V krizi smisla tiči misel






         

25.12.2016

Vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov – nova metoda

Ob novem letu je prav pogledati tudi, kaj ga je najbolj zaznamovalo. Vsaj zame zagotovo kar malce nepričakovan dvig metode ex-post ekonometrične verifikacije kot nove metode vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Metoda, ki smo jo sami pričeli uporabljati pri ocenjevanju ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, in je potem kar nekaj časa “samevala”, je pričela “migati” v lanskem letu, dokončno pa se je pričela prebijati v zanimanje strokovne javnosti v tem letu.

Vse skupaj terja malce kronologije. Tema mojega magisterija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bila ekonomsko vrednotenje kulturnih dogodkov (kasneje je magisterij v knjižni obliki izdala Založba FDV). V magisteriju sem tedaj predstavil vse različne metodologije, ki so obstajale na področju, s posebnim ozirom na razkol med uporabo input-output metodologije (t.i. ekonomskimi impaktnimi študijami) in kontingenčno vrednotno metodologije. Podobno kot večina kulturne ekonomike sem se tedaj zavzel za večjo uporabo slednje pri vrednotenju kulturnih dogodkov. Iskreno rečeno pa mi tema “ni dala spati” in sem slutil, da v tedanji argumentaciji zevajo večje luknje.

Ko sem se vrnil z enoletnega študijskega bivanja v ZDA, me je Bogomir Kovač povabil k pripravi študije ekonomskih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Sredi 2012, takoj, ko sem se vrnil, smo v okviru EPK pripravili tudi mednarodno konferenco o razvojnih potencialih kulture, kjer so bili prisotni tako rekoč vsi, ki s tega področja kaj pomenijo v svetovnem merilu: v prvi meri legenda tega področja, Bruce Alan Seaman, s katerim sem še danes v stiku. Bistveni del: v svoji predstavitvi je Seaman že takrat nakazal potencial nove metode ex-post ekonometrične verifikacije, ki je nihče v kulturni ekonomiki doslej ni uporabljal.

Ko smo torej po tem, v jesenskih mesecih 2012 razmišljali, kako se lotiti študije v Mariboru, je prišel preblisk. Med vožnjo z vlakom do Maribora, kjer smo imeli takrat sestanek, sem se malce nerad lotil teme sestanka – bomo pač naredili neko kombinacijo impaktne in kontingenčne študije, sem si dejal. Bo že kako… In potem sunek: kaj pa če bi uporabili podatke SURS in treatment effects metode? Primerjali dejanske statistične učinke po občinah? Odlično! In potem misel: pa zakaj za vraga tega ne delajo tudi v drugih študijah, v drugih primerih? Saj to je vendar najbolj pisano na kožo temu problemu – merjenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov…

Dobro, ostalo je zdaj že preteklost, v Mariboru smo to uporabili, s tedaj še precej elementarno ekonometrično osnovo, zato tega kar dolgo nisem hotel spraviti v objavo. Uporabili smo vse tri metode, ekonomsko impaktno študijo, ex-post verifikacijo in kontingenčno metodo. Še danes vsi tisti, ki hočejo kazati na velike ekonomske učinke dogodka, navajajo le impaktno študijo, tisti, ki ga hočejo kritizirati, pa ex-post verifikacijo. Vsakemu svoje, alias sto ljudi, sto čudi.

Da malo skrajšam: metodo sva obudila v letu 2014 s kolegico dr. Renato Slabe-Erker in jo kasneje uporabila na primeru ekonomskih učinkov EuroBasketa2013 v Sloveniji. Z njeno uporabo sva prijavila tudi članek o ekonomskih učinkih beneških karnevalov na takratni odprti poziv za mednarodno monografijo Carnival, Culture and Tourism (po vseh peripetijah bo naposled zunaj v začetku 2017 pri eni vodilnih založb s področja turizma, CABI). Bila sva sprejeta, rok za članek pa smo imeli jeseni 2015. K sodelovanju sva povabila še mojo tesno sodelavko prof. dr. Marileno Vecco, ki je skoraj 10 let živela in predavala v Benetkah.

Izšlo se je odlično, rezultate članka kratko predstavljam v nadaljevanju. Ko je na Facebook profilu ACEI v začetku 2016 stekla debata o novih metodah merjenja ekonomskih učinkov kulture, sem jim sam posredoval te članke (mariborskega, beneškega, EuroBasket). Članke je dobila Jen Snowball, ki je prav tako predavala na mariborski konferenci, in tako se je vednost malce razširila. Beneški članek smo predstavili na osrednji ACEI konferenci v Valladolidu, o njem sta veliko “glasin” razširila Jen in Seaman in prišlo je nekaj največjih na področju, denimo Victor Ginsburgh. Vzdušje je bilo malce mučno, predstavitev ni najbolje uspela, vseeno pa je bilo dovolj, da se je delo nadaljevalo. V mesecu po konferenci sva z Marileno naposled zaključila in oddala še članek o učinkih EPK Maribor 2012, sedaj že sprejet v Journal of Cultural Economics; vmes je bil sprejet še en članek z uporabo te metode na primerih dveh slovenskih jazz festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, ki bo objavljen v januarju 2017 v European Planning Studies. V postopku dogovora je ex-post ekonometrična študija EPK Aarhus 2017, v dogovorih je seminar na IMT Lucca, v postopkih dogovorov je tudi študija učinkov festivalov na Dunaju. Kjerkoli smo kasneje (po Valladolidu) predstavljali članek s to metodo, smo dobili dokaj enoten, večkrat ponovljen odziv: ta metoda je to, kar področje kulturne ekonomike trenutno najbolj potrebuje. In to je seveda odlično izhodišče za oba z Marileno, ki sva sedaj nekako proponenta te metode.

Opišimo najprej v kratkem, o čem je v metodi sploh govora in kje so njene prednosti in slabosti. Najprej, kje je problem obstoječih metod? Impaktne študije prinašajo napačne številke. Čeprav se jih velikokrat označuje kot “najpogostejšo obliko raziskav na področju umetnosti in kulture” (glej denimo Sterngold, 2004), pa so velikokrat bolj poskusi “arts people” (kot jih imenuje Frey, 2005), da bi širšo javnost, predvsem pa financerje “ozavestili” (bom rekel kar direktno: nategnili…) o ekonomskem pomenu lastnega dogodka. Višja kot je številka, bolje je (lažje je prepričevati)…

Na drugi strani je metoda kontingenčnega vrednotenja kot bolj “blagozvočna” in politično korektna: vrednoti namreč “intangible” vrednosti kulture. Kaj lepšega, mar ne? Bom še enkrat več neposreden: kaj lepšega za še en nateg “strokovne”, predvsem pa kulturniške javnosti… Ponovno gre namreč za metodo, ki ima velike, neizogibne probleme. Gre za anketno metodo, kjer se respondente sprašuje po največjem plačilu, ki bi ga bili pripravljeni odšteti za spremembo v ravni neke javne dobrine, povedano zelo v grobem in kratkem. Razumljivo: ti respondenti lahko odgovorijo načeloma karkoli, in večinoma tudi kontingenčne študije prinašajo visoke, lahko bi dejali napihnjene številke. Vendar še bolj nerodno: povsem se izognejo osnovnemu vprašanju – kakšni so (bili) učinki dogodka na ustvarjene prihodke, nova delovna mesta, dodatno število turistov, obisk kulturnih prireditev, zbrane davščine, če že hočete? Iskreno bom dejal: mislim, da bodo razprave v naslednjih letih jasneje pokazale, da je pri obsežni razpravi o tej metodi v kulturni ekonomiki preteklih desetletij šlo za odmik od pravih problemov, vseeno odmik, ki je prinesel kar nekaj dodatne vednosti, ki pa žal ni odgovorila na bistvena vprašanja.

Zato je rešitev, ki jo prinaša naša metoda, naslednja. Da bi odgovorili na osnovna vprašanja, na katera pa impaktna metodologija odgovarja pristrano in z napačnimi vrednostmi, uporabimo raje obstoječe statistične podatke, dostopne v registrskih virih, in iz njih skušajmo izluščiti “blip” (kot sta to poimenovala Gergaud in Ginsburgh v članku iz 2013), torej nekakšno sled, ki so jo ti dogodki zapustili v okolju, kjer so potekali. Metoda, ki poskuša storiti kaj takšnega, je bila prvič uporabljena v ekonomiki učinkov športnih dogodkov (Baade in Dye, 1988; 1990), iz določenih razlogov (povezanih z zgornjo kratko razlago) pa je doslej doživela le zelo malo aplikacij na področju kulture, do naših študij dejansko po moji vednosti najdemo le en članek z uporabo takšne metodologije – Sarah Skinner je v članku v Journal of Cultural Economics iz leta 2006 ocenjevala ekonomske učinke nekaterih večjih likovnih razstav v mestecu Jackson, Mississippi.

V trenutnem stanju metode jo lahko razdelimo v dve večji vrsti: a) uporabo modelov panelne ekonometrije, kjer uporabimo kakšno od izpeljank metode difference-in-differences ali drugih metod t.i. program evaluation, da bi ugotovili učinek “tretmaja” (angl. treatment effect) na ekonomske kazalnike v mestu (regiji, državi, itd.) dogodka; takšno metodo smo uporabili na primeru ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, pa tudi učinkov EuroBasket2013 v Sloveniji; b) uporabo modelov časovnih vrst, ki jih lahko uporabljamo predvsem takrat, kadar nam veliko spremenljivk na primerjalni ravni manjka; takšno metodo je uporabila Skinnerjeva, sami pa smo jo uporabili pri oceni ekonomskih učinkov beneškega karnevala in dveh slovenskih jazzovskih festivalov.

Najprej poglejmo, kakšne rezultate je prinesla v primeru EPK Maribor 2012. Osnovni parametri dogodka so verjetno vsem dobro znani – 6 partnerskih mest, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje. Dogodek je potekal v letu 2012 in je bil doslej največji kulturni dogodek pri nas, vsaj po obsegu in trajanju. V študiji iz 2013 sva s Kovačem ocenjevala njegove učinke na prihodke podjetij, zaposlenost, mesečne plače, turizem in obisk kulturnih dogodkov. V končnem članku smo ocenjevali predvsem tisto, kar se je pokazalo kot najbolj zanimivo: učinke na turizem in zaposlenost. Prva zanimiva stvar so učinki na turizem – modeli so jasno pokazali, da lahko o zaznavnih učinkih, ki so bili posledica le tega dogodka in ne kakšnih splošnih trendov, gospodarske krize ali drugih dogodkov, govorimo le v Mariboru. Tu smo ocenili, da je zaradi dogodka v mesto prišlo okrog 20,000 dodatnih turistov, od tega nekaj več kot 18,000 tujih. Dodatnih nočitev je bilo (spet ponovno v Mariboru, učinki v nobenem od drugih mest niso bili statistično značilni, v nobeni specifikaciji modelov) nekaj več kot 48,000, od tega prek 46,500 s strani tujih turistov. Učinek, ki smo ga modelirali, je na spodnji sliki viden kot skok v letu 2012.

Ocenjevali smo tudi učinke na zaposlenost. Ti so bili… negativni. Če je projekt pred pričetkom napovedoval ogromno dodatnih delovnih mest in so kreatorji projekta še dolgo po dogodku govorili o pozitivnih učinkih, teh žal v podatkih ni videti. Šele, ko smo bili posebej pozorni na učinke gospodarske krize, smo prišli (le) do okrog 800 delovnih mest, ki jih je leto 2012 odneslo Mariboru (preostalih pet mest je imelo ponovno statistično neznačilne učinke, ko smo upoštevali gospodarsko krizo, vendar bi bili brez upoštevanja tega tudi tu vidni določeni negativni učinki na zaposlenost v letu 2012). Seveda bi bilo absurdno trditi, da je bilo to posledica EPK, vendar ti rezultati pokažejo, da je prav tako absurdno govoriti o tem, da je projekt “premagal” siceršnje probleme mesta – očitno so ostali nekateri močni negativni dejavniki, ki jih nismo uspeli vključiti v model in ki določajo usodo mesta, za katero sami vemo, da ni rožnata. Koristno bi bilo tu iti še naprej v modeliranju in določiti, za katere dejavnike natančno gre.

V primeru Benetk je bilo stanje drugačno. Tu nismo imeli podobno širokih podatkov kot za Maribor (kjer smo lahko uporabili podatke SURS za vse občine v Sloveniji in torej panelno analizo). Dostopni so bili le podatki za regijo Veneto; Italijo v splošnem; ter podatki beneških statistik. Zato smo uporabili zelo podobno metodologijo kot Skinnerjeva, ki se je pokazala kot primerna, vsaj sodeč po statističnih testih v članku. Modelirali smo le univariatne časovne vrste, torej le po eno spremenljivko, kjer smo najprej s preprostimi OLS regresijami izločili sezonske in ciklične učinke ter nato ocenjevali parametre z ARIMA modeli ter kasneje še z intervencijsko analizo, ki smo jo kasneje uporabili tudi za slovenske jazz festivale. Ocenjevali smo učinke na število turistov – njihove prihode, nočitve, vožnje z vaporetti in letalske prevoze; ter zaposlenost v regiji.

V spodnji sliki sta vidni osnovni časovni vrsti, ki smo jih ocenjevali – število prihodov turistov in njihovih nočitev. Kar smo ocenjevali, je majhen “spike”, torej dvig v februarju vsakega leta, torej v mesecu, v katerem v največji meri poteka karneval. Izkazalo se je, da je modeliranje dalo kar robustne in statistično močne rezultate. Ocenili smo, da karneval v Benetkah prinaša vsako leto približno 50,000 dodatnih prihodov turistov in približno 170,000 dodatnih nočitev. Prav tako tudi okrog 20,000 dodatnih potnikov na vaporettih. Največji učinki glede vsega tega so bili v februarju leta 2011, ko smo zabeležili tudi edini statistično značilen padec v stopnji brezposelnosti v regiji Veneto za 1.21 odstotne točke, ki ga je očitno pripisati v veliki meri učinkom karneval. Iz tega je bilo precej enostavno oceniti tudi učinke na skupne dodatne prihodke v mestu, nastale v največji meri kot posledica karnevala, v letu 2012 so ti znašali okrog 58 milijonov evrov.

Zadnji primer, ki ga imamo trenutno “na voljo”, so učinki dveh slovenskih jazz festivalov, Jazz Cerkno in Jazzinty Novo mesto v letih 2008-2015. Šlo je za članek, ki je bil v osnovi prijavljen v tematsko številko revije European Planning Studies o odpornosti (angl. resilience) mest in prispevku umetniških dogodkov k temu. Tu smo imeli to srečo, da smo imeli pravzaprav na voljo obe metodološki možnosti: lahko bi uporabili analizo panelnih podatkov, saj smo ponovno imeli (mesečne) podatke o turizmu za dobršen del slovenskih občin (preko SURS), lahko pa smo uporabili tudi metode časovnih vrst, enake kot v primeru Benetk. V primeru Cerkna tu ni bilo problemov, saj sta tam po naši vednosti le dva večja vsakoletna “dogodka”: smučarski del sezone, kjer je v spodnji sliki viden tudi največji skok v turizmu, ter festival, ki poteka v mesecu maju – lepo je viden tudi manjši skok glede tega, ki smo ga ocenjevali. V primeru Novega mesta smo tu imeli nekaj več težav, da smo v mesecu avgustu, ko poteka Jazzinty, izločili učinke festivala.

V Cerknem smo tako ocenili učinke festivala v “najboljših” letih, 2008-2010, na 300-1000 novih obiskovalcev, med katerimi je bilo okrog 200-600 tujcev. Dodatnih nočitev je bilo med 1,000-5,000, od tega 600-3,000 s strani tujih obiskovalcev. Manjši učinki so bili vidni v Novem mestu, kjer smo ocenili le okrog 200 dodatnih obiskovalcev zaradi festivala, vsaj v letih 2008-2010, ogromna večina teh je bila tujih, dodatnih nočitev pa okrog 1,000. Določeni pozitivni učinki so bili tudi na zaposlenost, v rangu 20-100 dodatnih delovnih mest, v obeh mestih je bilo to vidno v letih 2008-2010, v Cerknem še kasneje v letu 2014, v Novem mestu pa v letu 2012.

Zadnja stvar, ki jo prikazujem, je še vzdržnost takšnih učinkov v primeru dveh jazz festivalov. V zgornji vrsti so ti učinki za Jazz Cerkno, v spodnji za Jazzinty Novo mesto, po vrsti so grafi naslednji: levo – na skupne prihode turistov; na sredi – na njihove nočitve; na desni – na zaposlenost. Vidimo, da so bili (za razliko od Benetk, kjer rezultatov sicer ne prikazujemo) ti učinki kar vzdržni, zlasti to velja za zaposlenost. Velja pa podobno, kot pri predhodnih ugotovitvah: učinki, ki smo jih opisali, torej v letih 2008-2010, in kasneje pri Cerknem v 2014, pri Novem mestu pa v 2012 in 2015, so bili dokaj vzdržni, tudi zato smo v članku ocenili prispevek obeh festivalov k vzdržnosti in odpornosti obeh mest kot pozitiven.

Kaj reči za konec? Upam, da vam bo to v kratek, vendar dovolj podroben opis tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Metoda se pričenja razvijati, čeprav je kolikor vem zaenkrat omejena na aplikacije znotraj “mojega” raziskovalnega kroga. Verjetno bodo šele prve resnejše objave, ki bodo prišle v 2017 (za vse tri članke) razširile razpravo in uporabo te metode. Običajno navedemo, da ima metoda naslednje glavne prednosti: a) operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen; b) nima posebnih velikih stroškov – potrebuješ sicer nekoga, ki jo zna izvesti, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni; c) omogoča primerjavo posameznih dogodkov; d) z njo je možno ugotavljati, kateri dejavniki vplivajo na določen učinek. Največja prednost pa je seveda v tem, da z njo po dolgih desetletjih brezplodnih polemik, ali so boljše impaktne študije s strani “arts people” ali kontingenčno vrednotenje s strani “arts economists”, dobivamo metodo, ki je zmožna odgovoriti na večino vprašanj o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov. Nadaljnja leta pa bodo pokazala, ali smo pri tem šli v pravi smeri in ali bo metoda izpolnila to, kar sedaj obljublja.

Uporabljene reference:
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1988). Sports stadiums and area development: a critical view. Economic Development Quarterly 2(3), 265-275.
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1990). The Impact of Stadium and Professional Sports on Metropolitan Area Development. Growth and Change 21(2), 1-14.
Frey, B.S. (2005). What Values Should Count in the Arts? The Tension between Economic Effects and Cultural Value. CREMA Working Paper Series, Center for Research in Economics, Management and the Arts (CREMA).
Gergaud, O., in Ginsburgh, V. (2013). Measuring the economic effects of cultural events with special emphasis on music festivals. ULB Institutional Repository, ULB – Universite Libre de Bruxelles.
Skinner, S.J. (2006). Estimating the real growth effects of blockbuster art exhibits: a time series approach. Journal of Cultural Economics, 30, 109-125.
Sterngold, A. (2004). Do Economic Impact Studies Misrepresent the Benefits of Arts and Cultural Organizations? The Journal of Arts Management, Law, and Society, 34(3), 166-187.

  • Share/Bookmark

19.03.2016

Robert Jukič in Nina Strnad: Pada dež

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 19.03.2016
Tagi: , , ,

Lepa Robertova pesem. Poslušal tudi nekatere druge iz albuma Ženske, nad katerimi pa nisem posebej navdušen. Ta pa je izjemna. Ninin glas deluje zelo čisto, naravno, kot nalašč za to skladbo. Tudi Jani Moder odlično odigra svoj del.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

29.12.2015

Je kar je ma ni da ni

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., miks — andee - 29.12.2015

Na Valu 202, intervju s Tuli(j)om Furlaničem. “Kdaj se bodo že ti starci umaknili, da bo prostor za nas mlade”, eden stavkov iz oddaje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

16.08.2014

Petkova noč: John Scofield

Pred leti sem tukajle objavljal tudi nekakšne glasbene “potpurije” v spomin na mojo mladostniško jazzovsko glasbeno pot. Naj bo torej tale počitniški večer namenjen eni legend, ki smo jih v mojih jazzovskih letih kitaristi največ preigravali (mislim pa, da je tako še danes): Johnu Scofieldu.

(Vir: http://differentmusic.net/john-scofield-trio-someone-watch/)

Legendarni kitarist je verjetno prvič prišel v ospredje javnosti kot eden tistih, katerih imena je v svojih poznih letih s povabili na svoje plošče v ospredje javnosti spravljal Miles Davis. Med kitaristi sta bila takšna zagotovo še John McLaughlin in Mike Stern.

John je kasneje in kmalu naredil samostojno kariero s prek 40 izdanimi lastnimi ploščami in neštetimi “koprodukcijami”. V letu 1998 je prejel tudi nagrado Milesa Davisa z enega osrednjih jazzovskih festivalov v švicarskem Montreuxu. Njegovo ime je postalo tako rekoč sinonim za kitarski jazz-fusion z rockovskimi, bluesovskimi in funkovskimi elementi. Nič čudnega, če so mnogi v devedesetih letih ugotavljali, da tako rekoč vsak jazzovski kitarist tega obdobja tako ali drugače “zveni kot Sco”.

Še majhna osebna anekdota. Ko sem se v devetdesetih v avstrijskem Viktringu udeležil delavnice jazz kitare pri avstrijskem magu Wolfgangu Muthspielu, je skoraj vsak, ki je res dobro odigral svoj kitarski del dobil pohvalo: “you sound almost like Sco”. Poleg Scofielda in še nekaterih je ravno Muthspiel zagotovo eno od kitarskih imen, ki jih sam najbolj cenim in je imel na moj takratni glasbeni razvoj in kasnejši okus in razmišljanje v glasbi zagotovo največji vpliv.

Naj več govori glasba. Najprej dve skladbi iz Scofieldovega zgodnjega obdobja, ki sta bili tudi na rednem repertoarju jazz skupine, ki sem jo takrat vodil. Obe skladbi sta s Scofieldove plošče Still Warm, ki sem jo takrat (poleg plošč Pata Methenyja, Mikea Sterna, Billa Frisella, Ralpha Townerja in zasedbe Oregon, Egberta Gismontija in drugih) vrtel na walkmanu ali radiu dobesedno cel dan, vsak dan.

YouTube slika preogleda

John Scofield: Techno (album: Still Warm, 1985)

YouTube slika preogleda

John Scofield: Rule of Thumb (album: Still Warm, 1985)

Sledi skladba iz sodelovanja z Miles Davisom, izbral sem verjetno najbolj znano, priredbo Time After Time:

YouTube slika preogleda

Miles Davis: Time After Time (album: You’re Under Arrest, 1985)

Sledi odlična, nekoliko ostrejša naslovna skladba albuma Blue Matter:

YouTube slika preogleda

John Scofield: Blue Matter (album: Blue Matter, 1986)

Scofield je v času mojega glasbenega dela ogromno ustvarjal v svojem kvartetu z Joejem Lovanom na saksofonu, pokojnim Dennisom Irwinom na basu in Billom Stewartom na bobnih. Plod tega je bila vrsta plošč in predvsem nepozabnih živih nastopov. Ko sem jih sam poslušal v Istanbulu v času udeležbe na matematični olimpijadi 1993 sem si posebej zapomnil majhen, malce nenavaden dogodek, ko se je Scofieldu strgala struna med solom na koncertu, na kar je čisto mirno dokončal solo kar brez nje in jo potem v manj kot pol minute (med skladbo) po hitrem postopku “v živo” zamenjal in uglasil, kar je seveda poželo glasne ovacije publike.

Iz tega njegovega, morda najboljšega obdobja, torej skladba Meant to Be:

YouTube slika preogleda

John Scofield Quartet: Meant to Be (album: Meant to Be, 1991)

John je bil znan po številnih sodelovanjih, zelo znani sta bili predvsem s kolegoma/rivaloma Patom Methenyjem in Billom Frisellom. Morda najlepša plošča je nastala v sodelovanju s slednjim, Grace Under Pressure. Z nje je tudi prelepa balada Pat Me, ki jo sicer že vrsto let iščem v video obliki na internetu, pa je ne najdem. Zato naj bo dovolj tale priredba bolgarskega kitarista Plamena Petrova. Dodati velja še, da “kontraskladbo” tej skladbi, odlično bluesovsko Bill Me z istega albuma, najdete tukaj, v Grooveshark verziji.

YouTube slika preogleda

Plamen Petrov: Pat Me (priredba skladbe z albuma John Scofield: Grace Under Pressure, 1992)

Seveda pa glede sodelovanj ne gre tudi mimo legendarne reggaejevske The Red One z Patom Methenyjem:

YouTube slika preogleda

Pat Metheny & John Scofield: The Red One (album: I Can See Your House From Here, 1994)

Iz kasnejših Scojevih let pa še tri skladbe. Sco je zelo veliko sodeloval z jazzovskim triom Medeski, Martin & Wood, znan je predvsem album A Go Go (skladbo Hottentot sem že linkal nekaj tednov nazaj), ki mu nekateri pravijo tudi biblija jazz-funka, z naslednjo naslovno skladbo:

YouTube slika preogleda

John Scofield & MMW: A Go Go (album: A Go Go, 1998)

V zadnjih letih Sco veliko eksperimentira tudi z drugimi urbanimi ritmi, primer tega je album Überjam, katerega naslovna skladba je spodaj.

YouTube slika preogleda

John Scofield: Überjam (album: Überjam, 2002)

Zaključil pa bom z njegovo solo izvedbo standarda My Ideal, za miren preostanek petkove noči in sobotnega jutra. Uživajte.

YouTube slika preogleda

John Scofield: My Ideal

P.S.: Še majhen sobotni dostavek. Tako na Scoja kot na Pata Methenyja je močno vplival tudi legendarni newyorški basist Steve Swallow. In počitniški zapis ne bi bil popoln brez skladbe, ki je bila plod zelo zgodnjega sodelovanja Johna in Stevea in ki smo jo prav tako preigravali na špilih in vajah v devetdesetih: Holidays. Seveda pa smo v tem kratkem zapisu zagotovo izpustili še mnoge druge skladbe, ki bi se komu zdele celo pomembnejše za Scojevo glasbeno “zapuščino”.

YouTube slika preogleda

John Scofield Trio: Holidays (album: Out Like a Light, 1981)

  • Share/Bookmark

26.07.2014

V petkovo noč pleše Hotentot…

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 26.07.2014
Tagi: ,


YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

5.11.2013

Nekaj glasbenih ocvirkov zadnjega meseca

Zapisano pod: Ekonometrija, Ekonomija, Glasba, jazz, itd..., miks — andee - 5.11.2013

Kljub razburljivemu dogajanju je vsaj zame vest dneva oz. meseca, da sem danes s podpisom pogodbe tudi formalno vsaj za nekaj časa postal raziskovalec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, nekakšnem neformalnem podaljšku in sosedu Ekonomske fakultete. Več upam poročam kdaj kasneje, vsekakor gojim kar precejšnja pričakovanja do te nove zaposlitve, predvsem obljubo vodje inštituta, da me čaka kasneje tudi delo na velikih makroekonomskih modelih (CGEji, mikrosimulacijski modeli, morda DSGEji), kar bi mi bilo v velik izziv. Seveda na srečo vsaj zaenkrat še naprej ostajam vse, kar sem bil po funkciji doslej, predvsem asistent-zunanji sodelavec za makroekonomijo na EF. Vendar je nekaj stalnega, oprijemljivega, vsakodnevnega prišlo šele sedaj, šele sedaj se tudi ponovno počutim malce podobno obdobju v ZDA, ko sem resnično lahko delal s polno motivacijo, 12-14 ur dnevno. Preteklo leto je bilo iskreno rečeno bolj ubijanje, vegetiranje (verjamem, da je mnogim od vas v tem času to žal dobro znano) in le z veliko muko sem zadržal toliko discipline, da sem precej napredoval vsaj v ekonometriji in makroekonomiji, verjetno dveh temeljnih stebrih tega, kar bom počel v prihodnosti. Sedaj pa sem že spet “stari” – če sem v ZDA ob rednem odhodu s fakultete ob 23h še srečeval smejoče se mi profesorje, so me na novem mestu že ob prvem predprazniku, preteklo sredo, že pred 17h zaklenili v inštitut, saj pri nas večinoma vsi odidejo domov že pred 16-17h. No, zdaj vsaj vem za drugič, da jih ne bom strašil kot duh, podobno kot včasih Američane…

Tukaj pa je nekaj glasbenih prebliskov, ki sem jih odkrival ali ponovno odkrival v preteklem mesecu in se mi zdijo vredni objave.

1) Esbjörn Svensson Trio: The Unstable Table and the Infamous Fable
Pri E.S.T. vedno lahko odkriješ kaj novega, neponovljivega, lepega. R.I.P. Esbjörn.

YouTube slika preogleda

2) Sezen Aksu: Işık Doğudan Yükselir
Preposlušano tisočkrat v času moje mladosti, resnično je vredno prisluhniti celotni plošči še enkrat, vsaj zame biser turške glasbe. Sezen je legenda turškega popa in med drugim mentorica doslej edine turške zmagovalke Eurosonga Sertab Erener.

YouTube slika preogleda

3) McLaughlin/De Lucia/Coryell: Meeting of the Spirits
Posnetek koncerta, pritegnil me je predvsem zaradi tega, ker običajnega člana trojke, Ala Di Meole, ne maram, in mi je takšna zasedba z Larryjem Coryellom precej bolj všeč.

YouTube slika preogleda

4) Christian Biegai: Grenzgang in Christian Biegai: Dwelling for Noordung
Izvrstni skladbi mladega nemškega skladatelja, ki se ukvarja predvsem s filmsko glasbo, sam sem imel priložnost slišati zanj, ko sem koordiniral postavitev kipa Gnezdo za Noordunga/Dwelling for Noordung pred ljubljansko Mestno hišo leta 2009. Christian je za kip našega mladega kiparja, ki že vrsto let zelo uspešno razstavlja po Avstraliji, Novi Zelandiji in ZDA, Gregorja Kregarja, prispeval zvočno kuliso, ki je tudi v povezavi spodaj.

grenzgang-2013

dwelling-for-noordung

Veliko užitkov!

  • Share/Bookmark

3.08.2012

Untergang des Alpenlandes: Werner Pirchner

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 3.08.2012

Pokojni avstrijski klasični skladatelj Werner Pirchner je jazzovski javnosti znan predvsem po sodelovanju s kitaristom Harryjem Peplom v legendarnem duetu Jazzzwio, ki je pisal zgodovino avstrijskega in evropskega jazza v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pirchner se je v zadnjih letih posvetil predvsem skladanju. Na internetu pa najdete njegov odštekani filmski poskus “Zaton alpskih dežel” (Untergang des Alpenlandes), v treh delih. Spodaj prilagam videe, po hitro pogledanem so vredni ogleda, resda v precej odštekani maniri norčevanja iz avstrijske “jodl” tradicije.

Sam grem na Gorenjsko, če bo morda kakšen odziv, bom odgovarjal v nedeljo zvečer.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

24.05.2012

Rona Nishliu

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 24.05.2012

Priznam, da nisem slišal skoraj nobene od letošnjih evrovizijskih popevk. Vendar je tale čisto dovolj – nekaj najlepšega, kar sem slišal v zadnjem času:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

21.05.2012

Evrosong in spomini

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, miks — andee - 21.05.2012

Bliža se letošnja izvedba Evrosonga v azerbajdžanski prestolnici Baku. Vse dobre želje Evi Boto in naši ekipi.

Tudi sam sem v preteklih letih že pisal tukaj o tej prireditvi, tudi o ekonomiki Evrosonga, prispevka sta tule: http://andee.blog.siol.net/2008/05/28/evro-song-ne-ne/ in http://andee.blog.siol.net/2008/06/07/nic-pretresljivega-ali-vendar/. Na povedano sem še vedno kar ponosen in se s takratnimi ugotovitvami tudi strinjam: ponovna uvedba strokovnih žirij kot dopolnila glasovom občinstva je bila po mojem eden od ključnih korakov k temu, da je ta prireditev v zadnjih letih ponovno postala zanimiva in odprta. Drugi korak je bil verjetno v tem, da so številne nevzhodne države pričele jemati prireditev resneje in pričele pošiljati bolj kakovostne in izdelane pesmi in izvajalce.

Sam pa sem se danes po naključju spomnil ene od pesmi z začetka dvatisočih: avstrijskega komika Alfa Poierja. Pesem, ki je bila kolikor se spomnim uvrščena med prvo deseterico, je preprosto videnje tega, kako bi tudi sam delal pesmi, če bi jih želel poslati na Evrosong: preproste, duhovite, z močnim sporočilom, kjer ni potrebno na odru storiti tako rekoč ničesar narejenega, le biti to kar si tudi sicer. Tudi zato sama pesem namesto šestih članov odrske ekipe vključuje le dve spremljevalni pevki, ostali del ekipe tvorijo papagaj, krava, mačka in nedoločljiva žival na skrajni desni (Poierjevi levi). Kljub temu se pesem vsaj mene dotakne bistveno močneje kot množice lišpa, kiča in umetnih zvokov v sedanjih pesmih. Preprosto si redko kdo še upa biti tako preprost in neposreden, morda je razlog tudi to, da razen različnih kičasto ljubezenskih besedil pesmi tudi nimajo kakšne posebej močne sporočilne note.

Kakorkoli že, vzemite to kot moje osebno mnenje. Puščam pa posnetek omenjene pesmi Alfa Poierja, morda bo še v komu zbudila spomine na pretekle prireditve.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

15.04.2012

Nekaj zanimivih povezav

Prilagam še nekaj povezav, na katere sem naletel v zadnjem času:
1) Tukaj lahko naložite dober program za računanje z modeli splošnega ravnotežja: http://www.monash.edu.au/policy/gempack.htm. Program je mogoče naložiti brezplačno v okviru trimesečne preskusne dobe.
2) Tudi to včasih sodi v kulturno ekonomiko – ekonomika športa: http://thesportseconomist.com/.
3) Glede na to, da od kolega iz Slovenije večkrat dobim linkane povezave s tega bloga, je morda vreden branja, za kulturniške in kulturno-politične navdušence: http://prasino.eu/.
4) Na tej povezavi najdete več o aktualnih službah za akademske ekonomiste: http://www.econ-jobs.com/economist-jobs/all/all/academic/.
5) Eden malce manj znanih makroekonomskih blogov: http://macroblog.typepad.com/macroblog/.
6) Še malce glasbe po daljšem času. Pred malce več kot mesecem dni je umrl italijanski kantavtor Lucio Dalla, avtor znamenite skladbe Caruso, ki je postala preskusni kamen številnih slovitih opernih pevcev. Vendar vsaj zame ostaja nepresežena interpretacija samega avtorja. Uživajte.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |