V krizi smisla tiči misel






         

25.10.2011

Internetni fenomen ali dober kitarist? Morda oboje?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 25.10.2011

Igor Presnyakov. Ocenite sami – možak ima na Youtubu kakih sto videov s skupaj okrog 100 milijonov ogledov (vir: Wikipedia)

YouTube slika preogleda

Beat It

 

YouTube slika preogleda

Waka Waka

 

YouTube slika preogleda

Bad Romance

 

YouTube slika preogleda

Smells Like Teen Spirit

 

YouTube slika preogleda

Californication

 

Če mene vprašate, odličen kitarist po mojem mnenju ni. Pač pa njegov uspeh in malo morje fanov, ki pišejo zveličavne komentarje v slogu “Igor, ti si naš BOG”, kažejo prej na to, da število internetnih ogledov včasih ni proporcionalno merilo kvalitete.

  • Share/Bookmark

6.10.2011

Eva

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 6.10.2011

Tako to naredi Andrej Šifrer:

YouTube slika preogleda
Andrej Šifrer: Uspavanka za Evo

… in tako Bill Frisell:

YouTube slika preogleda
Bill Frisell: Poem for Eva

Vsaka podobnost v obdelavi tematike (da bo jasno, ne v pesmi sami v smislu plagiata) je zgolj naključna. Če mene vprašate, je oboje super.

  • Share/Bookmark

27.03.2011

Nekaj zanimivih linkov

Zapisano pod: Ekonomija, Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, miks — andee - 27.03.2011

Prilagam nekaj zanimivih linkov, bolj sebi v zabavo. Saj zato sem tudi tukaj…

1) Celotno besedilo ene boljših in vplivnejših knjig o ekonomiki muzejev.

2) Dokaj podroben seznam kvalitetnih ekonomskih blogov na netu.

3) Primeri, kako se pišejo SWOT analize, in kako se ne piše SWOT analize.

4) Ali je ekonomija znanost: Tyler Cowen in Michael Rushton.

5) Sijajna stran o ekonomski teoriji pogodb, z izčrpno bibliografijo.

6) Koliko je zaradi ekonomske krize na slabšem področje kulture – o tem na kratko Andreas Wiesand in malo daljše Peter Inkei.

7) Za konec po daljšem času malo glasbe – dve ženski izvajalki, čudovita Eva Cassidy in Autumn Leaves , ter v ZDA zelo uspešna britanska glasbenica Imogen Heap in njen First Train Home.

Lep pozdrav vsem – potrebujem malo tegale, da si izčistim glavo :)

  • Share/Bookmark

26.02.2011

ema, šema, krema, tema

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 26.02.2011

Svojo blogersko kariero sem pričel s komentiranjem Evrosonga, zato bom tudi tokrat nekaj navrgel o prihajajoči Emi. Najprej nekaj o sistemu tekmovanja.

Lepo je graditi na predhodnih prispevkih, tule sta: http://andee.blog.siol.net/2008/05/28/evro-song-ne-ne/ in http://andee.blog.siol.net/2008/06/07/nic-pretresljivega-ali-vendar/. K stvari torej. Kot bo bralec obeh zgoraj linkanih prispevkov uganil, pozdravljam, da Slovenci ponovno uvajajo žirijo. Vendar so seveda tudi tokrat stvar razumeli povsem po svoje. Sem mnenja, da, prvič, tudi doslej slovenske žirije niso opravile svoje posla dobro, ker v Sloveniji sodelovanje v žiriji žirantje razumejo kot dušebrižništvo, in želijo zmago ‘Glasbe’, ja, z velikim G. Ponavadi so to (bili) ljudje, ki so vsaj na tihem nasprotovali sodobnim trendom na Evrosongu, in so bili veseli priložnosti, da ‘rešijo’ Glasbo. Če so zato uničili Emo, je bila to pač kolateralna škoda njihovim prepričanjem. Pogosto so bile tudi tu prisotne veze in poznanstva in predvsem zamere in male zavisti do tekmovalcev. Tako je bila na Emi v preteklih letih predstavljena vrsta pesmi, ki so bile zelo solidne (primer lanskega leta je očiten: medtem ko ‘lignjev’ ne posluša skoraj nihče več, so skladbe Dež, Črni konji čez nebo in predvsem Kaj in kam postale pravi radijski hiti), žal pogosto prav zaradi odločitev žirije (seveda to za lansko leto ne velja) ostale brez nastopa na Evrosongu.

Vendar je še bistveno hujši drug vidik. Številni ekonomisti so po prevladi vzhodnih držav na Evrosongu pokazali, da je glasovanje občinstva bolj nagnjeno k pristranskostim kot glasovanje žirije. Ker pa sta problematični obe obliki sami zase, je najboljša oz. najmanj škodljiva/pristranska možnost, da odločata tako žirija kot občinstvo, pola pola torej. Rezultati takšnega modela so bili dobro vidni v preteklih dveh letih, ko je Evrosong ponovno postal zanimiva, dinamična in predvsem (ponovno) relativno nepredvidljiva prireditev.

Slovenci pa bomo najprej prepustili izbor samo žiriji, ki bo seveda pazljivo izločila vse tiste, ki bi lahko zamajali slovenski glasbeni okus in, bog ne daj, celo kaj naredili tudi na Evrosongu. Potem, ko bosta v finalu ostali dve politično korektni pesmi, pa bo gledalcem ponovno ostalo izbrati manjše zlo. Obup, ampak res čisto a la Slovenija.

YouTube slika preogleda

Še malo glede pesmi samih. Resnično obupne tokrat vsaj zame ni nobene, morda tu izstopa komad skupine Rock Partyzani, ki je nekakšna slaboumna ruska revolucionarna fešta, čisto a la Aleš Klinar. Pesem Omarja Naberja je podobna kot nekaj njegovih zadnjih meni znanih pesmi – precej klišejska. Potem sta tu dve, pogojno tri plesne eurodance skladbe – April; Sylvain in Mike Vale feat. Hannah Mancini; ter, kot rečeno pogojno, disko/bee-gees skladba skupine Feliks Langus. Meni osebno so simpatične vse tri, morda še najbolj Hannah Mancini, vendar pa se ne morem znebiti občutka, da so vse tri nekoliko preplehke, da bi se resnično vsedle v ušesa evropskih poslušalcev. Potem je tu zelo neevrosongovska pesem skupine Leeloojamais, ki je sicer verjetno glasbeno najboljša, vendar pride do izraza šele ob večkratnem poslušanju, vsaj z mano je bilo tako. Kaj še ostane? Relativno dober pop-rock komad Nine Pušlar, ki nadaljuje tam, kjer je lansko leto nehala. Maja Keuc pokaže, da ima zelo prepoznaven vokal, in morda gre tudi za najbolj vokalno vpadljivo skladbo. Time to time uporabljajo sicer milozvočne, soft jazz harmonske strukture, vendar pa po mojem predvsem nihče od njih ni dovolj izrazit in močan vokalist, tako da je zadeva precej pozabljiva.

YouTube slika preogleda

Vse v vsemu, kot moje favoritke bi zapisal Majo Keuc, Nino Pušlar, April, Hannah Mancini in Leeloojamais. Predvsem zadnji dve sta mi ostali v spominu, prva, ker je morda najbolj evrosongovska od vseh navedenih skladb, ter druga, ker jo preprosto nisem mogel nehati poslušati, ko sem jo enkrat pričel, in ker poznam nekaj fantov iz te skupine in sem si jih zelo želel slišati na Emi. Ne bom pa preveč razočaran, če katerakoli od zgornjih petih skladb letos zmaga, vsaj po doslej slišanem.

Vendar kot rečeno moja diagnoza prireditve ostaja enaka: predvidevam, da bosta Hannah Mancini in Maja Keuc (pa še marskido od dobrih) izpadli zaradi dušebrižništva žirije, in da bomo v finalu videli dvoboj nekoga iz skupine Nina Pušlar/Time to time/Tabu ali Leeloojamais. Ker so preprosto najbolj pravilno usmerjeni in zveneči. Žal je moja diagnoza, da bo kljub solidnim (čeprav ne vrhunskim) pesmim letošnjo Emo uničila žirija. Bom pa vesel, če bom demantiran.

  • Share/Bookmark

21.10.2010

Rabih Abou-Khalil in arabska jazz platforma

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 21.10.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Pozdrav,

čeprav nekaterim pred časom ni bilo všeč oz. dovolj zgolj eklektično mešanje stilov kot jazzovska smernica, tokrat še ena mešanica: arabski jazz, izpod prstov enega njegovih največjih mojstrov in ‘inovativcev’, libanonskega udista Rabiha Abou-Khalila.

Gospod je sicer rojen v libanonski prestolnici Bejrut, vendar (sodeč po podatkih Wikipedije) že dlje časa živi in deluje delno v Münchnu, delno pa na jugu Francije, s svojo ženo in dvema otrokoma (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Rabih_Abou-Khalil). Gospod je eden pionirjev vključevanja arabskih glasbil in glasbenih motivov v jazz glasbo, čeprav lahko seveda sledi tega najdemo že bistveno prej (eden bolj znanih primerov tega je Ellington/Tizolov standard Caravan, ki ga prilagam tudi v začetku).

Njegova glasbena pot je pravzaprav v razcvetu, in novi albumi nastajajo sproti. Med njegovimi referencami pri sodelovanju najdemo za marsikomu precej neznanega arabskega jazzista fenomenalna imena, kot so Steve Swallow, Howard Levy, Glen Moore, Michel Godard, Mark Nauseef, Alexander Balanescu (vsem bolj znan iz Balanescu kvarteta), ter Kenny Wheeler. Če verjamemo Wikipediji, je gospod eden glavnih tvorcev t.i. jazzovske platforme v arabskem svetu, ki je glede na vedno večjo priljubljenost arabskih in orientalskih ritmov (vsaj znotraj gibanja World Music in festivalov, podobnih Eurosongu) v duhu časa in tudi vedno bolj priljubljena.

Gremo h glasbi. Kot rečeno pričenjamo s starejšim (ki pa gotovo ni edini in verjetno tudi ne prvi) primerom vključevanja arabske motivike v jazzovsko glasbo: priredbo jazzovskega standarda Caravan. Nadaljuje seveda Abou-Khalil sam, in sicer najprej dve dinamični, morda najboljši skladbi: Arabian Waltz in Ma Muse M’amuse. Sledita meditativna The Sad Women of Qana in zanimiva, z vokalom popestrena izvedba nenavadnega imena, Lobotomy Mi Babalu. Kljub temu, da je za glasbo Abou-Khalila značilna humorna nota, žal najbolj duhovite skladbe (spet sodeč po mnenju Wikipedije), Dr. Gieler’s Wiener Schnitzel, nisem uspel najti na YT. Zato prilagam skladbo podobno hecnega imena, Izgubljeni zob ali A Tooth Lost.

Za konec še zanimiva živa izvedba, ki meša portugalski fado z zvoki arabske glasbe, ‘Como um rio’ z neke portugalske prireditve, ki jo Abou-Khalil izvaja skupaj s pevcem Ricardom Ribeirom.

Upam, da vam skladbe uspejo približati to vrsto (križanja) glasbe. Uživajte.

Duke Ellington Orchestra – Caravan
Rabih Abou-Khalil – Arabian Waltz
Rabih Abou-Khalil – Ma Muse M’amuse
Rabih Abou-Khalil – The Sad Women of Qana
Rabih Abou-Khalil Quintet - Lobotomy Mi Babalu
Rabih Abou-Khalil – A Tooth Lost
Ricardo Ribeiro, Rabih Abou-Khalil – Como um rio

  • Share/Bookmark

10.10.2010

Zgodba neke pesmi – Cavatina / (S)he was beautiful

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 10.10.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat spet malo ‘po glasbeno’ – po novem sem ponovno pričel vaditi kitaro, po več letih. Razlogov je sicer več, eden od njih pa je gotovo to, da sem na YT našel pesem, ki sem jo precej preigraval ob svojih jazzovskih začetkih pred približno petnajst leti. Čeprav skladba ni neposredno iz jazzovske tradicije, pa so me takrat dobesedno uročile njene prelepe harmonije, in sem pod vodstvom takratnega mentorja Žarka Živkovića vadil samo to skladbo nekaj časa tudi po deset ur dnevno.

Skladba je delo Stanleyja Myersa, čeprav jo je populariziral znameniti klasični kitarist in komponist (predvsem filmske glasbe) John Williams. Zato kot prvo prilagam njegovo klasično instrumentalno kitarsko izvedbo iz leta 1979. Nadaljujem z izvedbo, ki je najbrž najbolj znana, iz s petimi oskarji nagrajenega filma Deer Hunter oz. Lovec na jelene, kjer sta blestela Robert de Niro in Christopher Walken, in ki se nekoliko razlikuje od Williamsove priredbe. Instrumentalni del zaključuje hrvaška čudežna deklica Ana Vidović, z morda meni celo najlepše zaigrano priredbo.

Nadaljujemo in končujemo pa še z vokalnimi izvedbami. Najprej izvorna v izvedbi Cleo Laine, ki se je z Myersom tudi prva lotila vokalne priredbe sicer izvorno mislim, da instrumentalne skladbe, sledita pa še kasnejši priredbi Iris Williams (meni najboljša od treh) in sodobnejša Carmel Conway. Uživajte.

John Williams – Cavatina
Stanley Myers – Cavatina
Ana Vidović – Cavatina
S. Myers/Cleo Laine – She was beautiful
Iris Williams – He was beautiful
Carmel Conway – He was beautiful

P.S.: Izvedbo Ane Vidović je žal nemogoče umestiti (embed) v tekst. Zato prilagam spodaj še dve priredbi: Anini sorodno izvedbo kitajske kitaristke Xue-fei Yang, ter za zanimivost (meni) malce pocukrano izvedbo britanske rokenrol skupine The Shadows, ki pa je v svojem času vseeno zasedla mesto na lestvici UK Top 20.

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

29.09.2010

Béla Fleck and the Flecktones – (moje) odkritje večera

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 29.09.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Najprej o temi: pred časom sem v zapisu o skladbi Spain navrgel tudi video skupine Béla Fleck and the Flecktones. Že takrat je bila to ena najvznemirljivejših godb, kar sem jih v teh mesecih slišal. Več o zasedbi je sicer dostopno tule http://en.wikipedia.org/wiki/B%C3%A9la_Fleck_and_the_Flecktones

Skupina je doslej prejela malo množico grammyjev, in to v celi seriji kategorij, od bluegrassa, jazza, popa, gospela do countryja in klasike. Zasedba vključuje štiri člane, med katerimi velja posebej omeniti brata Wooten, Victorja, ki velja po mnenju mnogih tudi za najboljšega bas kitarista danes, ter Roya oz. ‘Future Mana’, ki je iznašel posebno glasbilo drumitar, kot križanca bobnov in tolkal ter sintetizatorja. Omeniti velja gotovo tudi vodjo Bélo Flecka, ki je morda največji virtuoz na, vsaj v sodobnem jazzu dokaj redko uporabljenem glasbilu, bendžu.

Gremo torej k skladbam Najprej že poslušana Spain, sledita pa sijajna (meni morda najboljša) Over the Wall in fusionovska Next. Sledi še keltski medley, ter za konec standard Breakfast Feud. Upam, da boste tokrat uživali tudi vi…

Za konec še o konceptu bloga: nekako sem vedno bolj aktiven v ‘zunanjem svetu’. Pretekla dva tedna sta bila tako namenjena izvedbi simpozija o Ekonomiki likovnih umetnosti, ki se je odvil naravnost sijajno (več tudi na http://www.cecee.eu), ter predavanju na konferenci doktorskih študentov na Ekonomski fakulteti, ki je tudi teklo izvrstno. Tako, da bo verjetno tale blog vsaj za zdaj namenjen le še občasnim prebliskom, morda pa vam bo zanimiv tudi kateri od teh.

Béla Fleck and the Flecktones – Spain
Béla Fleck and the Flecktones – Over the Wall
Béla Fleck and the Flecktones - Next
Béla Fleck and the Flecktones – A Celtic Medley
Béla Fleck and the Flecktones – Breakfast Feud

  • Share/Bookmark

21.08.2010

Sobotna noč – Narodnozabavni jazz

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 21.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat o premiku v glavi… Torej frazi, s katero so letošnji slovenski zmagovalci EME skušali prepričati Evropo. Premik v glavi na prireditvi, kot je Eurosong, ki dotlej ni bil ravno naklonjen raznim radikalnim premikom, se je po mojem mnenju pričel v letu 1998 z zmago izraelske transvetit(s)ke Dane International, nadaljeval v letu 2003 z zmago turške predstavnice Sertab Erener, ko so k besedi prišle tudi države, ki so bile dotlej v ozadju. Premik se je gotovo dokončal leta 2006, ko so zmagale hardrock pošasti s Finske, kar bi bilo še desetletje pred tem nepojmljiv škandal.

Ampak dovolj o Eurosongu. Morda le še to, da so premik v smeri mešanja alpske ‘polka-valček’ narodnozabavne glasbe z bolj sodobnimi glasbenimi stili, če ne prej, pričeli avstrijski predstavniki Global Kryner v letu 2005, s sijajno glasbeno mešanico pod imenom Y Así, ki pa verjetno zaradi ne dovolj ‘catchy’ refrena ni bila deležna pozornosti in je izpadla že v polfinalu. V tokratni rubriki nekaj glasbe te izvrstne avstrijske skupine. Večina njenih glasbenikov je iz jazzovskih vod, ki v Avstriji posebej cveto, nemara tudi zaradi urejenega šolskega sistema, kjer je za razliko od Slovenije možno študirati jazz na akademski ravni. Zato so Avstrijci v preteklih desetletjih producirali vrsto izvrstnih glasbenikov, omenimo le brata Wolfganga in Christiana Muthspiela, kitarista Harryja Pepla, basista Adelharda Roidingerja in Petra Herberta, legendarnega Joeja Zawinula (ki pa seveda spada še v eno obdobje pred omenjenimi), in še bi lahko naštevali.

Skupino Global Kryner tako sestavljajo pevka Sabine Stieger, klarinetist Christof Spörk, pozavnist Martin Tempel (ki je v skupini nasledil Sebastiana Fuchsbergerja), kitarist Edi Köhldorfer, harmonikar Anton Sauprügl, ter trobentač Markus Pechmann (nasledil je Karla Rossmanna). Njihova glasba, v kateri poleg nekaterih avtorskih skladb sicer prevladujejo priredbe znanih skladb iz vseh glasbenih vod, je učinkovita in vrhunska mešanica narodnozabavnih glasbenih prijemov s pop, rock in predvsem jazz motiviko.

Tako sem za nocojšnjo rubriko izbral šest skladb: najprej evrovizijsko Y Así, edino med temi, ki je njihova avtorska. Sledi priredba znanega Ellington/Tizolovega jazzovskega standarda Caravan. Nato prestopimo v rock in R&B vode – sledita namreč odlični priredbi pesmi Eye of the Tiger ameriške skupine Survivor, in legendarnega rock’n'roll standarda Proud Mary.

Sledi skladba z začetka druge polovice prejšnjega stoletja, ki jo je populariziral predvsem Frank Sinatra v duetu s hčerko Nancy, torej skladba Somethin’ Stupid. Za zaključek še ena priredba, skladba Funky Town.

Čisto za konec še slovenski premik v glavi, torej Narodnozabavni rock. Pravzaprav me je presenetilo, da niti ne izzveni tako zelo slabo (čeprav o primerjavi v kvaliteti glasbe res ne moremo govoriti), vendar pa je to, da o premiku v glavi ob tej skladbi res težko govorimo, precej očitno. Vsekakor pa ponujam vse skladbe vsaj v osvetlitev in primerjavo nekaterih sodobnih mešanj ‘goveje’ glasbe z drugimi glasbenimi zvrstmi.

Global Kryner – Y Así
Global Kryner – Caravan
Global Kryner – Eye of the Tiger
Global Kryner – Proud Mary
Global Kryner – Somethin’ Stupid
Global Kryner – Funky Town
Ansambel Roka Žlindre in Kalamari – Narodnozabavni rock

  • Share/Bookmark

14.08.2010

Sobotna noč – Namesto vročine in zvoka kastanjet

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 14.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat spet o skladbi, v trenutku pisanja kar melanholično obarvani, v želji, da bi namesto deževnega slovenskega avgusta potoval po sončni Andaluziji ali Kastilji.

Skladba Spain pianista Chicka Coree je ena tistih, ki je med vsemi skladbami t.i. fusion obdobja v jazzu med najbolj znanimi in predvsem igranimi. Temelji na harmonski strukturi znamenitega Adagia iz Rodrigovega Concierta de Aranjuez, pravzaprav je že uvod Chick Corea spisal oz. prepisal od tod. Zato kot prvo referenco prilagam interpretacijo omenjenega drugega stavka Rodrigove koncertne kompozicije, izpod prstov pokojnega mojstra klasične kitare Narcisa Yepesa.

Sledi izvorna skladba, izvedena v Coreevi zasedbi iz sedemdesetih let, Return to Forever, kjer so poleg Chicka igrali še zakonca Airto Moreira in Flora Purim, Joe Farrell na saksofonu in flavti ter Stanley Clarke na bas kitari. Prav ta skladba je, poleg morda njej zelo podobne La Fiesta, tista, ki morda najbolj zaznamuje delo te skupine. Mimogrede, verjamem, da legendarnega pianista Chicka Coree ni potrebno posebej predstavljati, več pa lahko preberete tudi tule.

Sledi sodobnejša izvedba zasedbe istega avtorja, Chick Corea Elektric Band, s katero je Corea navduševal konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, zasedba pa poleg Coree vključuje še saksofonista Erica Marienthala, kitarista Franka Gambaleja, basista Johna Pattituccija ter bobnarja Dava Weckla.

Skladba je navdihovala tudi predstavnike instrumenta, s katerim je Španija (in jaz) najmočneje povezana: kitare. Tako je nepozabno priredbo pripravila trojica velikih, John McLaughlin, Paco de Lucía in Al Di Meola. Prilagam pa izvedbo v duetu prvih dveh, ki me je navdušila še bolj kot omenjena izvedba v triu.

Sledijo vokalne interpretacije – najprej razvpiti in briljantni Bobby McFerrin v duetu s samim Coreo, ter nato še skladba, prirejena z angleškim besedilom, ki ga je napisal legendarni Al Jarreau, ki skladbo v priloženi izvedbi tudi izvaja.

Za zaključek bi morda veljalo priložiti kaj še bolj sodobnega, vezanega na pop glasbo in kulturo. Tako bi lahko priložili npr. zelo dobro izvedbo Stevieja Wonderja. Vendar pa me je prepričala in očarala izvedba resnično nenavadne skupine Béla Fleck and the Flecktones (mimogrede tudi večkratnih grammyjevcev), ki vključuje banjo, bas kitaro in drumitar (nekakšen križanec sintetizatorja, tolkal in afriških glasbil). Izvedba je vsaj po mojem ena najmočnejših in najbolj presenetljivih med vsemi priloženimi, zato jo posebej priporočam.

Toliko. Veliko užitkov.

Narciso Yepes – Concierto de Aranjuez, II: Adagio
Chick Corea and Return to Forever – Spain
Chick Corea Elektric Band – Spain
John McLaughlin, Paco de Lucía – Spain
Bobby McFerrin, Chick Corea – Spain
Al Jarreau – Spain
Béla Fleck and the Flecktones – Spain

  • Share/Bookmark

7.08.2010

Sobotna noč – Istra je (skoraj) naša

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 7.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Dober dan,
v tej redni rubriki tokrat po daljšem času nekaj nam bližjega. Med jazzovskimi ustvarjalci pri nas in v nam bližnjih državah, ki sem si jih najbolj zapomnil v preteklih letih, je na prvem mestu gotovo pevka Tamara Obrovac. Spoznal sem jo v tretjem letniku gimnazije, ko sem organiziral koncert svojemu takratnemu učitelju kitare Žarku Živkoviću. Žare je nastopil v duetu s Tamaro Obrovac, za katero mi je že takrat dejal, da je nekaj čisto posebnega in precej boljša od večine slovenskih jazz pevk. Rezultat koncerta je bilo čisto navdušenje, legendarni profesor, ki je takrat organiziral plese na gimnaziji, mi je po nastopu povedal, da ga je predvsem pevka popolnoma impresionirala. Tamara je že takrat zvenela kot deset inštrumentov hkrati, in se skorajda ni opazilo, da gre le za duet kitara-vokal.

Od tedaj je šla Tamarina pot strmo navzgor. Njeno sodelovanje z Žigo Golobom in Krunoslavom Levačićem, ter kasneje še Urošem Rakovcem in Faustom Beccalossijem, v t.i. Transhistria Ensemblesu, pa je postalo legendarno, za svoje delo s tem in sorodnimi ansambli je prejela tudi pet Porinov, osrednjih hrvaških nagrad na področju glasbenega ustvarjanja, in še številne druge nagrade in nominacije, ter navdušila občinstvo po vsej Evropi. Njena glasba pa ostaja posebna, predvsem na meji med jazzom in etno glasbo. Upal bi si reči, da je v njeni glasbi zares združeno vse najboljše, kar obe zvrsti glasbe premoreta, in da se ob poslušanju res preselite v kamnite, kraške, s poezijo prežete istrske pokrajine. Ki so vsaj deloma tudi naše, od tod tudi zasedba njene Transhistria zasedbe, ki vključuje dva Slovenca - kitarista Uroša Rakovca in basista Žigo Goloba, dva izmed vodilnih predstavnikov mlajše srednje generacije slovenskih jazz glasbenikov.

Tako, dovolj besed, naj zdaj govori glasba. Izbral sem pet skladb, čeprav žal večine, ki sem jih sam v teh letih preposlušal, ni na Youtubu. Tako, da boste lahko slišali najprej tarantelo Daleko je…, nato dve baladi, prelepo Stila (z izjemno improvizacijo akordeonista Fausta Beccalossija) in kombinirano irsko/istrsko Róisín Dubh /Divojka, ter za konec še improvizacijo na eno njenih legendarnih skladb Črno zlo, ter odštekano, kot zmeraj, sodelovanje z legendo beograjske scene Rambom Amadeusom.

Veliko užitkov.

Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Daleko je…
Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Stila
Tamara Obrovac IstriaIreland Ensemble – Róisín Dubh / Divojka
Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Črno zlo
Tamara Obrovac feat. Rambo Amadeus – Turbo Funk

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |