V krizi smisla tiči misel






         

22.12.2016

O klestenju proračunov za kulturo v državah EU – resnica ali mit?

Spodnje je kratek povzetek našega prispevka, povabljenega in sprejetega v objavo v tematski številki o kulturni ekonomiki španske SSCI revije Hacienda Pública Española / Review of Public Economics. Naslov prispevka: The Tale of the Cuts and Raises: Public Budgets for Culture in European Countries During the Financial Crisis, soavtorja: dr. Marilena Vecco, dr. Ákos Tóth.

Prispevek prikazuje gibanja javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize v 28 državah EU in Norveški, državah, za katere so analizo omogočili podatki COFOG, dostopni v letih 1990-2015.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki smo jo takrat pripravili v soavtorstvu z dr. Vesno Čopič, Pétrom Inkeijem in dr. Anito Kangas. Takratna študija je verjetno prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno prvih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je še leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem”. Zamisel takratne študije za EK je bila prav narediti prvo takšno analizo.

Med takratnimi soavtorji sta bila v nasprotju dva glavna koncepta: Inkeijev – Péter je zagovornik deskriptivnih analiz, za takratno študijo pa je pripravil lep graf, ob katerem še danes zavzdihnejo soavtorji/ce; in moj, ki je zagovarjal ekonometrični pristop, ki bi šel v “drobovje” podatkov. V takratni analizi smo združili oba, sam sem predstavil nekaj res bazične linearne panelne ekonometrije in skupinjenja, ostali pa pregled po državah EU.

Vendar si več lahko prebere vsak sam. Glavni namen tega kratkega prispevka je nekje drugje. Prek Budapest Observatory Péter še vedno vsako leto lansira isti “lepi graf”, za leto 2014 ga najdete tukaj, za leto 2015 tukaj, za leto 2016 pa tukaj. Podoben graf smo v članku reproducirali tudi mi, prikazan je v slikici pod tem odstavkom. Kot piše v prispevku glede leta 2014: “Last summer we showed how abruptly central governments cut cultural expenditure after 2008, and that local governments, on the other hand, did not follow suit.” Osrednji moto: v času gospodarske krize so bili rezi v javne proračune za kulturo prisotni tout court, vsepovsod, vsaj ko gledamo državno raven. Péter tudi trdi, da na lokalni ravni tega ni bilo videti.

Ena glavnih ugotovitev našega članka za Hacienda Pública Española je ravno ovrženje takšnih lepih grafov. Slednji imajo (najmanj) dva velika problema, vezana na to, da se preprosto seštejejo vse države vključene v analizo: a) to predpostavlja, da so se države odzivale enako ali vsaj zelo podobno in da jih zato lahko seštevamo kot jabolko in jabolko, in ne denimo kot jabolko in oreh (kar bolj ustreza resnici…); b) to pozablja tudi, da so države med seboj močno različne tudi po velikosti – če denimo Malta in Luksemburg nista poznala rezov v javne proračune za kulturo, who cares… glavno, da sta jih veliki Velika Britanija in Nizozemska.

Dejansko pa podatki pokažejo povsem drugo zgodbo, čeprav, zanimivo, v povprečju nek gro teh trditev vseeno zdrži: v povprečju rezultati dinamičnih panelnih modelov dejansko pokažejo, da so v času gospodarske krize proračuni za kulturo padali, in to tako na državni kot lokalni ravni. O tem malce več kasneje.

Kakšna je torej ta druga zgodba? Jah, države so se na gospodarsko krizo odzivale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki. Države pa lahko v grobem ločimo na pet skupin.

Najprej, “cutterji”. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija, države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problem in bile večina od njih pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). K tem državam dodamo še Ciper in Slovenijo, ki sta obe prav tako doživeli velike javnofinančne »pretrese« v času gospodarske krize, pa tudi Češko republiko zaradi podobnih gibanj v javnih proračunih za kulturo v času gospodarske krize. Za vse te države so značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Drugič, “prav tako cutterji, vendar iz drugih razlogov”: Nizozemska in Velika Britanija, ki sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času. Prej bi lahko v zvezi s tem govorili o problemih v »zgodbi« ekonomskih učinkov kulture (glej denimo Mermiri, 2010a; b; 2011; Brabazon, 2015; Srakar, 2010), ki je bila zelo močno prisotna prav v omenjenih dveh državah.

Tretjič, “vzhodnoevropski “vztrajniki” “: Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, kjer ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja smo pripisali dvem možnim vzrokom: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto. To skupino smo ločili od zahodnoevropskih držav s podobnimi gibanji na osnovi ugotovitev raziskave o kulturnem indeksu (Srakar, Verbič in Čopič, 2015), ki je pokazala na jasne razlike med zahodno- in vzhodno-evropskim modelom glede ekonomskega in socialnega stanja kulture.

Četrtič, “zahodnoevropski “vztrajniki” “: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, kjer prav tako kot v tretji skupini ne najdemo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

In, naposled, petič, “baltske države”: Estonija, Latvija in Litva, ki jo posebej razlikujemo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

Kaj je nauk te ločitve na skupine? Da v času gospodarske krize velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine) niti, ko posebej gledamo centralne, državne proračune za kulturo. Takšne države so v obdobju 2009-2014 zagotovo bile vsaj Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška, Švedska, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška. 16 izmed 29 vključenih držav… Več kot polovica. Od kod torej zgodba, ki se prodaja v svetovni javnosti, da so proračuni za kulturo padali vsevprek in v splošnem? Žal vsaj podatki Eurostata oz. COFOG do leta 2014 ne potrdijo tega. Priznam, da še nisem naredil analize tudi s podatki do 2015. Morda pa ti spremenijo kaj, čeprav osnovna ugotovitev skoraj zagotovo zdrži.

Kaj pa o razmerju med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do učinka endogenosti, saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. V ta namen smo uporabili nekaj panelnih VAR modelov in analizo Grangerjeve vzročnosti, tega dela analize sicer v članku za to revijo še ni.

Kaj torej pokažejo rezultati? Najprej, ugotovitev, ki se slika skozi celotno delo na analizi tega problema je, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, bo višanje centralnega proračuna za kulturo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Lepa slikica spodaj to ponazori, gre za t.i. funkcije odziva na impulze (angl. impulse response functions) ter dekompozicijo variance. Na levi strani je odziv v višini lokalnega proračuna na spremembe v centralnem (upoštevali smo tudi kontrolne spremenljivke s preprosto metodo, ki jo je v email komunikaciji svetovala Inessa Love s Svetovne banke, avtorica enega od programov za panelne VAR modele: najprej smo naredili preprosto regresijo odvisnih na kontrolne spremenljivke, izločili reziduale regresije in v nadaljnjem delu delali le še z reziduali), na desni pa odziv v višini centralnega proračuna na spremembe v lokalnem. Jasno je vidno, da je na levi strani viden šibek (in precej kratkotrajen) pozitiven odziv lokalnega na centralni proračun (ki je bil v nekaterih dodatnih modeliranjih močnejši), na desni pa ni videti prav nobenih vidnih učinkov.

Analiza Grangerjeve vzročnosti, narejena za vsako od vključenih držav je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne. Nekoliko več je v spodnji tabeli.

Kaj nam vse to torej pove? Najprej, zgodba o splošnem rezanju v javne proračune za kulturo v zadnjih letih (o, kako smo mi ubogi…) je žal izmišljotina in je dejanski podatki ne podprejo povsem oz. je potrebno biti pri njeni razlagi zelo previden. Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, številne pa so te proračune celo višale. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo kavzalni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Opozarjam, da je analiza sicer, posebej v zadnjem panelnem VAR in Granger-kavzalnem delu še malce neizdelana in jo bo potrebno še okrepiti, vendar je večina ugotovitev kar precej robustna in smo do podobnih ugotovitev prihajali na istem podatkovnem setu že od začetka dela na tem članku, torej vse od leta 2013, ko je bil prvič predstavljen na delavnici EWACE v Ljubljani.

Upam pa, da bo zanimiva in tudi vam osvetlila marsikaj, kar zadeva zgodbe o javnih proračunih za kulturo, posebej v času gospodarske krize.

Za konec še to – analizo bi bilo pomembno ponoviti tudi za proračune na drugih področjih. Podatki COFOG to več kot omogočajo, analize pa bi osvetlile številne stvari, ki so zdaj zamegljene, nejasne in z veliko premalo empiričnega modeliranja. Upam, da se v kratkem lotimo tudi tega…

  • Share/Bookmark

16.01.2016

Ekonometrične novosti – JEcon, 192: 1

Nekaj novosti – zadnja številka Journal of Econometrics, šest prispevkov, ki so predstavljeni tukaj, z nekaj dodanimi razmisleki o uporabi na področju kulturne ekonomike.

1) Tim Bollerslev, Andrew J. Patton, Rogier Quaedvlieg: “Exploiting the errors: A simple approach for improved volatility forecasting” (članek v celoti najdete tukaj, podobno kot članka pod 2 in 4 bi ga bilo koristno uporabiti pri ekonometrični analizi umetnostnih trgov).

2) Xin Jin, John M. Maheu: “Bayesian semiparametric modeling of realized covariance matrices” (članek v celoti najdete tukaj).

3) Li Gan, Qi Li: “Efficiency of thin and thick markets” (članek v celoti najdete tukaj, fantastično bi bilo search and matching modele uporabiti tudi pri analizi trgov dela v umetnosti, verjetno v kratkem spišem kaj na to temo).

4) Aurore Delaigle, Alexander Meister, Jeroen Rombouts: “Root-T consistent density estimation in GARCH models” (članka v celoti ne najdete na spletu, je pa tam dostopna večina prispevkov prvopodpisane avtorice).

5) H. Peter Boswijk, Giuseppe Cavaliere, Anders Rahbek, A.M. Robert Taylor: “Inference on co-integration parameters in heteroskedastic vector autoregressions” (članek v celoti najdete tukaj, v kulturni ekonomiki bi ga bilo zanimivo uporabiti pri inferenci v razmerju zaposlenosti in javnega financiranja kulture).

6) Seojeong Lee: “Asymptotic refinements of a misspecification-robust bootstrap for GEL estimators” (članek v celoti najdete tukaj, na probleme napačne specifikacije GMM modelov naletite kar pogosto pri uporabi denimo sistemskih GMM cenilk, s katerimi se v kulturni ekonomiki srečate pri analizi dejavnikov, ki vplivajo na javne proračune za kulturo – glej denimo Srakar in Tóth 2013;2014;2015; ali denimo pri ex-post preverjanju ekonomskih učinkov, glej denimo Slabe-Erker in Srakar 2015).

  • Share/Bookmark

26.12.2015

Iz knjige: kointegracija med sredstvi za JZ in NVO?

… ki jo lepo potrdi tale graf spodaj, pa tudi rezultati vseh Johansenovih testov kointegracije. Ko gredo sredstva za javne zavode v kulturi gor, gredo torej za nevladne organizacije dol in obratno. Heh… Dokaj logično sicer, zanimivo pa, da to zdrži nekaj osnovnih testov. In da to pomeni, da se naj NVO-ji bojijo, ko gredo sredstva za JZ gor… Seveda pa vzeti cum grano salis, za statistično korektno ugotovitev je to potrebno najprej še temeljito obdelati in preveriti.

  • Share/Bookmark

12.08.2015

O padanju slovenskega proračuna za kulturo

V zadnjih dneh je kot šok (vendar bolj za tiste, ki stanja niso poznali) udarila novica, da se slovenski proračun za kulturo znižuje še za okrog 20 milijonov EUR. Pustimo zdaj politiko tega, ker bo ta rez pustil globoke posledica za področje kulture, morda celo odnesel ministrico.

Prispevek tega zapisa k debati o slovenskem proračunu za kulturo pa je spodnji graf, uporabljen je bil Hodrick-Prescottov (HP) filter, z parametrom lambda=6.25. Ključno sporočilo grafa je verjetno, da so rezi v kulturo postali nekaj običajnega in po letu 2013 niso več zgolj posledica gospodarske krize. Vprašanje torej ni več, kako izničiti učinke krize, pač pa kako obrniti trend. Slednjega ne podpirajo podatki drugih držav – v času začetka krize in v sedanjem času so nekatere države doživele ostre reze (zanimivo: Velika Britanija, ter seveda države PIIGS – Italija, Španija, Irska, Portugalska), nekatere pa manjše oz. sploh nikakršnih in še kar rastejo (zlasti skandinavske države, tudi Belgija, Francija, v zadnjem času celo Madžarska in Bolgarija, pa Malta, Avstrija, itd.). Govorim o podatkih za sektor »Cultural services«, založništvo in predvajanje radijskih in TV programov nista vključena. Tudi za vse omenjene države smo ponovili postopek – HP filter za generalno in centralno raven javnih financ v kulturi, morda kdaj dodam še vse te rezultate.

Rešitev je torej verjetno res v resnih reformah, ki bi popravile kondicijo sistema in dvignile trendno raven strukturnega proračuna. Tistim, ki vas makroekonometrija zanima bolje, pa zelo priporočam odličen nedaven članek Phillipsa in Jina, kjer sta pokazala, da HP filter ni odporen proti problemom nestacionarnosti časovnih vrst.

  • Share/Bookmark

28.12.2014

David Giles, strukturni prelomi in kino predstave

Dave Giles ima na svojem blogu Econometrics Beat zanimiv, preprost in uporaben članek, kako analizirati strukturne prelome in kointegracijo dveh časovnih vrst, na primeru gibanja števila prebivalcev in števila ovac v Novi Zelandiji.

Sam vas izzivam v naslednje. V temle prispevku sem sam kratko pokazal na osnovna gibanja števila obiskovalcev različnih kulturnih dogodkov, med drugim tudi daljše časovne vrste za obiskovalce kinopredstav. Z običajnimi testi strukturnih prelomov sem sam na hitro določil, da so se v številu obiska kinopredstav zgodili prelomi v naslednjih letih: 1957, 1974, 1990 in 1993. Naloga pa je:

1) ustrezno razložiti, zakaj so nastali prelomi prav v teh letih – kaj se je torej dogajalo v teh letih (in ali so prelomi sploh točno določeni);
2) sledeč izpeljavi Davea Gilesa ugotoviti, ali je bilo to kakorkoli povezano z gibanjem števila prebivalcev Slovenije – ali morda celo s katero drugo makroekonomsko spremenljivko.

Podatkovno bazo števila obiskovalcev kina najdete na tem naslovu (Kinopredstave).

Svoje rešitve in komentarje vam sporočim nekje po praznikih.

Vsem bralcem bloga pa želim uspešno in srečno leto 2015, mnogi pravijo, da bo bolj uspešno od predhodnih, videli bomo, če bo to res, vendar naj se te besede pozlatijo.

  • Share/Bookmark

6.08.2014

Arbeit macht frei

Na večini tegale intenzivno delam v teh dneh.

Economic and social inequality “In the Twenty-First Century”: Do we need a new economic and social theory after Piketty?
(prijavljeno in sprejeto na Slovensko sociološko srečanje 2014 “Ekonomija in družba”)

The article will firstly explore different forms of inequality in Slovenia using datasets from Eurostat, SORS and IMAD, building on the results from existing empirical and theoretical studies on economic and social inequality in Slovenia (e.g. Tomc & Pešec 1986; Stanovnik 1994; Stropnik & Stanovnik 2002; Dragoš & Leskošek 2003; Stanovnik & Verbič 2008; Stanovnik & Verbič 2012). Secondly, using econometric study applying panel data and time series analysis we will try to estimate whether there was a significant rise in economic and social inequality in Slovenia in past decade, what were its main causes and whether this had any relationship to the financial crisis after 2008. In accordance with theses of Thomas Piketty (2014), inequality lies in the very heart of the present crisis of capitalism. On the basis of findings of Piketty’s book, the debate that it spurred and our results for the case of Slovenia we will lastly try to provide and answer whether his general findings are sufficient to search for new macroeconomic and sociological theory that would be able to better explain the reality and possibilities of contemporary economic, political and social systems.

Economic Effects of European Capital of Culture Maribor 2012: An Ex-Post Econometric Verification Approach
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, v procesu prijave na 2014 Barcelona Workshop on Regional and Urban Economics)

Studies of the economic effects of sports, cultural, scientific and other large-scale events are/were being faced with a dilemma. Ex-ante economic impact studies based on Keynesian multiplier methodology have been widely (and correctly) accused of producing wrong and overblown numbers (see e.g. Seaman 1987; Seaman 2006). Corrections have been sought (particularly in environmental and cultural, while in the past years also in the sports economics, see e.g. Johnson, Mondello & Whitehead 2006) in the contingent valuation approach being able to measure use and passive/non-use values. Yet such studies were subject to severe criticisms as well (see e.g. Diamond & Hausman 1994), while on the other hand leaving the question of the macroeconomic effects of large-scale events largely open and unresolved. We, therefore, present an analysis of the economic effects of European Capital of Culture Maribor 2012 which uses a triangulation of methods: an economic impact study using data from visitors questionnaires done on site and multipliers calculated on the basis of latest (2010) release of the national input-output tables; an ex-post econometric verification (using static and dynamic panel data models and difference-in-differences approach) of the economic effects of the event on the private companies revenues, new employment, monthly wages and tourism visits and overnights using monthly based data of Slovenian Statistical Office; and, finally, results of a contingent valuation study done after the event on a larger set of questionnaires. We are able to show that while the multiplier based analysis predicts up to 1000 new employment spaces in the area, the actual effects were very different and the effects on new employment were negligible, if any. Furthermore, in several categories it was not the city of Maribor who profited most from the event but the other partner cities in the project. We conclude by summarising the basics of the method (ex-post econometric verification) that is new in cultural economics and is able to bridge the futile conflict between the impact studies and contingent valuation by answering the right questions (the problem of contingent valuation) in the right way (the problem of impact studies).

Keywords: economic impact, contingent valuation, ex-post econometric verification, treatment effects, European Capitals of Culture, Maribor 2012
JEL classification: R15, L83, Z11

Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorja: Miroslav Verbič, Vesna Čopič

The problems of high-dimensionality frequently occur when using macroeconomic datasets encompassing data for only a limited group of countries. In the article we present the construction of a cultural policy index using datasets of Eurostat’s Cultural Statistics Pocketbooks 2007 and 2011, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe and Eurostat’s COFOG data. The datasets allow us a time perspective over a set of more than 300 variables in 12 domains: general development, cultural heritage, education in culture, cultural employment, internet habits, private expenditure, foreign trade, participation in the arts, special features (ratios of women among artists, ratios of part-time jobs, etc.), public funding, legislation, and public policy system characteristics. Using high-dimensional methods eliminating the outlier influence and constructing robust factor estimates (following e.g. Bai & Li 2012) we construct a robust cultural policy index, showing the level of the quality of cultural policy for the observed 33 European countries in years 2005 and 2009. On the basis of exploratory and confirmatory factor analysis we are able to determine a set of five dimensions on which the quality of cultural policy mainly depends: general development and foreign trade; education and cultural participation; financing; legislation and public policy characteristics; and internet habits. Using clustering analysis we are also able to determine the broader similarities and differences among cultural policy models in Europe. We are able to show the existence of two broadly different groups of countries: Western European; and Eastern and Southern European Countries; with some occasional outliers such as Baltic countries, Cyprus and Slovenia. The clusters were robust over years. In general, this analysis brings a first developed tool to empirically follow the changes in the levels of cultural policy and shows the main key dimensions of the quality of cultural policy on which similar endeavors to form cultural indexes (which were massively appearing in past years, see e.g. a comparison of approaches by Inkei 2014) should be based in future. Also, the clustering of models has important consequences for empirical cultural policy and has to be tested and verified in future studies.

Keywords: high-dimensional models, factor analysis, robust methods, cultural policy index, Eurostat, cultural policy models
JEL classification: C38, C43, C55, Z11, Z18

Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis
(prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorica: Vesna Čopič

In the article we present a Keynesian multiplier analysis of economic effects of sectors of cultural and creative industries vs. sectors related to »core« arts fields. It has become an established claim that cultural and creative industries are among the most prosperous sectors of EU economy and that when we focus on economic effects of culture we therefore have to focus on cultural and creative industries. We try to verify this claim by including the discussion of not only direct sales effects but also indirect and induced economic effects as measured by Keynesian multipliers. We find evidence that supports the prevailing claim, although the evidence is not fully supported in different geographical areas. We also find evidence that cultural sectors in general have larger (macro)economic effects than any other public sector excluding science and research. Finally we show that multipliers for cultural industries are the highest among cultural sectors.

Keywords: cultural and creative industries, core arts, economic effects, input-output analysis, multipliers, European Union

Public budgets for culture in the EU during the financial crisis: an econometric analysis
(prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, povabljeno za objavo v tematski številki španske ekonomske revije v SSCI klasifikaciji)
soavtor: Ákos Tóth

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis(hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous(reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general. We are able to establish several main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

Literature Review on Cultural Governance and Cities
(objavljeno v Kult-ur, http://www.e-revistes.uji.es/index.php/kult-ur/article/view/1253)
soavtorja: Jordi Baltà, Vesna Čopič

In late 2011, the European Commission’s Directorate-General for Education and Culture (DG EAC) asked the European Expert Network on Culture (EENC) to prepare a literature review examining recent academic contributions to the concept of ‘cultural governance’. The resulting document, written by Vesna Čopič and Andrej Srakar, was later used in the preparations for a conference entitled ‘Cultural Governance in a Globalising World: Better Governance for the Cultural and Creative Sector’, held in August 2012 under the Cypriot Presidency of the EU. One of the papers and reports regularly produced by the EENC at the request of DG EAC in order to foster reflection on cultural policies, it was later published online.

The aforementioned literature review analysed over 50 publications published between 2006 and 2011, examining the notion of cultural governance, its implications in cultural policy, relations with the creative sector, the governance of individual cultural institutions and a set of related issues, stressing the manifold uses and implications of the term. Building on that experience, a more specific analysis of cultural governance and its implications for cultural policy in cities has been prepared for this issue of Kult-ur. The article examines a selection of documents included in the previous literature review, with particular emphasis on those which help to further analyse the key terms and which have implications for cultural policy at local level. In addition, some earlier or more recent references have been included, where they helped to put reflections in context and connect them with other relevant contributions.

Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji 2005-2013: analiza z metodo podatkovne ovojnice
Povzetek krajše raziskave

Na področju vrednotenja učinkovitosti institucij v kulturi vlada na področju kulturne ekonomike nekakšna eksplozija študij. Zlasti s pomočjo uporabe neparametrične metode podatkovne ovojnice (DEA oz. Data Envelopment Analysis) je bilo na tem področju pionirsko delo italijanskih kulturnih ekonomistov Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo, ki so v svojem prispevku iz leta 2013 dokazali, da je učinkovitost italijanskih kulturnih destinacij (področje kulturnega oz. dediščinskega turizma) negativno povezana z vpisom na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Njihovemu delu je v letih 2013 in 2014 sledila vrsta podobnih študij, ki so s pomočjo metode DEA (npr. Herrero-Prieto in Gomez-Vega 2014 za področje španskih muzejev; Guccio, Pignataro in Rizzo 2014 za področje italijanskih arhivov) ali metode stohastične analize mejne funkcije (npr. Suominen 2014 za področje finskih gledališč) vrednotile učinkovitosti različnih institucij v kulturi.

Sami bi želeli v raziskavi Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji ovrednotiti učinkovitost javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti s pomočjo omenjene metode DEA.

V ta namen bi zbrali vrsto podatkov o delovanju javnih zavodov v kulturi na področju vse Slovenije (financiranje – podatke smo že pridobili s strani Ministrstva za kulturo RS; število zaposlenih; število prireditev; število premier; število postprodukcij; število obiskovalcev; število prodanih vstopnic; itd.) v časovnem obdobju 2005-2013. Podatke bi nato uporabili v začetni analizi podatkovne ovojnice, ki terja določitev inputov (npr. javna sredstva, število zaposlenih) in outputov (število prireditev, število obiskovalcev, raven prihodkov) in na podlagi tega ovrednotili kateri javni zavodi v kulturi v Sloveniji imajo določene probleme glede učinkovitosti, na katerih področjih (inputih in outputih) se problemi nahajajo, ter kolikšne spremembe v omenjenih inputih in outputih (raven javnih sredstev, raven zaposlenih, število prireditev, itd.) bi bile pri določenem zavodu potrebne za optimalno učinkovitost. Vse to sodi v osnovne rezultate, ki jih ponudi vsaka analiza prek metode DEA.

Poleg navedenega bi naredili še sledeče: 1) primerjalna učinkovitost nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture z uporabo (mikro-, torej podatkov po organizacijah) podatkov SURS, ki so postali dostopni od leta 2012 naprej in je možno do njih dostopati prek aplikacij Varna soba in Oddaljeni dostop; 3) z uporabo podatkov elaborata Asociacije iz leta 2010, kjer je možno tudi povezati podatke o nevladni organizaciji z njenim imenom, pregled problemov glede učinkovitosti (števila zaposlenih, financiranja, števila prireditev in obiskovalcev) na področju konkretnih nevladnih organizacij in predlogov, kaj storiti za izboljšanje le-tega; v kolikor podatki Elaborata ne bodo zadoščali, bomo v ta namen ponovili vprašalnik, ki je bil izveden takrat tudi na podatkih za 2013 in 2014.

Poleg tega bomo primerjali in preverili tudi gibanje učinkovitosti javnega sektorja v kulturi v obdobju 2005-2013, preverili bomo torej splošno slišane pavšalne teze, da so javne institucije neučinkovite, da je v njih veliko rezerv in da so trenutno zgolj veliko breme za javni proračun. Za to bodo dovolj zbrani podatki iz zgoraj opisanih faz raziskave.

Navsezadnje bomo v skladu z metodologijo, uporabljeno v prispevku Cuccia, Guccio, Rizzo (2013) uporabili tudi regresijske modele, da bomo videli kateri zunanji dejavniki (vložki mesta v kulturo, v turizem, splošna dogajanja v mestu oz. v Sloveniji itd.) in kako vplivajo na izračunane učinkovitosti prek metode DEA.

  • Share/Bookmark

28.06.2014

Na montrealskem letališču

Vračam se v Ljubljano po relativno uspešni konferenci ACEI v Montrealu. Kaj reči o vtisih po konferenci?

Najprej, prispevki na konferenci me niso navdušili, da ne rečem še kaj hujšega. Zavedam se, da sem postal že precej podoben nečemu, čemur bi rekli fah idiot, vendar v ekonomskih prispevkih pričakujem ali kakšno pomembno spoznanje ali pa vsaj zanimivo uporabo metodologije, z jasnim teoretskim, matematično-modelskim in empirično-ekonometričnim delom.

Iskreno rečeno sem na konferenci opazil štiri bolj zanimive prispevke (morda sem katerega izpustil, za kar se opravičujem).

Prvič, že prvi dan sem se spoznal s Hasanom Bakhshijem z londonskega think tanka NESTA, ki je na konferenci predstavljal članek, podoben enemu, ki ga je pred kratkim objavil z Davidom Throsbyjem. V prispevku, ki je bil izrazito ekonometrično obarvan, sta s kolegom ekonometrikom z NESTE pokazala, da so predstavitve angleškega gledališča pozitivno prispevale k ogledom živih gledaliških predstav v Angliji. Članek je bil izvrstno ekonometrično narejen, Hasan mi je sicer prvi dan obljubljal big data econometrics, ki ga ni bilo prav veliko prisotnega (razen precej obsežnega dataseta prek milijon opazovanj), vseeno pa prispevek, vreden branja.

Drugič, Isidoro Mazza je predstavil “konkurenčen” članek moji doktorski tezi o deaccessioningu, ko smo torej v Di Gaetano & Mazza 2012 in Srakar 2012 v letu 2012 postavili prve matematične modele deaccessioninga, ki (ponovno) postaja kar pomembna tema v kulturni ekonomiki. Sam bom predvidoma v naslednjih dneh v objavo oddal matematično popravljeno in dokončano verzijo mojega članka, tako da bo vsa zgodba dostopna in vidna. Razlike med obema člankoma je v problemu, ki ga obravnavata: Di Gaetano in Mazza sta pokazala, da deaccessioning oz. odsvojitev muzejskih del negativno vpliva na obseg donacij muzejem (grobo rečeno), medtem ko sem sam pokazal, da negativno vpliva na odločitve muzejskih menedžerjev. Mislim in upam, da bo ta zgodba (oba članka) še dobila več epiloga in tudi razprave med drugimi kulturnimi ekonomisti.

Mimogrede, kot stvari kažejo sedaj, bo zagovor moje doktorske teze naposled v septembru ali oktobru, I’ll keep you posted :)

Tretji članek je delo Karola Jana Borowieckega, ki je kot vedno zanimiv in ekonometrično izdelan, govori pa o vplivu emocij skladateljev, kot se kažejo v njihovih pismih, na njihovo produktivnost in blagostanje. Kot vedno priporočam Karolove članke v branje, ekonometrično so ponovno utemeljeni na instrumentalnih spremenljivkah, ki jih bom predstavil v eni (prvi) naslednjih blogovskih delavnic ekonometrije, ker upam, da mi bodo počitnice omogočile nekaj več časa glede tega. Karol je eden večjih mojstrov na področju kulturne ekonomike v iskanju zanimivih instrumentalnih spremenljivk, s katerimi lahko ovrednotimo učinke nekaterih pojavov, ki jih je sicer zaradi težke merljivosti ali zaradi problemov endogenosti težko meriti.

Četrti članek ali članka pa sta neskromno moja oz. soavtorstvo z Akosem Tothom (javni proračuni za kulturo v EU v času velike recesije) in Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič (kulturnopolitični indeks). Zlasti prvi, ki je bil prvič predstavljen lani na delavnici EWACE v Ljubljani, temelji pa na predhodni študiji Vesne Čopič, Petra Inkeija, Anite Kangas in moje malenkosti za evropski parlament (kjer pa je bila ekonometrija še zelo bazična), je doživel za konferenco v Montrealu precejšnje popravke in dopolnila, tako da je sedaj pred koncem. Njegove glavne ugotovitve sem že predstavil v predhodnem zapisu, tako da jih ne bi posebej ponavljal. Oba članka izpostavljam predvsem zaradi tega, ker pomenita začetek raziskovalnega programa makroekonomije in (makro, pa tudi mikro)ekonometrije kulturne politike, ki je zaenkrat še precejšnja tabula rasa v kulturni ekonomiki. Kot rečeno večkrat, kulturni ekonomiki manjka tako rekoč njena polovica, makroekonomska namreč. Tudi o tem bo upam več govora v prihodnjih mesecih, članek o kulturnopolitičnem indeksu bo predstavljen tudi septembra na osrednji konferenci raziskovalcev kulturne politike v nemškem Hildesheimu. Tam bo prvič predstavljena tudi stohastična analiza multiplikatorjev za kulturo ter kulturne in kreativne industrije v državah EU, ki jo pripravljam z Vesno Čopič, vendar tudi o tem več, ko bo res kaj narejenega, kar pa bo moralo biti zelo kmalu.

Na konferenci smo se veliko pogovarjali s profesorji, dejansko vedno bolj ugotavljam, da smo v zadnjih petih letih resnično v Slovenijo privabili tako rekoč vse kar pomembnejšega “leze in gre”. Na konferenci so tako ključne vloge odigrali David Throsby (ki ga v Sloveniji še ni bilo, zelo rad pa bi prišel in čisto možno, da ga v kratkem pripeljem k nam predavat na temo uvajanja satelitskih računov v kulturi, o čemer je predaval v plenarni sekciji na konferenci), Francoise Benhamou (predhodna predsednica ACEI, ki je tudi še ni bilo v okviru mojih konferenc, kar se bomo tudi potrudili popraviti), Juan Prieto Rodriguez (prišel 2013), Victor Fernandez Blanco (prišel 2010), Kathryn Graddy (sedanja odgovorna urednica Journal of Cultural Economics, prišla 2010), Bruce A. Seaman (prišel 2012), Jen Snowball (prišla 2012), Arjo Klamer (sedanji predsednik ACEI, prišel 2010), Ilde Rizzo (verjetna nova predsednica ACEI, prišla 2010), Xavier Castaner (prišel 2012), Roberto Zanola (pretekli predsednik ACEI), Antonello Scorcu in Laura Vici (vsi prišli 2013). Od velikih so na konferenci manjkali: Victor Ginsburgh (prišel v Ljubljano 2010), Bruno S. Frey (prišel 2012 in v že nekajkrat prej na povabilo drugih, predvsem J. Šušteršiča in B. Kovača), Ruth Towse (nam je še ni uspelo pripeljati v Slovenijo, kolikor vem), Michael Rushton (moj doktorski mentor in pretekli odgovorni urednik JCE, predaval prek videa na konferenci v Mariboru 2012), John O’Hagan (prišel 2013) in Victoria Ateca-Amestoy, ki je bila v duhu prisotna že nekajkrat, upam pa, da tudi fizično pride na kak morebitni bodoči dogodek v Slovenijo.

Toliko torej samo v vednost, da boste vedeli, kaj se je v zadnjih letih dogajalo glede tega v Sloveniji in kdo vse je hodil k nam. Iskreno rečeno pa resno razmišljam, da bi v soorganizaciji Univerze v Ljubljani, Univerze v Zagrebu in Univerze v Beogradu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v kratkem pripravili eno od bodočih konferenc ACEI, kar bi lahko močno pomagalo temu področju na območjih bivše Jugoslavije in na področju vzhodne Evrope v splošnem – to bi bila prva osrednja konferenca združenja ACEI v vzhodni Evropi po mojem vedenju.

Iz Montreala torej odhajam precej dobre volje. Občutek sicer je, da me kljub precejšnjemu angažmaju v preteklih letih, da ne rečem že skorajda desetletju, kulturni ekonomisti le stežka pripuščajo v svoje kroge. Velikokrat so občutki precej čudni in slabi, vendar mi zaenkrat še uspeva zdržati v teh krogih. Iskreno rečeno sem tudi sam močno napredoval predvsem na metodološkem področju v preteklih letih in če se ne bo kaj nepredvidenega ponovno pojavilo na moji poti bo verjetno naslednje leto leto eksplozije člankov in objav, tako vsaj čutim trenutno. Ogromno materiala je nastalo predvsem v zadnjih treh letih, ki preprosto mora počasi najti pot v revije, članke in knjige.

Toliko torej, montrealska konferenca je tudi ena prvih, kjer sem našel nekaj časa za ogled mesta in celo za en miren orange juice (po večji količini popitega piva v vseh preteklih dneh…) ob televizijskem ogledu konca tekme Brazilija Čile na letališču v Montrealu. Navijal sem za Čile, ker mi Brazilija nikoli ni bila posebej simpatična reprezentanca (ponavadi navijam za Argentino, videli pa bomo, kaj bo z njimi letos, sam napovedujem, da bodo postali prvaki, vendar mi letos njihova zasedba ni toliko simpatična kot na nekaterih preteklih prvenstvih). Zmagala je Brazilija, torej sem zadel vsaj Nostradamusa, kjer imam zaenkrat približno 75% točk vodilnega, kar je kar v redu. Ljudje na letališču so sodeč po odzivih večinoma navijali za Brazilijo, tako da je bil vsaj nekdo res vesel.

Tako, zaključujem tale zapis, okrog mene je blazna gneča tistih, ki čakajo na predhodni let v Vancouver, sam bom torej končal s pisanjem in jim omogočil še en prost sedež. Veselim pa se že pogovorov v Ljubljani in seveda počitnic, ki so nezadržno in končno tu in mi naposled prinašajo nekaj mira in veselja, pa seveda tudi novega dela. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark

17.06.2014

Public Budgets for Culture in the EU During Financial Crisis: An Econometric Perspective

Tale članek bo drug teden predstavljen v Montrealu na osrednji konferenci združenja kulturnih ekonomistov ACEI.

Tole je angleški povzetek. Ko bo kaj več časa, morda napišem še kaj več na to temo.

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis (hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous (reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general.

We are able to establish three main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget will also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets will have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

P.S.: Powerpoint predstavitev z nekaj najnovejšimi korekcijami in dopolnili najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

27.04.2014

Novosti – junijska številka JEcon

Tukaj je še obljubljena kratka predstavitev tekoče, junijske številke Journal of Econometrics:

- Betina Berghaus, Axel Bucher: Nonparametric tests for tail monotonicity. Avtorja predstavljata nove oblike (neparametričnih) testov za preverjanje “monotonosti v repih” (tail monotonicity), ki je šibkejša oblika odvisnosti med dvema spremenljivkama.
- Geert Mesters, Siem Jan Koopman: Generalized Dynamic Panel Data Models with Random Effects for Cross-Section and Time. Nova metoda, temelječa na metodi največjega verjetja in Monte Carlo simulaciji, za ocenjevanje parametrov v nelinearnih dinamičnih panelnih modelih z časovnimi in enotskimi naključnimi učinki.
- Graham Elliott, Ulrich K. Müller: Pre and Post Break Parameter Inference. Avtorja razvijata novo obliko testov za preverjanje strukturnega preloma v časovnih vrstah, ki bodo imeli optimalno velikost (size; obstoječi testi so “preveliki” oz. oversized) in moč (power) preverjanja.
- Joel Horowitz: Adaptive nonparametric instrumental variables estimation: empirical choice of the regularisation parameter. Tekst, ki temelji na predhodnem delovnem zvezku Cemmap, predstavlja pa metodo za izbiro regularizacijskega parametra pri neparametričnem ocenjevanju modelov instrumentalnih spremenljivk, slednje namreč vodi v določene probleme z zveznostjo regresijske funkcije.
- Lung-fei Lee, Jihai Yu: Efficient GMM estimation of spatial dynamic panel data models with fixed effects. Prispevek z velikega področja sodobne ekonometrije, o katerem na tem blogu še ni bilo veliko govora: prostorski ekonometriji. Prispevek prinaša GMM metodo za ocenjevanje dinamičnih panelnih modelov v prostorski ekonometriji.
- Hanming Fang, Xun Tang: Inference of bidders’ risk attitudes in ascending auctions with endogenous entry. Prispevek temelji na predhodnem NBER prispevku, predstavlja pa nekaj neparametričnih testov za ocenjevanje nagnjenosti k tveganju pri dražiteljih na posebni obliki dražb z endogenim vstopom (na vstop dražiteljev vplivajo informacije, ki jih pridobijo tekom dražbe).

  • Share/Bookmark

26.04.2014

Aprilske novosti – statistika, ekonometrija

Še en mesečni pregled nekaterih novosti na področju statistike in ekonometrije:

1) CEMMAP
- Stéphane Bonhomme, Koen Jochmans, Jean-Marc Robin: Nonparametric spectral-based estimation of latent structures. Nov pristop k identifikaciji modelov analize latentnih struktur (ki so posebej prisotne, ko imamo opravka z multivariatno analizo, modeli strukturnih enačb, itd.).
- Federico Bugni, Ivan Canay, Xiaoxia Shi: Specification tests for partially identified models defined by moment inequalities. Nova verzija lanskoletnega teksta, ki prinaša dva nova ekonometrična testa na področje delno identificiranih (partially identified) modelov, povezanih tudi s polparametrično (semiparametric) statistiko, ki po besedah Elieja Tamerja zaznamuje mikroekonometrične raziskave zadnjih tridesetih let.
- Hyungsik Roger Moon, Matthew Shum, Martin Weidner: Estimation of random coefficients logit demand models with interactive fixed effects. Še ena varianta na temo Berry, Levinson & Pakes pristopa k modeliranju povpraševanja pri preučevanju trgov, ki pristopu omenjenih treh avtorjev (ki je kolikor vem prevladujoč pri modeliranju povpraševanja v sodobni ekonometriji) dodaja “interaktivne stalne učinke (fixed effects)”, torej v panelni model dodaja produkte časovno-specifičnih stalnih učinkov in stalnih učinkov po proizvodih.

2) Journal of Econometrics
izšli sta dve novi številki, tu obdelujemo majsko, v naslednjem prispevku bomo obdelali še junijsko:
- ChongEn Bai, Qi Li, Min Ouyang: Property Taxes and Home Prices: A Tale of Two Cities. Aplikativna študija, ki z ekonometričnega vidika preverja tezo (glej npr. Oates 1969, Rosen & Fullerton 1977, Rosen 1982, Palmon & Smith 1998, Feldman 2010), da višji nepremičninski davek povzroča nižje cene na trgu nepremičnin; članek tezo na primeru 31 kitajskih mest le delno potrdi – v enem primeru (Chongqing) so bili prisotni tudi porasti cen nepremičnin, ki pa jih članek pojasnjuje s spillover prehodi od dražjih k cenejšim nepremičninam (ko se kupci preusmerijo k cenejšim nepremičnimam, se slednjim cena poviša bolj kot se je zaradi višjih stroškov znižala dražjim).
- Sebastian Voß, Rafael Weißbach: A score-test on measurement errors in rating transition times. Nov (score, za razlago glej npr. tale prispevek na mojem blogu) test za modeliranja in opazovanje dogajanja pri ocenah in ratingih s strani bonitetnih agencij.
- Liang Chen, Juan J. Dolado, Jesús Gonzalo: Detecting Big Structural Breaks in Large Factor Models. Članek iz teme, kjer je aktiven tudi naš Igor Masten: velikih faktorskih in faktorsko-razširjenih (factor-augmented; FAR, FAVAR) modelov. Članek prinaša nove teste za detektiranje večjih prelomov v faktorskih parametrih.
- Federico Bassetti, Roberto Casarin, Fabrizio Leisen: Beta-product dependent Pitman–Yor processes for Bayesian inference. Nova oblika t.i. Pittman-Yor procesov, ki lahko pomagajo pri kontroliranju in uporabljanju učinkov “skupinjenja” (clustering) pri analizi časovnih vrst.
- Tore Selland Kleppe, Jun Yu, Hans J. Skaug: Maximum likelihood estimation of partially observed diffusion models. Nov pristop z uporabo metode največjega verjetja k pomembnemu delu sodobne finančne ekonometrike, (delno opazovanih) difuzijskih modelih, ki nam lahko pomagajo npr. pri vrednotenju opcij (glej npr. Black & Scholes 1973).
- Oleg Bondarenko: Variance Trading and Market Price of Variance Risk. Nov pristop k ocenjevanju in vrednotenju variančnih instrumentov v finančni ekonomiki.
- Ying Chen, Linlin Niu: Adaptive dynamic Nelson–Siegel term structure model with applications. Uporaba (dinamičnega) modela faktorske interpolacije Nelson-Siegel pri modeliranju obrestnih mer na finančnih trgih in v makroekonomiji.

3) Dave Giles Econometrics Beat
- omejitve Jarque-Bera testa normalnosti: tukaj
- Pred časom je Jože P. Damijan na svojem blogu pisal o prednostih makroekonometričnega modela, ki ga uporablja ameriški Federal Reserve (ameriška centralna banka). Ekonometrične podrobnosti samega modela so dostopne tukaj, o tem, kako uporabljati model v programskem okolju EViews lahko preberete tudi tale prispevek.
- še nekaj o prihajajočih in poteklih ekonometričnih dogodkih. V aprilu je potekala nova izdaja tekmovanja The Econometric Game, zmagovalec je univerza v Koebenhavnu. Avgusta bo potekal letošnji Lindau kongres ekonomskih ved. Junija bo v Londonu potekala prva svetovna konferenca združenja applied ekonometrikov, istega meseca bo v Minneapolisu tudi severnoameriško srečanje Econometric Society. Sam pa sem bil izbran za predstavitev dveh prispevkov na konferenco EBES v Istanbulu (katere častni gost bo znameniti ekonometrik Cheng Hsiao): na posebni obliki multivariatne analize počivajoči indeks kulturne politike za 33 evropskih držav (soavtorja M. Verbič in V. Čopič) ter popravljena metoda izračuna kalibriranih uteži za raziskovalno infrastrukturno okolje SHARE (samostojen prispevek). Vsekakor bosta torej konec pomladi in poletje še zanimiva in pestra.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |