V krizi smisla tiči misel






         

22.12.2016

O klestenju proračunov za kulturo v državah EU – resnica ali mit?

Spodnje je kratek povzetek našega prispevka, povabljenega in sprejetega v objavo v tematski številki o kulturni ekonomiki španske SSCI revije Hacienda Pública Española / Review of Public Economics. Naslov prispevka: The Tale of the Cuts and Raises: Public Budgets for Culture in European Countries During the Financial Crisis, soavtorja: dr. Marilena Vecco, dr. Ákos Tóth.

Prispevek prikazuje gibanja javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize v 28 državah EU in Norveški, državah, za katere so analizo omogočili podatki COFOG, dostopni v letih 1990-2015.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki smo jo takrat pripravili v soavtorstvu z dr. Vesno Čopič, Pétrom Inkeijem in dr. Anito Kangas. Takratna študija je verjetno prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno prvih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je še leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem”. Zamisel takratne študije za EK je bila prav narediti prvo takšno analizo.

Med takratnimi soavtorji sta bila v nasprotju dva glavna koncepta: Inkeijev – Péter je zagovornik deskriptivnih analiz, za takratno študijo pa je pripravil lep graf, ob katerem še danes zavzdihnejo soavtorji/ce; in moj, ki je zagovarjal ekonometrični pristop, ki bi šel v “drobovje” podatkov. V takratni analizi smo združili oba, sam sem predstavil nekaj res bazične linearne panelne ekonometrije in skupinjenja, ostali pa pregled po državah EU.

Vendar si več lahko prebere vsak sam. Glavni namen tega kratkega prispevka je nekje drugje. Prek Budapest Observatory Péter še vedno vsako leto lansira isti “lepi graf”, za leto 2014 ga najdete tukaj, za leto 2015 tukaj, za leto 2016 pa tukaj. Podoben graf smo v članku reproducirali tudi mi, prikazan je v slikici pod tem odstavkom. Kot piše v prispevku glede leta 2014: “Last summer we showed how abruptly central governments cut cultural expenditure after 2008, and that local governments, on the other hand, did not follow suit.” Osrednji moto: v času gospodarske krize so bili rezi v javne proračune za kulturo prisotni tout court, vsepovsod, vsaj ko gledamo državno raven. Péter tudi trdi, da na lokalni ravni tega ni bilo videti.

Ena glavnih ugotovitev našega članka za Hacienda Pública Española je ravno ovrženje takšnih lepih grafov. Slednji imajo (najmanj) dva velika problema, vezana na to, da se preprosto seštejejo vse države vključene v analizo: a) to predpostavlja, da so se države odzivale enako ali vsaj zelo podobno in da jih zato lahko seštevamo kot jabolko in jabolko, in ne denimo kot jabolko in oreh (kar bolj ustreza resnici…); b) to pozablja tudi, da so države med seboj močno različne tudi po velikosti – če denimo Malta in Luksemburg nista poznala rezov v javne proračune za kulturo, who cares… glavno, da sta jih veliki Velika Britanija in Nizozemska.

Dejansko pa podatki pokažejo povsem drugo zgodbo, čeprav, zanimivo, v povprečju nek gro teh trditev vseeno zdrži: v povprečju rezultati dinamičnih panelnih modelov dejansko pokažejo, da so v času gospodarske krize proračuni za kulturo padali, in to tako na državni kot lokalni ravni. O tem malce več kasneje.

Kakšna je torej ta druga zgodba? Jah, države so se na gospodarsko krizo odzivale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki. Države pa lahko v grobem ločimo na pet skupin.

Najprej, “cutterji”. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija, države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problem in bile večina od njih pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). K tem državam dodamo še Ciper in Slovenijo, ki sta obe prav tako doživeli velike javnofinančne »pretrese« v času gospodarske krize, pa tudi Češko republiko zaradi podobnih gibanj v javnih proračunih za kulturo v času gospodarske krize. Za vse te države so značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Drugič, “prav tako cutterji, vendar iz drugih razlogov”: Nizozemska in Velika Britanija, ki sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času. Prej bi lahko v zvezi s tem govorili o problemih v »zgodbi« ekonomskih učinkov kulture (glej denimo Mermiri, 2010a; b; 2011; Brabazon, 2015; Srakar, 2010), ki je bila zelo močno prisotna prav v omenjenih dveh državah.

Tretjič, “vzhodnoevropski “vztrajniki” “: Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, kjer ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja smo pripisali dvem možnim vzrokom: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto. To skupino smo ločili od zahodnoevropskih držav s podobnimi gibanji na osnovi ugotovitev raziskave o kulturnem indeksu (Srakar, Verbič in Čopič, 2015), ki je pokazala na jasne razlike med zahodno- in vzhodno-evropskim modelom glede ekonomskega in socialnega stanja kulture.

Četrtič, “zahodnoevropski “vztrajniki” “: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, kjer prav tako kot v tretji skupini ne najdemo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

In, naposled, petič, “baltske države”: Estonija, Latvija in Litva, ki jo posebej razlikujemo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

Kaj je nauk te ločitve na skupine? Da v času gospodarske krize velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine) niti, ko posebej gledamo centralne, državne proračune za kulturo. Takšne države so v obdobju 2009-2014 zagotovo bile vsaj Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška, Švedska, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška. 16 izmed 29 vključenih držav… Več kot polovica. Od kod torej zgodba, ki se prodaja v svetovni javnosti, da so proračuni za kulturo padali vsevprek in v splošnem? Žal vsaj podatki Eurostata oz. COFOG do leta 2014 ne potrdijo tega. Priznam, da še nisem naredil analize tudi s podatki do 2015. Morda pa ti spremenijo kaj, čeprav osnovna ugotovitev skoraj zagotovo zdrži.

Kaj pa o razmerju med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do učinka endogenosti, saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. V ta namen smo uporabili nekaj panelnih VAR modelov in analizo Grangerjeve vzročnosti, tega dela analize sicer v članku za to revijo še ni.

Kaj torej pokažejo rezultati? Najprej, ugotovitev, ki se slika skozi celotno delo na analizi tega problema je, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, bo višanje centralnega proračuna za kulturo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Lepa slikica spodaj to ponazori, gre za t.i. funkcije odziva na impulze (angl. impulse response functions) ter dekompozicijo variance. Na levi strani je odziv v višini lokalnega proračuna na spremembe v centralnem (upoštevali smo tudi kontrolne spremenljivke s preprosto metodo, ki jo je v email komunikaciji svetovala Inessa Love s Svetovne banke, avtorica enega od programov za panelne VAR modele: najprej smo naredili preprosto regresijo odvisnih na kontrolne spremenljivke, izločili reziduale regresije in v nadaljnjem delu delali le še z reziduali), na desni pa odziv v višini centralnega proračuna na spremembe v lokalnem. Jasno je vidno, da je na levi strani viden šibek (in precej kratkotrajen) pozitiven odziv lokalnega na centralni proračun (ki je bil v nekaterih dodatnih modeliranjih močnejši), na desni pa ni videti prav nobenih vidnih učinkov.

Analiza Grangerjeve vzročnosti, narejena za vsako od vključenih držav je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne. Nekoliko več je v spodnji tabeli.

Kaj nam vse to torej pove? Najprej, zgodba o splošnem rezanju v javne proračune za kulturo v zadnjih letih (o, kako smo mi ubogi…) je žal izmišljotina in je dejanski podatki ne podprejo povsem oz. je potrebno biti pri njeni razlagi zelo previden. Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, številne pa so te proračune celo višale. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo kavzalni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Opozarjam, da je analiza sicer, posebej v zadnjem panelnem VAR in Granger-kavzalnem delu še malce neizdelana in jo bo potrebno še okrepiti, vendar je večina ugotovitev kar precej robustna in smo do podobnih ugotovitev prihajali na istem podatkovnem setu že od začetka dela na tem članku, torej vse od leta 2013, ko je bil prvič predstavljen na delavnici EWACE v Ljubljani.

Upam pa, da bo zanimiva in tudi vam osvetlila marsikaj, kar zadeva zgodbe o javnih proračunih za kulturo, posebej v času gospodarske krize.

Za konec še to – analizo bi bilo pomembno ponoviti tudi za proračune na drugih področjih. Podatki COFOG to več kot omogočajo, analize pa bi osvetlile številne stvari, ki so zdaj zamegljene, nejasne in z veliko premalo empiričnega modeliranja. Upam, da se v kratkem lotimo tudi tega…

  • Share/Bookmark

4.04.2015

Dva ekonometrična članka

Dva zanimiva ekonometrična paperja sta dostopna na ekonometričnem think-tanku Cemmap. Prvega izpostavljam, ker sem na svoji konferenčni odisejadi zadnjega leta naletel tudi na Pierre-Andrea Chiapporija in se z njim znašel skupaj kot komentator na neki konferenci, kjer je imel sicer on vodilno, vabljeno predavanje. Zanimivo, da je na tej isti konferenci Maristella Botticini predstavljala drugo vabljeno predavanje ravno na temo zgodovinskih podatkov (celo vse tja do antičnih časov) glede trga porok.

Pierre-Andre Chiappori, Monica Costa Dias in Costas Meghir

The Marriage Market, Labor Supply and Education Choice

We develop an equilibrium lifecycle model of education, marriage and labor supply and consumption in a transferable utility context. Individuals start by choosing their investments in education anticipating returns in the marriage market and the labor market. They then match based on the economic value of marriage and on preferences. Equilibrium in the marriage market determines intra-household allocation of resources. Following marriage households (married or single) save, supply labor and consume private and public under uncertainty. Marriage thus has the dual role of providing public goods and offering risk sharing. The model is estimated using the British HPS.

Polno besedilo najdete tukaj.

Drugo besedilo pa se ukvarja s temo, ki sem jo sam raziskoval med bivanjem v ZDA: prostovoljnim zagotavljanjem javnih dobrin. Matematično obarvan članek z modelom vrednosti neuporabe, ki je nastal takrat, sedaj končno spet obujam in prijavljam za objavo.

Yonghong An, Yingyao Hu in Pengfei Liu

Estimating Private Provision of Public Goods with Heterogenous Participants: A Structural Analysis

This paper estimates a structural model of private provision of public goods to provide some new empirical evidence on individuals’ strategic contributing behaviors. In the model, individuals’ contributing behaviors are allowed to be heterogenous and time-varying. We show that all the main components of the model including the number of different contributing strategies, functional form for each strategy, and how individuals adjust their strategies are identi ed from the revealed contribution choices of individuals. Further, the structural model is estimated using the data collected in a threshold public good experiment. The empirical results suggest that subjects in our experiment employ three contributing strategies, and they strategically respond to provision history by adjusting their preceding behavior. In addition, the response is heterogenous and dependent on subjects’ contributing strategies.

Polno besedilo najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

6.08.2014

Arbeit macht frei

Na večini tegale intenzivno delam v teh dneh.

Economic and social inequality “In the Twenty-First Century”: Do we need a new economic and social theory after Piketty?
(prijavljeno in sprejeto na Slovensko sociološko srečanje 2014 “Ekonomija in družba”)

The article will firstly explore different forms of inequality in Slovenia using datasets from Eurostat, SORS and IMAD, building on the results from existing empirical and theoretical studies on economic and social inequality in Slovenia (e.g. Tomc & Pešec 1986; Stanovnik 1994; Stropnik & Stanovnik 2002; Dragoš & Leskošek 2003; Stanovnik & Verbič 2008; Stanovnik & Verbič 2012). Secondly, using econometric study applying panel data and time series analysis we will try to estimate whether there was a significant rise in economic and social inequality in Slovenia in past decade, what were its main causes and whether this had any relationship to the financial crisis after 2008. In accordance with theses of Thomas Piketty (2014), inequality lies in the very heart of the present crisis of capitalism. On the basis of findings of Piketty’s book, the debate that it spurred and our results for the case of Slovenia we will lastly try to provide and answer whether his general findings are sufficient to search for new macroeconomic and sociological theory that would be able to better explain the reality and possibilities of contemporary economic, political and social systems.

Economic Effects of European Capital of Culture Maribor 2012: An Ex-Post Econometric Verification Approach
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, v procesu prijave na 2014 Barcelona Workshop on Regional and Urban Economics)

Studies of the economic effects of sports, cultural, scientific and other large-scale events are/were being faced with a dilemma. Ex-ante economic impact studies based on Keynesian multiplier methodology have been widely (and correctly) accused of producing wrong and overblown numbers (see e.g. Seaman 1987; Seaman 2006). Corrections have been sought (particularly in environmental and cultural, while in the past years also in the sports economics, see e.g. Johnson, Mondello & Whitehead 2006) in the contingent valuation approach being able to measure use and passive/non-use values. Yet such studies were subject to severe criticisms as well (see e.g. Diamond & Hausman 1994), while on the other hand leaving the question of the macroeconomic effects of large-scale events largely open and unresolved. We, therefore, present an analysis of the economic effects of European Capital of Culture Maribor 2012 which uses a triangulation of methods: an economic impact study using data from visitors questionnaires done on site and multipliers calculated on the basis of latest (2010) release of the national input-output tables; an ex-post econometric verification (using static and dynamic panel data models and difference-in-differences approach) of the economic effects of the event on the private companies revenues, new employment, monthly wages and tourism visits and overnights using monthly based data of Slovenian Statistical Office; and, finally, results of a contingent valuation study done after the event on a larger set of questionnaires. We are able to show that while the multiplier based analysis predicts up to 1000 new employment spaces in the area, the actual effects were very different and the effects on new employment were negligible, if any. Furthermore, in several categories it was not the city of Maribor who profited most from the event but the other partner cities in the project. We conclude by summarising the basics of the method (ex-post econometric verification) that is new in cultural economics and is able to bridge the futile conflict between the impact studies and contingent valuation by answering the right questions (the problem of contingent valuation) in the right way (the problem of impact studies).

Keywords: economic impact, contingent valuation, ex-post econometric verification, treatment effects, European Capitals of Culture, Maribor 2012
JEL classification: R15, L83, Z11

Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorja: Miroslav Verbič, Vesna Čopič

The problems of high-dimensionality frequently occur when using macroeconomic datasets encompassing data for only a limited group of countries. In the article we present the construction of a cultural policy index using datasets of Eurostat’s Cultural Statistics Pocketbooks 2007 and 2011, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe and Eurostat’s COFOG data. The datasets allow us a time perspective over a set of more than 300 variables in 12 domains: general development, cultural heritage, education in culture, cultural employment, internet habits, private expenditure, foreign trade, participation in the arts, special features (ratios of women among artists, ratios of part-time jobs, etc.), public funding, legislation, and public policy system characteristics. Using high-dimensional methods eliminating the outlier influence and constructing robust factor estimates (following e.g. Bai & Li 2012) we construct a robust cultural policy index, showing the level of the quality of cultural policy for the observed 33 European countries in years 2005 and 2009. On the basis of exploratory and confirmatory factor analysis we are able to determine a set of five dimensions on which the quality of cultural policy mainly depends: general development and foreign trade; education and cultural participation; financing; legislation and public policy characteristics; and internet habits. Using clustering analysis we are also able to determine the broader similarities and differences among cultural policy models in Europe. We are able to show the existence of two broadly different groups of countries: Western European; and Eastern and Southern European Countries; with some occasional outliers such as Baltic countries, Cyprus and Slovenia. The clusters were robust over years. In general, this analysis brings a first developed tool to empirically follow the changes in the levels of cultural policy and shows the main key dimensions of the quality of cultural policy on which similar endeavors to form cultural indexes (which were massively appearing in past years, see e.g. a comparison of approaches by Inkei 2014) should be based in future. Also, the clustering of models has important consequences for empirical cultural policy and has to be tested and verified in future studies.

Keywords: high-dimensional models, factor analysis, robust methods, cultural policy index, Eurostat, cultural policy models
JEL classification: C38, C43, C55, Z11, Z18

Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis
(prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorica: Vesna Čopič

In the article we present a Keynesian multiplier analysis of economic effects of sectors of cultural and creative industries vs. sectors related to »core« arts fields. It has become an established claim that cultural and creative industries are among the most prosperous sectors of EU economy and that when we focus on economic effects of culture we therefore have to focus on cultural and creative industries. We try to verify this claim by including the discussion of not only direct sales effects but also indirect and induced economic effects as measured by Keynesian multipliers. We find evidence that supports the prevailing claim, although the evidence is not fully supported in different geographical areas. We also find evidence that cultural sectors in general have larger (macro)economic effects than any other public sector excluding science and research. Finally we show that multipliers for cultural industries are the highest among cultural sectors.

Keywords: cultural and creative industries, core arts, economic effects, input-output analysis, multipliers, European Union

Public budgets for culture in the EU during the financial crisis: an econometric analysis
(prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, povabljeno za objavo v tematski številki španske ekonomske revije v SSCI klasifikaciji)
soavtor: Ákos Tóth

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis(hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous(reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general. We are able to establish several main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

Literature Review on Cultural Governance and Cities
(objavljeno v Kult-ur, http://www.e-revistes.uji.es/index.php/kult-ur/article/view/1253)
soavtorja: Jordi Baltà, Vesna Čopič

In late 2011, the European Commission’s Directorate-General for Education and Culture (DG EAC) asked the European Expert Network on Culture (EENC) to prepare a literature review examining recent academic contributions to the concept of ‘cultural governance’. The resulting document, written by Vesna Čopič and Andrej Srakar, was later used in the preparations for a conference entitled ‘Cultural Governance in a Globalising World: Better Governance for the Cultural and Creative Sector’, held in August 2012 under the Cypriot Presidency of the EU. One of the papers and reports regularly produced by the EENC at the request of DG EAC in order to foster reflection on cultural policies, it was later published online.

The aforementioned literature review analysed over 50 publications published between 2006 and 2011, examining the notion of cultural governance, its implications in cultural policy, relations with the creative sector, the governance of individual cultural institutions and a set of related issues, stressing the manifold uses and implications of the term. Building on that experience, a more specific analysis of cultural governance and its implications for cultural policy in cities has been prepared for this issue of Kult-ur. The article examines a selection of documents included in the previous literature review, with particular emphasis on those which help to further analyse the key terms and which have implications for cultural policy at local level. In addition, some earlier or more recent references have been included, where they helped to put reflections in context and connect them with other relevant contributions.

Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji 2005-2013: analiza z metodo podatkovne ovojnice
Povzetek krajše raziskave

Na področju vrednotenja učinkovitosti institucij v kulturi vlada na področju kulturne ekonomike nekakšna eksplozija študij. Zlasti s pomočjo uporabe neparametrične metode podatkovne ovojnice (DEA oz. Data Envelopment Analysis) je bilo na tem področju pionirsko delo italijanskih kulturnih ekonomistov Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo, ki so v svojem prispevku iz leta 2013 dokazali, da je učinkovitost italijanskih kulturnih destinacij (področje kulturnega oz. dediščinskega turizma) negativno povezana z vpisom na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Njihovemu delu je v letih 2013 in 2014 sledila vrsta podobnih študij, ki so s pomočjo metode DEA (npr. Herrero-Prieto in Gomez-Vega 2014 za področje španskih muzejev; Guccio, Pignataro in Rizzo 2014 za področje italijanskih arhivov) ali metode stohastične analize mejne funkcije (npr. Suominen 2014 za področje finskih gledališč) vrednotile učinkovitosti različnih institucij v kulturi.

Sami bi želeli v raziskavi Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji ovrednotiti učinkovitost javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti s pomočjo omenjene metode DEA.

V ta namen bi zbrali vrsto podatkov o delovanju javnih zavodov v kulturi na področju vse Slovenije (financiranje – podatke smo že pridobili s strani Ministrstva za kulturo RS; število zaposlenih; število prireditev; število premier; število postprodukcij; število obiskovalcev; število prodanih vstopnic; itd.) v časovnem obdobju 2005-2013. Podatke bi nato uporabili v začetni analizi podatkovne ovojnice, ki terja določitev inputov (npr. javna sredstva, število zaposlenih) in outputov (število prireditev, število obiskovalcev, raven prihodkov) in na podlagi tega ovrednotili kateri javni zavodi v kulturi v Sloveniji imajo določene probleme glede učinkovitosti, na katerih področjih (inputih in outputih) se problemi nahajajo, ter kolikšne spremembe v omenjenih inputih in outputih (raven javnih sredstev, raven zaposlenih, število prireditev, itd.) bi bile pri določenem zavodu potrebne za optimalno učinkovitost. Vse to sodi v osnovne rezultate, ki jih ponudi vsaka analiza prek metode DEA.

Poleg navedenega bi naredili še sledeče: 1) primerjalna učinkovitost nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture z uporabo (mikro-, torej podatkov po organizacijah) podatkov SURS, ki so postali dostopni od leta 2012 naprej in je možno do njih dostopati prek aplikacij Varna soba in Oddaljeni dostop; 3) z uporabo podatkov elaborata Asociacije iz leta 2010, kjer je možno tudi povezati podatke o nevladni organizaciji z njenim imenom, pregled problemov glede učinkovitosti (števila zaposlenih, financiranja, števila prireditev in obiskovalcev) na področju konkretnih nevladnih organizacij in predlogov, kaj storiti za izboljšanje le-tega; v kolikor podatki Elaborata ne bodo zadoščali, bomo v ta namen ponovili vprašalnik, ki je bil izveden takrat tudi na podatkih za 2013 in 2014.

Poleg tega bomo primerjali in preverili tudi gibanje učinkovitosti javnega sektorja v kulturi v obdobju 2005-2013, preverili bomo torej splošno slišane pavšalne teze, da so javne institucije neučinkovite, da je v njih veliko rezerv in da so trenutno zgolj veliko breme za javni proračun. Za to bodo dovolj zbrani podatki iz zgoraj opisanih faz raziskave.

Navsezadnje bomo v skladu z metodologijo, uporabljeno v prispevku Cuccia, Guccio, Rizzo (2013) uporabili tudi regresijske modele, da bomo videli kateri zunanji dejavniki (vložki mesta v kulturo, v turizem, splošna dogajanja v mestu oz. v Sloveniji itd.) in kako vplivajo na izračunane učinkovitosti prek metode DEA.

  • Share/Bookmark

28.05.2014

Prezentacije mojih fakultetnih predavanj tega polletja

Za morebitne interesente: vse prezentacije štirih predmetov, ki sem jih oz. jih še predavam v tem polletju sem naložil na svojo spletno stran.

Bilo je pestro in divje polletje, ki se še niti ni sklenilo; predvsem lahko rečem polno nekakšne nore borbe za preživetje oz. kolikor toliko spodobno opravljena predavanja vseh predmetov, uspešno opravljeno raziskovalno delo na inštitutu in v mojem prostem času; ter uspešno vodenje Društva Asociacija.

Komaj pa čakam nekaj časa zase, da se v miru posvetim nekaj stvarem, ki bi jih tudi želel uresničiti med poletjem.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |