V krizi smisla tiči misel






         

5.02.2017

(Še ena) letališčna refleksija

Letališče, Frankfurt, razmišljanje na poti domov s konference o staranju prebivalstva (Population Aging) v Pragi. Sprašujem se, kaj pomeni raziskovanje s pomočjo močnejših statističnih in ekonometričnih metod – je sploh čemu namen in čemu. Čeprav bi se komu zdelo, da je nepoznavanje in nerazumevanje statistike značilnost težje merljivih polj, kot je kultura, pa ni tako: vsa polja, ki so prežeta z moralističnimi in lepozvočnimi trditvami o »kakovosti življenja pacientov«, »zgodbah ljudi«, »angažiranih raziskovalcih«, »from words to deeds«, itd. imajo enake probleme. Spomnim se lanskoletne konference o zdravstveni ekonomiki na King’s College London: zveneča lokacija, zaradi druge konference sem ostal le na eni prvih, lastni sekciji. Dobesedno katastrofa, mislim, da štiri prezentacije, poleg moje še tri z tarnanji o pomenu dobrih dejanj za paciente, itd. Potrditev obupne konference je prišla letos, ko so na obvestilo o drugem izdanju kar deževali email odzivi »unsubscribe«. Naprej, konferenca v Atenah o zdravstveni ekonomiki, politiki in managementu pred dvemi leti, zelo podobno, bolje rečeno, zelo heterogeno – nekaj zanimivih, nekaj pa tudi dobesedno absurdnih prispevkov, kjer je nekdo predstavil uvod in metodologijo, potem pa še (pričakovane) zaključke – hm, sekcijo z rezultati je izpustil (?).

V vsakem primeru. S prihodom big data postaja razkorak med članki z uporabo resnejših statističnih metod in tistih, ki tega sploh nimajo ali imajo le deskriptivne statistike, vedno večji. Sam imam zelo rad tudi teoretske članke ali članke z uporabo kvalitativne metodologije, vendar so oboji pred velikim preizkusom: morajo biti seveda resnično vrhunski, pregledati in resno premisliti vso literaturo, ki obstaja na področju, napraviti resen korak naprej, predstaviti kako novo spoznanje, model, povezavo s kakšnim področjem, kjer tega doslej ni bilo. Če gre za kvalitativno metodologijo resno premisliti vzorec, ki so ga uporabili, zaželeno “velik” (v tem primeru verjetno med 20/30 in 100, sicer precej bluzim, ker ne poznam dejanskih specifikacij v literaturi glede tega), uporabiti in nadgraditi metodologijo, ki se je glede tega razvila na področju. Članki, ki jih sam srečujem v praksi, na konferencah, pa največkrat igrajo le na karto nekaj knjig, všečnih politično korektnih teoretskih zgodb, v primeru kvalitativne metodologije pa z vzorci pod 10, že to je lahko uspeh. In morjem nekih precej čudnih zaključkov, dolgimi litanijami, ki jih rezultati članka v nobenem primeru ne podpirajo in odražajo bolj osebna mnenja avtorjev.

Naj bo jasno, podobnim problemom je podvržena tudi »kvantitativna« metodologija. Tudi tu so pravzaprav tri vrste člankov: »teoretsko-kvantitativni«, ki vsebujejo le matematične modele, brez podatkov, gre predvsem za ekonomske prispevke, ki so bili najbolj priljubljeni v 50′ tih in 60′ tih, delno 70′tih letih preteklega stoletja, in ki jih sam iskreno povedano obožujem in mislim, da jih je danes premalo, čeprav se še vedno pišejo – primer je revija Theoretical Economics, ki jo izdaja Econometric Society.

Drugi so »deskriptivno-kvantitativni«. Vsebujejo le osnovne statistike, z besedami kolega s predstavitve z neke »davne« (2014) kulturno-ekonomske konference: »nekako se vidi«, da takšna in takšna zakonitost velja v podatkih. Tu je tisti temeljni pomen, ki ga sam vidim v kompleksnejši statistični metodologiji – omogoča, da »vidimo« (vendar ne »nekako«, ampak statistično korektno) zakonitosti, ki jih s prostim očesom ne bi mogli. Človeške zmožnosti daleč presega to, da bi v big data, denimo nekaj milijonov enotah in/ali nekaj deset tisoč spremenljivkah videli karkoli, še tako majhnega. Tudi ognja ne vžgemo zgolj s pogledom, potrebujemo kurilo, pa četudi ga je izdelala kaka »umazana« neoliberalna firma z zahoda.

Vendar seveda ne moremo ostati na tem, da se »nekako vidi« »nekaj« v podatkih. Vem, da bi lahko vodili dolge razprave o »socialni konstrukciji znanstvenih spoznanj«, da raje ne začnem o pri nas precej precenjenem in zlorabljenem konceptu ideologije, vendar je seveda tisti pravi izziv prodreti globlje v podatke in v njih poiskati zakonitosti in pokazati tudi, da slednje veljajo ne glede na uporabljeno (korektno) metodo, ne glede na nabor podatkov, ne glede na raziskovalca. Gre torej za temu bi rekel »prave« kvantitativne članke. Dejansko je, iskreno rečeno, danes najlažje pisati prav te, saj terjajo le predhodno obvladanje statistične in ekonometrične metodologije, potem seveda še kar ogromno dela na podatkih, vendar je na tak način najlaže priti do močnih spoznanj. Tudi ta pot se množično zlorablja, in poznam dobesedno golide/gore člankov s tem pristopom, ki so popoln »rubbish« in ne prinesejo popolnoma nič, razen tega, da je raziskovalec v model vključil namesto a in b tudi interakcijo a in b (hehe…).

Seveda je tudi za pisanje teh člankov potrebnega ogromno dela. Moje mnenje pa je, da je za resnično vrhunski prispevek potrebno vse hkrati: močna teorija z ekstenzivnim in natančnim pregledom literature in konceptov na področju; močan matematično-teoretski del, ki je zmožen smiselno formalizirati problem, ki se raziskuje; močan podatkovni set, ki je zmožen ponuditi trdno bazo podatkov za dejansko preverbo problema; močna statistična oz. ekonometrična metodologija, ki izhaja in se navezuje na vse predhodne dele in ni zgolj sama sebi namen oz. ni le kak preprost log-log model, kot to lepo opisuje David E. Giles tukaj. In naposled: velik premik v rezultatih, nova spoznanja, opažanja, ki resnično premaknejo vednost na področju. Ter seveda tudi močne implikacije za bodoče znanstveno delo in morda tudi policy implikacije. Takšne članke skušam pisati sam, od tod verjetno kar nekaj uspeha, ki ga žanjem v mednarodnih krogih, tako v kulturni ekonomiki kot SHARE, in kar nekaj čudnih odzivov na konferencah z moralističnimi predavatelji.

Skratka, da se vrnemo na začetek. Nekateri me, posebej v slovenskem prostoru, mislim, da štejejo med nekakšne »mladoekonomiste«, ki so večinoma res izhajali iz tega, da so ekonometrični modeli alfa in omega, sine qua non, raison d’etre (in kar je še podobnih fraz) ekonomije in znanstvenega raziskovanja nasploh. Ni res. Ključno je vedno razumevanje problema, ki ga analiza prinese, pa naj ima ali nima močne metodološke osnove za sabo. Vendar menim, da mora raziskovanje, kot ga želim delati sam, vsebovati vse od navedenega v predhodnem odstavku. Z očmi metodologa lahko vidimo stvari, ki jih sicer ne bi mogli in znali, z očmi teoretika pa jih lahko razložimo. Sam sem teoretsko ozadje pridobil v kar dolgih letih precej intenzivnega (kolikor ga nekaj – 8-9 – let omogoča) študija filozofije, sociologije, politologije, antropologije, religij, kulturnih študij, itd. zato priznam, da me sem ne vleče več, je pa to osnova, od koder črpam izhodišča za delo – iskreno rečeno nujna osnova, ki žal ogromni večini ekonomistov močno manjka in jih močno zavira pri delu. Metodološko ozadje dokončno dograjujem oz. bom močno nadgradil še na sedanjem drugem doktoratu in dejansko je to smer, ki me najbolj vleče, vendar je to seveda stvar osebne odločitve. Pravo raziskovanje pa potrebuje oboje. In, dragi moji: če bi se več ljudi zavedalo tega, bi bilo veliko manj nesporazumov, slabih prispevkov, političnih iger v znanosti, obtoževanja in slabe volje. In bi tudi Slovenci, če bi stopili na to pot, denimo v družboslovju, kjer je tega danes izjemno malo, lahko naposled napravili kak resen korak naprej, stran od večine precej »blesavih« in bolj politično/ideološko pogojenih zgodb, ki pri nas vladajo trenutno.

Končal bom s kratko retrospektivo. Te dni sta izšla dva članka s večidel prvimi uporabami nove metode, ki smo jo razvili oz. jo razvijamo za vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov, v naslednjih tednih izide še en. V naslednjih mesecih pride »ven« naposled prispevek o deaccessioningu, ki bo upam resnično pretresel znanstveni svet glede tega – prvo oz. (z ozirom na Di Gaetano & Mazza 2012/2016) najmočnejše matematično modeliranje problema in predvsem prvo empirično merjenje/vrednotenje tega »napol legalnega« in zato očem skritega fenomena. Prvi resnejši svetovni članek o ekonometriki kulturnih proračunov je v tisku, kar nekaj izpeljav (razmerje med lokalnimi in centralnimi proračuni; razmerje med javnim financiranjem kulture in zaposlenostjo v kulturi, oboje kolikor vem nikoli modelirano) je pred oddajo v objavo. Prva resnejša empirična preučevanja kulturnega podjetništva, teme, ki postaja zelo vroča v svetovnem merilu, so tik pred izdajo. Prvi resneje statistično zgrajeni kulturni indeks tudi tik pred objavo, vsaj upamo; enako velja za prvo statistično vrednotenje kulture kot četrtega stebra trajnostnega razvoja. In ogromno drugega, novosti in inovacij glede kulturne ekonomike. Veliko resnih znanstvenih inovacij, ki smo jih naredili na SHARE podatkih, mora iti v objavo, žal sem sam več časa vsaj glede objav lani namenil kulturni ekonomiki.

Iz vsega tega si vsaj sam jemljem legitimnost, da govorim o problemih, kot sem jih opisal zgoraj. Seveda pa je na vsakem od nas/vas, da si o tem ustvari svoje mnenje, predvsem pa, z besedami, ki so mi nekako še najbolj ljube: »sapere aude« – razmišljajte s svojo glavo, izven ideologij (tudi tistih, ki same sebe slikajo kot »kritike ideologij«), izven političnih interesov in izven klanovskih znanstvenih zgodb, ki jih mrgoli. Zaradi mene tudi izven tegale prispevka. Velikokrat bo že razmišljanje v to smer več kot dovolj.

  • Share/Bookmark

1.01.2016

Srečno 2016

Zapisano pod: miks — andee - 1.01.2016

Srečno novo leto in hvala za vse lepe trenutke.
Andrej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

30.12.2015

Leto 2015

Zapisano pod: miks — andee - 30.12.2015

…je bilo eno najbolj razburljivih, polnih in plodnih v mojem življenju. Tudi zato čutim potrebo, da ga malo podrobneje zapišem in se spomnim mnogih trenutkov v njem.

Januar se je začel negotovo, z nejasno usodo mojega doktorata. Za zagovor sem potreboval objavljen članek, ki pa je bil zaradi zahtevnosti tematike deležen precej kritične recenzije, ki je terjala, da ga napišem skorajda na ravni Econometrice. Nič, sem si dejal, v zadnjih dneh leta 2014 kar v službi popisal kakih 30 listov z matematičnimi izračuni in sestavil članek do konca. Vendar nisem vedel, ali bo dokaz novega izreka v članku zdržal presojo recenzenta.

V začetku januarja tudi prva konferenca v tem letu, Kulturvermittlung v avstrijskem St. Pöltnu. Opravljena sicer bolj povprečno, da ne rečem slabo.

V sredini januarja pa najlepše darilo tega leta: recenzent je znižal pričakovanja in v članku našel le še majhne pripombe. Hitro dokončam korekcije in ga pošljem nazaj.

Nato nekaj nemirnih, nestrpnih dni. Razen najbližjih nihče ni vedel, kaj se dogaja. Nato pa: članek je sprejet, v mesecu dni bom končno doktoriral. Aaaaarghhh… Morda najlepši občutek celotnega leta. Tudi zato, ker bo zgodba deaccessioninga, pričeta, raziskana in dokazana še v času mojega bivanja v ZDA, končno obelodanjena.

Nato razpisan zagovor, pospremljen z veliko nelagodja na inštitutu. Kaj sploh raziskujem? Saj ne bo dobro zagovoril, nekako čutim “na vodi”. To se stopnjuje do zagovora samega, na katerega pridem precej zmeden in nervozen, vendar v trdni veri, da je gradivo v nalogi tako močno, da bo bolje, ko se bom vživel.

Res je bilo tako, čeprav so se od vseh pompozno napovedanih poslušalcev naposled pojavili le kolegi z inštituta, vključno z direktorjem in s sivo eminenco inštituta. Če se mi je glas na začetku še tresel, je postajalo le vedno bolje. Povsem neraziskana tema, inovativen in kompleksen matematičen model, podrobna matematična analiza, izdelana ekonometrija. Po koncu predstavitve prejmem vprašanja komisije in nanje, zdaj že v elementu, v premoru spišem močne odgovore. Nato sem takorekoč letel po predavalnici. Sklep komisije enoten: morda najboljša naloga zadnjih let na EF, inštitutski kolegi prepričani nasmejani čestitajo članom komisije. Mentor, na Skypu iz Bloomingtona, je nalogo označil za nekaj, kar bo pogosto citirano v ekonomiji in kulturni ekonomiki v prihodnosti.

Po koncu komaj verjamem. Grem še na večerjo s Kešom, Liljano in Lidijo Zadnik Štirn, člani komisije. Polni so hvale na moj račun. Ko pridem na obisk do matere, me pričaka velik transparent, kako je ponosna name. Čestitke, predvsem po Facebooku pa tudi na GSM, so deževale. Ko je v naslednjih tednih objavljen še članek, je izpostavljen na vrhu treh najboljših v reviji v tem letu, tam stoji še zdaj. Poleti mi kolega z inštituta prizna, da članek kar precej uporabljajo na področju financ, kamor po ekonomski in matematični tematiki tudi sodi.

V istem tednu februarja, kot je bil doktorat, imam še nastop na seji NSK o samozaposlenih, kjer se malo pozabavam s statistiko glede tega in prvič izračunam deleže samozaposlenih pod pragom revščine, kar pride v špico TV prispevka s seje. Povabljen tudi v delovno skupino NSK za pripravo analize o samozaposlenih, v okviru katere pripravimo in izvedemo daljši spletni vprašalnik, na to temo bo gotovo več razprave še v 2016.

Sledi povabilo, da bi predaval na večji konferenci v Rotterdamu, gre za moje prvo vabljeno predavanje v mednarodnem nivoju. Čeprav gre za temo, kjer vnaprej vem, da ne bo podatkov in slutim težave, predavanje sprejmem.

V tem času poteka borba za objavo v mednarodni knjigi prvih rezultatov SHARE. Članek, načeloma sprejet v objavo, je potrebno spraviti tudi v dejansko obliko, da bo zadovoljil urednika, večjo sociološko figuro iz mednarodnih krogov, Howarda Litwina. Čeprav je spočetka veliko neskladij med štirimi soavtorji, s prof.dr. Valentino Hlebec vendarle uspeva doreči, kaj bi moralo stati notri. Nato končno prične delovati tudi vsa ekonometrija. Članek zaključimo in neko marčevsko soboto pride odgovor Litwina, s potrdilom in čestitko: članek je potrjen za objavo, čestitam vam za ta “fine achievement”. Nekaj, kar bo sploh prva objava za slovenski tim SHARE, ki je v tem času precej razdvojen, kar bo v veliki meri grenilo to leto.

Konferenca v Rotterdamu poteka po pričakovanjih, s precej slabo predstavitvijo, kljub temu mi uspe vsaj priti tja ob vseh avionskih zapletih zaradi ekstremnega vetra (italijanskim kolegom se to denimo ni posrečilo). In prav ta majhen detajl je naslednja stvar, ki ključno zaznamuje to moje leto: na konferenci se imam prvič priložnost resneje pogovarjati z vodjo dogodka, docentko Marileno Vecco z Erasmusove univerze, ki me spremlja že dlje časa. Najdeva nekaj večjih skupnih točk, najino kasnejše sodelovanje pa postane tako intenzivno, da me novembra na nekem drugem dogodku celo vpraša, koliko let pravzaprav že sodelujeva… V tem času me povabi samo k svojemu evropskemu projektu kot zunanjega sodelavca in k članku, ki ga piše o deaccessioningu.

Nato, aprila, sledi prva večja SHARE konferenca v Dublinu, kjer predstavljamo naš, sedaj že sprejeti članek. Ponovno nekoliko bolj ohlapna, zame nezadovoljujoča predstavitev s precej hladnimi odzivi – dejansko ne vem, kaj bi si ob tem mislil, vendar na naslednjem SHARE dogodku Litwin, vodja tudi dublinske konferenčne sekcije, pristopi k našemu direktorju in me izrecno pohvali.

V vmesnem času predavam na EF, makroekonomijo za prve letnike, kot je zdaj že postalo v navadi. Precej dobra predavanja in vsako leto boljši odziv študentov, kar zelo veseli. Makro počasi postaja eno mojih področij zanimanja, čeprav večji članki glede tega še čakajo. Je pa v vmesnem času sprejet v objavo članek o dohodkovni neenakosti v Sloveniji v sodelovanju z enim najboljših slovenskih ekonometrikov, prof.dr. Miroslavom Verbičem.

V začetku maja gremo v Graz, s SHARE ekipo. Nasploh ena lepših konferenc oz. mitingov tega leta, čeprav sem se zanjo primoran odpovedati konferenci o kulturi in trajnostnem razvoju v Helsinkih, kamor sem bil sprejet z dvema prispevkoma.

V Ljubljani, bolje rečeno na Bledu, posnamemo lušten filmček za vodjo projekta SHARE. Glede inštituta sledi še vsakoletni sindikalni izlet v Belo Krajino, kjer se sam nekako razletim, nepomembno ni tudi to, da naše nadstropje inštituta osvoji pokal za zmago na igri točkovanja na izletu ;) .

Čakajo me še naporni tedni predavanj na FOV v Kranju, kjer sem prvič sam svoj šef – v tem času je tudi že vse dogovorjeno za oddajo vloge za docenta na EF. Ta predavanja so morda najbolj izčrpujoč trenutek leta – vse sem opravil bolj ali manj v mesecu dni, predavanja, vaje in kopica pripravljenih moodle e-kvizov za dve skupini, skupno za več kot 100 ur predavanj, če se prav spomnim. Na koncu skoraj izdahnem, vendar kljub težavnemu začetku stvari speljemo več kot dobro, z nekaj zelo luštnimi izkušnjami s skupinami študentov.

Hm… Po koncu bi se moral spočiti, zdaj pa šele pride zares: štiri zaporedne konference, Dublin drugič, Atene, Marseille oz. Aix-en-Provence ter Milano. V času Milana še Skype vklop s predavanjem na Poletno šolo kulturnega menedžmenta v Ljubljani. Vmes med konferencami pa še en nastop na seji NSK o novem kulturnem modelu.

Članki pa tako rekoč nepripravljeni, kot posledica burnih preteklih mesecev… Kaj zdaj? Poskusimo srečo, pa bomo videli, si rečem. Če hočem delati mednarodno kariero, in jaz jo hočem, je bila odsotnost v Helsinkih več kot dovolj oz. preveč.

Najprej Dublin. Komajda najdem primeren hotel in sploh zorganiziram pot na Irsko, last minute. Članek oz. predstavitev spišem v dveh nočeh pred predstavitvijo.

In, ne boste verjeli. Stvar je velik uspeh, morda celo najboljša predstavitev konference. Dejansko se dotaknem prave, neraziskane teme, jo obdelam z dovolj kompleksno ekonometrično mašinerijo. Po konferenci mi piše šef dogodka John O’Hagan, legenda kulturne ekonomike, da mu predstavitev čimprej pošljem, ker jim odpira mnoge nove poti raziskovanja. Govora je o analizi omrežij in razmerja med mreženjem in produktivnostjo umetnikov. Ko pridem v Ljubljano, hočem to razviti naprej in k sodelovanju povabim umetnostno zgodovinarko in kustosinjo dr. Petjo Grafenauer, prvi resnejši članek bo nared konec januarja, že sprejet v objavo.

Nato Atene. Ko se vrnem iz Dublina, v Zagrebu vzamem taksi do Ljubljane, da še ujamem srečanje sošolcev iz osnovne šole v pivnici Union. Lušten dogodek, pijemo, jemo, se veliko pogovarjamo, smejemo in zabavljamo čez tiste, ki jih ni bilo. Naslednji dan skoraj zaspim za avion, na srečo gre iz Brnika in nista potrebni tisti klasični 2 uri, ki jih ponavadi vzamem pred odhodom.

V Atenah, v tem času enem najproblematičnejših mest zaradi spora Siriza/EU, pa eden najbolj vznemirljivih dogodkov leta. Konferenca je na temo zdravstvenega menedžmenta, ekonomike in politike. V vednosti, da sem bil sprejet v glavni program osrednje svetovne konference s tega področja v Milanu, se oglašam vsevprek, po pameti seveda. Kdo za hudiča je to, čutim v zraku. Ko dokončamo stvari glede oglašanja in resnično pustimo dober vtis, obupajo. Na mojo predstavitev, ki je predzadnja pridejo le tisti, ki bi si jih želel: najmočnejši in najboljši profesorji, predstavitev še ni najboljša, vendar se vidi, da močno napredujem.

Sledi Aix. Osrednja svetovna konferenca o kulturnem menedžmentu, kjer se dobiva z Marileno. Ponovno predstavitev ni čisto optimalna, spoznam Francesca Chiaravallotija, enega boljših na tem področju, pa Annick Schramme, srečam mnoge znance iz kulturne ekonomike. Dolge ure razprav z Marileno.

V Ljubljani mi podelijo doktorat. Malo hecno izpadem, ker imam objav in predavanj na konferencah skoraj kot vsi drugi tam skupaj. Dekanja zelo prijazna, čeprav ji v zmedenosti skoraj pozabim seči v roko.

Potem sledi najbolj neprijeten dogodek leta. Seja NSK. Pridem precej negotov, ker sem precej izpustil nit kulturne politike v vmesnem času, razen udeležbe v neformalni skupini za pripravo novega kulturnega modela. Na seji mi skočijo v hrbet nekateri samozaposleni, pod okriljem delovne skupine za samozaposlene na ministrstvu. Govora je o spremembi ZUJIK, kot jo je predlagala ministrica v sodelovanju z omenjenimi samozaposlenimi. Gre za aboten dokument. Po seji zelo jezen in zmeden, občutek imam, da me bo to spremljalo še nekaj časa in mi zagrenilo zaslužene in dolgo pričakovane počitnice. Stvari se dejansko uredijo šele več kot mesec kasneje, z mojim nastopom v Odmevih.

Sledi zadnja konferenca pred počitnicami. Milano, iHEA, osrednje svetovno združenje zdravstvenih ekonomistov, verjetno zaenkrat največja in najboljša konferenca, kjer sem sodeloval v glavnem programu. Ogromno močnih ekonometričnih člankov, tudi sam pustim pečat, ne toliko s sicer solidno predstavitvijo kot z oglašanjem na nekaj najmočnejših metodoloških sekcijah. Dejansko napredoval do te mere, da lahko resno pariram in spremljam avtoritete, kot so Partha Deb in drugi.

V času bivanja v Milanu še omenjeno Skype javljanje v Ljubljano. Skušam nekoliko pomiriti svoje strasti in nezadovoljstvo po seji NSK, dejansko pa imam precej čudno predavanje, na koncu zmanjka še internetne povezave. Nekaj, česar se ne bom spominjal v prav lepem spominu.

Nato počitnice, preprosto jih potrebujem, čeprav kot rečeno pričakane z ne prav lepimi občutji. Lepa stvar pa pride med počitnicami: sprejet z dvema člankoma na osrednjo konferenco SHARE. Po koncu počitnic takoj gostovanje pri Rosviti Pesek v Odmevih na temo nižanja proračuna za kulturo, precej odmevno in uspešno. Ta (politična) razprava se je sicer nadaljevala še pozno v jesen, bojim pa se, da brez kaj prida realnega uspeha.

Po počitnicah zaključimo slovensko knjigo SHARE, v precej napetem vzdušju, vendar sem, ko je enkrat konec, vesel, da je zgodba zaključena. Nenazadnje popišem skoraj pol knjige, v njej je 11 prispevkov, kjer sem avtor ali soavtor.

V vmesnem času veliko sodelujeva z Valentino Hlebec, oddan je članek v revijo Zdravstveno varstvo, slovensko revijo SSCI kotacije. Članek je bil oktobra tudi potrjen za objavo.

Konec avgusta sicer sledi osrednji kongres evropskega združenja sociologov, z dvemi lastnimi predstavitvami, eno sicer naredi Valentina. Kongres, kolikor sem ga poslušal, sicer zelo povprečen.

Sledi delavnica ekonometrične kulturne ekonomike na Dunaju, nekaj, kar smo leta 2013 gostili tudi v Ljubljani na EF. Dva članka, oba odlično predstavljena in z ogromno odmeva. Eden od njiju, statistično precej zapleteno izdelan evropski kulturni indeks, že maja potrjen tudi za objavo v mednarodni zbirki delovnih zvezkov ACEI, izšel je julija.

Na Dunaju skupaj z Marileno povabljen v štiričlansko ekipo za pripravo novega kulturnoekonomskega bloga pod okriljem ACEI. Zelo vesel, znak, da se počasi le prebijam v ospredje pri tej organizaciji, kar sem si dolgo želel. Blog že stoji, sam sem kot edini z blogerskimi izkušnjami v ekipi k njemu prispeval ves oblikovno dizajnerski del. Fantastičen projekt, v katerega polagam veliko pričakovanj v prihodnje.

Na inštitutu nekaj dodatnih nesporazumov pri izdaji knjige, zaradi katerih izpustim tudi predstavitev člankov o proračunih za kulturo in nasploh v času gospodarske krize v italijanski Ferrari. Predstavitev knjige pa na srečo odlična.

Oktobra nastajata dva nova članka: o ekonomskih učinkih EuroBasketa 2013 in beneških karnevalov. Zlasti drugi, sprejet v mednarodno monografijo pri založbi CABI, uspe odlično. S SHARE ekipo odidemo v Bruselj na tiskovko ob izidu mednarodne knjige SHARE, zelo pohvaljeni za naš prvi prispevek v njej.

Nastaneta še oba članka za luksemburško osrednjo konferenco SHARE. Uspeta fantastično – če me je mednarodna srenja SHARE česa naučila, je to to, da moraš raziskati in rešiti problem, pomemben v znanosti na splošno in ne kako oceno stanja v Sloveniji “i šire”. Žal je takšnega pristopa v družboslovju pri nas premalo, a o tem več v prispevkih tule pred nekaj dnevi, zato se ne bom ponavljal.

Luksemburška konferenca tudi sicer uspe fantastično. En od obeh člankov je plenarno predavanje in nejeverni mednarodni srenji dokončno dokažemo, da delamo izvrstno in izjemno močne članke. Drugo predstavitev v naši plenarni sekciji dobesedno odpihnemo, če me malo zanese…

Sledita konferenci v Ljubljani revije EBR (osrednje slovenske ekonomske revije, kjer sem tudi objavil članek za doktorat), kjer sicer pametnjačijo nekateri old boys slovenski ekonomski profesorji, vseeno pa je vsaj predstavitev o kulturnem indeksu odlična. Po predstavitvi tečem v Benetke in naslednji dan “odpihneva” (rečeno malo prepotentno) z Marileno še tamkajšnjo sceno na konferenci o kulturni dediščini.

Vmes predavam za doktorske študente heritologije na prijazno povabilo ddr. Verene Perko. Predavanje oz. sklop dveh predavanj poteka zelo dobro, z zanimivimi diskusijami. Verjetno v prihodnje nastane še kar nekaj sodelovanja na tej liniji.

Mimogrede in zame še en od ključnih trenutkov leta. Konec pomladi me Miroslav Verbič povabi k sodelovanju pri predmetu Ekonometrije na enem podiplomskih študijev EF. Fantastično, dejansko si kljub moji največji aktivnosti v kulturni in SHARE-ovski ekonomiki najmočneje želim delati v matematični ekonomiki in ekonometriji, tega se zelo veselim v bodoče.

Sledi še zadnja konferenca leta: bolonjska delavnica na temo raziskovanja kulturnega menedžmenta. Odlično zasedena, Bologna je tudi prelepo mesto z najstarejšo univerzo na svetu, kjer smo imeli tudi predavanja. Moje predavanje je potekalo klasično zelo dobro, veliko razprav je pobudilo predvsem na temo kvantitativnih in kvalitativnih metod v kulturnem menedžmentu. Ponovno srečam Francesca Chiaravallotija (z odličnim predavanjem), s katerim postajava že kar dobra znanca, Prof. Michele Tamma s Ca’ Foscari univerze v Benetkah me povabi k sodelovanju, več upam sledi.

Ko se vrnem, še novoletna zabava inštituta, dan pred tem bil baje izjemno pohvaljen na upravnem odboru in ponujena nova večletna zaposlitev, kolikor je možno glede na določila ZUJF. Sedaj že podpisana in ostajam del IER še kar nekaj časa.

Za čisti konec leta še predavanje na dogodku umetniške skupine Made in China o zakonu o deležu za umetnost, kar bomo intenzivno porivali naprej v prihodnjih mesecih, ter končno še izdaja samostojne publikacije/knjige pri reviji Likovne besede s tremi daljšimi članki o ekonomski analizi slovenske kulturne politike, nekaj, v kar polagam veliko upov, da pobudi precej prepotrebne razprave o kvantitativnih in kvalitativnih metodah v kulturi tudi v slovenskem prostoru v naslednjih mesecih.

Uhhh… Pri koncu sem, res je bilo letos veliko vsega, verjetno se boste strinjali. Eno karseda razburljivo, polno in zadovoljno leto 2016 želim tudi vam, sebi pa le nadaljevanje v takšni smeri naprej – veliko prijav na dogodke in objav je že krenilo naprej v teh dneh in upam, da se marsikaj tudi uresniči.

Srečno!

  • Share/Bookmark

29.12.2015

Je kar je ma ni da ni

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., miks — andee - 29.12.2015

Na Valu 202, intervju s Tuli(j)om Furlaničem. “Kdaj se bodo že ti starci umaknili, da bo prostor za nas mlade”, eden stavkov iz oddaje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

27.12.2015

O kvantitativnem v družboslovju

Zapisano pod: miks — andee - 27.12.2015

Tale prispevek mi je dal misliti. Noah Smith je postal v svetovni ekonomski blogosferi eno najprepoznavnejših imen s številnimi pronicljivimi zapisi. Njegov zapis sicer v marsičem deluje napisan na prvo žogo, vendar odpira za slovenski družboslovni prostor (in, nenazadnje, kulturno politiko) pomembna, celo ključna vprašanja.

Skorajda bi si upal postaviti trditev, da je slovenski družboslovni prostor, vključno z ekonomijo postal precej znanstveno inferioren. Desetletja tumbanj o tem, da je vse politično, da je za družboslovce in celo znanstvenike ključno to, da svet spreminjajo in ne toliko razumejo, in podobnih, kot bi jim dejal Noah Smith quasi leftist nebuloz, je terjalo svoj davek. Tako mnogi vidijo v objavljanju v mednarodnih krogih poklek pred neoliberalizmom, v konstantnem pisanju in objavljanju v slovenskih medijih, pojavljanju na TV in ministrskih položajih pa vrhunec svoje kariere. Ne pri vseh, vendar pri preveč slovenskih družboslovcih boste na SICRIS našli le: povsem prazno znanstveno bibliografijo.

Smith odpira tudi vprašanje kvantitativnih metod. Kot nekdo, ki sem v življenju kar nekaj besedil spisal tudi v maniri “kritične teorije družbe”, se z njim ne morem povsem strinjati. Tudi ta besedila je težko spisati res dobro. Vendar se strinjam, da je neprimerljivo težje, morda bolje: drugače, napisati dobro besedilo z uporabo matematičnih modelov in kvantitativnih metod. Velikokrat traja mesece, če ne celo kakšno celo leto, da se kak nov matematični model izide in da regresije “delujejo”. Pri tem je verjetno zanimivo kvantitativne metode misliti v razmerju tako do a) kvalitativnih metod; b) matematičnih “teoretskih” modelov; in c) čistih teoretskih tekstov.

Predvsem pa vidim ključno lastnost teoretskega teksta v lucidnosti, empiričnega in matematičnega pa v nenehni izpostavljenosti preverjanju, verifikaciji, temu, da model preprosto ne pokaže tega, kar bi želeli od njega. Teoretske trditve pa so načeloma lahko kakršne koli, le da so čimbolj “lucidne”, kot je nekoč dejal francoski antropolog Claude Levi-Strauss: če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.

Zato: nisem zastonj tudi za svojo novo publikacijo pri Likovnih besedah sprejel imena “Kultura! Dejstva”. Ker mislim, da bi bilo za slovensko kulturo in družboslovje dobro, da naposled od (blodne) teorije preide k dejstvom, in potem končno nazaj k na-dejstvih-utemeljeni teoriji. Šele takrat bomo lahko nadaljevali razvoj slovenskega družboslovja tudi po poti znanosti in vednosti in ne več zgolj političnega, kjer je obrat drugačen: tam ne vodijo dejstva teorije, pač pa teorije (naše želje in “vrednote”) brez opore v dejstvih vodijo le še politično delovanje. Ki da naj bi posvečevalo vse predhodno.

Mislim, da bi bil čas, da se naposled premaknemo iz tega začaranega klobčiča. In kvantitativne metode, kakorkoli se že njihova uporaba na mnogih področjih zdi skorajda bogokletna, lahko tu odigrajo pomembno, morda ključno vlogo.

  • Share/Bookmark

24.12.2015

Božični večer

Zapisano pod: miks — andee - 24.12.2015
Tagi: ,

Naj vam bo miren in blagoslovljen večer, uvod v lepe praznike in veliko dobrega v novem letu. Nekaj glasbe, interaktivni jazzovski performans Bobbyja McFerrina, “nič posebnega”, lepo in primerno za danes pa vseeno. Uživajte.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

23.12.2015

Neko to od gore vidi sve…

Zapisano pod: miks — andee - 23.12.2015

Ne mi zamerit, ampak nekaj je pa menda vsakemu, ki ima pet zrnc soli v glavi, očitno: v Sloveniji je izraz neoliberalizem v 95% uporabljen zgolj kot mašilo za to, da nismo pripravljeni oz. ne zmoremo razumeti dejanskosti okrog nas in razlogov, »zakaj je, tako kot je«. Gospodarske rasti ni, ker je kriv prekleti kapitalizem. Imamo preveč potrošnje in previsoko rast, ker nas poplavlja neoliberalna potrošniška logika. Janša zmaguje, ker igra na neoliberalne karte. Politiki so koruptivni, ker že desetletja prepuščamo vse več prostora neoliberalizmu, ki je dosedaj že povsem preplavil Slovenijo. Okoljska kriza govori o vseprisotnosti neoliberalizma. Dobičkarske vojne kažejo, kam nas vodi logika neoliberalizma. Tudi vse druge vojne so bolj ali manj posledica tega. Vremenske motnje – prekleti neoliberalizem. Tina Maze gre v pokoj in naša smučarija v maloro – kriv je športni sistem, kjer je vedno bolj pomemben le še denar: ergo, neoliberalizem.

Nikoli ni dobro sveta razlagati samo skozi eno knjigo, en pojem, eno ideologijo. Iz preprostega razloga, ki ga ekonomisti dobro poznamo: vsak model je zgolj opis, posnetek realnosti, ki velja zgolj pod določenimi predpostavkami.

In zato, vedno znova, ko razmišljam, da bi pred kolegi objavil kako razmišljanje, ki nima ravno komunistične ekonomike, pomislim, da bom nazaj dobil dolge litanije o izrojenosti sodobnega kapitalizma, ki da je dejanska razlaga mojih opažanj. In masovno strinjanje s tistim, ki bo to zapisal, češ, končno je povedal, kar mu/jim gre (in kar nas že desetletja posiljujejo, da je res). Težko, moreče je delati v takšni atmosferi. Iz nje te dejansko rešijo šele mednarodni stiki, mednarodne konference, ko dejansko vidiš, da je to slovenska posebnost, da velika večina tuje akademske javnosti, z izjemo nekaterih humanističnih panog, ne razmišlja tako, še več, je do takšnega razmišljanja precej ravnodušna. Sam to nisem, ker moram živeti s posiljevanjem s takšnim načinom razmišljanja.

In ker se globalno ne strinjam še z eno postavko, ki gre skupaj s tem – da je vse politično, delam nekaj, kar je v slovenski akademski družboslovni sferi skoraj bogokletno: skušam objavljati, sodelovati, se mrežiti na mednarodni ravni, v svetu statističnih in ekonometričnih študij, in to celo precej uspešno. Srhljivo… Verjemite, da so udarci drugih, spotike, zariti noži v hrbet, in podobno nekaj, kar je del moje (vsako)dnevne prakse. Celo tako daleč, da ko skušam objaviti celo zelo dobro študijo, zvem, da jo bodo nekateri vplivni profesorji (dobri znanci) ostro napadli, ko bo v javnosti. Ker je ne razumejo in ker se niso pripravljeni o njej resno pogovarjati, kaj prebrati, se podučiti, spremeniti svoj pogled.

Heh… Vedno znova mi pride na misel izrek inštitutskega »kolega« oz. sive eminence našega inštituta, prof. dr. Tineta Stanovnika: »the fights in the academy are so furious, because the stakes are so small«. Res je, in akademsko življenje ni tako rožnato, kot se to sliši. Vendar, kot mi je nekoč dejal še en častivreden človek: »tudi če je videti nemogoče, je možno naučiti se drsati po spolzkem ledu«. In včasih je to edino, kar te še žene naprej: vera vase, v svoja zanimanja in sposobnosti, ter to, da »neko to od gore vidi sve«…

Malo malce zmedenega monologa pred nadaljevanjem večernega dela. In v izogib siceršnjim napačnim dejanjem, izjavam, pogovorom.

  • Share/Bookmark

17.11.2015

Kulturnik in V krizi smisla tiči misel

Zapisano pod: miks — andee - 17.11.2015
Tagi:

Tale blog lahko po novem berete tudi na portalu Kulturnik. Hvala ekipi portala za to pozornost!

  • Share/Bookmark

25.09.2015

Petkova refleksija

Zapisano pod: miks — andee - 25.09.2015

Po dolgem času relativno miren petkov večer in priložnost, da napišem še en, sicer bolj sebi namenjen zapis tule.

V zadnjih tednih je bilo pravzaprav veliko razlogov za veselje, o nekaterih sem spregovoril že v prejšnjem zapisu.

Najprej, kljub nekaterim večjim pritiskom iz kulturniških vrst, mi je uspelo zgodbo kulturne ekonomike ne le obdržati, pač pa celo spraviti nekaj stopenj naprej.

Druga, skoraj še bolj vesela vest zame je, da bom naposled pričel akademsko pot tudi na področju, kjer se počutim najbolj doma oz. si na njem tudi najbolj želim delati: matematična ekonomika in ekonometrija, tako teoretska kot “uporabna”.

Moja zgodba na inštitutu se mi zdi v teh dneh nekoliko negotova, verjetno pa bo veliko odvisnega od uspešno izdane slovenske monografije s SHARE podatki. Mimogrede, konec oktobra naposled izide tudi verjetno prva slovenska mednarodna objava s SHARE podatki, poglavje štirih soavtorjev, kjer se sam podpisujem kot vodilni avtor, o dolgotrajni oskrbi in socialni izključenosti, založba: De Gruyter.

Marsikateri drugi članki so prav tako v delu in pred objavo. Najprej, naš zdaj že famozni članek o kulturnem indeksu za 27 EU držav je naposled sestavljen tako metodološko kot vsebinsko z močnimi rezultati. Dalje, metoda, ki sem jo na lastno pobudo pričel razvijati ob oceni ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, torej ex-post ekonometrična verifikacija, bo kot kaže kmalu doživela tri nove aplikacije: najprej, na ekonomske učinke Eurobasketa 2013, nato na ekonomske učinke beneških karnevalov (sprejeto v objavo v mednarodni monografiji o karnevalih, kulturi in turizmu), nato pa seveda na objavo čaka tudi mariborski članek, spodobilo bi se, naposled. Prav tako že dlje časa na objavo čakata dva članka o javnih proračunih v času gospodarske krize z uporabo obsežne podatkovne baze COFOG.

In še ena malce bolj profana stvar. Potem, ko sem bil polovico počitnic brez osnovnega laptopa zaradi popravila, sem se “moderniziral” in nabavil tako tablico kot pametni telefon. Sedaj je mašinerije dejansko celo preveč in tudi tale blog že drugič pišem prek telefona.

Tako, toliko tokrat od mene, kot ponavadi mi je bilo tudi tokrat v veliko sprostitev pisati tole.

Hm, vseeno pa sem pozabil na eno stvar. Počasi, a zanesljivo se umikam iz kulturne politike. Formalno sem sicer še predsednik Asociacije, vendar pa sem tokrat zelo jasno ponovil novoletno odločitev: da se nepreklicno umikam s tega mesta. Dejansko je razlog samo en: služba na inštitutu in akademsko-raziskovalna kariera. Vseeno bo to spremenilo kar precej stvari v mojem življenju, videli pa še bomo, kaj bo to dejansko prineslo. Lep večer vsem še naprej.

  • Share/Bookmark

24.09.2015

Novice – EF, FF, IER, itd.

Zapisano pod: miks — andee - 24.09.2015

Malce se zaustavil pri ekspanziji glede raziskovalnega dela. Drugi teden sicer predvidoma izide knjiga z 11 mojimi novimi članki s področja ekonomike staranja. Veliko novega nastaja s področja kulturne ekonomike, največ v mednarodnem sodelovanju z Marileno Vecco. Tudi nov blog svetovnega združenja kulturnih ekonomistov, k urejanju katerega smo bili povabljeni štirje mladi kulturni ekonomisti. Pred oddajo je analiza ekonomskih učinkov Eurobasketa 2013. Sledi še ekonomska analiza beneških karnevalov, že sprejeta v objavo v mednarodni monografiji. In še marsikaj drugega. Drugo leto verjetno tudi izvajalec predmeta Ekonometrija na podiplomskem študiju EF v sodelovanju z dr. Miroslavom Verbičem. Že letos tudi predavanji na doktorskem študiju heritologije na FF. Še naprej pa upam nosilec predmeta Osnove ekonomije na FOV v Kranju ter asistent pri makroekonomiji na EF.

Veliko torej, trenutno pa vseeno malce prazen in slabih misli, videli pa bomo, kaj bo. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |