V krizi smisla tiči misel






         

12.08.2015

O padanju slovenskega proračuna za kulturo

V zadnjih dneh je kot šok (vendar bolj za tiste, ki stanja niso poznali) udarila novica, da se slovenski proračun za kulturo znižuje še za okrog 20 milijonov EUR. Pustimo zdaj politiko tega, ker bo ta rez pustil globoke posledica za področje kulture, morda celo odnesel ministrico.

Prispevek tega zapisa k debati o slovenskem proračunu za kulturo pa je spodnji graf, uporabljen je bil Hodrick-Prescottov (HP) filter, z parametrom lambda=6.25. Ključno sporočilo grafa je verjetno, da so rezi v kulturo postali nekaj običajnega in po letu 2013 niso več zgolj posledica gospodarske krize. Vprašanje torej ni več, kako izničiti učinke krize, pač pa kako obrniti trend. Slednjega ne podpirajo podatki drugih držav – v času začetka krize in v sedanjem času so nekatere države doživele ostre reze (zanimivo: Velika Britanija, ter seveda države PIIGS – Italija, Španija, Irska, Portugalska), nekatere pa manjše oz. sploh nikakršnih in še kar rastejo (zlasti skandinavske države, tudi Belgija, Francija, v zadnjem času celo Madžarska in Bolgarija, pa Malta, Avstrija, itd.). Govorim o podatkih za sektor »Cultural services«, založništvo in predvajanje radijskih in TV programov nista vključena. Tudi za vse omenjene države smo ponovili postopek – HP filter za generalno in centralno raven javnih financ v kulturi, morda kdaj dodam še vse te rezultate.

Rešitev je torej verjetno res v resnih reformah, ki bi popravile kondicijo sistema in dvignile trendno raven strukturnega proračuna. Tistim, ki vas makroekonometrija zanima bolje, pa zelo priporočam odličen nedaven članek Phillipsa in Jina, kjer sta pokazala, da HP filter ni odporen proti problemom nestacionarnosti časovnih vrst.

  • Share/Bookmark

12.04.2015

Javni proračuni za kulturo v EU v času gospodarske krize

Tole je bolj ali manj to, kar se je dogajalo z javnimi proračuni za kulturo v evropskih državah v času sedanje gospodarske krize: državni proračuni za kulturo so se močno zmanjšali v začetku krize (Slovenija je bila tu bolj ali manj izjema), učinek evropske »austerity« po letu 2010 pa je precej močneje viden na lokalnih proračunih za kulturo.

Graf je del članka »Public Budgets for Culture in the EU during the 2008-2012 Financial Crisis: An Econometric Analysis/Javni proračuni za kulturo v Evropski uniji v času gospodarske krize: ekonometrična analiza«, avtorja: Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana & Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija; Ákos Tóth, Faculty of Mechanical Engineering and Automation, Kecskemét College, Madžarska.

Članek je bil danes na povabilo poslan za objavo v tematski številki španske SSCI revije Hacienda Publica Española/Review of Public Economics. Delovno verzijo članka najdete na: https://docs.google.com/viewer?a=v&pid=sites&srcid=ZGVmYXVsdGRvbWFpbnxhbmRyZWpzcmFrYXIxOTc1fGd4Ojc4NGUyNDQzOGFjMWZmYjQ.

  • Share/Bookmark

28.12.2014

David Giles, strukturni prelomi in kino predstave

Dave Giles ima na svojem blogu Econometrics Beat zanimiv, preprost in uporaben članek, kako analizirati strukturne prelome in kointegracijo dveh časovnih vrst, na primeru gibanja števila prebivalcev in števila ovac v Novi Zelandiji.

Sam vas izzivam v naslednje. V temle prispevku sem sam kratko pokazal na osnovna gibanja števila obiskovalcev različnih kulturnih dogodkov, med drugim tudi daljše časovne vrste za obiskovalce kinopredstav. Z običajnimi testi strukturnih prelomov sem sam na hitro določil, da so se v številu obiska kinopredstav zgodili prelomi v naslednjih letih: 1957, 1974, 1990 in 1993. Naloga pa je:

1) ustrezno razložiti, zakaj so nastali prelomi prav v teh letih – kaj se je torej dogajalo v teh letih (in ali so prelomi sploh točno določeni);
2) sledeč izpeljavi Davea Gilesa ugotoviti, ali je bilo to kakorkoli povezano z gibanjem števila prebivalcev Slovenije – ali morda celo s katero drugo makroekonomsko spremenljivko.

Podatkovno bazo števila obiskovalcev kina najdete na tem naslovu (Kinopredstave).

Svoje rešitve in komentarje vam sporočim nekje po praznikih.

Vsem bralcem bloga pa želim uspešno in srečno leto 2015, mnogi pravijo, da bo bolj uspešno od predhodnih, videli bomo, če bo to res, vendar naj se te besede pozlatijo.

  • Share/Bookmark

20.12.2014

Novice

Najprej, včeraj sem gostoval v oddaji Panoptikum na RTV Slovenija 1 o kulturni politiki. Posnetek oddaje si lahko pogledate tukaj.

Sprejetih je nekaj novih člankov. Najprej, članek zasedbe Hlebec, Filipovič Hrast, Majcen in Srakar je sprejet na osrednji svetovni gerontološko-geriatrični kongres v Dublinu aprila. Spodaj je kratek povzetek:

WELFARE SYSTEMS, ELDERLY CARE AND SOCIAL EXCLUSION: CASE OF SLOVENIA

In the article we will explore the relationship between the long term care of the elderly and social exclusion in its different forms (economic, social, institutional, spatial). Long term care is becoming one of key problems when discussing problems of social exclusion of the elderly. As noted by Theobald (2005), since the 1990s in most western European countries approaches in elderly care have undergone considerable restructuring processes. Countries like Slovenia are still trying to implement the necessary measures to provide the support to the elderly people. We will therefore use SHARE Wave 5 dataset to take into account the correlation between long term care and social exclusion and its dependence upon the welfare system (following classifications such as Esping-Andersen 1990, Liebfried 1993, Abrahamson 1999, Palier 2006). Our main hypothesis to verify will be that people who suffer from any form of social exclusion are more likely to have “unmet needs” for long term care, unmet needs being defined following Gannon and Davin (2010) as number of people who need care (e.g. have functional limitations or ADL/IADL problems) yet don’t receive neither formal nor informal care. We will also claim that this relationship strongly depends upon the type of welfare system and that it is higher for people experiencing multiple exclusion. We will analyse the data for all 19 countries included in SHARE Wave 5 with particular focus on Slovenia and using the Deville-Särndal calibration procedure provide also the estimates of total number of people with unmet needs in Slovenia.

Na konferenco o razvoju organizacijskih znanosti v Portorožu je bil sprejet sledeči “podaljšani” povzetek (enak povzetek je bil prijavljen tudi za AIMAC v Marseillu):

CONDITION AND EFFICIENCY OF SLOVENIAN ORGANISATIONS IN THE FIELD OF CULTURE: A DATA-ENVELOPMENT-ANALYSIS APPROACH (skupaj z Anelo Bešo)

In Slovenia, the field of nongovernmental organisations (NGO’s) in culture and the arts is widely debated in past years, particularly after the former minister of culture, Mrs. Majda Širca, agreed to implement the working groups for structured dialogue between the NGO’s (and self-employed) in culture and the Ministry of Culture in Slovenian practice, following the commonly accepted practice on the level of the European Union. Another former minister of culture, Dr. Uroš Grilc, has included NGO’s as one of the primary responsibilities of his mandate, yet didn’t do much in terms of concrete and deep-reaching measures.

In the area of NGO’s in culture in Slovenia, particularly stressing is the lack of credible data on the condition of the sector. Even today it is impossible to make even very simple comparisons of e.g. incomes, employees, number of performances, number of visitors, etc. between NGO’s and the institutions of the public sector. In 2011, Društvo Asociacija – Association of Slovenian NGO’s and Self-Employed in Culture and the Arts, has proposed to the Statistical Office of Republic of Slovenia (SORS) a new question in the regular yearly questionnaires for organisations in the field of culture, on the basis of which it finally became possible to distinguish the answers of organisations from different sectors.

Our analysis will therefore use the micro-data of SORS for years 2012-2013, which has so far never been analysed and which allows a deeper insight into various indicators of the condition of all organisations in culture, to present the similarities and differences among organisations, particularly between the organisations of the public and NGO sector. In this manner we Will also test the prevailing opinion that NGO’s lack in productivity when compared to the institutions of the public sector in culture. We will include basic comparisons of indicators such as yearly income (in different types of funds: public (national), public (local), public (European), private investments (donations, sponsorships, etc.), own income), number of employees (including number of part-time and other forms of employees), number of performances and visitors, disposal of own or rented space for work/performance, etc. This part of the article will mainly use descriptive statistics and basic parametric and nonparametric tests to verify number of hypotheses of the relationship between organisations of the public and NGO sector.

Secondly, on the basis of the SORS micro-data, we will be able to determine the efficiency of different organisations as measured by diversity of performance measures and criteria. To this manner we will use DEA analysis, based on Simar & Wilson two-stage bootstrap correction (as used by e.g. Cuccia, Guccio & Rizzo 2013). Methodologically, we will add two corrections to previous methodology: firstly, we will implement also the Zervopoulos (2012) DEA correction; and, secondly, we will compare the results of DEA analysis according to two different types of organisations: public and NGO. Finally, we will use the computed efficiency scores in regression analysis to determine the factors influencing the efficiency of both public as well as nongovernmental organisations.

The article will, therefore, present a rich and mainly applied-oriented perspective on the NGO and public sector in culture in Slovenia. It will be an important addition to the knowledge in the field of NGO sector in culture in Slovenia, as it will, basically, present a first statistically more solid analysis and data which has so far never been analysed. It will also add to the growing literature on efficiency of institutions in culture (see e.g. Zieba 2011; Cuccia, Guccio & Rizzo 2013; Guccio, Pignataro, Mazza & Rizzo 2014; Suominen 2014; Herrero-Prieto & Gómez-Vega 2014) by implementing two main methodological novelties: Zervopoulos correction and comparison of efficiency of institutions from different sectors, particularly the public and NGO sector. Finally, its findings will have an applied policy orientation and will hopefully lead to better targeting of necessary measures in the field of culture (and, particularly, the non-governmental sector in culture) in Slovenia.

Na konferenco v Helsinkih o kulturi in trajnostnemu razvoju sem prijavil dva povzetka, rezultate še čakam:

INDICATOR SET FOR ADDING CULTURE AS A FOURTH PILLAR OF SUSTAINABLE DEVELOPMENT (samostojno)

In the article we will use an initial indicator dataset of Eurostat Sustainable Development (SD) Indicators (see e.g. Adelle & Pallemaerts 2009) to present a proposal of upgraded indicator framework for the inclusion of culture in the sustainable development framework. Methodologically, the article will be composed of three parts: in the first one, we will analyse the existing set of SD indicators using methods from multivariate analysis (factor analysis, multidimensional scaling). Secondly, we will propose a feasible and parsimonious set of indicators for the inclusion of culture in the SD framework using findings and debates from the reference literature (e.g. Hawkes 2001; Nurse 2006; Dallaire & Colbert 2012; Pascual 2012; Burford et al. 2013). Finally, we will perform a number of methodological tests to verify the optimality of proposed framework, using multivariate analysis (clustering, principal components and factor analysis), imputation of missing data (using FCS method of van Buuren at al. 2006), normalisation, different weighting and aggregation schemes etc. (following OECD 2008). The results will allow us to, firstly, explore the feasibility and justifiability of proposing culture as a fourth pillar of SD, and secondly, to make a strongly applied and policy oriented proposal of a concrete set of indicators to include, measure and estimate culture as a fourth pillar of sustainable development in an international framework.

CULTURAL STANDARDS AND ECONOMIC PERFORMANCE: IS THERE A CAUSAL RELATIONSHIP? (skupaj z Vesno Čopič)

In the article, we will elaborate the role of the standards of culture for the prosperity of given communities, including their economic performance. By the standards of culture we mean an achieved level of cultural life defined through a set of characteristics referring to both sides: demand (consumption) and supply (creation, production, circulation) of cultural goods and services. We will, therefore, theoretically explore the relationship of cultural standards and the economy, using findings from cultural economics (e.g. Klamer 1996; Throsby 2001; Hutter & Shusterman 2006; Hutter & Throsby 2008; Hutter & Frey 2010) and cultural policy/values of culture (e.g. Holden 2006; Holden 2012). On the basis of the article, applied for the same conference (under Srakar 2015), which elaborates a set of indicators to measure the (independent and separate) cultural dimension of sustainable development, we will construct a (simple) “index of cultural standard” and then explore the relationship of this index to different economic indicators (which are part of the Eurostat Sustainable Development Indicators, see e.g. Adelle & Pallemaerts 2009) using techniques from regression analysis. The framework will allow us to test the influence of “cultural standards” on the economic dimension of sustainable development and, by this, to make a step towards testing the relationship between culture and other dimensions of a (possibly four-dimensional) concept of sustainable development.

Na konferenco Creative Networks and Cultural Output v Dublinu je bil prijavljen tale povzetek:

A SOCIAL NETWORK ANALYSIS OF SLOVENIAN VISUAL ARTISTS: THE IMPORTANCE OF SOCIAL CAPITAL (samostojno)

In the article we will explore the networks of Slovenian visual artists, living and working in the past centuries. To this end we will use the web-encyclopedia Slovenska biografija (if possible we will also use other available databases to strengthen the results of the study), which includes biographies of over 500 Slovenian visual artists (and biographies of numerous artists in other art sectors). In the first phase we will transcribe and code the biographies of the visual artists in all different areas: sculpture, painting and drawing, graphics, design and others. Secondly, we will use tools of social network analysis in the arts (see e.g. Oehler & Sheppard 2010; Borgatti et al. 2009) to study the networks of Slovenian visual artists through centuries, similarly as done by McAndrew and Everett (2014) on the case of British composers. Finally, both phases will be done also for other artists which will allow us to study also the networks arising between art sectors which to our knowledge has not been done frequently in the emerging field of social network analysis of artists’ networks. Our analysis will be, therefore, to our knowledge the first social network analysis of Slovenian artists in general and will provide answers on the centrality and non-centrality of individual artistic figures, to which the findings are so far present only on descriptive level. We will also be able to infer/compare whether social capital of the visual artists was decisive for their artistic success – to this end we will compare their network centrality and their artistic merit as measured by general historical rankings of Slovenian artists. Finally, the analysis of the article will also be able to compare the networks of visual artists and other art sectors to see the possible spillovers of social capital across sectors and sectorial networks.

Na osrednjo konferenco o zdravstveni ekonomiki, managementu in politiki v zdravstvu je bil v naglici prijavljen (in sprejet) le tale povzetek:

HEALTH OF THE ELDERLY PRECARIOUS PEOPLE AND THE SHARE DATABASE: ASSUMPTIONS, REALITY AND A POLICY PERSPECTIVE (samostojno)

In this article we present the results of SHARE wave 4’ dataset analysis and what it tells us about the elderly “precarious” workers and their health situation. For assessment of the health situation we use number of indicators, available in the SHARE database: self-rated health; functional limitations; objective health indicators (such as number of chronic diseases; number of medications, etc.); and accessibility of health care. In the beginning of the article we present some basic descriptive statistics and bivariate analysis results and tests, followed by the multivariate regression analysis (logistic and Firth logistic models). We use data for all 16 European countries involved in the fourth wave of this survey, with particular focus on the situation in Slovenia. Our results show that, contrary to the expectations, the health of elderly self-employed workers is generally in no way inferior to the health of elderly employees and even much better than the average health of elderly unemployed, pensioners and housewives. Problems in the health of the self-employed emerge only when the analysis changes focus to those who are neither employed nor self-employed, while engaged in paid work (“real” precarious people). The latter group does not have any observed statistically significant problems as compared to the general population 50+, while there are visible differences in the health status of employees and “real” precarious workers in almost all the indicators and in the vast majority of the 16 countries included. In conclusion, we show that the abolition of the problems of sampling using the (sample or calibrated) weighting does not show any different results. This is one of the first empirical and econometric analyses of the state of health of elderly precarious people in Slovenia and in general and has considerable implications for the planning of measures in this field: at this stage we can particularly recommend different treatment of different types of precarious work, in our case, the self-employed and the “real” precarious workers.

V delu je tudi približno 10-15 člankov za knjigo SHARE, kjer prispevam empirično analizo, vendar o tem več, ko bo stvar dokončana, torej nekje aprila. Srečamo pa se lahko tudi na simpoziju o kulturni vzgoji in izobraževanju v avstrijskem St. Pöltnu, tam bom gost okrogle mize o znanosti in kulturni vzgoji, več najdete tukaj.

Seveda pa je v zaključevanju še vse tisto, kar je bilo odpredavano v preteklih mesecih, vesel sem, ker je večina oddana ali tik pred oddajo.

Še eno pestro in burno leto se torej obeta, upam, da se kje srečamo.

  • Share/Bookmark

14.09.2014

Prezentaciji z ICCPR Hildesheim

Včeraj sem se vrnil s konference mednarodnega združenja raziskovalcev kulturne politike ICCPR v nemškem Hildesheimu.

Obe prezentaciji (posebej tista o indeksu kulturne politike) sta doživeli kar nekaj odzivov, prezentaciji najdete tukaj:
1) Srakar, Verbič, Čopič: Index construction and multivariate analysis in high-dimensional environments: application to a cultural policy index
2) Srakar, Čopič: Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis

Podrobnejši opis prvega prispevka, torej tistega o indeksu kulturne politike, najdete tukaj, zapis o drugem še pripravljam.

  • Share/Bookmark

31.08.2014

Indeks stanja na področju kulture za 33 evropskih držav (v letu 2009)

Prispevek na zgornjo temo, ki sem ga obljubljal že dlje časa, bo v prvi končni obliki predstavljen na bližajočih se konferencah raziskovalcev kulturne politike ICCPR v nemškem Hildesheimu in na 14. konferenci združenja EBES v španski Barceloni.

V nastajajočem prispevku, ki smo ga s soavtorjema Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič naslovili »Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index« smo na podatkih »knjižice« Cultural Statistics Pocketbook 2011 (ki uporablja podatke za leto 2009) in drugih podatkov Eurostata konstruirali indeks, ki smo mu prvotno dejali indeks kulturne politike, morda pa bi ga bilo primerneje imenovati indeks stanja na področju kulture (torej dejansko Cultural Index).

Metodološki postopek izračuna indeksa je bil precej statistično kompleksen. Glavni problem, s katerim smo se srečali, je visokodimenzionalna narava izračuna indeksa, saj smo uporabili nabor 236 skupnih spremenljivk za 33 evropskih držav (28 držav EU ter Islandija, Norveška, Švica, Turčija in Makedonija). Visokodimenzionalnost v statistiki označuje situacije, ko imamo opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji in ponavadi terja statistične korekcije za pravilne izračune parametrov in statistik. Po domače povedano: predstavljajte si opravljati faktorsko analizo, ki ponavadi zahteva razmerje med spremenljivkami in opazovanji vsaj 1:10, s skoraj obratnim razmerjem, torej malo manj kot 10:1… Logična posledica je na eni strani pristranost v parametrih in na drugi strani neobstoj osnovnih statistik, kot je pri faktorski analizi Kaiser-Meyer-Olkinova statistika in druge.

Ob tem gre dodati, da se s tovrstnimi situacijami srečujete pri izračunih različnih indeksov na katerem koli področju družbe (npr. kmetijstva, zdravstva, “aktivnega staranja”, itd.), ko imate podatke za vrsto spremenljivk na ravni npr. 28-tih EU držav, torej imate ponovno opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji. V tem verjetno leži precejšnja uporabnost spoznanj članka tudi za druga področja ekonomije in družbe.

Literatura je sicer glede reševanja tega problema še precej skopa (visokodimenzionalna statistika je predmet intenzivnejših analiz šele v zadnjem desetletju), osnovni nasvet pa je uporaba bootstrapa pri izračunu parametrov in statistik. Ker ta pojem uporabljam zadnje čase kar pogosto: bootstrap je simulacijska metoda, ki je v zadnjih desetletjih postala temeljna metoda korigiranja pristranosti v izračunih, ki so posledica problemov z vzorcem in netočnih (ali celo neobstoječih) standardnih napak. Avtor metode je ameriški statistik Bradley Efron, po besedah mojih preteklih bloomingtonskih predavateljev (in tudi po mojem prepričanju) bi si Efron za to že zdavnaj zaslužil Nobelovo nagrado, vendar je podobno kot še nekateri (npr. Art Owen za metodo empiričnega verjetja; Rob Tibshirani za cenilko LASSO) ne bo prejel, ker ni ekonomist oz. ni prav blizu krogom, ki to nagrado podeljujejo.

Naših 236 spremenljivk je bilo sestavljenih iz 12 sklopov:
1) Splošni razvoj: BDP, raven tveganja revščine, raven poseljenosti države, raven izobraženosti v dveh osnovnih starostnih skupinah, delež delovno aktivnih prebivalcev, raven zaposlenosti, raven dolgoročne brezposelnosti;
2) Kulturna dediščina: število objektov kulturne dediščine, uvrščenih v listo UNESCO-ve dediščine, v neki državi;
3) Izobraževanje v kulturi: delež študentov umetnosti, humanistike, novinarstva in arhitekture (ločeno za vsa štiri področja); raven znanja tujih jezikov; delež študentov, ki gredo v tuje države; delež tujih študentov v domači državi;
4) Zaposlovanje v kulturi: delež zaposlenih v različnih panogah kulture;
5) Deleži kulturniških poklicev v skupni populaciji;
6) Deleži različnih skupin prebivalstva v kulturi: ženske, zaposleni za polovični čas, samozaposleni, visoko izobraženi, itd.;
7) Kulturne industrije: različni podatki o dodani vrednosti, prihodkih, zaposlenih itd. v podjetjih v kulturi;
8 ) Zunanja trgovina: številni podatki o ravni menjave različnih kulturnih dobrin (kultura skupno, umetnost, antikvitete, CDji, DVDji, časopisi, knjige) neke države s tujino;
9) Participacija in obisk kulturnih dogodkov: različni podatki o obiskovanju in sodelovanju v kulturnih dogodkih;
10) Internetne navade: vrsta podatkov o uporabi interneta, povezani s kulturo;
11) Zasebni izdatki za kulturo: vrsta podatkov o različnih oblikah zasebnih izdatkov za kulturo;
12) Javno financiranje kulture: podatki o višini skupnega proračuna (na splošni, državni in lokalni ravni) ter o višini proračuna za kulturo (ponovno na splošni, državni in lokalni ravni).

Naš metodološki postopek je bil torej sestavljen iz več stopenj:

1) Najprej smo se morali soočiti s tem, da veliko podatkov kulturne statistike pri več državah manjka. Resda (z izjemo podatkov o javnem financiranju) ne gre za manjkanja več kot npr. 20% vrednosti posamezne spremenljivke, vseeno pa je bil to resen začetni problem. Uporabili smo multiplo imputacijo po metodi »z uporabo pogojev« (angl. Fully Conditional Specification Method oz. FCS metoda, avtorjev van Buurena, Branda, Groothuis-Oudshoorna in Rubina, ki je zelo pogosto uporabljena metoda multiple imputacije v zadnjem času in je podrobneje opisana tule; metodo podpira tudi statistični paket Stata v modulu MICE oz. v ukazu mi impute chained). Pri metodi se manjkajoče spremenljivke po iteracijskem postopku sproti dopolnjujejo in hkratno tudi vplivajo na vrednosti druga druge. Na tak način lahko upoštevamo njihove vzajemne povezave, ker je npr. lokalno financiranje kulture odvisno tudi celotne ravni javnega financiranja kulture, BDP, stopnje zaposlenosti v kulturi itd., kljub temu, da so slednje spremenljivke prav tako nepopolne oz. imajo manjkajoče vrednosti. Pri vseh spremenljivkah smo kot določilne dejavnike vključevali dejavnike splošnega razvoja (BDP, raven revščine, raven izobraženosti, gostoto poselitve, zaposlitvene spremenljivke, itd.), ker pa je metoda FCS občutljiva na vrstni red spremenljivk, smo pri imputacijah na prvo mesto vedno postavljali kulturne dejavnike (raven zaposlenosti v kulturi, raven izobraževanja v kulturi, število objektov kulturne dediščine, itd.).

2) V drugi fazi smo vse podatke standardizirali z uporabo Statinega ukaza egen std, s čimer so bili vsi podatki merjeni po isti merski lestvici in pripravljeni za uporabo.

3) Nato smo pognali osnovno faktorsko analizo z uporabo vseh 236 spremenljivk in ocenili število faktorjev glede na velikost lastnih vrednosti in scree prikaz, v našem primeru je bilo jasno videti, da število faktorjev ne presega osem, najverjetneje pa zadoščajo štirje glavni faktorji.

4) Z uporabo prirejene bootstrapske rutine, ki sem jo zapisal tukaj, smo najprej ocenili faktorske uteži skupnega modela za osem faktorjev. Rezultati so prikazani v spodnji tabeli, zapisani so samo koeficienti oz. uteži, ki so bile značilne vsaj pri statistični stopnji značilnosti 0.10. Na tej osnovi smo poimenovali faktorje, vidno je bilo tudi, da so smiselno zastopani le trije faktorji. Faktorje, ki predstavljajo glavne dimenzije preučevanega pojava, torej sistemskega stanja na področju kulture smo poimenovali takole – prvi faktor: »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi, zunanja trgovina s poudarkom za izvozu, kulturne industrije, zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); drugi faktor: »participacija v kulturi« (deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; nekateri zasebni izdatki za kulturo); tretji faktor: »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; nekateri dejavniki zunanje trgovine, predvsem uvoz kulturnih dobrin; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo).

5) S ponovno uporabo podobne bootstrapske rutine smo ocenili tudi regresijske koeficiente (scores) za izračun omenjenih faktorjev in jih nato tudi dejansko izračunali. Iz tako izračunanih faktorjev, ki so seveda po definiciji standardizirane normalne spremenljivke, smo izračunali indeks(e) tako, da smo vrednosti, ki se nahaja 3 standardne odklone nad povprečjem (ki je seveda v tem primeru enako nič, torej je ta vrednost enaka 3) pripisali vrednost 100, vrednosti 3 standardne odklone pod povprečjem (oz. -3) pa pripisali vrednost 0. Ostale vrednosti vseh treh indeksov smo razmernostno izračunali na tako zamejeni lestvici. Rezultati izračunanih indeksov so spodaj.

Vrednosti prvega indeksa vsaj v grobem ustrezajo pričakovanjem: daleč najvišji indeks ima Velika Britanija, kar gre lahko na račun njihove jezikovne hegemonije in s tem presežkov v zunanji trgovini s kulturnimi izdelki. Druga na lestvici je Francija, ki je tam tudi zaradi zelo dobre vrednosti zunanje trgovine z umetniškimi izdelki (arts&antiques), kjer sta z Veliko Britanijo daleč spredaj. Prednjačijo še tri države jezikovno dominantnih prostorov: Nemčija, Španija in Italija. Hrvaška s svojim visokim mestom preseneča, morda je to posledica imputiranja, ker so bile pri njej vse vrednosti zunanje trgovine v osnovi manjkajoče. Večino zadnjih mest zasedejo manjše države, med njimi pričakovano najdemo tudi Slovenijo, ki ima tudi po izsledkih domačih študij probleme z menjavo kulturnih dobrin s tujino.

Vrednosti drugega indeksa potrdijo, da je »nordijski kulturni model«, o katerem piše denimo Peter Duelund, tisti, ki najmočneje stavi na participacijo v kulturi. Na prvih mestih po vrednostih tega indeksa se tako nahajajo prav vse skandinavske države ter države baltskega kroga. Na zadnjih mestih so države jugovzhodne ter vzhodne Evrope. Slovenijo najdemo glede tega na repu zgornje polovice lestvice.

Vrednosti tretjega indeksa, da so pričakovano na vrhu države z najvišjim BDP, prednjači Luksemburg, ki tudi sicer daleč prednjači pri ravni javnih izdatkov za kulturo, kar je verjetno tudi posledica njegove majhnosti. Med prvo peterico najdemo še Avstrijo, Irsko, Norveško in Belgijo. Slovenija se sicer po ravni javnih izdatkov uvrsti v zgornji del lestvice, vendar jo nižje uvrščajo vrednosti drugih spremenljivk, predvsem pri uvozu kulturnih dobrin, kjer prav tako nismo dobro uvrščeni.

6) Naslednji metodološki korak, o katerem ne bom posebej poročal tukaj, je predstavljala teoretska potrditev modela oz. t.i. potrjevalna faktorska analiza (z uporabo Cronbahove alfe in testiranja prileganja modelov s pomočjo običajnih statistik, ki se uporabljajo pri analizi modelov strukturnih enačb). Rezultati so potrdili, da je najbolj sprejemljiv model s tremi faktorji, ki so podindeksi za latentno opazovan konstrukt stanja na področju kulture.

7) Zadnji, morda najbolj zanimiv metodološki korak je predstavljala clustering analiza oz. analiza skupinjenja. Napravili smo osnovno analizo po hierarhični metodi z dopolnitvijo nehierarhične metode K-means. Analizo smo napravili po vrednostih treh faktorjev in po uvrstitvah na pripadajočih treh lestvicah. Vrednosti statistik (statistika Calinski-Harabasz in razmerje Duda-Hart) so pokazale na šest grobih skupin držav. Spodnji dendrogram pokaže potek združevanja in skupine držav po hiearhični metodi za vrednosti faktorjev.

Opazne so naslednje skupine držav:
1) Velike zahodne države: Velika Britanija, Francija in Nemčija;
2) Model manjših, participativnih držav: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija, Nizozemska, Švica;
3) Nordijski model: Norveška, Islandija, Švedska, Finska in Danska;
4) Manjše, liberalne države: Luksemburg, Avstrija, Irska;
5) Vzhodno-evropski model: Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, z dodatkom Portugalske;
6) Južno in jugovzhodno evropski model: Makedonija, Turčija, Romunija, Hrvaška, Italija, Španija, Malta, Grčija, Ciper, z dodatkom Belgije.

Uporaba K-means metode je edine spremembe povzročila v premešanju zadnjih dveh skupin, izmed katerih se je oblikovala skupina jugovzhodnih držav: Grčija, Turčija, Romunija in Makedonija. Vse preostale države (Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, Hrvaška, Portugalska, Italija, Španija, Ciper, Malta in Belgija) so uvrščene skupaj, z izjemo Belgije, ki pa izpade že pri naslednji analizi, bi jih lahko poimenovali države Vzhodne Evrope in Mediterana.

V spodnjem grafu pa je prikazano še skupinjenje po rangih, torej uvrstitvah na lestvicah. Iz njega je prav tako vidnih šest osnovnih skupin držav:
1) Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
2) Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija;
3) Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Portugalska, Slovaška in Bolgarija;
4) Model majhnih, liberalnih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
5) Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, z dodatkom Švice;
6) Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.

Tako, to je bilo storjenega doslej. Kaj so glavne ugotovitve, kje glavne omejitve analize in kje bo pot nadaljnjega dela?

Vse skupaj bi sam strnil v sledeče štiri točke, glede na glavne ugotovitve:

1) Izmed zbranih spremenljivk na področju stanja kulture, katerih evidenco vodi Eurostat, smo uspeli prepoznati tri glavne dimenzije, ki smo jih poimenovali: a) »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi; zunanja trgovina s poudarkom za izvozu; kulturne industrije; zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); b) »participacija v kulturi« (participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; nekateri zasebni izdatki za kulturo); c) »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; uvoz kulturnih dobrin na prebivalca; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo). Vsaki dimenziji smo izračunali pripadajoči indeks in razložili položaje držav na lestvicah. Tukaj seveda ostaja še nekaj nejasnosti, ki jih bo odpravila nadaljnja analiza pred objavo.

2) Analiza skupinjenja je razbrala šest osnovnih skupin držav:
- Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
- Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija (v nekaterih modeliranjih se kaže obstoj ločenega jugovzhodnega modela s štirimi članicami: Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Romunijo);
- Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Slovaška, Bolgarija, s Portugalsko nekje med tem in predhodnim modelom;
- Model majhnih, liberalneje usmerjenih in kulturi relativno naklonjenih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih (ki jih tu nismo prikazali) k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
- Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, v nekaterih modeliranjih z dodatkom Švice;
- Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.
V grobem pa grafi potrdijo tudi tezo, postavljeno v prispevku Čopič, Inkei, Kangas in Srakar (2013), da lahko evropske države glede na empirične podatke stanja v kulturi ločimo v dve večji skupini: Zahodno-Evropske; in Vzhodno-Evropske in Mediteranske države. Te ugotovitve predstavljajo pomemben korak v empirični analizi kulturne politike in pri analizi in razlikovanju modelov kulturne politike in terjajo nadaljnjo obravnavo in analizo (nekaj je bo dopolnjene pred objavo oz. predstavitvami člankov). Med drugim ponujajo tudi osnovo za izračun »razdalj« med državami glede posameznih elementov stanja v kulturi, kar bi bila dobra tema za enega (ali več) nadaljnjih prispevkov oz. za nadaljnjo smer raziskovanja.

3) Nujni napotek za področje kulturne statistike, ki sledi iz naše analize: v sedanjem času je prisotnega bistveno preveč ukvarjanja z izborom in merjenjem samih indikatorjev, lahko bi celo dejali, da je celotno sedanje področje kulturne statistike usmerjeno zgolj v to tematiko. Naša analiza oz. kar bo iz nje še nastalo, je pokazala, da je v tem trenutku na voljo že dovolj statističnih indikatorjev, da pa v veliki meri primanjkuje resnejših analiz oz. uporab podatkov. Nasvet področju kulturne statistike na ravni EU torej je, da se veliko močneje usmerja v uporabo podatkov, saj bo šele slednje pokazalo, kaj je možno storiti s sedanjimi podatki in nakazalo tudi, kje so resnično nujni koraki pri nadgradnji sedanjega sistema kulturne statistike na ravni EU. Veliko več samega »mesa« torej in veliko manj ukvarjanja zgolj s prenovo okostja, ki ga je sedaj preprosto preveč in postaja bolj samo sebi namen, kar je pokazalo tudi zimsko srečanje avtorjev Kompendija evropskih kulturnih politik in trendov, kjer je skupina za kulturno statistiko ostajala zgolj pri ugotovitvah, da je vsa kulturna statistika zanič, da so podatki manjkajoči in napačni itd. Naša analiza torej jasno pokaže, da mora kulturna statistika nujno preiti k spodbujanju uporabe in (zaradi mene tudi kritične) analize sedanjih podatkov in manj energije usmerjati zgolj v razmišljanja o boljšem ogrodju podatkov.

4) Zadnjič, in morda najpomembneje: metodološka zgradba naše analize je pokazala tudi pot, po kateri je mogoča uporaba visokodimenzionalnih baz podatkov pri izgradnji tovrstnih indeksov na vseh področjih gospodarstva, javnega sektorja in družbe nasploh. Ker se tovrstni problemi lahko hitro pojavijo, kar smo omenjali že v začetku zapisa, ima lahko naša analiza širše aplikacije in s tem resnično precejšnjo uporabnost.

  • Share/Bookmark

24.08.2014

Javni zavodi na področju kulture v Sloveniji in stroškovna učinkovitost v obdobju 2002-2011

Uvod

Poročam o rezultatih analize tega vikenda na podatkih o financiranju in zaposlenih v javnih zavodih, ki jih financira ministrstvo za kulturo RS na področju kulture v Sloveniji v letih 2002-2011 (za posredovane osnovne podatke se vljudno zahvaljujem osebju Ministrstva za kulturo RS). Opozarjam, da so spodnji rezultati prvi rezultati in se bodo v prihodnjih dneh, preden bodo pripravljeni za objavo, morda še spreminjali.

Javnih zavodov v naši analizi je bilo v letu 2011 69 (v letu 2002 pa smo upoštevali še javni zavod Muzej Ljutomer) in sicer sledeči:

Nacionalni (28) – SNG Drama Ljubljana; SNG Maribor (drama in opera); SNG Nova Gorica (tu smo v nekaterih predhodnih letih upoštevali predhodni naziv PDG Nova Gorica, podobno smo storili pri vseh drugih javnih zavodih s podobnimi spremembami); Center sodobnih plesnih umetnosti (formalno obstajal samo v letih 2011 in 2012); SNG Opera in balet Ljubljana; Slovenska filharmonija; Narodna galerija; Moderna galerija; Zgodovinski arhiv Ljubljana; Pokrajinski arhiv Maribor; Zgodovinski arhiv Celje; Pokrajinski arhiv Nova Gorica; Pokrajinski arhiv Koper; Zgodovinski arhiv Ptuj; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije; Narodni muzej; Prirodoslovni muzej Slovenije; Slovenski etnografski muzej; Muzej novejše zgodovine Slovenije; Slovenski gledališki muzej; Tehniški muzej Slovenije; Slovenska kinoteka; Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Muzej krščanstva na Slovenskem; NUK; Cankarjev dom; Viba film; Arboretum Volčji potok.

Občinski (41) – Slovensko ljudsko gledališče Celje; Mestno gledališče ljubljansko; Slovensko mladinsko gledališče; Lutkovno gledališče Ljubljana; Lutkovno gledališče Maribor; Pilonova galerija Ajdovščina; Galerija Božidar Jakac Kostanjevica; Mednarodni grafični likovni center Ljubljana; Umetnostna galerija Maribor; Galerija Murska Sobota; Obalne galerije Piran; Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec; Posavski muzej Brežice; Pokrajinski muzej Celje; Muzej novejše zgodovine Celje; Mestni muzej Idrija; Medobčinski muzej Kamnik; Pokrajinski muzej Kočevje; Pokrajinski muzej Koper; Gorenjski muzej Kranj; Mestni muzej Ljubljana; Muzej narodne osvoboditve Maribor; Pokrajinski muzej Maribor; Belokranjski muzej Metlika; Pomurski muzej Murska Sobota; Goriški muzej Nova Gorica; Dolenjski muzej Novo mesto; Pomorski muzej Piran; Notranjski muzej Postojna; Pokrainski muzej Ptuj-Ormož; Muzeji radovljiške občine; Koroški pokrajinski muzej; Loški muzej Škofja Loka; Zasavski muzej Trbovlje; Muzej Velenje; Tolminski muzej; Gornjesavski muzej Jesenice; Prešernovo gledališče Kranj; Gledališče Koper; Mestno gledališče Ptuj; Anton Podbevšek Teater Novo mesto.

Metoda, ki smo jo uporabili je bila metoda podatkovne ovojnice oz. DEA (angl. Data Envelopment Analysis). V grobem smo torej izračunali stroškovne učinkovitosti (žal zaenkrat še nimam dostopnih dovolj dobrih podatkov o predstavah, obiskovalcih itd. po vseh omenjenih javnih zavodih, da bi lahko izračunal tudi katero drugo obliko učinkovitosti) posebej za vsako leto pri omenjenih javnih zavodih (izračune smo torej naredili ločeno po letih). Stroškovne učinkovitosti so bile zaenkrat izračunane pod predpostavkami stalnih donosov obsega ter usmerjenosti v inpute (da torej poskušamo dani output doseči s čim manjšo porabo inputov; v naslednjih dneh sledi še ločena analiza za model, usmerjen v outpute). Kot vložke v javni zavod smo zaenkrat uporabili skupne javne izdatke (občinska in državna sredstva) za zavod ter število zaposlenih, kot (prihodkovne) rezultate zavoda smo uporabili tri ločene količine: skupne prihodke zavodov; »druge« prihodke iz javnih sredstev, torej od prodanih vstopnic, prodaje publikacij, članarin, gledaliških gostovanj doma in v tujini, abonmajev, prejetih obresti, prejetih dividend, sponzorstev in donacij; ter prihodke, pridobljene na trgu.

Ker je vzorec relativno majhen, smo pri vseh izračunih učinkovitosti uporabili (enostopenjsko, torej vsaj zaenkrat ne po vedno pogosteje uporabljeni metodi Simarja in Wilsona, to bo storjeno v naslednjih dneh; mimogrede, korekcijo izračuna učinkovitosti je nedavno prispeval tudi grški raziskovalec Panagiotis Zervopoulos, verjetno bomo tudi to upoštevali pri izračunih) bootstrapsko korekcijo na osnovi rutine, ki sem jo zapisal zadnjič na primeru izračuna faktorskih uteži.

Potrebno je dodati še eno pomembno metodološko omejitev zaenkratne analize: v izračun smo vključili vse javne zavode v kulturi, ki jih financira MK, kjer za to obstajajo podatki. Ob tem se kažeta dva večja problema: najprej, vsi tisti zavodi s številom zaposlenih enakim nič (npr. Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper, Anton Podbevšek Teater, v letu 2011 tudi Center sodobnih plesnih umetnosti) imajo seveda odlične rezultate učinkovitosti, saj so zadane »cilje« dosegli z minimalnim vložkom zaposlenih. Ti rezultati so delno spodaj že odpravljeni, verjetno pa bodo terjali še kak metodološki korak. Drug problem je primerjava zavodov med seboj, kljub temu, da delujejo na različnih področjih. Ta problem je prav tako pomemben, saj na eni strani pomeni vključitev zavodov kot so Zavod za varstvo kulturne dediščine, NUK in Arboretum Volčji potok, na drugi strani pa primerjavo arhivov (ki jasno nimajo takšne količine prihodkov iz drugih virov) z gledališči in galerijami. Kljub vsemu pa gre za primerjavo stroškovne učinkovitosti (sposobnosti ustvarjanja prihodkov ob omejenih virih), ki je sorodna vsem vključenim zavodom. V vsakem primeru bodo pred dokončno verzijo omenjeni problemi še korigirani.

Morda še nekaj hitrega o metodi DEA. Gre za neparametrično statistično metodo (ne prepostavlja vnaprej znane statistične porazdelitve podatkov), ki je v zadnjih desetletjih postala zelo priljubljen del analize učinkovitosti javnih institucij. Metoda je zgrajena z vključitvijo dveh tipov spremenljivk: inputov oz. vložkov (v našem primeru javna sredstva in število zaposlenih); ter outputov oz. rezultatov (v našem primeru skupni prihodki in prihodki iz “drugih virov”, slednji so ločeni na tržne prihodke ter prihodke iz vstopnin, članarin, donacij, sponzorstev ipd.). Učinkovitosti so izražene na lestvici od 0 do 1 ali več, kjer 0 pomeni popolno neučinkovitost, 1 popolno učinkovitost, več kot 1 pa presežke v učinkovitosti. Analiza je možna za k inputom usmerjen model (ko zavodi skušajo doseči dane rezultate s čim manjšimi vložki) ali k outputom usmerjen model (ko zavodi skušajo doseči z danimi vložki čim boljši izkoristek). Analiza je postala znana tudi na področju kulturne ekonomike posebej z delom raziskovalcev z univerze v Catanii, še posebej člankom Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo iz leta 2013.

Tukaj torej kratko predstavljam tri metodološke izračune:

1) Izračun učinkovitosti po posameznih letih po posameznih javnih zavodih v kulturi (nacionalnih in občinskih, ki jih financira MK)

V spodnji tabeli najdete najprej lestvico desetih najuspešnejših zavodov v letih 2009, 2010 in 2011 in tistih, ki so v celotnem obdobju 2002-2011 imeli najvišje povprečne uvrstitve na lestvici učinkovitosti. Iz rezultatov smo zaradi zgornjih problemov izločili Arboretum Volčji potok (ki je sicer prvi na vseh lestvicah) ter peterico zavodov z ničelnimi zaposlitvami: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper, Anton Podbevšek Teater ter Center sodobnih plesnih umetnosti. Vsi navedeni so prav tako sicer pri samem vrhu vseh lestvic.

Iz zgornje tabele je torej vidno, da so najuspešnejši nekateri javni zavodi, ki tudi sicer veliko stavijo na zasebna sredstva in pridobivanje občinstva: Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko. Zelo uspešen se kaže tudi Zgornjesavski muzej Jesenice, ki z relativno malo zaposlenimi ustvarja kar znatno količino »drugih javnih sredstev« (za opredelitev glej zgoraj). Podobna je tudi zgodba Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki ima zelo malo zaposlenih in precej majhen letni proračun, kljub temu pa uspe ustvariti dokaj dober delež sredstev iz »drugih javnih sredstev« in prihodkov na trgu.

V spodnji tabeli pa so »underdogi«, torej najslabše uvrščeni javni zavodi. Pričakovano med njimi izstopajo arhivi (glej zgoraj), vendar pa med njimi najdemo kar nekaj muzejev: Koroški pokrajinski muzej, Zasavski muzej Trbovlje, Posavski muzej Brežice, Pokrajinski muzej Koper in Medobčinski muzej Kamnik. Omenjeni izstopajo bodisi po relativno večjem številu zaposlenih (med 10 in 20) bodisi po relativno majhnemu deležu sredstev iz drugih virov. Jasno pa so tudi vidni problemi javnega zavoda SNG Opera in Balet Ljubljana, ki sicer, zanimivo, ustvari kar dober delež sredstev iz »drugih javnih virov«, vendar ima tudi skorajda 300 zaposlenih in primerjaje z drugimi zavodi zelo velik proračun, ki je v letih 2010 in 2011 že skorajda dosegal 11 milijonov evrov.

V spodnji tabeli pa so za tiste, ki želite malo bolj brskati po tem, tudi vsi rezultati izračuna učinkovitosti.

2) Izračun učinkovitosti celotnega javnega sektorja v kulturi med leti 2002-2011

Seveda me je tudi zanimalo, ali drži teza, da ima slovenski javni sektor v kulturi probleme z učinkovitostjo. V ta namen smo sešteli vse podatke po vseh javnih zavodih v vsakem letu in nato ponovili enak postopek, le da so bile enote DEA analize v tem primeru leta, imeli smo torej 10 enot: leto 2002; 2003; 2004; 2005; 2006; 2007; 2008; 2009; 2010; in 2011. Seveda je bil za konsistentne ocene parametrov v tem primeru bootstrap ne le zaželen, ampak preprosto nujen, izvedli smo ga po enakem postopku kot zgoraj. Ocene so torej kljub majhnemu vzorcu dovolj konsistentne, kar so pokazale vrednosti statistične značilnosti (dobro znane p-vrednosti), ki so bile pri vseh izračunanih učinkovitostih tako rekoč ničelne, torej močno statistično značilne.

Rezultati so spodaj, prikazujemo jih za tri ločene modelske specifikacije: v prvi smo za rezultat vzeli skupne prihodke; v drugi prihodke iz »drugih javnih sredstev«; in pri tretji prihodke iz tržnih virov.

Podatki so tudi tukaj precej jasni. Če je bila skupna stroškovna učinkovitost javnih zavodov v kulturi v letih 2007-2009 še relativno dobra, pa je predvsem v letih 2010 in 2011 močno padla. Omenjeni padec je prisoten tako pri učinkovitosti pridobivanja »drugih javnih sredstev« kot tržnih prihodkov. Tudi skupna učinkovitost pa kaže nazadovanje v teh letih, ki pa je še vedno nad mejo učinkovitosti. Lahko bi torej dejali, da sicer ne moremo trditi, da so javni zavodi v kulturi (stroškovno) neučinkoviti, kot pravijo splošne in pavšalne trditve v javnosti, so pa več kot očitno vedno manj učinkoviti, ko je govora o pridobivanju sredstev iz drugih, »nejavnih« virov (to velja tako za sredstva na trgu kot sponzorstva, donacije in tudi vstopnine, članarine, abonmaje itd.).

Omeniti velja tudi, da so v skupno analizo ponovno všteti vsi zavodi, analizo brez omenjenih »osamelcev« bom ponovil v prihodnjih dneh.

3) Kaj je vplivalo na učinkovitost javnih zavodov v kulturi 2002-2011?

V zaenkrat zadnjem delu analize sem preverjal še kaj je vplivalo na izračunane učinkovitosti. Pri tem zaenkrat nisem imel časa biti kaj posebej metodološko dosleden, upošteval sem sicer izračunane/popravljene učinkovitosti prek enostopenjskega bootstrapa, v analizo pa sem na tej točki vključil le štiri dodatne spremenljivke: linearni časovni trend; ali je javni zavod nacionalni ali lokalni; ali je javni zavod lociran v Ljubljani ali drugje; ter interakcijo obeh zadnjih spremenljivk. Model sem ocenjeval z običajno panelno cenilko naključnih učinkov (seveda imamo opravka z (»nepopolno« oz. unbalanced, ker nekaj opazovanj manjka) panelno bazo podatkov učinkovitosti za omenjenih 70 zavodov v letih 2002-2011) ter s cenilko sistemskih posplošenih momentov, primerno za dinamično analizo. Pri slednji smo na podlagi regresijskih kazalnikov vključili tri odloge. V model smo zaenkrat vključili vse zavode, torej tudi omenjene »osamelce«

Rezultati so v spodnji tabeli, prikazani so najprej za odvisno spremenljivko koeficienta učinkovitosti ločeno za vsako od obeh cenilk ter ločeno z in brez vključitve interakcijske spremenljivke.

Predvsem rezultati dinamičnega modela jasno pokažejo, da je: 1) najprej učinkovitost močno in negativno povezana s časovnim trendom, kar pomeni, da je v času dejansko padala, kar potrdi ugotovittve zgornje metodološke točke 2); 2) da je bila učinkovitost v povprečju manjša pri nacionalnih kot pa pri lokalnih javnih zavodih; 3) da je bila učinkovitost v povprečju manjša pri ljubljanskih kot pri neljubljanskih javnih zavodih; 4) da je k neučinkovitosti dodatno prispevalo to, da je bil nek zavod hkrati ljubljanski in še nacionalen. Pri zadnji točki velja omeniti, da jo nekoliko demantirajo rezultati, ko vključimo za odvisno spremenljivko uvrstitev (rang) na lestvici namesto samega koeficienta učinkovitosti.

Slednje rezultate, ko torej vključimo v model kot odvisno spremenljivko narobe predznačeno uvrstitev na lestvici (tisti višje uvrščeni na dejanski lestvici imajo tudi večjo vrednost nove odvisne spremenljivke), prikazujemo v spodnji tabeli in z izjemo omenjenega drugače predznačenega koeficienta pri interakcijski spremenljivki povsem potrdijo vse ugotovitve predhodnega odstavka.

Sklep

Kaj povedati za sklep? Najprej ponovimo glavne ugotovitve:
1) Po učinkovitosti so bili v letih 2002-2011 najuspešnejši nekateri javni zavodi, ki tudi sicer veliko stavijo na zasebna sredstva in pridobivanje občinstva: Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko. Zelo uspešen se kaže tudi Zgornjesavski muzej Jesenice, ki z relativno malo zaposlenimi ustvarja kar znatno količino »drugih javnih sredstev« (za opredelitev glej zgoraj). Podobna je tudi zgodba Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki ima zelo malo zaposlenih in precej majhen letni proračun, kljub temu pa uspe ustvariti dokaj dober delež sredstev iz »drugih javnih sredstev« in prihodkov na trgu.
2) Pričakovano med najmanj učinkovitimi izstopajo arhivi, ki so po osnovni dejavnosti manj usmerjeni v pridobivanje občinstva in drugih virov kot npr. gledališča ali galerije, vendar pa med najmanj učinkovitimi najdemo kar nekaj muzejev: Koroški pokrajinski muzej, Zasavski muzej Trbovlje, Posavski muzej Brežice, Pokrajinski muzej Koper in Medobčinski muzej Kamnik. Omenjeni izstopajo bodisi po relativno večjem številu zaposlenih (med 10 in 20) bodisi po relativno majhnemu deležu sredstev iz drugih virov. Jasno pa so tudi vidni problemi javnega zavoda SNG Opera in Balet Ljubljana, o katerih je bilo veliko spisanega tudi v medijih.
3) Če je bila skupna stroškovna učinkovitost javnih zavodov v kulturi v letih 2007-2009 še relativno dobra, pa je predvsem v letih 2010 in 2011 močno padla. Omenjeni padec je prisoten tako učinkovitosti pridobivanja »drugih javnih sredstev« kot tržnih prihodkov. Tudi skupna učinkovitost pa kaže nazadovanje v teh letih, ki pa je še vedno nad mejo učinkovitosti.
4) Lahko bi torej dejali, da sicer ne moremo trditi, da so javni zavodi v kulturi (stroškovno) neučinkoviti, kot pravijo splošne in pavšalne trditve v javnosti, so pa več kot očitno (vedno močneje) neučinkoviti, ko je govora o pridobivanju sredstev iz drugih, »nejavnih« virov (to velja tako za sredstva na trgu kot sponzorstva, donacije in tudi vstopnine, članarine, abonmaje itd.).
5) Učinkovitost je močno in negativno povezana s časovnim trendom, kar pomeni, da je v času dejansko padala, kar potrdi prej omenjen ugotovitve;
6) Učinkovitost je bila v povprečju manjša pri nacionalnih kot pa pri lokalnih javnih zavodih;
7) Učinkovitost je bila v povprečju manjša pri ljubljanskih kot pri neljubljanskih javnih zavodih;
8 ) K neučinkovitosti je dodatno prispevalo to, da je bil nek zavod hkrati ljubljanski in še nacionalen, vendar tu rezultati niso več enoznačni in terjajo nadaljnjo razdelavo.

Za sklep samo še tale kratek komentar. Najprej, mislim, da je tale analiza in tisto, kar bo iz nje še nastalo nujno potrebno strokovno dopolnilo bodočim ukrepom na področju reforme javnih zavodov v kulturi. V nadaljevanju, ko »pridem do daha« bom izračunal tudi spremljajoči del vsake DEA analize, namreč kje konkretno so problemi pri vsakem javnem zavodu in koliko prihodkov in zaposlenih bi se lahko odrekli, da bi bili še vedno učinkoviti. Zaradi časovne stiske zaenkrat še nisem pripravil teh izračunov, ki morajo seveda prav tako biti statistično konsistentni in zato izračunani s primerno uporabo simulacijskih metod, omenjenih v prispevku. Prav tako manjka še kar nekaj delov analize, tudi bistveno boljša regresijska analiza z vključitvijo dodatnih spremenljivk (seveda je sedaj v analizi prisoten omitted variable bias).

In drugič: čez štirinajst dni odhajam na konferenco ICCPR v Hildesheim z dvema še veliko močneje statistično in kvantitativno obarvanima prispevkoma. Odzivi, ki sem jih bil na svoje, zelo kvantitativno usmerjeno delo na področju kulturne ekonomike in predvsem ekonometrične analize razmerij v kulturni politiki, deležen doslej, so bili vsaj doslej precej bizarni, tako na slovenski kot evropski oz. svetovni ravni. Večinoma sem imel občutek, da ko je govora o tem, naenkrat ljudje (govorim tako o kulturnih ekonomistih kot »raziskovalcih kulturnih politik«) ne znajo več šteti do pet in se večidel obnašajo, kot bi bil nek izobčenec oz. čudak, ki premetava neke številke in prihaja do nekih nemogočih sklepov, ki so seveda pravovernemu kulturnem raziskovalcu (ki, po teh izkušnjah, bolj ali manj sovraži ali/in ne razume resne statistične analize) enako, kot bi biku pokazal rdečo pelerino. Bom rekel kar iskreno: pričakujem, da se bo tu počasi kaj spremenilo, in da se bo počasi pripetil nekakšen obrat v raziskovanju kulturne politike, obrat torej k resni statistično-ekonometrični analizi, ki bo končno zmožna odgovoriti na mnoga (osnovna) vprašanja, ki so sedaj bolj ali manj »visoka matematika« in predmet zgolj teoretskih razpravljanj: kakšni so učinki kulturno-političnih ukrepov (nasvet: uporaba program evaluation metod in/ali mikrosimulacijskih modelov); kakšna so razmerja med financiranjem in zaposlovanjem v kulturi (ekonometrija časovnih vrst); kakšno je razmerje med lokalnim in državnim financiranjem v kulturi (kar bova verjetno dokončno zakoličila s kolegom Tóthom v enim naslednjih objav); ali imajo kulturni dogodki ekonomske učinke in kaj na njih vpliva (metoda ex-post ekonometrične verifikacije); kako načrtovati statusne in davčne spremembe v vseh sektorjih v kulturi (modeli makroekonomske fiskalne analize, predvsem glede davkov); kako načrtovati ukrepe pri spodbujanju umetniških trgov (metode analize povpraševanja po vzoru modelov Berry, Levinsohn & Pakes) – vse to in še mnoge teme so, ki ostajajo odprte in skorajda povsem neobravnavane in neodgovorjene na področju kulturne politike. Zato obrat, ki ga predlagam, ni zgolj neka moja osnovna kaprica pač pa nujno potreben korak, v kolikor želi raziskovanje kulturne politike resnično postati »evidence-based«, kar se je vpilo v preteklih letih; še bolj kot to pa: postati resnično zanimivo, odprto in dinamično področje, ki ne bo zgolj jetnik nekaterih teoretskih paradigm in samozadostnega diskurza. Čas pa bo seveda pokazal, v katero smer bo razvoj šel, sam pa na srečo vedno bolj zagotovo vem, kje bo moje mesto in smer pri tem. Uživajte.

  • Share/Bookmark

15.08.2014

“Revija za empirično prerokovanje” in Slovenija

Tole stališče je nedavno soglasno sprejelo uredništvo revije Journal of Evidence-Based Haruspicy (poslovenjeno nekako Revija za na-podatkih-temelječe prerokovanje):

“We wish to endorse, in its entirety and without reservation, the recent essay “On the Emptiness of Failed Replications” by Jason Mitchell. In Prof. Mitchell’s field, scientists attempt to detect subtle patterns of association between faint environmental cues and measured behaviors, or to relate remote proxies for neural activity to differences in stimuli or psychological constructs. We are entirely persuaded by his arguments that the experimental procedures needed in these fields are so delicate and so tacit that failures to replicate published findings must indicate incompetence on the part of the replicators, rather than the original report being due to improper experimental technique or statistical fluctuations. While the specific obstacles to transmitting experimental procedures for social priming or functional magnetic resonance imaging are not the same as those for reading the future from the conformation and coloration of the liver of a sacrificed sheep, goat, or other bovid, we see no reason why Prof. Mitchell’s arguments are not at least as applicable to the latter as to the former. Instructions to referees for JEBH will accordingly be modified to enjoin them to treat reports of failures to replicate published findings as “without scientific value”, starting immediately. We hope by these means to ensure that the field of haruspicy, and perhaps even all of the mantic sciences, is spared the painful and unprofitable controversies over replication which have so distracted our colleagues in psychology.”

Verjetno nič posebnega, če ne bi tako spominjalo na stališča bom rekel kar precejšnjega dela slovenskega družboslovja, ko je govora o preverjanju njihovih umotvorov na konkretnih podatkih in predvsem z bolj oprijemljivo in metodološko težjo statistično analizo. Vsaka podobnost v imenovanjih torej žal ni zgolj naključna…

S temle verjetno zaključujem današnjo hiperaktivnost na tem blogu. O zgornjem stališču piše tudi Cosma Shalizi.

  • Share/Bookmark

13.08.2014

Ko razpočimo vodenoglavca, ostane…

…hm, ne prav dosti.

Prispevek s tem naslovom je v začetku leta spisal kulturniški kolega Peter Tomaž Dobrila in trdil, da so na razpisih MK močno v prednosti ljubljanske kulturniške organizacije.

Sam te dni, kolikor kdaj najdem prostega časa, pripravljam dokaj temeljito statistično-ekonometrično analizo vseh razpisov na področju kulture, za katere najdem dostopne dovolj celovite rezultate. Zaenkrat sta to predvsem dva: večletni projektni razpis 2014-2017 in programski razpis 2014-2017.

Analiza večletnega je že tako rekoč nared, vendar zaenkrat žal nimam časa na dolgo opisovati podrobnosti. Danes zvečer sem testiral Dobrilovo tezo in, hja, vsaj na večletnem razpisu po mojih dosedanjih rezultatih povsem zgreši. Podatki, ki jih imam, dovoljujejo napraviti analizo za področji glasbene in vizualne umetnosti, pokaže pa se, da ne le da v večini regresij ni nobenega posebnega učinka geografske pripadnosti (ki jo merim z dummy spremenljivko “ljdane”, ki ima vrednost 1 za ljubljanske in 0 za neljubljanske organizacije), v primeru glasbenih umetnosti lahko že kar postavim trditev, da so bile do določene mere favorizirane neljubljanske organizacije. Tabela Statine logistične regresije je spodaj, izmed desetih kriterijev na razpisu smo s pomočjo faktorske analize oblikovali štiri faktorje (fact1: umetniška vrednost projekta; fact2: dostopnost in odmevnost; fact3: dolgoročnejši vidiki; fact4: finančni vidiki). Nato smo regredirali binarno spremenljivko sprejetosti/nesprejetosti projekta na razpisu po štirih faktorjih, dummy spremenljivki geografske pripadnosti, ter še nekaj splošnih značilnostih organizacije, dostopnih prek spleta (število zaposlenih, starost organizacije, pravna oblika organizacije). Rezultati so v slikici spodaj, robustnost sem zaenkrat preverjal s Firthovo regresijo, ki daje skoraj identične rezultate. Dodajam tudi izračunane mejne učinke (prispevek vsake spremenljivke k verjetnosti izbora na razpisu). Podrobnejši opisi z drugimi testi verjetno sledijo v naslednjih dneh. Zavedam se, da mnogi iz tabel ne boste razbrali prav veliko, vendar mi čas žal ne dopušča zaenkrat napisati kaj več. Podrobno in bolj poljudno spisano analizo boste tako ali tako lahko brali v kratkem.

Še razlaga. Najverjetneje se mi zdi dvoje. Prvič, Dobrilove trditve so pretirane oz. nimajo tolikšne zveze z izborom na razpisih kot s siceršnjim stanjem (veliko centralizacijo) v kulturi v Sloveniji. In drugič, glede na to, da so Dobrilove obtožbe letele na programski razpis, je možno tudi to, da so jih razpisne komisije pri večletnem projektnem razpisu že upoštevale (oz. se jim skušale izogniti), in od tod rezultati, kot so vidni iz regresij. In tretjič, možno je tudi, da je tale kratka analiza zaenkrat še v čem nepopolna, kar bom skušal odpraviti v nadaljevanju dela.

Priznam pa, da me že srbijo prsti, da napravim, kar se bo napraviti dalo tudi na analizi programskega razpisa, “na kraju zločina” torej…

  • Share/Bookmark

6.08.2014

Arbeit macht frei

Na večini tegale intenzivno delam v teh dneh.

Economic and social inequality “In the Twenty-First Century”: Do we need a new economic and social theory after Piketty?
(prijavljeno in sprejeto na Slovensko sociološko srečanje 2014 “Ekonomija in družba”)

The article will firstly explore different forms of inequality in Slovenia using datasets from Eurostat, SORS and IMAD, building on the results from existing empirical and theoretical studies on economic and social inequality in Slovenia (e.g. Tomc & Pešec 1986; Stanovnik 1994; Stropnik & Stanovnik 2002; Dragoš & Leskošek 2003; Stanovnik & Verbič 2008; Stanovnik & Verbič 2012). Secondly, using econometric study applying panel data and time series analysis we will try to estimate whether there was a significant rise in economic and social inequality in Slovenia in past decade, what were its main causes and whether this had any relationship to the financial crisis after 2008. In accordance with theses of Thomas Piketty (2014), inequality lies in the very heart of the present crisis of capitalism. On the basis of findings of Piketty’s book, the debate that it spurred and our results for the case of Slovenia we will lastly try to provide and answer whether his general findings are sufficient to search for new macroeconomic and sociological theory that would be able to better explain the reality and possibilities of contemporary economic, political and social systems.

Economic Effects of European Capital of Culture Maribor 2012: An Ex-Post Econometric Verification Approach
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, v procesu prijave na 2014 Barcelona Workshop on Regional and Urban Economics)

Studies of the economic effects of sports, cultural, scientific and other large-scale events are/were being faced with a dilemma. Ex-ante economic impact studies based on Keynesian multiplier methodology have been widely (and correctly) accused of producing wrong and overblown numbers (see e.g. Seaman 1987; Seaman 2006). Corrections have been sought (particularly in environmental and cultural, while in the past years also in the sports economics, see e.g. Johnson, Mondello & Whitehead 2006) in the contingent valuation approach being able to measure use and passive/non-use values. Yet such studies were subject to severe criticisms as well (see e.g. Diamond & Hausman 1994), while on the other hand leaving the question of the macroeconomic effects of large-scale events largely open and unresolved. We, therefore, present an analysis of the economic effects of European Capital of Culture Maribor 2012 which uses a triangulation of methods: an economic impact study using data from visitors questionnaires done on site and multipliers calculated on the basis of latest (2010) release of the national input-output tables; an ex-post econometric verification (using static and dynamic panel data models and difference-in-differences approach) of the economic effects of the event on the private companies revenues, new employment, monthly wages and tourism visits and overnights using monthly based data of Slovenian Statistical Office; and, finally, results of a contingent valuation study done after the event on a larger set of questionnaires. We are able to show that while the multiplier based analysis predicts up to 1000 new employment spaces in the area, the actual effects were very different and the effects on new employment were negligible, if any. Furthermore, in several categories it was not the city of Maribor who profited most from the event but the other partner cities in the project. We conclude by summarising the basics of the method (ex-post econometric verification) that is new in cultural economics and is able to bridge the futile conflict between the impact studies and contingent valuation by answering the right questions (the problem of contingent valuation) in the right way (the problem of impact studies).

Keywords: economic impact, contingent valuation, ex-post econometric verification, treatment effects, European Capitals of Culture, Maribor 2012
JEL classification: R15, L83, Z11

Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorja: Miroslav Verbič, Vesna Čopič

The problems of high-dimensionality frequently occur when using macroeconomic datasets encompassing data for only a limited group of countries. In the article we present the construction of a cultural policy index using datasets of Eurostat’s Cultural Statistics Pocketbooks 2007 and 2011, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe and Eurostat’s COFOG data. The datasets allow us a time perspective over a set of more than 300 variables in 12 domains: general development, cultural heritage, education in culture, cultural employment, internet habits, private expenditure, foreign trade, participation in the arts, special features (ratios of women among artists, ratios of part-time jobs, etc.), public funding, legislation, and public policy system characteristics. Using high-dimensional methods eliminating the outlier influence and constructing robust factor estimates (following e.g. Bai & Li 2012) we construct a robust cultural policy index, showing the level of the quality of cultural policy for the observed 33 European countries in years 2005 and 2009. On the basis of exploratory and confirmatory factor analysis we are able to determine a set of five dimensions on which the quality of cultural policy mainly depends: general development and foreign trade; education and cultural participation; financing; legislation and public policy characteristics; and internet habits. Using clustering analysis we are also able to determine the broader similarities and differences among cultural policy models in Europe. We are able to show the existence of two broadly different groups of countries: Western European; and Eastern and Southern European Countries; with some occasional outliers such as Baltic countries, Cyprus and Slovenia. The clusters were robust over years. In general, this analysis brings a first developed tool to empirically follow the changes in the levels of cultural policy and shows the main key dimensions of the quality of cultural policy on which similar endeavors to form cultural indexes (which were massively appearing in past years, see e.g. a comparison of approaches by Inkei 2014) should be based in future. Also, the clustering of models has important consequences for empirical cultural policy and has to be tested and verified in future studies.

Keywords: high-dimensional models, factor analysis, robust methods, cultural policy index, Eurostat, cultural policy models
JEL classification: C38, C43, C55, Z11, Z18

Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis
(prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorica: Vesna Čopič

In the article we present a Keynesian multiplier analysis of economic effects of sectors of cultural and creative industries vs. sectors related to »core« arts fields. It has become an established claim that cultural and creative industries are among the most prosperous sectors of EU economy and that when we focus on economic effects of culture we therefore have to focus on cultural and creative industries. We try to verify this claim by including the discussion of not only direct sales effects but also indirect and induced economic effects as measured by Keynesian multipliers. We find evidence that supports the prevailing claim, although the evidence is not fully supported in different geographical areas. We also find evidence that cultural sectors in general have larger (macro)economic effects than any other public sector excluding science and research. Finally we show that multipliers for cultural industries are the highest among cultural sectors.

Keywords: cultural and creative industries, core arts, economic effects, input-output analysis, multipliers, European Union

Public budgets for culture in the EU during the financial crisis: an econometric analysis
(prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, povabljeno za objavo v tematski številki španske ekonomske revije v SSCI klasifikaciji)
soavtor: Ákos Tóth

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis(hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous(reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general. We are able to establish several main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

Literature Review on Cultural Governance and Cities
(objavljeno v Kult-ur, http://www.e-revistes.uji.es/index.php/kult-ur/article/view/1253)
soavtorja: Jordi Baltà, Vesna Čopič

In late 2011, the European Commission’s Directorate-General for Education and Culture (DG EAC) asked the European Expert Network on Culture (EENC) to prepare a literature review examining recent academic contributions to the concept of ‘cultural governance’. The resulting document, written by Vesna Čopič and Andrej Srakar, was later used in the preparations for a conference entitled ‘Cultural Governance in a Globalising World: Better Governance for the Cultural and Creative Sector’, held in August 2012 under the Cypriot Presidency of the EU. One of the papers and reports regularly produced by the EENC at the request of DG EAC in order to foster reflection on cultural policies, it was later published online.

The aforementioned literature review analysed over 50 publications published between 2006 and 2011, examining the notion of cultural governance, its implications in cultural policy, relations with the creative sector, the governance of individual cultural institutions and a set of related issues, stressing the manifold uses and implications of the term. Building on that experience, a more specific analysis of cultural governance and its implications for cultural policy in cities has been prepared for this issue of Kult-ur. The article examines a selection of documents included in the previous literature review, with particular emphasis on those which help to further analyse the key terms and which have implications for cultural policy at local level. In addition, some earlier or more recent references have been included, where they helped to put reflections in context and connect them with other relevant contributions.

Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji 2005-2013: analiza z metodo podatkovne ovojnice
Povzetek krajše raziskave

Na področju vrednotenja učinkovitosti institucij v kulturi vlada na področju kulturne ekonomike nekakšna eksplozija študij. Zlasti s pomočjo uporabe neparametrične metode podatkovne ovojnice (DEA oz. Data Envelopment Analysis) je bilo na tem področju pionirsko delo italijanskih kulturnih ekonomistov Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo, ki so v svojem prispevku iz leta 2013 dokazali, da je učinkovitost italijanskih kulturnih destinacij (področje kulturnega oz. dediščinskega turizma) negativno povezana z vpisom na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Njihovemu delu je v letih 2013 in 2014 sledila vrsta podobnih študij, ki so s pomočjo metode DEA (npr. Herrero-Prieto in Gomez-Vega 2014 za področje španskih muzejev; Guccio, Pignataro in Rizzo 2014 za področje italijanskih arhivov) ali metode stohastične analize mejne funkcije (npr. Suominen 2014 za področje finskih gledališč) vrednotile učinkovitosti različnih institucij v kulturi.

Sami bi želeli v raziskavi Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji ovrednotiti učinkovitost javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti s pomočjo omenjene metode DEA.

V ta namen bi zbrali vrsto podatkov o delovanju javnih zavodov v kulturi na področju vse Slovenije (financiranje – podatke smo že pridobili s strani Ministrstva za kulturo RS; število zaposlenih; število prireditev; število premier; število postprodukcij; število obiskovalcev; število prodanih vstopnic; itd.) v časovnem obdobju 2005-2013. Podatke bi nato uporabili v začetni analizi podatkovne ovojnice, ki terja določitev inputov (npr. javna sredstva, število zaposlenih) in outputov (število prireditev, število obiskovalcev, raven prihodkov) in na podlagi tega ovrednotili kateri javni zavodi v kulturi v Sloveniji imajo določene probleme glede učinkovitosti, na katerih področjih (inputih in outputih) se problemi nahajajo, ter kolikšne spremembe v omenjenih inputih in outputih (raven javnih sredstev, raven zaposlenih, število prireditev, itd.) bi bile pri določenem zavodu potrebne za optimalno učinkovitost. Vse to sodi v osnovne rezultate, ki jih ponudi vsaka analiza prek metode DEA.

Poleg navedenega bi naredili še sledeče: 1) primerjalna učinkovitost nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture z uporabo (mikro-, torej podatkov po organizacijah) podatkov SURS, ki so postali dostopni od leta 2012 naprej in je možno do njih dostopati prek aplikacij Varna soba in Oddaljeni dostop; 3) z uporabo podatkov elaborata Asociacije iz leta 2010, kjer je možno tudi povezati podatke o nevladni organizaciji z njenim imenom, pregled problemov glede učinkovitosti (števila zaposlenih, financiranja, števila prireditev in obiskovalcev) na področju konkretnih nevladnih organizacij in predlogov, kaj storiti za izboljšanje le-tega; v kolikor podatki Elaborata ne bodo zadoščali, bomo v ta namen ponovili vprašalnik, ki je bil izveden takrat tudi na podatkih za 2013 in 2014.

Poleg tega bomo primerjali in preverili tudi gibanje učinkovitosti javnega sektorja v kulturi v obdobju 2005-2013, preverili bomo torej splošno slišane pavšalne teze, da so javne institucije neučinkovite, da je v njih veliko rezerv in da so trenutno zgolj veliko breme za javni proračun. Za to bodo dovolj zbrani podatki iz zgoraj opisanih faz raziskave.

Navsezadnje bomo v skladu z metodologijo, uporabljeno v prispevku Cuccia, Guccio, Rizzo (2013) uporabili tudi regresijske modele, da bomo videli kateri zunanji dejavniki (vložki mesta v kulturo, v turizem, splošna dogajanja v mestu oz. v Sloveniji itd.) in kako vplivajo na izračunane učinkovitosti prek metode DEA.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |