V krizi smisla tiči misel






         

15.08.2014

“Revija za empirično prerokovanje” in Slovenija

Tole stališče je nedavno soglasno sprejelo uredništvo revije Journal of Evidence-Based Haruspicy (poslovenjeno nekako Revija za na-podatkih-temelječe prerokovanje):

“We wish to endorse, in its entirety and without reservation, the recent essay “On the Emptiness of Failed Replications” by Jason Mitchell. In Prof. Mitchell’s field, scientists attempt to detect subtle patterns of association between faint environmental cues and measured behaviors, or to relate remote proxies for neural activity to differences in stimuli or psychological constructs. We are entirely persuaded by his arguments that the experimental procedures needed in these fields are so delicate and so tacit that failures to replicate published findings must indicate incompetence on the part of the replicators, rather than the original report being due to improper experimental technique or statistical fluctuations. While the specific obstacles to transmitting experimental procedures for social priming or functional magnetic resonance imaging are not the same as those for reading the future from the conformation and coloration of the liver of a sacrificed sheep, goat, or other bovid, we see no reason why Prof. Mitchell’s arguments are not at least as applicable to the latter as to the former. Instructions to referees for JEBH will accordingly be modified to enjoin them to treat reports of failures to replicate published findings as “without scientific value”, starting immediately. We hope by these means to ensure that the field of haruspicy, and perhaps even all of the mantic sciences, is spared the painful and unprofitable controversies over replication which have so distracted our colleagues in psychology.”

Verjetno nič posebnega, če ne bi tako spominjalo na stališča bom rekel kar precejšnjega dela slovenskega družboslovja, ko je govora o preverjanju njihovih umotvorov na konkretnih podatkih in predvsem z bolj oprijemljivo in metodološko težjo statistično analizo. Vsaka podobnost v imenovanjih torej žal ni zgolj naključna…

S temle verjetno zaključujem današnjo hiperaktivnost na tem blogu. O zgornjem stališču piše tudi Cosma Shalizi.

  • Share/Bookmark

11.06.2014

Preučevanje videoiger v kulturologiji in kulturni ekonomiki

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 11.06.2014
Tagi: , , ,

Zadnja številka revije Teorija in praksa je bila namenjena kulturološkim študijam videoiger, najdete jo tukaj.

Ob tem se mi porodi misel na prispevek kolegov Karola Jana Borowieckega in Juana Prieto-Rodrigueza, ki sta ga kolikor vem prvič predstavila na delavnici EWACE na Ekonomski fakulteti v Ljubljani septembra lani, in naj bi bil prvi kulturnoekonomski prispevek na temo preučevanja videoiger. Med drugim je bil vmes objavljen kot delovni zvezek ACEI, najdete ga tukaj.

  • Share/Bookmark

23.05.2013

Dejavniki prihodkov slovenskih muzejev a.k.a. malo igranja s podatki na SURS

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 23.05.2013

Če komu to kaj koristi: za torkovo predavanje o kulturni statistiki za kulturologe FDV sem napravil nekaj kratkih regresij na podatkih SURS. Uporabljeni podatki: Prihodki muzejev (skupno, javna sredstva, zasebna sredstva); Število razstav (stalne in občasne razstave); Obiskovalci (skupno; obisk otrok in mladine; obisk plačanih vstopov), podatki za 2004-2011. Ugotovitve so tudi mene kar presenetile, tukaj so (regresijska modela sta bila OLS in Tobit, osnovne predpostavke modelov (normalnost ostankov, homoskedastičnost, ne-multikolinearnost, itd.) so bile večinoma zadoščene):
1) Skupni prihodki močno vezani na leto, vsako leto 3 milijone več prihodkov; to velja tudi za javna sredstva, precej manj za zasebna
2) Skupni prihodki šibko pozitivno odvisni od skupnega števila obiskovalcev, vsak obiskovalec prinese ca. 17 dodatnih EUR prihodka muzeju/galeriji; ta povezanost je še močnejša pri javnih sredstvih, pri zasebnih sredstvih pa je sploh ni!
3) Občasne razstave pozitivno prispevajo k prihodkom muzeja (vsaka pribl. 30.000 EUR), stalne pa celo negativno!
4) Obisk otrok in mladine je negativno povezan s prihodki, zanimivo pa je, da učinka od plačanih vstopov (število takšnih obiskovalcev) na prihodke ni nikjer!

Sklep: tudi muzeji in galerije so pri nas predvsem vezani na javna sredstva, vse spremenljivke se vežejo skoraj samo na ta del sredstev. Zasebna oz. nejavna sredstva v kulturi (vsaj v muzejih & galerijah) pri nas pa se obnašajo povsem kaotično in iracionalno, so bolj plod nekih naključij oz. dogovorov kot razumskih odločitev.

Ko smo v torek na Asociaciji govorili o razstavninah kot plačilu umetnikom za razstave v muzejih in galerijah, pa ti rezultati govorijo tudi to, da so prihodki odvisni predvsem od »občasnih« razstav, torej tistega dela razstav, ki ne stojijo v muzeju »trajno«. Torej dejansko ti umetniki, ki v ogromni večini oblikujejo prav te »občasne« dogodke in razstave, ustvarjajo najpomembnejši del prihodkov teh institucij. Odločitev bi torej tudi s tega vidika morala biti jasna.

Morda bi bilo to zanimivo razširiti v kratko pisno analizo. Predvsem pa, kar sem povedal tudi študentom: imate goro zanimivih podatkov o kulturi (pa še marsičem drugem) na SURS (pa še marsikje). Uporabite jih in poglejte sami, kako se bodo spremenljivke obnašale in kaj in kako vplivajo te spremenljivke ene na drugo. Če imate malo raziskovalnega duha, zagotovo ne boste razočarani.

  • Share/Bookmark

27.01.2012

Kulturno ministrstvo – ali držijo nekatere izrečene trditve?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 27.01.2012

Pozdravljeni,

takole v večernih urah me je prijelo empirično preveriti nekaj trditev, ki smo/ste jih slišali te dni ob ukinjanju kulturnega ministrstva kot samostojne institucije. Posvetili se bomo dvema trditvama:
1) Države s samostojnim kulturnim ministrstvom namenijo več sredstev za kulturo
2) Majhne države dajejo večji pomen na samostojnost kulturnih ministrstev

Pokazali bomo, da nobena ne zdrži hitre empirične preverbe. Na žalost opozarjam, da je zaradi utrujenosti ob drugih obveznostih tole spet le prvi osnutek analize, več (še z nekaj dodatki) bom lahko napravil med vikendom. Morda tudi regresijo kulturnega proračuna po posameznih dejavnikih, tudi in predvsem po dejstvu, ali ima neka država samostojno ministrstvo. Kolikor sem na hitro uspel pogledati, bo regresija terjala uporabo instrumentalnih spremenljivk. Zato bo seveda tudi odlično gradivo za našo bodočo ekonometrično delavnico. Več pa res med vikendom.

Za preverbo naših trditev pa bomo pogledali čisto preprosto korelacijo med vključenimi spremenljivkami. Najprej je gotovo zanimivo pogledati, v katerih državah imajo samostojna kulturna ministrstva. Poglejmo (vir: Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, http://www.culturalpolicies.net/web/index.php):

EU:
Avstrija – Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo
Belgija – v okviru zvezne vlade ni ministrstva za kulturo, so pa različne oblike ministrstva za kulturo (vendar prav tako nesamostojne) v okviru vlad flamske in valonske narodnosti
Bolgarija – Ministrstvo za kulturo
Češka – Ministrstvo za kulturo
Danska – Ministrstvo za kulturo
Estonija – Ministrstvo za kulturo
Finska – Ministrstvo za izobraževanje in kulturo
Francija – Ministrstvo za kulturo in komunikacijo
Nemčija – Zvezni urad za kulturo in medijske zadeve (v okviru Bundestaga)
Grčija – Ministrstvo za kulturo in turizem
Madžarska – Ministrstvo za narodne vire (vključuje izobraževanje, mednarodne odnose in znanost)
Irska – Ministrstvo za kulturo, dediščino in irski jezik (Gaeltacht)
Italija – Ministrstvo za dediščino in kulturne zadeve
Latvija – Ministrstvo za kulturo
Litva – Ministrstvo za kulturo
Malta – Ministrstvo za turizem in kulturo
Nizozemska – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in znanost
Poljska – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Portugalska – ni samostojnega ministrstva
Romunija – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Slovaška – Ministrstvo za kulturo
Španija – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in šport
Švedska – Ministrstvo za kulturo
Velika Britanija – Oddelek za kulturo, medije in šport

IZVEN EU:
Albanija – Ministrstvo za turizem, kulturo, mladino in šport
Armenija – Ministrstvo za kulturo
Azerbajdžan – Ministrstvo za kulturo in turizem
Hrvaška – Ministrstvo za kulturo
Gruzija – Ministrstvo za kulturo in spomeniško varstvo
Liechtenstein – Ministrstvo za kulturne zadeve
Makedonija – Ministrstvo za kulturo
Moldova – Ministrstvo za kulturo
Monako – Direktorat za kulturne zadeve
Norveška – Ministrstvo za kulturo
Rusija – Ministrstvo za kulturo
San Marino – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo, univerzitetno izobraževanje in mladino
Srbija – Ministrstvo za kulturo
Švica – Zvezni urad za kulturne zadeve v okviru ministrstva za notranje zadeve
Ukrajina – Ministrstvo za kulturo

Iz povedanega lahko torej oblikujemo nepravo spremenljivko, ki ima vrednost 0, kadar država nima samostojnega ministrstva za kulturo (oz. vključuje več področij), ter 1, kadar država ima samostojno kulturno ministrstvo (pod to sem štel tudi vsa tista ministrstva, ki imajo morda drugačno ime, vendar vključujejo področja, ki jih že pokriva naše (bivše) ministrstvo, torej na primer kulturno dediščino). Na drugi strani oblikujemo dve novi spremenljivki, število prebivalcev države ter posebno združeno spremenljivko. Slednjo oblikujemo kot razmerje javne porabe za kulturo (per capita, torej na prebivalca) ter BDP na prebivalca. Pri tem sem ponovno uporabil omenjeni Compendium ter podatke iz Wikipedije. Vem, lahko bi bilo bolj ažurno in strokovno, kot rečeno pa bo analiza doživela še en pretres najkasneje med vikendom. Ne pričakujem pa, da bi se ugotovitve kakorkoli spreminjale, saj so statistične zveze kar močne.

Za preverbo naše prve trditve torej poglejmo, ali je javna poraba za kulturo (torej državni izdatki) na prebivalca povezana s samostojnostjo kulturnega ministrstva. Rezultati analize v ekonometričnem softwareu Gretl so tukaj:

corr(gov__cua, samostojno_kult) = 0,14968782
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = 0,726058, with two-tailed p-value 0,4751

Tu sem primerjal samo države EU, vključujoč Slovenijo, dokler je še imela samostojno ministrstvo. Rezultati pokažejo, da ne moremo zavrniti ničelne hipoteze, da med spremenljivkama ni korelacije. Ne moremo torej reči, da sta spremenljivki kakorkoli povezani. Zveza je sicer šibko pozitivna, vendar statistično neznačilna. Torej najverjetneje ne moremo trditi, da države s samostojnim kulturnim ministrstvom tudi več vlagajo v kulturo, da imajo torej večje proračune za to področje. Nekaj, kar bo verjetno razočaralo marsikaterega podpisnika peticije.

Še glede druge trditve. Kar nekajkrat se je te dni slišalo, da morajo manjše države nameniti večjo skrb kulturi. Poglejmo torej, ali imajo manjše države res pogosteje tudi samostojna kulturna ministrstva:

corr(velikost_tevilo, samostojno_kult) = -0,14996715
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = -0,727444, with two-tailed p-value 0,4743

Tudi tu lahko vidimo, da ničelne hipoteze ne moremo zavrniti. Torej za ti dve spremenljivki ne moremo reči, da sta povezani. Zveza je sicer šibko negativna, kar pomeni, da hipoteza zagovornikov samostojnega ministrstva sicer vsaj po predznaku drži, vendar ponovno ni statistično značilna (in to kar zanesljivo). Torej vsaj v grobem čisto nič ne velja, da morajo manjše države več narediti za ohranjanje kulture s tem, da imajo samostojno kulturno ministrstvo.

Toliko na hitro. Ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva torej najverjetneje ni nujno sama po sebi ogrožujoč dejavnik razvoja slovenske kulture. Morda bi bilo včasih koristno, da kulturni jurišniki tudi empirično preverijo veljavnost nekaterih svojih pompoznih trditev.

Še enkrat pa naj ponovim, da je tule ura 1 ponoči in imam jutri seveda nov delovni dan. Žal sem moral tudi bazo podatkov za analizo graditi na roko. Zato je tole zaenkrat samo osnovna skica s kakšno morebitno manjšo napako. Vendar naj ponovim, da iz vpogleda v podatke in statistične zveze ne verjamem, da bi se ugotovitve tega zapisa lahko kako bistveno spremenile.

DODATEK
Komentator Mare (glej spodaj) je pravilno opozoril na nezveznost porazdelitve in probleme z dihotomno spremenljivko. Zato opravimo še izračun koeficienta biserialne korelacije:

Hipoteza 1:
M1 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 1)=0.00419
M0 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 0)=0.00354
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=0.00221
n1 (število držav v skupini 1 – ni podatkov za Romunijo)=13
n0 (število držav v skupini 0 – ni podatkov za Belgijo)=10
n (skupno število držav)=23
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=0.14580
t(21)=0.67536 (p>0.1)

Hipoteza 2:
M1 (povprečje prebivalcev v državah s samostojnim ministrstvom)=16.936.394
M0 (povprečje prebivalcev v državah brez samostojnega ministrstva)=24.005.759
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=23.195.153,1
n1 (število držav v skupini 1)=14
n0 (število držav v skupini 0)=11
n (skupno število držav)=25
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=-0.15129
t(23)=-0,73401 (p>0.1)

Iz zgornjega ponovno sledi, da je korelacija sicer pravilno predznačena, vendar šibka in statistično neznačilna. Sklep je torej isti: nobene od hipotez ne moremo potrditi z vsaj 90% stopnjo gotovosti (kar je potrebni pogoj skoraj vsake statistično veljavne trditve).

Spodaj pa še grafični prikaz povedanega:

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 1. Navpična os meri koeficient javne porabe za kulturo v neki državi (razmerje javne porabe za kulturo per capita z BDP te države per capita; koeficient je pomnožen z 10↑6 zaradi lažjega prikaza). Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1), ali ne (vrednost 0).

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 2. Navpična os meri število prebivalcev v neki državi. Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1) ali ne (vrednost 0).

Iz nobenega od diagramov ni moč razbrati jasne pravilnosti v porazdelitvi rezultatov. Zato lahko to služi kot ponazoritev in potrditev naše ugotovitve, da nobena od obeh začetnih trditev nima opore v empiričnih podatkih.

  • Share/Bookmark

26.01.2012

O(b) peticiji proti ukinitvi kulturnega ministrstva

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, Kulturologija, miks — andee - 26.01.2012

Že tretjič (prvič tule in drugič tule) pišem na to temo. Najprej, ker menim, da večina bolj slabo razume, o čem je govora. Še najbolj stari ministri in ministrice, ki primerjajo ukinitev ministrstva za kulturo in ministrstva (ministra?) za zamejce po svetu (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/proti-ukinitvi-ministrstva-za-kulturo-ze-1-400-podpisov-nekdanji-ministri-se-oglasijo/275510#comments). Kar pomeni, da preprosto ne želijo razumeti argumentov, ki govorijo zgolj o učinkovitosti delovanja sistema, o čemer sem pisal v enem prej linkanih zapisov. Ker ukinitev velike institucije, kot je ministrstvo za kulturo preprosto ni primerljivo z nekaj ljudmi, ki skrbijo (brez listnice) za zamejce po svetu! Vendar razumem, ko argumentov ni več, interesi pa preveliki, je dobro karkoli, tudi sklicevanje na “simbolni pomen kulture” in nacionalno identiteto, kar je nasploh vedno pri roki, kadar je potrebno ljudstvu (in očitno tudi kulturnikom) metati pesek v oči.

Sam še vedno vztrajam, da je potrebno predvsem temeljito razmisliti o vseh razlogih pro et contra, na bistveno drugačen način, kot ga počnejo omenjeni velmožje pri brezglavem podpiranju peticij. Torej tehten in argumentiran razmislek, z ene in druge strani. In predvsem brez posebnega poudarka na “simbolnih vidikih”, vsaj v takem pomenu, kot ga ponavljajo frontmani te peticije.

Sam pa vidim še (vsaj) eno veliko prednost pri morebitni/verjetni ukinitvi ministrstva. Da bo kulturni sektor končno prisiljen na reforme, da bodo končno ustvarjeni drugačni pogoji za vrednotenje kulture in podeljevanje sredstev na tem področju. Da bodo številni lobiji, ki jih je na tem področju še več, kot kje drugod, končno pričeli izgubljati na svoji moči, in bili prisiljeni soočiti se z dnevno situacijo, ki jo živijo (ali živimo) vsi ostali, “nekulturni” ljudje. Resda me je strah ljudi, ki bodo počeli te reforme in njihovega početja, in bojim se, da koraki ne bodo čisto v takšni smeri, kot bi bilo potrebno. Tudi sam bom tule budno stal na preži. Vendar žal menim, da je nek korak preprosto nujen. Morda forma in način ni najlepši, to pa je tudi vse. Če pa g. Mitja Čander govori, da bi bile sicer reforme potrebne, naj pripravi predlog, na kakšnega bi bile te učinkovito narejene. Na kakšen način bo npr. mastodontski sistem javnih institucij v kulturi (podprt z aparatom ministrstva in raznih agencij in drugih uradov) končno pričel delovati učinkovito. Kolikor vem, skupina za modernizacijo javnega sektorja v kulturi (katere član je tudi sam) v vseh teh letih ni napravila čisto ničesar. Žal mi je, enkrat (upam) pride tudi čas, ko je potrebno položiti račune in predstaviti rezultate. In če teh ni, potem je včasih treba storiti tudi kaj radikalnega, da se nekaj končno premakne.

Takšno je vsaj moje mnenje, morda mi bo seveda kdo oporekal. Vendar mislim, da se kar veliko ljudi z menoj tudi strinja. In čas bi bil, da se v kulturi zamislimo tudi nad mnenjem različnih skupin ljudi o nas, in to še kako drugače kot zgolj filistrsko vzvišeno ali z resentimentom in svetoboljem.

  • Share/Bookmark

4.01.2012

Ideološka utrdba marksizma ali univerzitetni oddelek?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturologija, miks — andee - 4.01.2012

Brez zamere, jutri sicer odhajam iz Slovenije, vendar se nisem mogel zadržati, da tudi tegale ne “zgobcam”. V prostem času med pisanjem člankov sem brskal po spletnih straneh slovenskih družboslovnih oddelkov in zašel na prenovljeno stran oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Prva stvar, ki jo lahko vsak obiskovalec strani takoj ugotovi je, da je stran namenjena bolj promociji objav profesorjev tega oddelka kot študiju na oddelku samem. Nenazadnje to dokazuje že vrstni red rubrik, kjer je sam oddelek omenjen tik pred koncem, po vseh videih, objavah, agregatih, klopotcih in podobnim. Je pa odlično poskrbljeno za objave profesorjev, kjer so zbrane vse številne (večidel časopisne) objave mnenj profesorjev iz zadnjih dveh in pol let. Prva stvar, ki je torej opazna je, da je očitno delo bodočih sociologov predstavljeno predvsem kot pisanje časopisnih mnenj, precej manj pa kot resno strokovno delo in objave v kakovostnih znanstvenih revijah. Razlog je seveda znan, teh objav tako ali tako preprosto ni, ali se morda motim? Verjamem pa, da je zelo pomembno delo tudi ustvarjanje javnega mnenja in politično paberkovanje v časopisih/medijih kot so Mladina, Dnevnik, Delo, Tribuna in Vest.

Drugo opažanje, ki se ponuja vsaj takole na hitro, pa je usklajenost mnenjskega kroga ljudi, ki delujejo na tem oddelku. Ponazarja ga naslov enega od prispevkov (k njemu se še vrnem): “Historični materializem in sociologija”. Branje sodobne družbe (samo) skozi marksizem in njegove različice torej. Nekateri (ali kar večina) od avtorjev tega tudi ne skrivajo, očitno so mnenja, da je to nekaj, s čimer se je potrebno hvaliti in izpostavljati. Meni samemu se to zdi problem, saj odraža enoumno strokovno (in morda/najbrž ideološko) pripadnost na tem oddelku, vprašam se, kako se mora počutiti študent tega oddelka, ki mu je všeč tudi katera druga od socioloških šol, denimo tistih iz anglosaksonskega sveta. Morda se motim, vendar imam občutek, da tak študent na oddelku le stežka zdrži, v koliko nima zelo “trde kože”. Morda me bo kdo demantiral. Najbrž na ta oddelek tak študent tudi ne zaide in pristane raje na malce bolj empirično usmerjeni (pa ne dosti boljši) sociologiji na FDV.

Dokaz zgoraj povedanega je vsebovan tudi v prispevku, s katerim se zbirka časopisnih zapisov profesorjev začne, in ki naj bi sodeč po izhodiščnem mestu, ki mu je namenjeno (edini prispevek pred letom 2009), pomenil za ta oddelek izhodišče vsega pisanja, traktatu pokojnega prof. Borisa Ziherla z že omenjenim naslovom: “Historični materializem in sociologija”. Verjetno vsi vemo, kako pomembno vlogo je Boris Ziherl imel kot ideolog jugoslovanskega komunističnega režima. V strokovnem smislu (torej ne v smislu ustanavljanja oddelkov) pa nisem prepričan, da je g. Ziherl sploh imel še kakšno drugačno, tej primerljivo vlogo v slovenskem življenju, morda se ponovno motim. Zato se mi žal zdi postavljanje njegovega prispevka in dela kot temeljnega za ta oddelek, jah, zelo zgovorno. Priznam, da vsaj po na hitro preletenem res tudi vsebinsko predstavlja osnovo vseh zapisov profesorjev tega oddelka, in to je, če vprašate mene, najmanj zelo žalostno.

Vendar bodimo iskreni: tudi marksizem in marksistična sociologija potrebujeta svoje mesto pod soncem. Žal sta ga kot kaže našla prav v Sloveniji. Mi pa smo pač tisti, ki moramo hočeš nočeš živeti s tem, in opazovati, kako to, vsaj po mojem mnenju, duši in ideološko zastruplja slovensko družbo že desetletja.

  • Share/Bookmark

27.01.2011

Tri zgodbe, en imenovalec: odsvojitev muzejskih del da ali ne?

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 27.01.2011

Najprej bom priznal, da mi izrazito primanjkuje tako volje kot časa za pisanje na Blogosu. Od tod tudi velika sporadičnost zapisov tule. V pripravi imam sicer tri nadaljnje prispevke, vendar ‘o tom potom’.

Danes bom v kratkem opisal tri ameriške muzejske zgodbe, zgodbe, ki se prav lahko ponovijo v katerem koli od slovenskih muzejev. Za kaj gre? V muzejskem svetu je znan pojem ‘deaccessioninga’ oz. odsvojitve muzejskih del. Gre za prodajo dela ali posameznih kosov iz muzejske zbirke. V glavnem gre za dva namena: bodisi za prenovo oz. urejanje (pa tudi nabavo novih del) zbirke, bodisi za financiranje operativnih stroškov samega muzeja. Prvi način je dokaj neproblematičen kar se tiče legitimnosti, v kolikor je seveda poskrbljeno za transparentnost prodaje. Večina muzejev ima namreč precej večje zbirke, kot so dejansko in vsakodnevno na ogled. Zato je včasih smiselno odprodati nekatera dela, ki so bodisi izven koncepta zbirke, bodisi so duplikati ali manjvredni kosi nekega avtorja, bodisi pa so trajno poškodovani in/ali zanje ne muzej ne more več primerno skrbeti. V tem primeru torej pride v poštev odprodaja (ali morda bolje odsvojitev) muzejskih del. Vendar pa morajo biti, vsaj praviloma, dobljena sredstva porabljena v namen nakupa novih muzejskih del oz. dopolnjevanja zbirke.

Je pa seveda še ena možnost, ki smo jo že omenili. Sredstva od odsvojitve določenih muzejskih del gredo lahko tudi v namene financiranja tekočih stroškov muzeja, torej npr. investicij v nove zgradbe oz. prizidke, stroškov dela, skrbi za zbirke, nove razstave ipd. V tem primeru seveda pride do hudega konflikta, ki ponavadi izbruhne tako v muzejski sferi kot širši javnosti. Navadno namreč velja, da so muzeji bodisi javne bodisi nevladne organizacije (tudi v ZDA). To pa pomeni, da jih s svojimi sredstvi financirajo davkoplačevalci (v primeru nevladnih organizacij to velja zaradi njihovega privilegiranega davčnega statusa). To pomeni, da morajo muzeji, če čisto nič drugega vsaj vprašati javnost v primeru prodaje del, zlasti ko gre za kakšno od bolj znanih in v lokalni javnosti cenjenih del. V nasprotnem lahko mirno trdimo, da gre za zlorabo zaupanja, da o tem, da so navadno (denimo v ZDA) dela muzejem donirali določeni posamezniki ali organizacije, ki gotovo niso želeli videti svojih del čez nekaj desetletij v rokah kakega (drugega) privatnega zbiratelja, in so dela dali namensko določenemu muzeju, da so tam razstavljena, sploh ne govorimo. Naprimer, da bi Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki dela in zbirke, ki ji jih zaupajo sodobni slovenski kiparji, odprodala v namen denimo obnove kake dodatne galerije ali popravila oz. restavriranja načetih javnih kipov v kraju. Bi vam bilo vseeno? Bi kiparjem bilo vseeno?

No, Američanom ni vseeno. Poglejmo tri zanimive zgodbe treh ameriških primerov deaccessioninga, vse tri s slabimi posledicami za muzeje same.

Prva je fundacija Barnes (angl. Barnes Foundation). Leta 1922 jo je ustanovil dr. Albert C. Barnes v mestu Merion v Pennsylvanii. Fundacija dr. Barnesa obsega eno najpopolnejših in zanimivejših umetniških zbirk v ZDA, in vključuje številne postimpresionistične in zgodnje moderne avtorje. Ko je Barnes ustanavljal zbirko, je določil vrsto omejitev glede njenega upravljanja in delovanja same fundacije. Fundacija zato dolgo ni mogla opravljati potrebnega zbiranja sredstev s sodobnimi metodami fundraisinga, in še nekaterih drugih finančno potrebnih dejavnosti. To jo je pripeljalo leta 1991 na rob bankrota. V ta namen je institucija zaprosila sodišče, da bi vsaj začasno lahko zaobšla Barnesove omejitve in izdala nov katalog, zaračunavala višjo vstopnino (ki je bila v tem času 1 $) in izvajala vzdrževalna dela na muzejski stavbi. Poleg tega je želela odsvojiti 15 del iz svoje zbirke.

Številni so se posegu uprli. Tako je npr. združenje ameriških muzejskih direktorjev (AAMD) v sodelovanju s skupino, imenovano Prijatelji Barnesove fundacije javno nasprotovalo tem posegom. AAMD je objavilo tudi pismo, kjer je izrazilo zahtevo, da se sredstva zbrana iz naslova deaccessioninga uporabijo zgolj za nakup novih del oz. upravljanje same zbirke. ‘Prijatelji’ Barnesove fundacije pa so napisali peticijo, v kateri so izrazili ogorčenje nad dejanjem, ki mu v ameriški muzejski zgodovini ni para.

Zaradi številnih nasprotovanj, se je fundacija v razglasu 11. julija 1991 odrekla prodaji slik, ‘ker je naraščajoča javna polemika in negativna propaganda dovoljšen pokazatelj učinkov, ki bi jih takšno sicer razumsko zelo pretehtano in utemeljeno dejanje povzročilo v muzejskem svetu in širši javnosti, ter hkrati povzročilo tudi veliko škodo instituciji’. Fundacija je ob tem objavila tudi namero, da bo preučila druge obstoječe poti za zbiranje sredstev.

Drugi dve zgodbi sta bolj svežega datuma. Prva je zelo razvpita zgodba newyorške Narodne akademije (The National Academy Museum and School of Fine Arts). Institucija, ki je ena najuglednejših v tem delu ZDA, in ima eno najboljših zbirk ameriške umetnosti nasploh, je bila ustanovljena leta 1825 z namenom ‘promovirati lepe umetnosti v ZDA prek izobraževanja in predstavljanja del’. Institucija opravlja trojno vlogo: je članska organizacija umetnikov, šola za lepe umetnosti, ter muzej. Vodijo jo sami člani, ‘akademiki’, ki vodstvo (upravni odbor) izvolijo iz svojih vrst.

V začetku meseca decembra 2008 je prišla v javnost vest, da je akademija pred nekaj dnevi odprodala dve deli iz svoje zbirke, da bi krila stroške programa, delovanja, zbiranja sredstev in prenove galerijskih prostorov. Prodani sliki, “Scene on the Magdalene” Frederica Edwina Churcha in “Mt. Mansfield” Sanforda Robinsona Gifforda, je dražbena hiša Sotheby’s prodala za 27 milijonov $. Prodaja je sovpadla z menjavo na direktorskem mestu, ki ga je zasedla Carmine Branagan, brez kakršnih koli poprejšnjih izkušenj v muzejskem svetu. Branaganova pa je takoj opazila velik deficit institucije, ki je v samo v preteklem letu znašal milijon zelencev. Akademija je zato vedno bolj klestila svoje denarne rezerve. Potrebno je tudi omeniti, da so podobne situacije v tej instituciji že nastajale, tako je že prihajalo do odsvojevanja del v devetdesetih.

Na mizi članov Akademije se je tako najprej znašel predlog selitve na drugo, cenejšo lokacijo v predmestje New Yorka. Predlog je bil zavrnjen. Člani pa so z veliko večino (181:2) izglasovali predlog prodaje omenjenih dveh slik, z dodatno možnostjo prodaje še dveh del, če bi to bilo potrebno.

Potrebno je omeniti, da ni bilo nobenih pravnih zadržkov pri prodaji. Se pa je Branaganova zavedla, da morda vse le ne bo šlo tako gladko, zato je umaknila članstvo Akademije v združenju ameriških muzejev (AAM) in muzejskih direktorjev (AAMD). Kljub temu je kazen sledila kmalu: združenje AAMD je poslalo pismo vsem svojim stodevetdesetim članom, kjer je obtožilo Akademijo kršitve najosnovnejših načel organizacije, ter zahtevalo od članic, da takoj prekinejo vse odnose z Akademijo in zahtevajo nazaj vsa posojena dela. Poleg tega so se člani AAMD uprli tudi skozi medije, in pričeli javno ščuvati proti Akademiji. Sledeč protestom je newyorški senator Richard Brodsky pripravil predlog zakonodaje, ki bo v državi New York enkrat za vselej prepovedala odsvojevanje muzejskih del.

Carmine Branagan se je reperkusij zavedla pozno. V času ko to pišem sicer ne vem točnega stanja, vendar se je že v začetku 2009 Branaganova sestala z enim vodilnih pri AAMD, kjer so sklenili, da bo odslej Akademija pod bolj budnim očesom združenja, ter da se prekliče morebitna prodaja dveh dodatnih slik. Kljub temu ostaja nad Akademijo še vedno slab prizvok, in še vedno grožnja nadaljnjega ukrepanja ob morebitni ponovitvi podobnih dejanj. Nekakšna pogojna kazen, bi torej lahko rekli.

Zadnji, tretji primer, je Rose Art Museum univerze Brandeis v zvezni državi Massachusetts. Muzej nima tako dolge tradicije kot prej obravnavani ustanovi, saj je bil ustanovljen leta 1961, trinajst let po ustanovitvi Brandeisove univerze. Do leta 2008 je muzej deloval finančno stabilno, in ni kazalo, da bi se lahko pojavili kakršni koli problemi. Kot šok je zato udarila novica konec januarja 2009, da bo univerza zaprla muzej in prodala vsa njegova dela na dražbi, s čimer bo financirala svoj nadaljnji obstoj in delovanje. Rektor univerze Jehuda Reinharz je z žalostjo ugotovil, da so to pač težki časi, in da je vse, kar lahko stori, da ravna v najboljšem interesu univerze in njenih študentov. Zaradi finančne recesije je rezervni sklad univerze padel za 25 %, veliko večjih donatorjev pa je najavilo svoj umik iz financiranja ustanove. Poleg tega se je univerza znašla v 10 milijonskem deficitu, zato je najavila namero, da Rose Art Museum spremeni v izobraževalni center z galerijo in likovnim studiom. Podobno kot v primeru Akademije je tudi Rose Art imel že izkušnje z deaccessioningom, leta 1991 je namreč na dražbi prodal 11 del v vrednosti 3.65 milijona zelencev.

Po razglasitvi Reinharzove odločitve je počilo. Muzejski direktor Michael Rush je povedal, da z odločitvijo sploh ni bil seznanjen. Nastal je velik medijski pomp, podporniki muzeja pa so najavili, da že iščejo poti, kako odločitev univerze preprečiti. Študentje so začeli pripravljati demonstracije. Alumni univerze so se prav tako javno zgražali. Uprli so se tudi ameriški muzejski delavci in direktorji. Še posebej veliko je bilo razočaranje med donatorji, glavna donatorica zbirke, ki je zbirko podedovala od pokojnega moža, je Reinharzu povedala, da se počuti, kot bi ji mož ponovno, še drugič umrl. Nekateri donatorji so zahtevali dela nazaj. Odločitev je dobila odmev tudi v javnih institucijah, massachuseški državni tožilec je napovedal preiskavo primera. Kot navadno je svojo obsodbo podalo tudi združenje AAMD.

Dva dni po odločitvi je univerza le spremenila svoje stališče in najavila, da bo odprodala le nekaj del. V času ko pišem, nimam novih podatkov o stanju v muzeju, njegova usoda je torej še vedno neznana. Je pa novica gotovo to, da je končno odstopil nepriljubljeni Jehuda Reinharz, univerzo torej od 1. januarja 2011 vodi Frederick M. Lawrence.

Kaj povedati za konec? Tema, o kateri pišem, je tudi predmet moje disertacije, zato sem si dovolil biti malce daljši. Zanimivo je, da o deaccessioningu ne razmišljajo le ameriški muzeji, znanka iz Nemčije me je opozorila na tale primer nemškega Weserburga: http://www.taz.de/1/nord/bremen/artikel/1/millionen-fuer-die-weserburg/. Morda obstaja še kakšen evropski primer.

Ali je torej upravičeno muzejska dela odprodajati, odsvojiti, v primeru da gre za preživetje muzeja? Problem gotovo ni le moralni, gre tudi za ekonomsko dimenzijo. V razmerju muzejski direktor/javnost gre za klasično razmerje principala in agenta (principal je v tem primeru seveda javnost). Gre torej za to, da moramo preprečiti muzejskim direktorjem nesmotrne prodaje muzejskih del v primerih, ko lahko uporabijo druga sredstva in predvsem preprečijo finančno krizo muzeja že bistveno pred razmišljanji o deaccessioningu. Če jim torej dovolimo deaccessioning, jih postavimo v položaj moralnega tveganja/hazarda: gre za ekonomski problem, ko ima agent več informacij od principala in obstajajo nekatera njegova dejanja, ki jih principal stežka nadzoruje. Kaj storiti v tem primeru, zaenkrat še težko svetujem, je pa gotovo res, da po eni strani vprašanje odpira zelo veliko razmislekov o muzejskem delu, po drugi strani pa tudi številne paralele z nastalo ekonomsko krizo, do katere je prišlo prav zaradi preslabega nadzora nad delom managerjev, direktorjev, finančnih institucij. Kaj torej storiti in katere mehanizme vpeljati za boljši nadzor, ni enostavno vprašanje. Je pa jasno, da moramo v to kislo jabolko ekonomskih premišljanj hočeš-nočeš čimprej ugrizniti.

  • Share/Bookmark

3.08.2010

Tretji/prvi strašni: prevod intervjuja z Niklasom Luhmannom

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 3.08.2010

Svojo udeležbo v boju strašnih (http://andee.blog.siol.net/2010/07/28/malo-za-salo-malo-zares-trojica-strasnih-sz-ar-nl/comment-page-1/#comment-1641) prepuščam temu prispevku, in prevodu intervjuja z Niklasom Luhmannom, vsaj po mojem enemu od tistih mislecev, ki si (po mojem mnenju morda najbolj od teh treh) zasluži resno obravnavo, bistveno resnejšo, kot mu jo zaradi težke razumljivosti njegovih besedil namenjajo izven nemškega prostora. Zato spodaj še enkrat videa z intervjujem in predvsem prevod povedanega. Ker je bil prevod narejen bolj na hitro, se opravičujem za kak lapsus. Intervju je iz leta 1973.

————–
YouTube slika preogleda

VPR: Profesor Luhmann, v svojih številnih publikacijah ste predstavili zelo zapletene prispevke k vseobsegajoči sistemski teoriji družbe. Prosil bi vas torej, če bi se poskusili v kratkem pogovoru osredotočiti na predstavitev, kaj po vašem mnenju sistemska teorija je in kaj nam prinaša. Seveda se bomo morali osredotočiti na nekaj iztočnic, vendar ali bi lahko vseeno poskusili na kratko predstaviti temeljne pojme in probleme vaše teorije?

NL: Bom poskusil. Vsaka sodobna sistemska teorija prične pri diferenci sistem/okolje. V domeni družbenega se nahajajo številni socialni sistemi, npr. družine, šole, politične stranke, podjetja, pravo in sodišča, itd. Okolje teh sistemov pa je tisto vedno drugo, okolje torej ni zgolj naravno okolje, pač pa tudi množica konkretnih ljudi z njihovimi raznolikimi osebnostmi, in navsezadnje vsi od obravnavanega sistema različni, preostali socialni sistemi. S pomočjo tega razlikovanja, torej med sistemom in okoljem, lahko analiziramo na kakšen način se socialni sistemi (enako pa velja tudi za psihične sisteme) spreminjajo v razmerju do njihovega okolja. Do okolja, ki se s svoje strani prav tako nenehno spreminja.

VPR: Ali ne nastanejo tu prvi problemi vaše teorije, namreč ali lahko potem, ko se sistem in okolje vseskozi spreminjata, enoznačno govorimo o mejah sistema?

NL: Da, to je možno, ker so takšne meje definirane s strani sistema samega. Kar pomeni, da teh sistemov ne konstruira znanost, pač pa jih določajo in odrejajo delujoči posamezniki. Ti vedo torej npr. ali vozijo po cesti, ali igrajo partijo kart, ali se udeležujejo volitev, ali so med delom v pisarni ali pa so morda z družino pri večerji. Vsakokrat pa se nanašajo na določene meje sistema, jih odrejajo in poznajo, vedo torej kaj je možno in kaj ne.

VPR: In kako potem pride do spreminjanja meja takšnih sistemov?

NL: To je mogoče zgolj tako, da se delujoči nanašajo na ustrezno diferenco sistem/okolje. Tako vsi poznamo razliko med družino in šolo. Prav to poznavanje nam omogoča nekatera premikanja sistema in njegovih mej, ter nenehno prilagajanje in spreminjanje. Tukaj denimo v smislu, da je v interesu staršev, da nadzorujejo šolsko uspešnost svojih otrok, tudi za ceno družinskega miru, in s tem razbremenijo šolski sistem in prispevajo k možnostim za boljše delo učiteljev.

VPR: To nas vodi k pojmu sistemske kompleksnosti, ki je eden temeljnih pojmov vaše teorije. S kompleksnostjo označujete dejstvo, da ima svet okoli nas vedno na razpolago več možnosti, kot pa posamezni sistemi v njem. Ena od funkcij sistemov je torej redukcija kompleksnosti. Kakšen pomen ima torej ta pogosto citiran pojem redukcije kompleksnosti v sistemski teoriji?

NL: Redukcija kompleksnosti je preprosto prepogoj za delovanje in doživljanje. Nihče ne more vsega hkrati doživeti ali početi. Vedno je torej potrebno nekaj izvzeti, izključiti. Prav to doseže sistemska gradnja, torej to, o čemer govorim, ko pravim, da vemo, kadar vozimo po cesti ali igramo karte. Pojem kompleksnosti torej omogoča primerjavo med sistemom in okoljem, nekakšno teoretsko premostitev te diference. Vedno lahko rečemo, da je okolje kompleksnejše od sistema samega, in na podlagi tega lahko raziskujemo, kako se različni sistemi in različni družbeni dogodki orientirajo v razmerju do diference sistem/okolje.

VPR: Ta proces prilagajanja sistema na kompleksnost okolja vodi torej k vedno kompleksnejši družbi, k vedno kompleksnejšemu vseobsegajočemu sistemu družbe, torej takšnemu, kjer je vedno več možnosti za delovanje in doživljanje. Sistemska teorija pa si na tem mestu prilasti pravico, da o naši današnji visoko kompleksni družbi daje edino možne in pravilne odgovore…

NL: Tu vas moram popraviti. Edino pravilne… Noben znanstvenik si ne more prilastiti pravice, da bi njegove teorije bile edino možne in veljavne. Gre nam le za to, da se sistemska teorija lahko uporabi na katerem koli izseku socialnega, je torej univerzalno uporabna. S tem ne izključujemo, da se mora plastiti na različnih nivojih in upoštevati različne možnosti diferenciranja. Vendar nam prav pojem sistema nudi to prednost, da sisteme razumemo na zelo raznolike načine, in lahko znotraj celovitih sistemov npr. znotraj celotnih družb ponovimo, nadaljujemo sistemsko analizo  za posamezne podsisteme. Splošna sistemska teorija si torej ‘prilašča’ edino pravico, da jo je možno uporabiti za/na vse elemente socialnega, npr. na partijo kart ali na intervju, kot ga imava midva zdajle. Uporaba na vseobsegajoči sistem družbe, ki vsebuje vse medčloveške odnose, se tako pokaže le kot poseben primer, ki zato zahteva tudi posebne analitske instrumente. Verjetno je to tudi najpomembnejši tovrsten ‘poseben primer’ in tudi preskusni kamen univerzalne uporabnosti sistemske teorije, kajti kolikor kompleksnejši je primer, toliko težja postane seveda teoretska analiza.

YouTube slika preogleda

VPR: Katere so torej v okviru sistemske teorije tipične značilnosti sodobne družbe?

NL: Za sodobne, moderne družbe je značilno, da je v nasprotju z arhaičnimi in zgodnjimi visokimi kulturami, osrednji princip diferenciacije funkcionalni. To pomeni, da so podsistemi zgrajeni z ozirom na posamezne, različne perspektive, torej ne kot družina poleg družine, vas poleg vasi, temveč so, kot politika na eni strani, gospodarstvo na drugi, raziskovanje, obrambne sile, izobraževalni sistem, orientirani kot posebni podsistemi oz. osredotočeni na specifične funkcije. In moderne družbe se razlikujejo od preteklih po globini in ostrini, s katero se pojavi takšna funkcionalna diferenciacija.

VPR: V tej povezavi vi tudi poudarjate, da moramo na novo formulirati jezik znanosti, in potrebo po ustreznem pojmovanju teh novih oblik družbenih sistemov. Pravite, da je potrebno pojme, kot sta razum in resnica, ki sta po navadi razumljena/razumljiva sama po sebi, v modernih družbah definirati in pojmovati na nov, funkcionalen način. Kaj to pomeni v luči sistemske teorije in kakšne posledice to prinaša?

NL: Da, ta dva in še nekateri drugi pojmi so označbe, katerih čas leži daleč nazaj v družbenem razvoju. Starejše družbe in družbeni sistemi so imeli bistveno bolj neposreden pristop k realnosti, bistveno bolj neposreden odnos do možnosti človeškega spoznanja družbene realnosti, v nekem precej jasnejšem religioznem kozmosu. Zatorej si je bilo tam tudi lažje predstavljati, da resničnost oz. realiteta leži v človeškem razumu in ima v bistvu svoj prostor v glavah ljudi, ki to realnost spoznavajo. V sodobni visoko kompleksni družbi je ta trditev postala preprosto nerealistična, predstavlja se jo kot moralni mitos ali kot utemeljitev logičnih teorij. Meni pa se zdi, da mora biti sodobni družbi ustrezajoča teorija resničnosti formulirana na precej višjem, abstraktnem nivoju.

VPR: S tem pridemo do problemov, ki jih je izpostavila znana razprava med vami in Juergenom Habermasom, da razumnost ni zgolj v izvajanju strukturno posredovanih zahtev, oblikovanih v pravila obnašanja, ki so v sistemu potem nadzorovana in sankcionirana. Ali to nasprotje ne pomeni potem, kot trdijo vaši kritiki, da se sistemska teorija odreka vsake sposobnosti reči in presojati neka dejanja in družbene sisteme kot razumne ali nerazumne, upravičene ali neupravičene, da se torej s tem izmakne odgovornosti, kdo in s kakšnim namenom uporablja ali zlorablja to teorijo, kot se naprimer odreče tudi možnosti označiti nek sistem za demokratičen ali fašističen. Zato, ker sistemska teorija za takšna vrednotenja ne ponuja nobenih enoznačnih stališč, ker torej analizira vse zgolj z vidika, na kakšen način se sistemi stabilizirajo in ostajajo zmožni izvrševati svoje funkcije, se tako s takšne perspektive lahko upravičijo tudi politični umori, preganjanje in teror…

NL: Menim, da se takšna kritika, ki se vseskozi ponavlja, formulira preveč pavšalno. Potrebno je razlikovati dvoje: po eni strani drži, da sistemska teorija ne izhaja iz nikakršnih vnaprej danih naravnih ali moralnih absolutov, kriterijev ali instanc, pač pa sprejema, da se vsi družbeni kriteriji in lestvice razumejo in formulirajo iz družbe same, in se kot nekakšna abstrakcija vpišejo na njen lasten horizont. Ker se vse to tudi spreminja z družbenim razvojem, s tem pridobimo večje in globlje možnosti perspektiv in analiz, ki jih perspektive zgoraj omenjenih ‘absolutov’ ne nudijo, še več, te, naše analize pokažejo, kakšne posledice imajo sistemske usmeritve v smer npr. terorja, torej v smeri določene politične opcije ali strani, kot tudi v smeri drugih, drugačnih političnih opredelitev in smernic. Enako lahko govorimo tudi glede akumulacije kapitala, socializacije v smeri bolj civiliziranega obnašanja, ali npr. pravnih instrumentov. To torej pomeni, da je sistemska teorija politično ‘uporabna’ v smislu, da določene posledice nekih ekstremnih dejanj v politiki kritizira, kaže, razkriva, predeluje.

VPR: Ali vendarle ne leži v tem neka neopredeljenost, neodločenost do političnih vprašanj, ki dopušča, da se spoznanja sistemske teorije lahko uporabljajo za različne politične cilje? Torej tudi za vzdrževanje, upravljanje in stabiliziranje določene sheme gospostva, torej kot nova ideologija tehnokratske družbe?

NL: Torej, sistemska teorija res ne vsebuje nikakšnih imanentnih preprek proti politični uporabi, proti uporabi in zlorabi. Kako pa naj bi bile takšne prepreke videti? Nadzor nad politiko, in vprašanja, ali bi morali neko vladavino stabilizirati ali destabilizirati (kar se vsaj zame vedno postavlja kot znanstveno dvomljivo), morajo biti predelana znotraj samega političnega podsistema, v zelo konkretnem smislu. Znanstveniki preprosto ne moremo vsak dan biti v Bonnu…

VPR: Profesor Luhmann, za konec, katerih kritik vaše sistemske teorije se najbolj bojite?

NL: Bedastih.

  • Share/Bookmark

28.07.2010

Trojica strašnih

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 28.07.2010

Kot nekakšen počasen sklep debat ob zapisu o komunizmu, objavljam nekaj videov, tri intervjuje (oz. predavanja) s tremi misleci, o katerih se nikoli ne zedinimo… Torej: Slavoj Žižek, Ayn Rand, Niklas Luhmann:

SLAVOJ ŽIŽEK:
YouTube slika preogleda

AYN RAND:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

NIKLAS LUHMANN:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

29.06.2010

Kratek, ne preveč kritičen komentar h konferenci o ideji komunizma

Zapisano pod: Kulturologija, Politične 'analize' — andee - 29.06.2010

Kot že v navadi, bom kratko pokomentiral tole: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/ideja-komunizma-ki-ne-sme-preiti-v-nasilje/233631. Ideja komunizma. Hmm…, bi dejal moj profesor makroekonomije. Nikakor je ne gre odpraviti enoznačno, čeprav pa drži, da jo velja odpraviti. Vendar s podobnim načinom razmišljanja, kot ga opisujejo mediji z zgornje konference, pa jo morda celo velja poskusiti misliti. Torej z razmišljanjem (!) o ukinitvi države, torej ne s postavljanjem države kot alternative trgu (kar sicer klasično ponuja socializem). Vsi socialistični, planski modeli, so namreč temeljili na omnipotentni, središčni vlogi države, na modelu neizmuzljivega paternalizma. Na modelu matere, ki svoji čredi otrok/ovčic varno striže peruti, da ne bi gledali v svet brez njene pomoči. Morda pa gre drugače, morda ni potrebno videti sistemske zgradbe sveta niti skozi oči trga in niti skozi oči države. Morda (čeprav sam zaenkrat res lahko rečem samo morda, ker njene misli še ne poznam dovolj) pa nam Lin Ostrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Elinor_Ostrom) lahko ponudi kakšno olajševalno izhodišče. In morda imajo na veliko spremembo celo misleci na podobnih konferencah kakšen raison-d’-etre za svoje kritike kapitalizma. Z običajno izjemo Žižka seveda, ki bi očitno res rad povratek k Leninu in Stalinu, in ga kot kaže vendarle uspešno krotijo in brzdajo. Samo na naših proslavah mu še dajemo osrednje mesto – morda pa zato, ker ga, kot številne druge mislece, povsem narobe razumemo?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |