V krizi smisla tiči misel






         

11.10.2013

O »odtujitvi« v galeriji Alkatraz, »kurnikovcih« in kreativnih industrijah

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika — andee - 11.10.2013

Zelo veliko misli se mi takole popoldan suče ob poslušanju prispevkov na RŠ in branju opisov dogodkov glede akcije v galeriji Alkatraz v teh dneh. Nekaj jih bom skušal zapisati spodaj.

Najprej, dejanja aktivistov, »kurnikovcev«, kot so jim nadeli ime v medijih nikakor ne dojemam kot krajo (seveda pa ne vem, za kaj je aktivistom dejansko šlo, sklepam po poročanjih medijev). Čeprav niti približno nisem na isti mišljenjski liniji kot Andrej Kurnik (o čemer sem tu že pisal), pa se v veliki meri tokrat strinjam z njegovim pogledom na zadevo. Predvsem se strinjam z nekaterimi avtorji, da je velik problem slovenske kulture, pa tudi slovenske družbe v splošnem, da se velikokrat pogovarjamo kot bi bili v nekakšni »vati«. Vsem »kritikom neoliberalizma« sporočam: da, bolj »neoliberalno« protislovne razstave, kot je omenjena Marije Mojce Pungerčar že dolgo nisem zasledil. Čeprav je avtorica želela, da jo beremo kot kritiko sistema, pa je povsem jasno, da gre v veliki večini sporočilo (in kontekst) razstave ravno v podporo sistemu, ki ga želi kritizirati. In zato je skrajno paradoksno, da velik del umetniške scene sicer parazitira na nekakšni »kritiki neoliberalne ideologije in sistema«, ko pa pride čas, da se bobu reče bob in ko je potrebno priznati, da so neoliberalci med nami (in verjemite, ni jih malo, po mojem mnenju jih je največ oz. kar velika večina ravno med najglasnejšimi kritiki neoliberalizma), da si neoliberalec ti, da sem neoliberalec jaz, se pa najde kakšnega drugega grešnega kozla, »kurnikovce« ali koga drugega. Samo zato, da se ohranja nek vatiran slovenski sistem, kjer veselo preklinjamo, žalimo in zabavljamo čez šefe, direktorje, tajkune, župane, predsednike, neoliberalce, priročne grešne kozle skratka, ko pa moramo sami kaj zares storiti, pa hitro vidimo, da dosti drugače ne gre in/ali ne znamo. Zato priznam, da v reakciji Andreja Kurnika vidim neko doslednost, ki bi bila verjetno potrebna tudi pri drugih akterjih zgodbe. Prisvajanje simbolov vstajnikov in njihovo znamčenje, za kar pri razumevanju razstave resnično gre (ne morem pomagati) izzveni podobno neslano kot projekt enega naših pesnikov, ki je želel pozornost pridobiti s pisanjem knjige v enem dnevu v času vstaje. Oboje žal deluje podobno žaljivo do akterjev vstaje.

Vendar bodi o tem dovolj, naj to uredijo moji dragi znanci, prijatelji (po zgoraj prebranem morda celo že nasprotniki) z umetniškega polja in polja politične akcije. O tem sem že veliko pisal in se mi iskreno rečeno na tem mestu ne da več.

Želel pa sem opozoriti na nek po mojem mnenju zmoten miselni obrat, ki ga napravijo »kurnikovci«, »antineoliberalci«, predvsem pa vsi tisti, ki jih je strah ekonomske logike v umetnosti. Gre nekako takole. Če pokažemo, da ima umetnost oz. kultura ekonomske učinke, pomeni, da se ji gre za profit. Umetniške dejavnosti, ki se jim gre za profit so seveda v prvi meri kulturne industrije in še močneje kreativne industrije. V kolikor bomo torej govorili o ekonomskih učinkih umetnosti, bomo govorili o spodbujanju kreativnih industrij. Takšno razpravo pa je potrebno preprečiti, ker je nevarna za velik del (vitalne) umetnosti, neodvisne, nevladne, kritične, kakorkoli ji že rečete.

Logika povedanega seveda ni vredna niti ficka soli. Najprej, ko govorimo o ekonomskih učinkih, govorimo o treh vrstah (kratkoročnih, potem pa so tu seveda še dolgoročni učinki in učinki na vrednotenje posameznikov) učinkov: neposrednih, posrednih in induciranih. Prvi so v primeru npr. gledališke predstave prihodki od vstopnic. Drugi so prihodki od porabe obiskovalcev predstave v npr. hotelih, restavracijah, kulturnih objektih, zabaviščih, trgovinah, itd. Tretji pa so naposled multiplikativni učinki na druge dejavnosti, ko torej sredstva, porabljena v sektorju kulture, vplivajo tudi na z njo le bežno povezane gospodarske sektorje, npr. proizvodnjo papirja, kemikalij, ladijskih vijakov če hočete.

Če ima torej nekaj neposredne učinke, dejansko govorimo o profitu, ki ga ustvarja iz svoje dejavnosti. Že ko govorimo o posrednih učinkih, pa seveda zadeva ni več takšna, da o induciranih učinkih sploh ne govorimo. Če torej podpiramo umetnost, ker ima po empiričnih podatkih (vsaj za Slovenijo) večje multiplikativne učinke kot naložbe v zdravstvo, šolstvo, obrambo, socialo, itd. torej to nima nikakršne povezave s podpiranjem kreativnih industrij (vsaj sam ne poznam številk, ki bi govorile o tem), kjer so pomembni predvsem neposredni učinki. Pri posrednih in induciranih učinkih (in prav za te gre verjetno v največji meri, ko govorimo o javnih naložbah) pa vlaganje v umetnost ne pomeni kakršne koli zveze s podpiranjem dejavnosti, ki so profitabilne (in le tistih, ki so profitabilne), pač pa podpiranje dejavnosti zaradi njihovih učinkov na razvoj kraja, mesta, regije, države. Ti učinki bodo tam ne glede na to, ali bodo to kreativne industrije in fensi šmensi jankovićevska propadla javno zasebna partnerstva ali kritična umetnost. Zanimivo bi bilo seveda videti resno študijo, ki bi pokazala, kakšna je razlika v multiplikatorjih za različna področja umetnosti, vendar sam priznam, da se takšne ne spomnim. Potrebno pa je dodati, da gre v primeru razprave o ekonomskih učinkih kulture in umetnosti za zablodelo debato ne le na slovenski ravni (tu je tako ali tako sploh ni) pač pa na svetovni ravni. Resni svetovni ekonomisti niso bili zmožni producirati študij, ki bi prinesle zanesljive rezultate o ekonomskih učinkih kulture in se raje zadovoljujejo z onaniranjem ob metodoloških malenkostih različnih metod, največkrat kontingenčnega vrednotenja, ne da bi bili zmožni resno premisliti (in zamejiti) domet teh metod. Vsa preostala javnost, ki ji Bruno S. Frey pravi »arts people«, pa hiperproducira sranje, imenovano ekonomske impaktne študije, za katere ekonomisti že desetletja vedo, da producirajo metodološko, pa tudi vsebinsko groteskne in prenapihnjene rezultate. Vendar se nihče ne zmeni, da bi razčistil stanje na tem področju, vsi pa se zadovoljujejo le s hipsterskimi besedami – eni so skrajno za ekonomske učinke, eni pa vehementno proti. Zabavno je, da večinoma ne eni ne drugi ne vedo, za kaj pri enem ali drugem sploh gre, vendar je nekako modno biti za ali proti. In potem od nekod privlečejo še to nesrečno zgodbo kreativnih industrij, ki je zgolj parazit na zgodbi ekonomskih učinkov in z njo pravzaprav neke prevelike zveze ne bi smela imeti, kar upam, da je iz povedanega jasno. In potem pridejo še »kurnikovci« in so proti povezovanju kulture in razvoja, ker da spodbuja kreativne industrije in zatira »kritično refleksijo in umetnost«. In je zmeda več kot popolna.

Čas bi bil, da se enkrat spregovori tudi o tem. Morda pa v prihodnjih tednih vendarle uspe malce razčistiti tudi to polje, glede na trenutne razprave ob Strategiji razvoja Slovenije 2014-2020 in peticiji, ki smo jo na Asociaciji pripravili ob tem. Upajmo.

P.S.: Še dostavek. Seveda ekonomski učinki nikakor ne smejo biti primarno vodilo podpiranja umetnosti. Seveda financiranje kritične umetnosti lahko vodi tudi v udejanjenje kritike, zamenjavo sistema, zamenjavo oblasti in s tem neštete nepredvidene (pozitivne ali negativne) posledice, tudi v ekonomskem smislu. Kljub temu lahko seveda v tem primeru govorimo o močni umetnosti, ki jo velja podpreti. Vendar je bilo povedano govorjeno z zamišljene perspektive nekoga, ki podeljuje javna sredstva in ki je že po definiciji vezan na cost-benefit analize, torej na prikaz upravičenosti svojih odločitev o podpori nekaterih projektov in zavrnitvi drugih, to je dolžan ali bi moral biti dolžan po svoji funkciji. In s tega vidika je jasno potrebno povedati, da je umetnost po nekaterih preverljivih številkah vredna teh sredstev (vendar bi bila jasno potrebna tudi resna razprava o tem, predvsem med kolegi ekonomisti) in ima tudi močne ekonomske stranske učinke, ne glede na to, ali gre za kreativne industrije ali »alternativce« v Rogu ali na Metelkovi.

  • Share/Bookmark

2.06.2012

95 tez o umetnosti in Intelektualne kurbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 2.06.2012

Prijatelj iz časov mojega dela na Zavodu za kiparstvo, kipar Jiři Kočica, me je pred časom opozoril na svoj projekt, ki ga pripravlja za neko newyorško galerijo (izbran je bil na razpisu nekdanjega MK za tamkajšnje stanovanje, namenjeno slovenskim umetnikom). Na stene tamkajšnjih galerij bo v znanem slogu nemškega protestantskega duhovnika Martina Luthra nabil svojih 95 tez o umetnosti.

Morda bo komu projekt zanimiv. Več lahko preberete na zgornji povezavi.

Mimogrede še opozorilo na projekt drugega znanca iz tistih dni, kiparja Zorana Srdića Janežiča. Njegov projekt (skupaj z Jano Putrle Srdić) “Intelektualne kurbe” že nekaj časa vsak konec tedna poteka na mariborskih ulicah.

Več lahko preberete tukaj in tukaj. Mislim, da gre tudi tu za zelo zanimiv projekt.

  • Share/Bookmark

27.01.2011

Tri zgodbe, en imenovalec: odsvojitev muzejskih del da ali ne?

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 27.01.2011

Najprej bom priznal, da mi izrazito primanjkuje tako volje kot časa za pisanje na Blogosu. Od tod tudi velika sporadičnost zapisov tule. V pripravi imam sicer tri nadaljnje prispevke, vendar ‘o tom potom’.

Danes bom v kratkem opisal tri ameriške muzejske zgodbe, zgodbe, ki se prav lahko ponovijo v katerem koli od slovenskih muzejev. Za kaj gre? V muzejskem svetu je znan pojem ‘deaccessioninga’ oz. odsvojitve muzejskih del. Gre za prodajo dela ali posameznih kosov iz muzejske zbirke. V glavnem gre za dva namena: bodisi za prenovo oz. urejanje (pa tudi nabavo novih del) zbirke, bodisi za financiranje operativnih stroškov samega muzeja. Prvi način je dokaj neproblematičen kar se tiče legitimnosti, v kolikor je seveda poskrbljeno za transparentnost prodaje. Večina muzejev ima namreč precej večje zbirke, kot so dejansko in vsakodnevno na ogled. Zato je včasih smiselno odprodati nekatera dela, ki so bodisi izven koncepta zbirke, bodisi so duplikati ali manjvredni kosi nekega avtorja, bodisi pa so trajno poškodovani in/ali zanje ne muzej ne more več primerno skrbeti. V tem primeru torej pride v poštev odprodaja (ali morda bolje odsvojitev) muzejskih del. Vendar pa morajo biti, vsaj praviloma, dobljena sredstva porabljena v namen nakupa novih muzejskih del oz. dopolnjevanja zbirke.

Je pa seveda še ena možnost, ki smo jo že omenili. Sredstva od odsvojitve določenih muzejskih del gredo lahko tudi v namene financiranja tekočih stroškov muzeja, torej npr. investicij v nove zgradbe oz. prizidke, stroškov dela, skrbi za zbirke, nove razstave ipd. V tem primeru seveda pride do hudega konflikta, ki ponavadi izbruhne tako v muzejski sferi kot širši javnosti. Navadno namreč velja, da so muzeji bodisi javne bodisi nevladne organizacije (tudi v ZDA). To pa pomeni, da jih s svojimi sredstvi financirajo davkoplačevalci (v primeru nevladnih organizacij to velja zaradi njihovega privilegiranega davčnega statusa). To pomeni, da morajo muzeji, če čisto nič drugega vsaj vprašati javnost v primeru prodaje del, zlasti ko gre za kakšno od bolj znanih in v lokalni javnosti cenjenih del. V nasprotnem lahko mirno trdimo, da gre za zlorabo zaupanja, da o tem, da so navadno (denimo v ZDA) dela muzejem donirali določeni posamezniki ali organizacije, ki gotovo niso želeli videti svojih del čez nekaj desetletij v rokah kakega (drugega) privatnega zbiratelja, in so dela dali namensko določenemu muzeju, da so tam razstavljena, sploh ne govorimo. Naprimer, da bi Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki dela in zbirke, ki ji jih zaupajo sodobni slovenski kiparji, odprodala v namen denimo obnove kake dodatne galerije ali popravila oz. restavriranja načetih javnih kipov v kraju. Bi vam bilo vseeno? Bi kiparjem bilo vseeno?

No, Američanom ni vseeno. Poglejmo tri zanimive zgodbe treh ameriških primerov deaccessioninga, vse tri s slabimi posledicami za muzeje same.

Prva je fundacija Barnes (angl. Barnes Foundation). Leta 1922 jo je ustanovil dr. Albert C. Barnes v mestu Merion v Pennsylvanii. Fundacija dr. Barnesa obsega eno najpopolnejših in zanimivejših umetniških zbirk v ZDA, in vključuje številne postimpresionistične in zgodnje moderne avtorje. Ko je Barnes ustanavljal zbirko, je določil vrsto omejitev glede njenega upravljanja in delovanja same fundacije. Fundacija zato dolgo ni mogla opravljati potrebnega zbiranja sredstev s sodobnimi metodami fundraisinga, in še nekaterih drugih finančno potrebnih dejavnosti. To jo je pripeljalo leta 1991 na rob bankrota. V ta namen je institucija zaprosila sodišče, da bi vsaj začasno lahko zaobšla Barnesove omejitve in izdala nov katalog, zaračunavala višjo vstopnino (ki je bila v tem času 1 $) in izvajala vzdrževalna dela na muzejski stavbi. Poleg tega je želela odsvojiti 15 del iz svoje zbirke.

Številni so se posegu uprli. Tako je npr. združenje ameriških muzejskih direktorjev (AAMD) v sodelovanju s skupino, imenovano Prijatelji Barnesove fundacije javno nasprotovalo tem posegom. AAMD je objavilo tudi pismo, kjer je izrazilo zahtevo, da se sredstva zbrana iz naslova deaccessioninga uporabijo zgolj za nakup novih del oz. upravljanje same zbirke. ‘Prijatelji’ Barnesove fundacije pa so napisali peticijo, v kateri so izrazili ogorčenje nad dejanjem, ki mu v ameriški muzejski zgodovini ni para.

Zaradi številnih nasprotovanj, se je fundacija v razglasu 11. julija 1991 odrekla prodaji slik, ‘ker je naraščajoča javna polemika in negativna propaganda dovoljšen pokazatelj učinkov, ki bi jih takšno sicer razumsko zelo pretehtano in utemeljeno dejanje povzročilo v muzejskem svetu in širši javnosti, ter hkrati povzročilo tudi veliko škodo instituciji’. Fundacija je ob tem objavila tudi namero, da bo preučila druge obstoječe poti za zbiranje sredstev.

Drugi dve zgodbi sta bolj svežega datuma. Prva je zelo razvpita zgodba newyorške Narodne akademije (The National Academy Museum and School of Fine Arts). Institucija, ki je ena najuglednejših v tem delu ZDA, in ima eno najboljših zbirk ameriške umetnosti nasploh, je bila ustanovljena leta 1825 z namenom ‘promovirati lepe umetnosti v ZDA prek izobraževanja in predstavljanja del’. Institucija opravlja trojno vlogo: je članska organizacija umetnikov, šola za lepe umetnosti, ter muzej. Vodijo jo sami člani, ‘akademiki’, ki vodstvo (upravni odbor) izvolijo iz svojih vrst.

V začetku meseca decembra 2008 je prišla v javnost vest, da je akademija pred nekaj dnevi odprodala dve deli iz svoje zbirke, da bi krila stroške programa, delovanja, zbiranja sredstev in prenove galerijskih prostorov. Prodani sliki, “Scene on the Magdalene” Frederica Edwina Churcha in “Mt. Mansfield” Sanforda Robinsona Gifforda, je dražbena hiša Sotheby’s prodala za 27 milijonov $. Prodaja je sovpadla z menjavo na direktorskem mestu, ki ga je zasedla Carmine Branagan, brez kakršnih koli poprejšnjih izkušenj v muzejskem svetu. Branaganova pa je takoj opazila velik deficit institucije, ki je v samo v preteklem letu znašal milijon zelencev. Akademija je zato vedno bolj klestila svoje denarne rezerve. Potrebno je tudi omeniti, da so podobne situacije v tej instituciji že nastajale, tako je že prihajalo do odsvojevanja del v devetdesetih.

Na mizi članov Akademije se je tako najprej znašel predlog selitve na drugo, cenejšo lokacijo v predmestje New Yorka. Predlog je bil zavrnjen. Člani pa so z veliko večino (181:2) izglasovali predlog prodaje omenjenih dveh slik, z dodatno možnostjo prodaje še dveh del, če bi to bilo potrebno.

Potrebno je omeniti, da ni bilo nobenih pravnih zadržkov pri prodaji. Se pa je Branaganova zavedla, da morda vse le ne bo šlo tako gladko, zato je umaknila članstvo Akademije v združenju ameriških muzejev (AAM) in muzejskih direktorjev (AAMD). Kljub temu je kazen sledila kmalu: združenje AAMD je poslalo pismo vsem svojim stodevetdesetim članom, kjer je obtožilo Akademijo kršitve najosnovnejših načel organizacije, ter zahtevalo od članic, da takoj prekinejo vse odnose z Akademijo in zahtevajo nazaj vsa posojena dela. Poleg tega so se člani AAMD uprli tudi skozi medije, in pričeli javno ščuvati proti Akademiji. Sledeč protestom je newyorški senator Richard Brodsky pripravil predlog zakonodaje, ki bo v državi New York enkrat za vselej prepovedala odsvojevanje muzejskih del.

Carmine Branagan se je reperkusij zavedla pozno. V času ko to pišem sicer ne vem točnega stanja, vendar se je že v začetku 2009 Branaganova sestala z enim vodilnih pri AAMD, kjer so sklenili, da bo odslej Akademija pod bolj budnim očesom združenja, ter da se prekliče morebitna prodaja dveh dodatnih slik. Kljub temu ostaja nad Akademijo še vedno slab prizvok, in še vedno grožnja nadaljnjega ukrepanja ob morebitni ponovitvi podobnih dejanj. Nekakšna pogojna kazen, bi torej lahko rekli.

Zadnji, tretji primer, je Rose Art Museum univerze Brandeis v zvezni državi Massachusetts. Muzej nima tako dolge tradicije kot prej obravnavani ustanovi, saj je bil ustanovljen leta 1961, trinajst let po ustanovitvi Brandeisove univerze. Do leta 2008 je muzej deloval finančno stabilno, in ni kazalo, da bi se lahko pojavili kakršni koli problemi. Kot šok je zato udarila novica konec januarja 2009, da bo univerza zaprla muzej in prodala vsa njegova dela na dražbi, s čimer bo financirala svoj nadaljnji obstoj in delovanje. Rektor univerze Jehuda Reinharz je z žalostjo ugotovil, da so to pač težki časi, in da je vse, kar lahko stori, da ravna v najboljšem interesu univerze in njenih študentov. Zaradi finančne recesije je rezervni sklad univerze padel za 25 %, veliko večjih donatorjev pa je najavilo svoj umik iz financiranja ustanove. Poleg tega se je univerza znašla v 10 milijonskem deficitu, zato je najavila namero, da Rose Art Museum spremeni v izobraževalni center z galerijo in likovnim studiom. Podobno kot v primeru Akademije je tudi Rose Art imel že izkušnje z deaccessioningom, leta 1991 je namreč na dražbi prodal 11 del v vrednosti 3.65 milijona zelencev.

Po razglasitvi Reinharzove odločitve je počilo. Muzejski direktor Michael Rush je povedal, da z odločitvijo sploh ni bil seznanjen. Nastal je velik medijski pomp, podporniki muzeja pa so najavili, da že iščejo poti, kako odločitev univerze preprečiti. Študentje so začeli pripravljati demonstracije. Alumni univerze so se prav tako javno zgražali. Uprli so se tudi ameriški muzejski delavci in direktorji. Še posebej veliko je bilo razočaranje med donatorji, glavna donatorica zbirke, ki je zbirko podedovala od pokojnega moža, je Reinharzu povedala, da se počuti, kot bi ji mož ponovno, še drugič umrl. Nekateri donatorji so zahtevali dela nazaj. Odločitev je dobila odmev tudi v javnih institucijah, massachuseški državni tožilec je napovedal preiskavo primera. Kot navadno je svojo obsodbo podalo tudi združenje AAMD.

Dva dni po odločitvi je univerza le spremenila svoje stališče in najavila, da bo odprodala le nekaj del. V času ko pišem, nimam novih podatkov o stanju v muzeju, njegova usoda je torej še vedno neznana. Je pa novica gotovo to, da je končno odstopil nepriljubljeni Jehuda Reinharz, univerzo torej od 1. januarja 2011 vodi Frederick M. Lawrence.

Kaj povedati za konec? Tema, o kateri pišem, je tudi predmet moje disertacije, zato sem si dovolil biti malce daljši. Zanimivo je, da o deaccessioningu ne razmišljajo le ameriški muzeji, znanka iz Nemčije me je opozorila na tale primer nemškega Weserburga: http://www.taz.de/1/nord/bremen/artikel/1/millionen-fuer-die-weserburg/. Morda obstaja še kakšen evropski primer.

Ali je torej upravičeno muzejska dela odprodajati, odsvojiti, v primeru da gre za preživetje muzeja? Problem gotovo ni le moralni, gre tudi za ekonomsko dimenzijo. V razmerju muzejski direktor/javnost gre za klasično razmerje principala in agenta (principal je v tem primeru seveda javnost). Gre torej za to, da moramo preprečiti muzejskim direktorjem nesmotrne prodaje muzejskih del v primerih, ko lahko uporabijo druga sredstva in predvsem preprečijo finančno krizo muzeja že bistveno pred razmišljanji o deaccessioningu. Če jim torej dovolimo deaccessioning, jih postavimo v položaj moralnega tveganja/hazarda: gre za ekonomski problem, ko ima agent več informacij od principala in obstajajo nekatera njegova dejanja, ki jih principal stežka nadzoruje. Kaj storiti v tem primeru, zaenkrat še težko svetujem, je pa gotovo res, da po eni strani vprašanje odpira zelo veliko razmislekov o muzejskem delu, po drugi strani pa tudi številne paralele z nastalo ekonomsko krizo, do katere je prišlo prav zaradi preslabega nadzora nad delom managerjev, direktorjev, finančnih institucij. Kaj torej storiti in katere mehanizme vpeljati za boljši nadzor, ni enostavno vprašanje. Je pa jasno, da moramo v to kislo jabolko ekonomskih premišljanj hočeš-nočeš čimprej ugrizniti.

  • Share/Bookmark

31.05.2010

Polona Tratnik: Konec umetnosti

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 31.05.2010

Po sobotni (glasbeni) noči bom skušal po vsakem vikendu, ki ga večinoma ali velikokrat preživim v branju, ob ponedeljkih predstavljati prebrano, ali kar bo sicer zanimivega. Ne bi rad nič obljubljal, upam, da mi uspe vztrajati in vsaj občasno objaviti kaj zanimivega na to temo.

Tole, za uvod, sem preb(i)ral med vikendom: Polona Tratnik: Konec umetnosti. Genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu. Koper: Univerza na Primorskem, 2008. 480 strani.

Knjiga predstavlja tezo o koncu umetnosti, najizraziteje prisotno pri Heglu in pri sodobnem ameriškem filozofu Arthurju C. Dantu. V tem sam vidim tudi njen poglavitni prispevek za moje znanje in poznavanje – izjemno dober, berljiv, in precej podroben pregled Heglove filozofske in estetske misli, ter misli po-romantičnih in sodobnih mislecev v teoriji umetnosti. Precej izčrpno, podrobno in tudi zelo berljivo. Poslastica za vse tiste, ki se ukvarjate z umetnostjo, tako likovno (iz katere prihaja tudi avtorica sama) kot katerokoli drugo zvrstjo umetnosti, čeprav v recenziji Aleš Erjavec zapiše, da je danes pravzaprav likovna umetnost tisto merilo za druge umetnosti, v teoriji umetnosti in estetiki seveda.

Le o Eurosongu nisem v njej našel nič specifičnega :) Čeprav sta tudi področje popularnega, predvsem v povezavi s popartom (o katerem je v knjigi zelo veliko govora, kolikor se pač veže na delo Arthurja Danta), kot siceršnji obrat h kulturi, o katerem je v družboslovju (bilo) toliko govora v zadnjih desetletjih, oba vezana tudi na področje popularne glasbe, in bi se spoznanja knjige gotovo dala aplicirati tudi na Eurosong. Morda zvečer ali jutri…

  • Share/Bookmark

17.04.2010

Ob kritiki razstave Hermana Pivka – kritika kritike

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 17.04.2010

Najprej pogled likovnega kritika Andreja Medveda ob razstavi Hermana Pivka v Galeriji Lože Koper:

‘Razmišljanja o bistvu fotografskega posnetka

Pri fotografskem posnetku – sodobnem ali tradicionalnem – gre za več načinov gledanja in »branja«. Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka. Čas, ki se ujame v posnetek, je bistveno drugačen, kot so časi v drugih likovnih zvrsteh; in pa razmerja (notranja, intimna in zunanja, transobjektna), ali če hočete: »načini distanciranja” v času in prostoru, ki jih v vzpostavimo v današnjem gledanju fotografij, tj. v hipnem gledanju nazaj, so v temelju drugačni. S povsem izvirnimi učinki v odnosu fotograf-posnetek-naš pogled.

Lacan na primer (v XI. knjigi zbranih del) ostro ločuje funkcijo očesa in pogleda. Videno (vu) je, pravi, pred tistim, kar nam je dano-v-pogled (donné-à-voir). Podoba ali fotografska slika lahko deluje kot »zaslon«, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu. Pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor Nezavednega in Želje; v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem. Pogled presega videz, ki ga slika fotografska podobitev.

V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe. Zgradba pogleda je obrnjena, se pravi retrogradna. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost. In niti zaradi fotografove »izbire«; čeprav gotovo avtor pripomore, da se v sliko ujame notranji pogled. Gib roke, ko se sproži in odpre zaklop, gib, ki se zdi povsem mehanski, v resnici (so)ustvarja sporočilo fotografskega posnetka; naj bo to čista likovnost kot taka ali navidez zameglena spaka.

Fotografija je skrajno senzibilen instrument, ki omogoča izostren in skoraj rentgenski vpogled, nekakšno introspekcijo stvari. S filmom je v temeljni razliki, saj filmske podobe v trenutku omeglijo, izginejo in izpuhtijo. Film je gibanje, minljivost slike, ki se izteka v našo podzavest, v čustvena vozlišča; neponovljiva, bežna. Fotografija pa »postavlja« likovnost stvari, katerih se dotika, v časovnost, ki je povsem drugačna. V njej je čas zaustavljen, otrpljen v večni hip: trenutek, ki ga skoraj ni, postane večen. In v tej časovni meji – omejitvi, ničli . »zagledamo« dogodke, ki jih v resnici ne zaznamo. Zato je realizem fofografskega posnetka povsem različen od resničnosti in realizma v slikarstvu. Kajti slikar nikoli ne ujame ničnega trenutka; ga niti ne zazna.

Andrej Medved’

Besedilo sem po naključju in ker se trudim spremljati dogodke s področja likovne umetnosti, prebral pravkar. Kaj imam spet za pripomniti ? :) Pri razumevanju fotografske umetnosti torej moramo ločiti med videnim in danim-v-pogled. Sicer precej očitna, vsaj na prvi pogled rahlo trivialna distinkcija, čeprav sem prepričan, da je v Lacanovih delih bolje in bolj poglobljeno opredeljena. Vendar je precej resen problem zgornje kritike po mojem naslednji: Ali se ne da z njo utemeljiti KATEREKOLI fotografske razstave? Ali ni povedano preprosto lastnost fotografije, pa tudi katerega koli realistično zasnovanega likovnega (ali katerega koli drugega umetniškega) dela? In ali se ne da s povedanim opravičevati tudi recimo razstave poročnega fotografa (čeprav so večinoma tudi te mojstri, in to uporabljam zgolj v namen prikaza), ki je recimo mojster obrti, veščine fotografije, njegovo delo pa ima zgolj in samo uporabno funkcijo? In nima nikakršne zveze s tem, kar naj bi umetnost bila, torej poigravanjem na meji možnih svetov, igranjem na meji medij/forma, sporočanjem nekih globljih,bolj kompleksnih in sporočilno bolj močnih in nenavadnih občutij. Ali se ne da z Lacanovo razliko reči, da so tudi poročne fotografije vrhunski umetniški izdelki, ki (podobno kot Medved vidi Pivkove) za navidez realistično podobo skrivajo ‘pogled v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem’.

Skratka, če Medved ne utemelji, kaj je razlika med Pivkovim skritim pogledom, in morebitnim skritim pogledom na kateri koli fotografiji domačega mojstra, nam ni povedal takorekoč ničesar. Zgolj dejstvo, da so na razstavi fotografije, in ne recimo kipi ali knjige. Zelo pomembno sporočilo, res vredno zapisa in branja! Hvala za to pomembno opažanje, Andrej Medved, za vse tiste, ki so doma morda pozabili očala. Ali pač?

  • Share/Bookmark

11.04.2010

Phillippe Perrin in gangsterska estetika

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 11.04.2010

Po službeni dolžnosti prejemam okrožnice Galerije Maeght iz Pariza. V svoji novi izdaji obveščajo o razstavi umetnika Philippa Perrina v Evropski hiši fotografije (Maison Européene de la Photographie; upam, da je slovenski prevod pravi): http://www.maeght.com/galeries/artiste_detail.asp?id=74. Gospod Perrin ustvarja na tematiko gangsterske, rapovske in boksarske estetike, v njegovih delih pa prevladujejo različni kosi hladnega orožja, konice nabojev, bodeče žice in podobno. Zaradi mene – super! Zakaj pa ne, dokler gre za umetnost (celo če bi šlo za kak upravičen(!) teroristični razlog, morda ne bi imel nič proti). Vendar je prva asociacija oz. predstava, ki me je prešinila, podoba njegove morebitne razstave v Ljubljani in odzivi kritikov nanjo. Predvidevam oz. sem kar prepričan, da bi šlo za nekakšno glorificiranje uporništva, ‘uporniških’, ‘alternativnih’, ‘avantgardnih’, ‘provokativnih’ umetniških praks.

Ko pogledam na Perrinove fotografije, pa se me ne dotakne popolnoma nič na njih. Pusto slikanje orožja in drugih pretepaških tematik. Ali je to zato, ker nisem umetnostni zgodovinar, pač pa odpadniški kulturolog in would-be ekonomist in ničesar ne razumem? Provokativnosti, svežine (akhm), revolucionarnega in subverzivnega naboja tovrstnih umetniških snovanj? Ali pa je to zgolj zato, ker dejansko ne sporočajo tako rekoč ničesar, razen precejšnje/povsemšnje izpraznjenosti sodobne umetnosti?

In zato skakanja v zrak vsakič, ko kdo upodobi karkoli, kar vsaj na daleč spominja na provokativnost Duchampove poteze z razstave v New Yorku 1917, ko je na razpis prijavil navadni straniščni pisoar? Koliko let je od takrat? Khm, jih bo že sto kmalu… Mi pa še vedno ujeti v isti vzorec, kot bi verjetno dejal kipar Jiri Kočica. Čeprav mislim, da je morda še kaj zadaj. Denimo to, da si domišljamo, da živimo v  družbi spektakelskih dogodkov, o kateri piše in jo opisuje/napoveduje Guy Debord. Da smo ujeti v medijsko eksplodirano družbo, ki se hrani s spektakli, škandali. Ali pa vsaj gledamo nanjo skozi takšna očala. In nas zato prave spremembe, resnično pomembni, čeprav morda majhni družbeni premiki sploh ne ganejo, jih dejansko sploh ne vidimo, ali bolje, nočemo(!) videti. Kaj nas to briga. Važno je, kaj Brad Pitt je, s kom je bila včeraj Paris Hilton, koga so včeraj požrli bulmastifi (in, predvsem, kdo lahko zaradi tega leti s položaja ali bolje, koga se lahko zato znebimo in ga nosimo po zobeh). Ali, metaforično rečeno, denimo to, da nekdo v javnosti reče fuk… Z drugimi besedami, da v javnosti pokaže bodečo žico, slike pištol in krvavih trupel, se sleče, pokaže prst v kamero.

Kje je pravi point tega? Vse navedeno je sicer super, in v primeru, da bi mi to kaj povedalo, nimam čisto nič proti ničemur navedenem. Ampak ali res nismo sposobni iti vsaj korak naprej, in kljub temu, da podobne geste nosijo vedno v sebi nekaj zbujanja ugodja, jih primerno umestiti? Ali res potrebujemo umetnike, ki zmorejo le še ‘šokirati’, zmorejo le še zaletavanja v ene in iste zidove, brez vsakega sporočila, brez vsakega poskusa resnega premisleka družbe, v kateri živijo in refleksije svojega dejanskega mesta v njej. Ne pravim, da je to treba storiti prek Luhmanna (čeprav pri meni zaleže), ampak žal, na tak način, kot to počne večina sodobne umetnosti, se vsaj mene žal ne dotakne, nič več. Prav nič. In se ob podobnih naivnih poskusih zbujanja pozornosti heretično spomnim na Mrkaićeve misli: koliko časa bomo še prenašali to? Zakaj denar, ki gre za to, ne namenimo raje koristnejšim namenom? Bolj resno: kaj storiti, da se umetnost in umetniki (pa morda ali predvsem tudi kritiki!) premaknejo s svojih v sedanjem trenutku žal skoraj vedno impotentnih, brezzobih pozicij, kaj storiti, da se bodo resnično in resno lotili premisleka položaja, v katerem s(m)o in ga znali prenesti tudi v svoje delo? Ali jim je res potrebno vzeti še tisti zadnji denar (večini zadnja eksistenčna sredstva, nekaterim pa tudi udobne fotelje in hale, v katerih večinoma intelektualno spijo…), ki ga imajo sedaj? Ne vem, res. So pa to misli, ki mi jih danes zjutraj zbudi tale okrožnica in napoved razstave. Če bo dalo komu misliti, odlično. Če pa ne, pa, hej, tudi temu so najbrž namenjeni blogi – nedeljskim jutranjim onaniranjem…

P.S.: Po ponovnem ogledu Perrinovih digitalnih litografij, priznam, da rdeča zvezda na nekaterih od njih daje sporočilnost in naboj tem delom. Povezava ‘gangsterske’ estetike in levice, v kakršni koli pomenski konotaciji že. Kljub vsemu pa ostajam na povedanem v zapisu.

  • Share/Bookmark

10.04.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 10.04.2010

YouTube slika preogledaPrek prijatelja iz kiparskih krogov, mladega nadarjenega bolgarskega kiparja Andreya Vrabcheva, objavljam tale video. Že cel dopoldan ga poslušam :) Super zadeva, malo aludira na Laibach in tovrstno glasbeno sceno (z upam pravim opisom industrial electronic music).

Še podatki - Miss Construction: Pornostar

  • Share/Bookmark

27.03.2010

Equality Shoes

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, miks — andee - 27.03.2010

Via Marginal Revolution blog: http://www.marginalrevolution.com/marginalrevolution/2010/03/equality-shoes.html#comments.

  • Share/Bookmark

31.10.2009

Prva obljuba: fotografije s Slovenske kiparske razstave

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 31.10.2009

Tako, naposled:
fotografije skulpture Gregorja Kregarja, ki jo je poimenoval ‘Gnezdo za Noordunga / Dwelling for Noordung’. Gregor je po diplomi iz kiparstva na ljubljanski ALUO (takrat še ALU) odšel na podiplomski študij v Novo Zelandijo, in po prejeti nagradi James Wallace Award (najprestižnejša novozelandska nagrada za sodobno umetnost) tam tudi ostal. Od leta 2000 naprej je razstavljal v številnih vodilnih galerijah po Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA in Evropi. Sedaj živi in ustvarja na relaciji Auckland – Berlin. V letošnjem letu se je po daljši odsotnosti ponovno predstavil pri nas, njegova instalacija (ki je vključevala zvočno komponento nemškega skladatelja Christiana Biegaia) pa je bila postavljena med 2. in 23. septembrom na Mestnem trgu v Ljubljani.

Fotografije:

         

 
 

  

 

Še nekaj fotografij iz Magistrata, torej s samega osrednjega dela razstave, kjer se je letos predstavilo 25 avtorjev z 31 deli:


Primus inter pares: prvonagrajeno delo John Donne avtorja Primoža Puglja


Tomislav Blažević: Izgubljen in najden v času in prostoru


Metoda Crnkovič: Upanje


Boštjan Kavčič: Perspektiva revščine


Tomaž Kolarič: Brez naslova


Štefanija Košir Petrić: Upanje


Marko A. Kovačič: Delovno mesto

  • Share/Bookmark

4.09.2009

Mestna hiša, kot je še niste videli

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 4.09.2009

Pozdrav,

samo omenjam in vabim vse, da obiščete Slovensko kiparsko razstavo 2009: V vrtincu evropskih vrednot, ki se je pričela v sredo zvečer. Čeprav sem pristranski opazovalec, lahko rečem, da takšne Slovenske kiparske razstave še ni bilo. Posebej opozarjam na kip Gregorja Kregarja pred Magistratom. Dolgo vrsto pogovorov, dogovorov, prepričevanj in prošenj smo potrebovali, da je zdaj kip naposled tu, kot zgled tega, kar bi v Ljubljani lahko stalo in prispevalo k bolj zanimivi in dinamični podobi mesta. Glede na pozitivne odzive s strani občine smo lahko optimistični, da bo v prihodnosti več takšnih postavitev in da bo Ljubljana tudi v tem pogledu postala urejeno evropsko mesto. Kip pa je preprosto fascinanten in kar vabi, da ob njem posediš in se naužiješ prave sodobne umetnosti. Spremlja ga tudi 7 minutna elektronska zvočna komponenta nemškega skladatelja Christiana Biegai-a, ki se bo vrtela vsako uro ob polovici ure (9.30, 10.30, 11.30, …), do večera.

Mimogrede, čeprav sem bil v zadnjem času sam pri sebi zelo kritičen do Jankovića, me kopica gradbišč in vedno večja profesionalnost in pripravljenost za sodelovanje s strani MOL vendarle navdaja z optimizmom. Kaže, da Janković le ni še en ‘rdeči baron’, kot ga nekateri skušajo naslikati.

Vabljeni tudi na Pogovore o umetnosti, kjer bo 10. septembra gost Aleš Debeljak, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. 17. septembra bo govora o EPK Maribor 2012, gostje še niso potrjeni. Pogovori se pričenjajo ob 20.uri v prostorih Zavoda za kiparstvo na Križevniški 2 v Ljubljani.

Še tri fotografije za konec. Fotomontaži postavitve Gregorja Kregarja (še preden je kip stal pred Mestno hišo) ter zasluženo prvonagrajeni kip Primoža Puglja, ki si ga lahko ogledate v Mestni hiši. V naslednjih dneh bom dodal več in bolj kvalitetnih fotografij.
Lp in vljudno vabljeni!

        

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |