več časa glede tega. Karol je eden večjih mojstrov na področju kulturne ekonomike v iskanju zanimivih instrumentalnih spremenljivk, s katerimi lahko ovrednotimo učinke nekaterih pojavov, ki jih je sicer zaradi težke merljivosti ali zaradi problemov endogenosti težko meriti.

Četrti članek ali članka pa sta neskromno moja oz. soavtorstvo z Akosem Tothom (javni proračuni za kulturo v EU v času velike recesije) in Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič (kulturnopolitični indeks). Zlasti prvi, ki je bil prvič predstavljen lani na delavnici EWACE v Ljubljani, temelji pa na predhodni študiji Vesne Čopič, Petra Inkeija, Anite Kangas in moje malenkosti za evropski parlament (kjer pa je bila ekonometrija še zelo bazična), je doživel za konferenco v Montrealu precejšnje popravke in dopolnila, tako da je sedaj pred koncem. Njegove glavne ugotovitve sem že predstavil v predhodnem zapisu, tako da jih ne bi posebej ponavljal. Oba članka izpostavljam predvsem zaradi tega, ker pomenita začetek raziskovalnega programa makroekonomije in (makro, pa tudi mikro)ekonometrije kulturne politike, ki je zaenkrat še precejšnja tabula rasa v kulturni ekonomiki. Kot rečeno večkrat, kulturni ekonomiki manjka tako rekoč njena polovica, makroekonomska namreč. Tudi o tem bo upam več govora v prihodnjih mesecih, članek o kulturnopolitičnem indeksu bo predstavljen tudi septembra na osrednji konferenci raziskovalcev kulturne politike v nemškem Hildesheimu. Tam bo prvič predstavljena tudi stohastična analiza multiplikatorjev za kulturo ter kulturne in kreativne industrije v državah EU, ki jo pripravljam z Vesno Čopič, vendar tudi o tem več, ko bo res kaj narejenega, kar pa bo moralo biti zelo kmalu.

Na konferenci smo se veliko pogovarjali s profesorji, dejansko vedno bolj ugotavljam, da smo v zadnjih petih letih resnično v Slovenijo privabili tako rekoč vse kar pomembnejšega “leze in gre”. Na konferenci so tako ključne vloge odigrali David Throsby (ki ga v Sloveniji še ni bilo, zelo rad pa bi prišel in čisto možno, da ga v kratkem pripeljem k nam predavat na temo uvajanja satelitskih računov v kulturi, o čemer je predaval v plenarni sekciji na konferenci), Francoise Benhamou (predhodna predsednica ACEI, ki je tudi še ni bilo v okviru mojih konferenc, kar se bomo tudi potrudili popraviti), Juan Prieto Rodriguez (prišel 2013), Victor Fernandez Blanco (prišel 2010), Kathryn Graddy (sedanja odgovorna urednica Journal of Cultural Economics, prišla 2010), Bruce A. Seaman (prišel 2012), Jen Snowball (prišla 2012), Arjo Klamer (sedanji predsednik ACEI, prišel 2010), Ilde Rizzo (verjetna nova predsednica ACEI, prišla 2010), Xavier Castaner (prišel 2012), Roberto Zanola (pretekli predsednik ACEI), Antonello Scorcu in Laura Vici (vsi prišli 2013). Od velikih so na konferenci manjkali: Victor Ginsburgh (prišel v Ljubljano 2010), Bruno S. Frey (prišel 2012 in v že nekajkrat prej na povabilo drugih, predvsem J. Šušteršiča in B. Kovača), Ruth Towse (nam je še ni uspelo pripeljati v Slovenijo, kolikor vem), Michael Rushton (moj doktorski mentor in pretekli odgovorni urednik JCE, predaval prek videa na konferenci v Mariboru 2012), John O’Hagan (prišel 2013) in Victoria Ateca-Amestoy, ki je bila v duhu prisotna že nekajkrat, upam pa, da tudi fizično pride na kak morebitni bodoči dogodek v Slovenijo.

Toliko torej samo v vednost, da boste vedeli, kaj se je v zadnjih letih dogajalo glede tega v Sloveniji in kdo vse je hodil k nam. Iskreno rečeno pa resno razmišljam, da bi v soorganizaciji Univerze v Ljubljani, Univerze v Zagrebu in Univerze v Beogradu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v kratkem pripravili eno od bodočih konferenc ACEI, kar bi lahko močno pomagalo temu področju na območjih bivše Jugoslavije in na področju vzhodne Evrope v splošnem – to bi bila prva osrednja konferenca združenja ACEI v vzhodni Evropi po mojem vedenju.

Iz Montreala torej odhajam precej dobre volje. Občutek sicer je, da me kljub precejšnjemu angažmaju v preteklih letih, da ne rečem že skorajda desetletju, kulturni ekonomisti le stežka pripuščajo v svoje kroge. Velikokrat so občutki precej čudni in slabi, vendar mi zaenkrat še uspeva zdržati v teh krogih. Iskreno rečeno sem tudi sam močno napredoval predvsem na metodološkem področju v preteklih letih in če se ne bo kaj nepredvidenega ponovno pojavilo na moji poti bo verjetno naslednje leto leto eksplozije člankov in objav, tako vsaj čutim trenutno. Ogromno materiala je nastalo predvsem v zadnjih treh letih, ki preprosto mora počasi najti pot v revije, članke in knjige.

Toliko torej, montrealska konferenca je tudi ena prvih, kjer sem našel nekaj časa za ogled mesta in celo za en miren orange juice (po večji količini popitega piva v vseh preteklih dneh…) ob televizijskem ogledu konca tekme Brazilija Čile na letališču v Montrealu. Navijal sem za Čile, ker mi Brazilija nikoli ni bila posebej simpatična reprezentanca (ponavadi navijam za Argentino, videli pa bomo, kaj bo z njimi letos, sam napovedujem, da bodo postali prvaki, vendar mi letos njihova zasedba ni toliko simpatična kot na nekaterih preteklih prvenstvih). Zmagala je Brazilija, torej sem zadel vsaj Nostradamusa, kjer imam zaenkrat približno 75% točk vodilnega, kar je kar v redu. Ljudje na letališču so sodeč po odzivih večinoma navijali za Brazilijo, tako da je bil vsaj nekdo res vesel.

Tako, zaključujem tale zapis, okrog mene je blazna gneča tistih, ki čakajo na predhodni let v Vancouver, sam bom torej končal s pisanjem in jim omogočil še en prost sedež. Veselim pa se že pogovorov v Ljubljani in seveda počitnic, ki so nezadržno in končno tu in mi naposled prinašajo nekaj mira in veselja, pa seveda tudi novega dela. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark

17.06.2014

Public Budgets for Culture in the EU During Financial Crisis: An Econometric Perspective

Tale članek bo drug teden predstavljen v Montrealu na osrednji konferenci združenja kulturnih ekonomistov ACEI.

Tole je angleški povzetek. Ko bo kaj več časa, morda napišem še kaj več na to temo.

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis (hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous (reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general.

We are able to establish three main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget will also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets will have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

P.S.: Powerpoint predstavitev z nekaj najnovejšimi korekcijami in dopolnili najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

28.05.2014

Prezentacije mojih fakultetnih predavanj tega polletja

Za morebitne interesente: vse prezentacije štirih predmetov, ki sem jih oz. jih še predavam v tem polletju sem naložil na svojo spletno stran.

Bilo je pestro in divje polletje, ki se še niti ni sklenilo; predvsem lahko rečem polno nekakšne nore borbe za preživetje oz. kolikor toliko spodobno opravljena predavanja vseh predmetov, uspešno opravljeno raziskovalno delo na inštitutu in v mojem prostem času; ter uspešno vodenje Društva Asociacija.

Komaj pa čakam nekaj časa zase, da se v miru posvetim nekaj stvarem, ki bi jih tudi želel uresničiti med poletjem.

  • Share/Bookmark

3.05.2014

Na sledi (ekonomski učinki sektorjev slovenskega gospodarstva 2010)

Tile dnevi so v znamenju relativno lagodnega raziskovalnega dela za nekatere dogovorjene članke. Input-output zgodba se razpleta nadvse zanimivo in kot kaže bo mogoče narediti zelo podrobno input-output stohastiko in torej tudi regresijsko določiti, kateri dejavniki vplivajo na velikost in dinamiko multiplikatorjev za posamezne sektorje gospodarstva, na podatkih za vseh 27 evropskih držav (brez Hrvaške) v letih 1995-2012 (predvsem pa za obdobje 2008-2010, od koder je večina podatkov). Uporabljene bodo tabele ponudbe in porabe.

Že začetek je zelo zanimiv. Iz podatkov SURS (ki po krajšem obdobju spet vključujejo tudi simetrične input-output tabele za 2009 in 2010; članek bo sicer striktno uporabljal podatke Eurostata) je možno zelo preprosto izračunati multiplikatorje za 65 sektorjev slovenskega gospodarstva. Rezultati so v spodnji sliki, v rumenem so sektorji, povezani s kulturo (bolje rečeno kulturnimi in kreativnimi industrijami). Dve ugotovitvi bodeta ven: 1) nekaj, kar velja samo za Slovenijo: multiplikatorji za kulturne in kreativne industrije so med najvišjimi, če torej Slovenci res hočemo gospodarsko rast, bi morda poleg relativno zlajnane “zelene rasti” lahko razmišljali tudi o “kreativni rasti” in precej več kot doslej tudi v gospodarskem smislu stavili na kulturo; 2) nekaj, kar velja za vse evropske države: multiplikatorji (in torej ekonomski učinki) za vse kulturne dejavnosti so precej višji od multiplikatorjev (ekonomskih učinkov) vseh drugih dejavnosti javnega sektorja: zdravstva, šolstva, obrambe, javne uprave, sociale, vsaj v primeru Slovenije tudi od znanosti in raziskovanja. Ta zadnja ugotovitev postaja stalnica ugotovitev input-output analiz, s katerimi se srečujem sam in tistih, ki so bile v preteklih letih narejene pri nas (npr. Zakotnik 2009).

Hmm. Čeprav sam nisem ravno vedno zagovornik multiplikatorskih analiz: ali ne bi bilo pametno tem ugotovitvam prisluhniti, ko dokončujemo dokumente za črpanje evropskih sredstev?

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |