V krizi smisla tiči misel






         

17.03.2011

Obstajati

Zapisano pod: Ekonomija, Niklas Luhmann — andee - 17.03.2011

Tole bo verjetno bolj filozofsko obarvano, v opozorilo že na začetku. Vse od lanskega ponovnega soočenja z meni dragim nemškim teoretikom Niklasom Luhmannom me preganja vprašanje, kaj je realnost. Kaj je resnica. Kaj pomeni obstajati. Na naših predavanjih Filozofije ekonomske znanosti pred dvema letoma smo dobili za zaključno nalogo napisati sestavek, ki bi odgovoril prepričanemu materialistu/realistu, ki je mnenja, da je filozofija znanosti odveč in da je dovolj zgolj ‘iti ven in zbrati podatke’. Naloga je bila seveda postavljena z namenom, da temu ‘zabitežu’ dopovemo, kako je realnost socialni konstrukt ipd. Da bi skratka iz nas vzgojili nekakšne razsvetljene ekonomiste.

V diskusiji, ki sem jo takrat imel s profesorjem, sem izpostavil, da sicer na urah lahko govorimo o ’socialnem konstruktivizmu’, hermenevtiki in kritični teoriji v ekonomiji, pluralnosti metodoloških pristopov v ekonomiji in podobnem, vendar pa bomo, ko bomo pisali disertacijo preprosto prisiljeni slediti preprostemu popperjevskemu falsifikacionizmu. Za tiste, ki morda ne veste, kaj to je: po Popperju (vsaj iz njegovih zgodnjih let) nikoli ne moremo dokazati neke trditve, vse, kar lahko storimo, je da jo ovržemo (falsificiramo). Tako naprimer nikoli ne moremo dokončno dokazati, da so vsi labodi beli, ker preprosto ne moremo opazovati vseh labodov v vesolju ali še kje čez. Zgolj en sam labod, ki bi bil druge barve, seveda postavi celotno trditev na laž. Zato lahko, če najdemo nekje črnega laboda takoj sklepamo, da niso vsi labodi beli, medtem ko obratnega ne moremo nikoli potrditi.

Falsifikacionizem je v veljavi v pretežni večini današnje znanosti, tudi v ekonomiji. Zato kljub intenzivnemu prevzgajanju v ekonomske razsvetljence in takratnemu zagotavljanju nekaterih, da so prepričani socialni konstruktivisti, danes najbrž prav vsi sošolci delajo naloge v skladu s trdo, metodološko izčiščeno ekonomsko stroko. Pa ne da bi mislil, da je s tem nujno kaj narobe.

Malo smo zašli. Kar hočem opozoriti, je da nas po eni strani socialni konstruktivizem pelje v prepad (ki bi mu morda lahko dejali tudi postmodernizem). V prepad ‘anything goes’, tega, da je karkoli lahko res in da je vse čisto poljubno. Tako enostavno seveda ni. Že preprost argument realista, da namreč poskusite zjutraj stopiti iz desetega nadstropja bloka namesto skozi vrata skozi okno, in če boste celi prišli v službo, potem seveda morda res velja ‘anything goes’, sesuje celotno postmodernistično zgodbo. Ker namreč opisano ne gre, tudi ni vse poljubno. Sicer bi bilo življenje resnično zmedeno, najblažje povedano.

Vendar obvelja tudi argument socialnih konstruktivistov, med katere silom prilike štejmo tudi Luhmanna. Torej, da realnost za sebe ne more biti spoznana. Če bi bilo res nasprotno, bi to seveda hitro vodilo v totalitarizem, ko drugačen pogled, drugačno stališče preprosto ne bi moglo niti obstajati. Neka stvar bi bila ‘preprosto takšna’ in kdorkoli bi temu nasprotoval, bi ga odpeljali možje v belem (ali modrem). Že golo dejstvo, da obstajate tudi vi (poleg mene) mi pove, da moje videnje ne more biti nikoli trdno in gotovo. Vedno moramo dopustiti svobodo drugemu - kot bi dejal prijatelj kipar, smo ‘naslovljeni na svobodo drugega’. Če torej hočemo kljub socialni konstruiranosti naših doživljajev obdržati nekaj občutka realnosti, ki nam preprečuje, da bi povsem znoreli, je morda res najlažje govoriti o avtopoetičnih, socialnih in psihičnih sistemih. To preprosto pomeni, da se gibljemo vseskozi v domeni lastnih misli (psihični sistem) in komunikacij z sebi podobnimi subjekti/sistemi, torej ljudmi (socialni sistem). Meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Kam nas torej to vodi? Ena koristna možnost je gotovo ta, ki jo ponazarja izrek očeta čikaške šole Franka Knighta ‘Laissez-faire is recommended, not because it works, for it patently does not, but because it holds individual freedom as an absolute good, and the alternative may be much worse’. Prenešeno na naš primer bi torej lahko dejali, da je bolje pretvarjati se, da obstaja realnost, ki jo vsi vsakodnevno spoznavamo, kajti alternativa, postmodernistična poljubnost, bi imela še veliko hujše posledice. Precej prepričljivo stališče, vsaj po mojem mnenju, in menim, da je veliko ljudi, ki danes živijo po tem principu.

Druga možnost je seveda Luhmann in razlaga prek delovanja socialnih sistemov, ki je prav tako v oporečju s postmodernizmom. Ta možnost je najbrž že en korak naprej in upošteva, da živimo v samokonstruiranem socialnem svetu, kjer enoznačne realnosti ni, živimo pa zato v okolici sistemov in podsistemov, ki preprečujejo, da bi bilo vse poljubno.

Ali je še tretja možnost? ALi je možno Luhmannovska spoznanja in spoznanja sodobne k relativizmu nagnjene sociološke in filozofske teorije prenesti npr. v ekonomijo? Ali morda celo v naravoslovje? Pri tem ‘prenesti’ seveda ne mislim povezovanja in zlivanja ved, ker vem, da to obstaja, če ne drugega v delu, ki bi ga lahko poimenovali ‘interdisciplinarna znanost’. Tudi sodobna sistemska teorija je ena od podobnih aplikacij in zlivanj. Kar želim sam, je da bi nam spoznanja npr. socialnega konstruktivizma (ali morda psihoanalize, hermenevtike, kritične teorije, celo Luhmannovske sistemske teorije) pomagala pri prepričljivi razlagi družbe, ki bi dejansko opisala potek pojavov, kot ga opazimo v naši okolici (ali znotraj samih sebe). Spoznanja, ki bi bistveno spremenila pristop k pisanju diplom, magisterijev, doktoratov, in predstavila enakovredno alternativo falsifikacionizmu. Šele tedaj bom vedel, ali je imel moj profesor filozofije znanosti prav. Šele tedaj bom vedel, ali spoznanja, ki nam jih je skušal infiltrirati, lahko dejansko ‘pijejo vodo’, t.j. pomenijo nekaj tudi fiziku, strojniku, preprosti branjevki, poslovnežu, piscu doktorske naloge na EF. Morda, upam, da vendarle najdem/o prepričljive odgovore na te dileme še v tem življenju :)

  • Share/Bookmark

4.08.2010

Še kratek povzetek oz. razlaga ključnih Luhmannovih stališč

Zapisano pod: Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 4.08.2010

Spodbujen s strani objave na naslovni strani Blogosa, puščam tule še kratek lasten povzetek Luhmannovih ključnih stališč, kot morebitno razlago k prevedenemu intervjuju. Povzetek je iz pisma znancu, od tod nekateri morda bolj osebni poudarki:

———————
‘Hvala za zanimanje za Luhmanna. Sam se sicer zadnje čase/leta ukvarjam bolj z ekonomijo, in nisem več toliko na tekočem glede novih del o njemu, čeprav med počitnicami še enkrat predelujem Social Systems, njegovo osrednje delo. Skratka, najprej nekaj linkov, ki bodo morda vseeno koristni:
http://www.answers.com/topic/niklas-luhmann
http://soc.thu.edu.tw/news/Why%20Systems-Dirk%20Baecker.pdf
V prvem je njegova biografija in nekaj o njegovi misli, spodnji del je vzet iz Wikipedije. V drugem je prispevek, ki ga sicer zdajle nisem uspel prebrati, vendar je po hitrem skenu po mojem zelo dober za razumevanje njegove misli. Dirk Baecker tudi sicer velja za največjega ali enega največjih ekspertov za Luhmannovo teorijo.

Morda pa je res najbolje, da čisto v kratkem povzamem Luhmannove osnovne poante, zaradi katerih vidim velik pomen v njegovem delu:

1)      družba je zgrajena heterarhično, razsrediščeno, iz posameznih področij oz. podsistemov, ki pa noben nima osrednjega mesta v družbi. Tako denimo za Luhmanna tudi ekonomija ni podstat družbe (marksistična postavka), temveč le en od podsistemov; še manj pa politika, prav v tem vidi razliko od predmodernih in npr. socialističnih družb, kjer je v ospredju vsega prav politika, država. Za Luhmanna družba deluje najbolje, ko ima vsak podsistem svojo avtonomijo, neke točke, ki bi povezovala vse skupaj pa pravzaprav ni oz. je to kar pojem (vseobsegajoči sistem) družbe sam.

2)      Vsak podsistem vodita lasten komunikacijski medij in koda, glede na katero so označeni vsi elementi v tem podsistemu. Koda je vedno označena kot razlika dveh nasprotujočih vrednosti – če nekega elementa ni možno opredeliti v razmerju do te kode (mislim, da ni nujno, da enoznačno!), ga za sistem ni. Npr. pojem politike po njegovem usmerja medij moči, vse operacije tega sistema pa so opredeljene glede na razliko vlada/opozicija, po kateri ta sistem deluje. Razlika levica/desnica tako ni kaj posebej relevantna (ali vsaj koristna, konstitutivna) za samo delovanje sistema po Luhmannu. Vsak element, relevanten za delovanje sistema politike, se torej najprej opredeli do razmerja vlada/opozicija, in šele s tem (in zaradi tega) prispeva k delovanju političnega podsistema in je njegov del. Podobno je v ekonomiji osnovni medij denar, koda pa plačilo/neplačilo; za znanost je medij resnica, koda pa resnično/neresnično; pri umetnosti se Luhmannu malo zatakne, a vseeno jo opredeli nekje vmes med posameznikom in družbo, percepcijo in komunikacijo, koda je lepo/nelepo, čeprav je glede tega Luhmann malo nejasen. Podobno Luhmann opredeli tudi druge podsisteme: pravo; izobraževanje/pedagogika; religija; intimnost/družina; …

3)      Osrednji pojem, ki opredeljuje njegovo teorijo, je pojem razlike, diference, oz. konkretno razlika sistem/okolje. Tako ne govori o bistvu, identiteti neke stvari, saj je zanj svet sestavljen iz samih sistemov, ki se med seboj zgolj opazujejo, ostajajo pa vsak zase samostojni in vsaj do neke mere nepresojni (sicer prenehajo obstajati). Tako ni možno neko vseobsegajoče znanje, govori predvsem o opazovanju, ki ga loči na opazovanje prvega reda (navadno opazovanje) in drugega reda (opazovanje opazovanja). Vsak sistem pa ima svojo slepo pego, kar pomeni z njegovim citatom, da ‘Sistem ne more videti, česar ne more videti. Še več, ne more videti tudi tega, da ne more videti, česar ne more videti’. Od tod njegova uporabnost npr. za skupinsko psihoterapijo ali katerokoli skupinsko situacijo, kjer se ljudje zgolj opazujejo med seboj in vsakemu nudijo zgolj svoja opazovanja in na tem (torej opazovanju drugih in s strani drugih) gradijo svoje znanje in poznavanje.

4)      Samo še dve stvari, pa neham… Sta pa res bistveni. Najprej za Luhmanna družba ni sestavljena iz ljudi, in tukaj ga številni, zlasti iz levičarskih krogov takoj popadejo, po navadi še preden bi res razumeli, za kaj gre (dober primer tega je delo komunikologa dr. Andreja Škerlepa izšlo v devetdesetih pri Založbi FDV, kjer je Luhmann morda najizčrpneje pri nas predstavljen – Škerlep recimo trdi, da je Luhmannov svet ‘izpraznjen’, in da je pri njem komunikacija reificirana oz. da zanj obstaja kot samostojna, oprijemljiva entiteta, podobno kot recimo kruh, roka ipd. ). Kar Luhmann zares trdi, je da ko komuniciramo s sočlovekom, tudi če ga poznamo od otroštva, še vedno ne moremo prodreti povsem vanj, ga ne moremo povsem zaobjeti. Prav ti vmesni, vendarle uspešno odkomunicirani pogledi med nama pa tvorijo družbo, družbeno. Družba, socialno, torej ni sestavljeno iz ljudi, temveč iz teh vmesnih prostorov, iz komunikacij. Seveda ne more obstajati brez ljudi, ki pa niso njen del, zanjo tvorijo le nenehen vir dražljajev, informacij, ki jih družba potem predela na sebi lasten način. Zato družbenih podsistemov ne moremo ustrezno preučevati zgolj iz človeške zavesti oz. psihe (kar poskuša npr. teoretska psihoanaliza in še kdo), ker zgoraj omenjeni podsistemi delujejo po lastnih mehanizmih, z lastnimi mediji, kodami in programi. Seveda pa jih brez ljudi ni, vir njihove dinamike so prav ljudje, posamezniki. Povezava med socialnim in individualnim je tako prek mehanizma strukturnega spoja, človek je torej iz več različnih sistemov – organskega/živčnega, psihičnega in socialnega. Vsak od teh je sistem zase, nezvedljiv na katerega od ostalih dveh.

5)      Še zadnje, o čemer sem že govoril včeraj, torej o pojmu družbene kritike pri Luhmannu. Za Luhmanna je delovanje podsistemov opredeljeno glede na vodilno diferenco podsistema. Karkoli se umesti v nek sistem, mora biti opredeljeno glede na to diferenco. Ni torej ‘parazitov’, ni se možno postaviti na položaj ‘izključenega Tretjega’ in opazovati sistem, kot da ne bi bili njegov del. Zato komunikacije s strani novih družbenih gibanj zanj zvenijo sicer povsem pravilne, vendar jim ni možno prisluhniti, ni jim možno (tudi v teoriji) najti mesta v sistemu, ker preprosto ne upoštevajo najosnovnejše logike sistemske gradnje. Zato seveda kritika kot takšna je možna, vendar se mora zavedati osnovnih mehanizmov, po katerih sodobna družba kot sistem deluje, v kolikor tega ne naredi, ponavadi zahteva tudi v teoriji nemogoče, nekaj kar je praktično in teoretično nemogoče narediti. Zato je njen učinek pogosto povsem različen od pričakovanega in navadno ne doseže veliko.

Toliko, na tem v principu gradim tudi sam svoje razumevanje kapitalizma oz. stanja v sodobni družbi. Čeprav predvsem z levice ponavadi označujejo Luhmanna kot desničarskega avtorja, pa sam dokaj trdno verjamem, da ni ne na eni ne na drugi strani (dejansko ga ta problem sploh ne zanima), in da je povsem možno zgraditi sistem tudi s klasičnimi levičarskimi idejami, kot so socialna enakost, ipd. in hkrati povsem v skladu z Luhmannovimi uvidi. Še več, zdi se mi, da je tako ali drugače edina vzdržna gradnja česa podobnega možna bolj ali manj le v skladu z Luhmannom ali kom drugim s področja sistemske teorije, žal ali na srečo.

Je pa res velik problem pri Luhmannu njegova težka razumljivost, zaradi česar ga baje še v Nemčiji težko berejo, in je posledica njegove opredelitve proti ‘branju klasikov’ (praktično gradi teorijo čisto iz nič in iz del nekaterih za družboslovje relativno obskurnih avtorjev). Tudi v slovenščino ni prevedenega tako rekoč nič, kljub temu da imamo več ljudi, ki to teorijo dobro poznajo, predvsem na FDV. Eden bolj znanih in redkih Slovencev, ki so študirali pri Luhmannu in na katerega je to močno oz. odločilno vplivalo je (bil) tudi dr. Jože Pučnik.’

  • Share/Bookmark

3.08.2010

Tretji/prvi strašni: prevod intervjuja z Niklasom Luhmannom

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 3.08.2010

Svojo udeležbo v boju strašnih (http://andee.blog.siol.net/2010/07/28/malo-za-salo-malo-zares-trojica-strasnih-sz-ar-nl/comment-page-1/#comment-1641) prepuščam temu prispevku, in prevodu intervjuja z Niklasom Luhmannom, vsaj po mojem enemu od tistih mislecev, ki si (po mojem mnenju morda najbolj od teh treh) zasluži resno obravnavo, bistveno resnejšo, kot mu jo zaradi težke razumljivosti njegovih besedil namenjajo izven nemškega prostora. Zato spodaj še enkrat videa z intervjujem in predvsem prevod povedanega. Ker je bil prevod narejen bolj na hitro, se opravičujem za kak lapsus. Intervju je iz leta 1973.

————–
YouTube slika preogleda

VPR: Profesor Luhmann, v svojih številnih publikacijah ste predstavili zelo zapletene prispevke k vseobsegajoči sistemski teoriji družbe. Prosil bi vas torej, če bi se poskusili v kratkem pogovoru osredotočiti na predstavitev, kaj po vašem mnenju sistemska teorija je in kaj nam prinaša. Seveda se bomo morali osredotočiti na nekaj iztočnic, vendar ali bi lahko vseeno poskusili na kratko predstaviti temeljne pojme in probleme vaše teorije?

NL: Bom poskusil. Vsaka sodobna sistemska teorija prične pri diferenci sistem/okolje. V domeni družbenega se nahajajo številni socialni sistemi, npr. družine, šole, politične stranke, podjetja, pravo in sodišča, itd. Okolje teh sistemov pa je tisto vedno drugo, okolje torej ni zgolj naravno okolje, pač pa tudi množica konkretnih ljudi z njihovimi raznolikimi osebnostmi, in navsezadnje vsi od obravnavanega sistema različni, preostali socialni sistemi. S pomočjo tega razlikovanja, torej med sistemom in okoljem, lahko analiziramo na kakšen način se socialni sistemi (enako pa velja tudi za psihične sisteme) spreminjajo v razmerju do njihovega okolja. Do okolja, ki se s svoje strani prav tako nenehno spreminja.

VPR: Ali ne nastanejo tu prvi problemi vaše teorije, namreč ali lahko potem, ko se sistem in okolje vseskozi spreminjata, enoznačno govorimo o mejah sistema?

NL: Da, to je možno, ker so takšne meje definirane s strani sistema samega. Kar pomeni, da teh sistemov ne konstruira znanost, pač pa jih določajo in odrejajo delujoči posamezniki. Ti vedo torej npr. ali vozijo po cesti, ali igrajo partijo kart, ali se udeležujejo volitev, ali so med delom v pisarni ali pa so morda z družino pri večerji. Vsakokrat pa se nanašajo na določene meje sistema, jih odrejajo in poznajo, vedo torej kaj je možno in kaj ne.

VPR: In kako potem pride do spreminjanja meja takšnih sistemov?

NL: To je mogoče zgolj tako, da se delujoči nanašajo na ustrezno diferenco sistem/okolje. Tako vsi poznamo razliko med družino in šolo. Prav to poznavanje nam omogoča nekatera premikanja sistema in njegovih mej, ter nenehno prilagajanje in spreminjanje. Tukaj denimo v smislu, da je v interesu staršev, da nadzorujejo šolsko uspešnost svojih otrok, tudi za ceno družinskega miru, in s tem razbremenijo šolski sistem in prispevajo k možnostim za boljše delo učiteljev.

VPR: To nas vodi k pojmu sistemske kompleksnosti, ki je eden temeljnih pojmov vaše teorije. S kompleksnostjo označujete dejstvo, da ima svet okoli nas vedno na razpolago več možnosti, kot pa posamezni sistemi v njem. Ena od funkcij sistemov je torej redukcija kompleksnosti. Kakšen pomen ima torej ta pogosto citiran pojem redukcije kompleksnosti v sistemski teoriji?

NL: Redukcija kompleksnosti je preprosto prepogoj za delovanje in doživljanje. Nihče ne more vsega hkrati doživeti ali početi. Vedno je torej potrebno nekaj izvzeti, izključiti. Prav to doseže sistemska gradnja, torej to, o čemer govorim, ko pravim, da vemo, kadar vozimo po cesti ali igramo karte. Pojem kompleksnosti torej omogoča primerjavo med sistemom in okoljem, nekakšno teoretsko premostitev te diference. Vedno lahko rečemo, da je okolje kompleksnejše od sistema samega, in na podlagi tega lahko raziskujemo, kako se različni sistemi in različni družbeni dogodki orientirajo v razmerju do diference sistem/okolje.

VPR: Ta proces prilagajanja sistema na kompleksnost okolja vodi torej k vedno kompleksnejši družbi, k vedno kompleksnejšemu vseobsegajočemu sistemu družbe, torej takšnemu, kjer je vedno več možnosti za delovanje in doživljanje. Sistemska teorija pa si na tem mestu prilasti pravico, da o naši današnji visoko kompleksni družbi daje edino možne in pravilne odgovore…

NL: Tu vas moram popraviti. Edino pravilne… Noben znanstvenik si ne more prilastiti pravice, da bi njegove teorije bile edino možne in veljavne. Gre nam le za to, da se sistemska teorija lahko uporabi na katerem koli izseku socialnega, je torej univerzalno uporabna. S tem ne izključujemo, da se mora plastiti na različnih nivojih in upoštevati različne možnosti diferenciranja. Vendar nam prav pojem sistema nudi to prednost, da sisteme razumemo na zelo raznolike načine, in lahko znotraj celovitih sistemov npr. znotraj celotnih družb ponovimo, nadaljujemo sistemsko analizo  za posamezne podsisteme. Splošna sistemska teorija si torej ‘prilašča’ edino pravico, da jo je možno uporabiti za/na vse elemente socialnega, npr. na partijo kart ali na intervju, kot ga imava midva zdajle. Uporaba na vseobsegajoči sistem družbe, ki vsebuje vse medčloveške odnose, se tako pokaže le kot poseben primer, ki zato zahteva tudi posebne analitske instrumente. Verjetno je to tudi najpomembnejši tovrsten ‘poseben primer’ in tudi preskusni kamen univerzalne uporabnosti sistemske teorije, kajti kolikor kompleksnejši je primer, toliko težja postane seveda teoretska analiza.

YouTube slika preogleda

VPR: Katere so torej v okviru sistemske teorije tipične značilnosti sodobne družbe?

NL: Za sodobne, moderne družbe je značilno, da je v nasprotju z arhaičnimi in zgodnjimi visokimi kulturami, osrednji princip diferenciacije funkcionalni. To pomeni, da so podsistemi zgrajeni z ozirom na posamezne, različne perspektive, torej ne kot družina poleg družine, vas poleg vasi, temveč so, kot politika na eni strani, gospodarstvo na drugi, raziskovanje, obrambne sile, izobraževalni sistem, orientirani kot posebni podsistemi oz. osredotočeni na specifične funkcije. In moderne družbe se razlikujejo od preteklih po globini in ostrini, s katero se pojavi takšna funkcionalna diferenciacija.

VPR: V tej povezavi vi tudi poudarjate, da moramo na novo formulirati jezik znanosti, in potrebo po ustreznem pojmovanju teh novih oblik družbenih sistemov. Pravite, da je potrebno pojme, kot sta razum in resnica, ki sta po navadi razumljena/razumljiva sama po sebi, v modernih družbah definirati in pojmovati na nov, funkcionalen način. Kaj to pomeni v luči sistemske teorije in kakšne posledice to prinaša?

NL: Da, ta dva in še nekateri drugi pojmi so označbe, katerih čas leži daleč nazaj v družbenem razvoju. Starejše družbe in družbeni sistemi so imeli bistveno bolj neposreden pristop k realnosti, bistveno bolj neposreden odnos do možnosti človeškega spoznanja družbene realnosti, v nekem precej jasnejšem religioznem kozmosu. Zatorej si je bilo tam tudi lažje predstavljati, da resničnost oz. realiteta leži v človeškem razumu in ima v bistvu svoj prostor v glavah ljudi, ki to realnost spoznavajo. V sodobni visoko kompleksni družbi je ta trditev postala preprosto nerealistična, predstavlja se jo kot moralni mitos ali kot utemeljitev logičnih teorij. Meni pa se zdi, da mora biti sodobni družbi ustrezajoča teorija resničnosti formulirana na precej višjem, abstraktnem nivoju.

VPR: S tem pridemo do problemov, ki jih je izpostavila znana razprava med vami in Juergenom Habermasom, da razumnost ni zgolj v izvajanju strukturno posredovanih zahtev, oblikovanih v pravila obnašanja, ki so v sistemu potem nadzorovana in sankcionirana. Ali to nasprotje ne pomeni potem, kot trdijo vaši kritiki, da se sistemska teorija odreka vsake sposobnosti reči in presojati neka dejanja in družbene sisteme kot razumne ali nerazumne, upravičene ali neupravičene, da se torej s tem izmakne odgovornosti, kdo in s kakšnim namenom uporablja ali zlorablja to teorijo, kot se naprimer odreče tudi možnosti označiti nek sistem za demokratičen ali fašističen. Zato, ker sistemska teorija za takšna vrednotenja ne ponuja nobenih enoznačnih stališč, ker torej analizira vse zgolj z vidika, na kakšen način se sistemi stabilizirajo in ostajajo zmožni izvrševati svoje funkcije, se tako s takšne perspektive lahko upravičijo tudi politični umori, preganjanje in teror…

NL: Menim, da se takšna kritika, ki se vseskozi ponavlja, formulira preveč pavšalno. Potrebno je razlikovati dvoje: po eni strani drži, da sistemska teorija ne izhaja iz nikakršnih vnaprej danih naravnih ali moralnih absolutov, kriterijev ali instanc, pač pa sprejema, da se vsi družbeni kriteriji in lestvice razumejo in formulirajo iz družbe same, in se kot nekakšna abstrakcija vpišejo na njen lasten horizont. Ker se vse to tudi spreminja z družbenim razvojem, s tem pridobimo večje in globlje možnosti perspektiv in analiz, ki jih perspektive zgoraj omenjenih ‘absolutov’ ne nudijo, še več, te, naše analize pokažejo, kakšne posledice imajo sistemske usmeritve v smer npr. terorja, torej v smeri določene politične opcije ali strani, kot tudi v smeri drugih, drugačnih političnih opredelitev in smernic. Enako lahko govorimo tudi glede akumulacije kapitala, socializacije v smeri bolj civiliziranega obnašanja, ali npr. pravnih instrumentov. To torej pomeni, da je sistemska teorija politično ‘uporabna’ v smislu, da določene posledice nekih ekstremnih dejanj v politiki kritizira, kaže, razkriva, predeluje.

VPR: Ali vendarle ne leži v tem neka neopredeljenost, neodločenost do političnih vprašanj, ki dopušča, da se spoznanja sistemske teorije lahko uporabljajo za različne politične cilje? Torej tudi za vzdrževanje, upravljanje in stabiliziranje določene sheme gospostva, torej kot nova ideologija tehnokratske družbe?

NL: Torej, sistemska teorija res ne vsebuje nikakšnih imanentnih preprek proti politični uporabi, proti uporabi in zlorabi. Kako pa naj bi bile takšne prepreke videti? Nadzor nad politiko, in vprašanja, ali bi morali neko vladavino stabilizirati ali destabilizirati (kar se vsaj zame vedno postavlja kot znanstveno dvomljivo), morajo biti predelana znotraj samega političnega podsistema, v zelo konkretnem smislu. Znanstveniki preprosto ne moremo vsak dan biti v Bonnu…

VPR: Profesor Luhmann, za konec, katerih kritik vaše sistemske teorije se najbolj bojite?

NL: Bedastih.

  • Share/Bookmark

28.07.2010

Trojica strašnih

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 28.07.2010

Kot nekakšen počasen sklep debat ob zapisu o komunizmu, objavljam nekaj videov, tri intervjuje (oz. predavanja) s tremi misleci, o katerih se nikoli ne zedinimo… Torej: Slavoj Žižek, Ayn Rand, Niklas Luhmann:

SLAVOJ ŽIŽEK:
YouTube slika preogleda

AYN RAND:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

NIKLAS LUHMANN:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

24.04.2010

Jonah Goldberg – Capitalists and Socialism

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 24.04.2010

V kratkem odmoru med branjem študijske literature, objavljam tale zapis, ki je do mene prišel prek okrožnic Cafe Hayek, http://cafehayek.com/. Čeprav so besedila, ki jih objavlja Don Boudreaux, zelo velikokrat precej zaletavo libertarno (ali, če hočete, neoliberalno :) ) napisana, pa objavljam nekaj izsečkov, ki so jih tudi avtorji Cafe Hayek (predpostavljam, da kar sam Boudreaux) povzeli po članku Capitalism vs. Capitalists, objavljenem na http://www.aei.org/article/101956. Morda je poučno še enkrat prebrati misli, ki jih pri nas upravičeno ponavljajo pripadniki Mrkaićevega kroga:

‘If by “capitalist” you mean someone who cares more about his own profit than yours; if you mean someone who cares more about providing for his family than providing for yours; if you mean someone who trusts that he is a better caretaker of his own interests and desires than a bureaucrat he’s never met, often in a city he’s never been to: then we are all capitalists. Because, by that standard, capitalism isn’t some far-off theory about the allocation of capital; it is a commonsense description of what motivates pretty much all human beings everywhere.

And that was one of the reasons why the hard socialism of the Soviet Union failed, and it is why the soft socialism of Western Europe is so anemic. At the end of the day, it is entirely natural for humans to work the system–any system–for their own betterment, whatever kind of system that may be. That’s why the black-market economy of the Soviet Union might have in fact been bigger than the official socialist economy. That is why devoted socialists worked the bureaucracy to get the best homes, get their kids into the best schools, and provide their families with the best food, clothes, and amenities they could. Just like people in capitalist countries.

Socialism is a system based upon an assumption about human nature that simply isn’t true. I can design a perfect canine community in which dogs never chase squirrels or groom their nether regions in an indelicate manner. But the moment I take that idea from the drawing board to the real world, I will discover that I cannot get dogs to behave against their nature–at least not without inflicting a terrible amount of punishment. Likewise, it’s easy to design a society that rewards each according to his need instead of his ability. The hard part is getting the crooked timber of humanity to yield to your vision.

And it’s also why the problem with capitalism is capitalists. Some people will always abuse the system and take things too far. Some will do it out of the hubris of intellect. Some will do it out of the venality of greed.

I bring all of this up because many in Washington seem convinced that the solution to the problem with capitalists is always less capitalism. To be sure, a free-market society is in some sense a government program. The government must prosecute criminality, enforce contracts, and demand that the rules be observed. Few lovers of free markets are so laissez-faire as to want to strip the government of its role as referee.

But few should want the ref to suit up and play the game.’

Za konec bi dodal še nekaj kratkih opazk. Povedano se je tudi meni dolgo zdelo točen opis, in vsekakor sem še vedno mnenja, da je zelo koristen v poplavi kvazi-levičarstva v Sloveniji. Torej nekaj precej zdravih in prizemljenih misli, ki veliko bolje opišejo bistvo družbe, kot jo živimo, kot pa blodnje naših levičarskih teoretikov. Zakaj govorim o kvazi-levičarstvu, je verjetno tudi že jasno iz mojih preteklih zapisov: sam sem veliko bolj nagnjen k levičarskim kot desničarskim (npr. konzervativnim) vrednotam. To pomeni, da mi je veliko bližje družbena skladnost, pravičnost, pomoč socialno šibkejšim, spremembe in revolucije v sistemu, kot pa ohranjanje statusa quo, zagovarjanje vloge katoliške Cerkve kot ključne družbene institucije, nenehno podajanje v ‘kulturni boj’ in opletanje s povojnimi poboji in domobranstvom namesto poskušanja doseči spravo s temi dogodki iz preteklosti. Vendar način, na kakršnega k družbenenemu razmišljanju pristopajo naši levičarji, me žal samo odbije in potisne v iskanje drugačnih zgodb, drugačnih avtorjev, drugačnih razlag družbenih dogajanj. Nenehno kritiziranje in negodovanje nad sistemom, v katerem živimo, brez kakršnega koli resnega namena razumeti njegovo delovanje tudi z drugačnih pozicij, kot so ‘naše’, nenehno politično in lobistično delovanje za uveljavljanje svojih pogledov (kaj hočete, vse je pač politično…), kjer v primeru, da se dejstva ne ujemajo s teorijo, pač toliko slabše za dejstva… Jah, vse našteto zelo močno prispeva k temu, da pač nekateri radi beremo vrstice, kot so zgornje. Ker so bistveno bolj realne, trdne, utemeljene, in predvsem bistveno bolj odprte do drugačnih, različnih pogledov. Verjetno zato, ker preprosto stojijo na trdnejših tleh, in jim ni treba biti prestrašen, da jim bo kdo z drugačnim videnjem ‘porušil njihovo življenje’.

Zato sam v zadnjem času (vsaj sam pri sebi) bistveno bolj iščem način, kako ekonomski in luhmannovski pogled, ki sta oba, vsaj v prevladujočem smislu, res bolj desne provenience, uporabiti za grajenje in razlago družbe, ki bi upoštevala omenjene levičarske vrednote. Zato me tudi zgornji tekst ne prepriča več, vsaj ne povsem. Je pa gotovo in žal še vedno zelo koristen za slovensko situacijo, ki potrebuje predvsem veliko zdravega (a ne gradualističnega) razuma, predvsem pri ekonomskem odločanju.

  • Share/Bookmark

10.04.2010

Prispevek o Luhmannovih Soziale Systeme iz nemškega Spiegla, 1984

Zapisano pod: Niklas Luhmann — andee - 10.04.2010

Za malo pavze med koncentracijo za pisanje neke precej odvečne obveznosti objavljam tale prispevek iz nemškega Der Spiegla ob izdaji Luhmannovih Socialnih sistemov, njegovega najbrž najpomembnejšega dela: http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-13511556.html.

Prispevek je sicer iz leta 1984, ko je bilo navdušenje in zanimanje za to delo verjetno v enem svojih vrhuncev. V članku je zapisanega marsikaj, kaj lahko približa to delo širši javnosti, žal je v celoti napisan v nemščini, morda, če mi bo kdaj čas dopuščal (še nekaj časa gotovo ne) ga tudi prevedem. Predvsem mi je všeč primerjava Luhmannovega dela z umetnostjo – kot piše avtor članka, Dirk von Käsler, je Luhmann nekakšna ‘znanstvena književnost’, bolj ‘kot na analitsko znanost pa spominja na likovno umetnost, bolj kot na poskuse matematičnega analiziranja socialnih omrežij spominja na Josepha Beuysa’.

Ne vem, če bi se povsem strinjal s slednjim, mislim, da je Luhmannov jezik izjemno tehničen, vsekakor pa (zagotovo) zelo poseben, kar dela branje njegovih del posebno, vsaj na začetku pogosto lahko tudi travmatično izkušnjo. Jezik je vseskozi izjemno samoreferenčen, v skladu z naravo njegove teorije; priti, prodreti ’v’ njegovo misel pa je zelo zahtevno dejanje. Se pa, ko si enkrat znotraj, res odpre nov svet, in se marsikaj, o čemer se sicer v konvencionalnem družboslovju ne dvomi in sprašuje (ali vsaj ne najde odgovorov), pokaže v čisto novi luči.

Kot pravi sam Luhmann v sklepu omenjenega dela, z referenco na Hegla (prepisujem iz srbskega prevoda dela): ‘… i sada možemo da ohrabrimo sovu, ne moramo više u uglu da uzdišemo, već da njen noćni let započnemo. Posedujemo savete da bismo ga motrili, a znamo da se radi o izviđanju savremenog društva.’

In zdaj nazaj k moji mučni dnevni nalogi :(

  • Share/Bookmark

23.03.2010

Economics meets Luhmann meets Culture

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 23.03.2010

Pozdrav še drugič danes,
samo zapis, da mislim, da se je počasi v meni sestavilo tisto, o čemer sem govoril tukaj: http://andee.blog.siol.net/2010/03/02/economics-meets-culture-izgrajevanje/. Skratka, v bodoče skušam raziskovati ekonomijo in kulturno ekonomiko skozi Luhmanna, v luči (tudi vseh ostalih) teorij s področja raziskovanja kulture. Čeprav je na konferenci kulturnih ekonomistov v Bostonu 2008 moj mentor spregovoril o tem, da je prihodnost raziskovanj v ekonomiji v povezovanju ekonomije in psihologije, sam ne mislim tako (sem pač težak, saj vem :) ). Na tem področju sta nenazadnje Nobela dobila Kahneman in Smith leta 2002, tudi sicer je to povezovanje že zelo prisotno, in iskreno rečeno sam v tem ne vidim posebne prihodnosti ali resnično novih točk raziskovanja.

Mislim, da je prihodnost (oziroma nekaj, kjer je bilo doslej storjenega bistveno premalo) raziskovanj v ekonomiji v povezovanju ekonomije z drugimi družbenimi vedami: sociologijo, antropologijo in etnologijo, kulturologijo, filozofijo (ta sicer ni družbena veda v klasičnem smislu). In prav tu vidim del svojega poslanstva v prihodnjih letih. Torej razmisliti, da kakšen način lahko premostimo velik razkorak, ki je denimo tudi pri nas prisoten med ekonomijo kot tisto, ki se pogosto povezuje z nekakšnim ‘tršim’, ‘konzervativnim’, ‘desničarskim’, ‘neoliberalnim’ načinom razmišljanja, in drugimi, ‘mehkejšimi’, pogosto bolj levo politično opredeljenimi vedami. Kje torej tu najti most, ki bo resnično nekaj povedal o sodobni družbi (in ne bo zgolj povezovanje zaradi povezovanja in objavljanja člankov samega)?

Iskreno upam, da bom nekoč lahko poročal o rezultatih tega projekta. Če ni vse le še ena utvara na moji poti.

  • Share/Bookmark

11.03.2010

Levica in desnica: dekonstrukcija pojmov

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 11.03.2010

Pozdravljeni,

ob branju preteklega in prejšnjih prispevkov danes zjutraj me je prešinilo, da bo marsikdo ob pogledu na blog pomislil, da bere blog desničarja, neoliberalca, morda celo radikalnejše usmeritve. Zato sem tudi k temu želel dodati nekaj kratkih misli.

Najprej o politiki. Slednjo vidim predvsem kot (enega od) družbeni podsistem, ki kot vsi drugi deluje po lastnih pravilih. Vsako dejanje znotraj tega sistema, torej politično dejanje ali delovanje, se opredeljuje glede na razliko vlada/opozicija, ki je vsaj po mojem mnenju edina zares relevantna za dejanja v tem sistemu. Na tak način ta sistem deluje, vsaj po mojem vpogledu in občutku. In zato tudi ne verjamem, kot menijo nekateri družboslovci, da je vsako naše dejanje politično – nič bolj kot je vsako naše dejanje umetniško (kot so menile historične avantgarde), znanstveno (kot menijo znanstveni navdušenci), ekonomsko (kot meni veliko akterjev v ekonomskem podsistemu) itd. Verjamem, da ima vsako področje oz. podsistem svoje mesto v družbi, in da družba najbolje deluje, ko so vsa ta področja avtonomna (kot po svoji notranji logiki tako ali tako so), in ko je družbeni sistem razsrediščen in nima osrednje, opredeljujoče točke, ki bi v filozofskem jeziku ’saturirala celoto’. Kot jo žal vsaj pri nas (in še kje drugje) politika saturira in skuša prevzeti osrednje mesto v družbi.

Kaj pa tradicionalni pogled in ločevanje oz. razlika med levico in desnico? Samo jo vidim predvsem kot plod historičnih, zgodovinskih razlogov. Zato kdor želi pač svet videti (še naprej) v luči te razlike, ki resda omogoča precej preprost in poenostavljen pogled na svet, naj pač gleda na ta način. Meni samemu ti dve poziciji vzbujata predvsem neke vrste epistemološko tesnobo, opredeljevanje in delovanje znotraj katerekoli od njiju pa bi čutil prej kot jarem in močno (in, razen pomena za kariero, precej nesmiselno) omejevanje, ki ga sam vsaj v tem trenutku nisem pripravljen nositi. Morda imam srečo, da delujem v umetniški in raziskovalni sferi, ki tega vsaj zaenkrat od mene še ne pričakujeta. Vsekakor pa upam, da me bo ta sreča še dolgo spremljala.

  • Share/Bookmark

10.03.2010

Neoliberalizem je ideološki konstrukt

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 10.03.2010

Nekaj sem na zgornjo temo že pisal (glej http://andee.blog.siol.net/2010/02/21/neoliberalni-profesor-mramor/). Vsekakor pa si velja prebrati (in zapomniti) izsek iz intervjuja s Tomažem Štihom, že pred časom objavljen na blogu Libertarec http://libertarec.blogspot.com/2005/10/intervju-z-vampirjem.html). Kljub temu, da je od tedaj že kar nekaj časa, mislim, da so povedane misli še vedno zelo relevantne za slovenski prostor in zmedeni konstrukt ‘neoliberalizma’ in ‘neoliberalcev’.

———————
V Sloveniji je vse pogosteje slišati pozive proti neoliberalizmu. Kaj pravzaprav je neoliberalizem in kaj želi doseči?

Neoliberalizem je sovražna nalepka za nekaj, česar v praksi sploh ni. Ne poznam nobenega liberalca ali libertarca, ki bi se razglašal za neoliberalca ali bi zagovarjal stališča, ki se jih pripisuje mitskim neoliberalcem. Ekonomisti se razglašajo za pripadnike neoklasične šole ekonomije, medtem, ko liberalni intelektualci govorijo o klasičnem liberalizmu ali libertarstvu. Izraz neoliberalizem so si izmislili in ga uporabljajo tisti, ki niso liberalci, za označevanje nečesa, česar ne razumejo in v kar nimajo vpogleda.

V tem smislu je ta izraz analogen drugim stigmam, naprimer rdečkar ali klerikalec; s katerimi se danes obklada socialne in krščanske demokrate.

Neoliberalizem pa je dodatno zanimiv kot sociološki fenomen. Kot so v srednjem veku ljudje sežigali čarovnice in je bilo dvajseto stoletje čas nacionalnih šovinizmov se zdi, da bo enaindvajseto stoletje čas socialnih šovinizmov in izraz neoliberalizem simbolizira ta trend. V pomanjkanju temeljnega ekonomskega znanja postanejo mitski neoliberalci pogosto grešni kozli za lokalne ekonomsko-socialne zablode.

Slovenija, denimo, zelo počasi zapušča socialistično, plansko gospodarstvo in vendar ljudje krivdo za sedanje klavrno stanje pripisujejo neobstoječim mitskim neoliberalcem. Politikantje to z veseljem vzpodbujajo, saj pomaga pri ohranjanju sedanjih privilegijev in pri oviranju reform. Nasprotujejo jim pod pretvezo obrambe pred mitskim neoliberalizmom. Če bi jih prosili, da navedejo ime enega neoliberalca in povejo ime enega neoliberalnega zakona, pa bi jih spravili v hudo zadrego.

Da je ta izraz pri nas tako razširjen je posledica tega, da novinarji nekritično povzemajo mnenja tistih, ki nimajo ničesar skupnega z liberalizmom in hkrati – tragikomično – zelo pogosto v debate o liberalcih ne znajo vključiti liberalcev samih.

Kot zanimivost – izraza neoliberalec ne želijo uvrstiti v spletno enciklopedijo Wikipedia.
———————-

  • Share/Bookmark

2.03.2010

Economics meets Culture – izgrajevanje

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 2.03.2010

Samo v še en kratek zapis, da se v meni še vedno dograjuje in zaključuje teoretska pozicija na osnovi kulturologije (oz. teorij kulture in umetnosti), Luhmannove teorije socialnih sistemov in (predvsem matematične, torej temelječe na strogih matematičnih modelih) ekonomske stroke. Mislim, da je zadeva že kar precej daleč, in da bo kmalu postavljena. Seveda pa se pravo (ampak bistveno bolj usmerjeno, in zato veliko lažje in hitrejše) delo potem šele začne.

Zaenkrat se mi svita predvsem to, da bo verjetno to raziskovanje kako ‘kultura deluje’, torej skozi razumevanje osnovnih principov menjave (ekonomija) in osnovnih pogojev za preživetje sistema umetnosti, in upoštevanju in poglabljanju v kulturološke, antropološke, filozofske in sociološke teorije o umetnosti in kulturi (ne vem še, če sta lahko obe vključeni, v skladu z mojim zapisom o poskusu jasnejše razmejitve pojma kultura pred nekaj tedni), podajati (verjetno predvsem ekonomske) razlage in vpoglede v fenomene v kulturi. Nekaj podobnega, kot je v delu Economics and Culture poskusil že David Throsby, od tod tudi delovni naziv projekta – Economics meets Culture.

Ampak zaenkrat zgolj toliko, morda še malce blodno in poskusno. Res je še veliko/ogromno nejasnosti in protislovij v celi zgodbi, ki se morajo še sestaviti.

Ko bo zgodba dograjena, oziroma v najkrajšem, bom skušal odgovoriti tudi na preostale replike.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |