V krizi smisla tiči misel






         

2.08.2018

Višja sredstva za kulturo so nujna, vendar je nujna tudi dobra kulturna politika

Spodaj najdete besedilo članka, ki bo objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo, 11.8.2018.

Članek je namenjen kratki predstavitvi dokumenta s predlogi bodočih sprememb v slovenski kulturni politiki. O teh spremembah je govora že dolgo časa, vendar brez realizacije. Prav zato sem sam po novem letu 2018 zbral skupino vplivnejših »kulturnikov« mlajše in srednje generacije, ki sem jih spoznal v letih svojega delovanja. Naša naloga je bila zapisati spremembe, ki se zdijo pomembne kulturnemu sektorju samemu ter doseči, da bi Slovenija dobila dobrega, »strokovnega« kulturnega ministra oziroma ministrico.

Slovenska kultura se z vidika ekonomskih vidikov in kulturne politike nahaja na razpotju. Proračun ministrstva za kulturo se po večjih padcih od leta 2012 stabilizira. Izkoriščenost davčnih olajšav za dohodke pravnih subjektov se zmanjšuje, izkoriščenost t.i. dohodninskih donacij pa raste, vendar pa slednje ne pomagajo organizacijam v kulturi k bistveno boljšemu finančnemu stanju. Glede javnih zavodov so bile prisotne kritike (denimo pobude skupine SRČ), da bi moral sistem javnih uslužbencev doživeti korenitejše reforme. Nevladne organizacije v kulturi se delijo na »profesionalne« in ljubiteljske, kar ni ustrezno prepoznano v zakonodaji. O področju samozaposlenih v kulturi je veliko govora, doslej pa je bilo malo učinkovitih ukrepov na tem področju, veliko je zmede z osnovnimi podatki in interpretacijami. Mnoga področja, kot so sodobni ples, intermedijska umetnost, kulturne in kreativne industrije ter različne »podporne« dejavnosti (denimo arhiviranje in umetnostna kritika) so v slabem položaju. V posebej nezavidljivem položaju je bila likovna ustvarjalnost, kjer ustvarjalci za svoje razstave v javnih institucijah niso prejeli nobene denarne kompenzacije (t.i. razstavnin), stanje na področju pa se lahko bistveno popravi s sprejemom novele Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo iz 2017, ki uvaja nujen delež za likovna in intermedijska dela v zgradbi. Področje kulturne dediščine je doživelo veliko pozornosti v času ministrice Bizjak Mlakarjeve, govora je o spodbujanju ekonomskega potenciala. Število študentov in diplomantov na umetnostnih področjih upada, nimamo študijev na področjih kulturne politike in managementa. Primanjkuje spodbujanja raziskav, ki bi lahko podprle odločitve na ravni države in občin ter nudile informacije organizacijam in ustvarjalcem. Že dolgo je govora o prenovi temeljne zakonodaje področja, vendar so mnenja glede tega deljena in do razprav, ki bi vodile h korenitejšim spremembam, zaenkrat še ni prišlo.

O t.i. »novem kulturnem modelu« se pri nas veliko »govoriči« brez resne vsebine. Ob slovenskem hlepenju po modnih besedah smo dobili še eno. Vendar pa jo lahko vseeno uporabimo za označevalec korenitih sprememb, ki bi bile resnično potrebne v slovenski kulturni politiki.

Po našem mnenju leži največji problem slednje v odsotnosti strokovnjakov na področju kulturne politike in z njo povezanih disciplin. Resnih dokumentov in resnih razprav o problemih slovenske kulturne politike sedaj ni, zato se večina dokumentov in akcij zvede na dokazovanje moči in lobiranje. V odsotnosti sprememb je slovenska kulturna politika zastarela. Tako rekoč nobena od debat, ki so v zadnjih desetletjih potekale v mednarodnem prostoru ni našla prostora pri nas. Želimo, da ministrstvo za kulturo deluje »za in ne proti kulturi«. To pomeni, da se bomo v bodoče izognili »diskurzu paragrafov«, kjer bo ministrstvu in odločevalcem jasno, da je njihova primarna in edina funkcija v služenju in uresničevanju potreb celotnega področja kulture in ustvarjanju kvalitetne kulturne politike. V kulturi so prisotni mnogi novi, zanimivi produkcijski modeli, o katerih je velikokrat govora tudi v mednarodni javnosti, najdemo jih tudi pri nas. Pričakujemo, da bo v bodoče kulturna politika usmerjena v prepoznavanje tega razvojnega momenta. Nasploh pa je na kulturo v bodoče potrebno staviti kot na enega razvojnih in prebojnih elementov Slovenije: v gospodarskem smislu in v smislu razvoja mnogih novih poslovnih modelov, možnosti, zanimivih idej, raziskovanja kreativnosti, povezovanja s tujino in med področji.

Med ključnimi ukrepi najprej omenimo dvig deleža proračuna za kulturo. Ob spremembah v kulturni politiki v Sloveniji je največkrat skoraj izključno govora le o tem. V več domačih in mednarodnih prispevkih so bile predstavljene podrobnejše analize gibanja slovenskega javnega proračuna za kulturo. Slovenija se loči od drugih evropskih držav po močnejšem zniževanju javnega proračuna za kulturo v času Velike recesije, vendar pa je bila pred tem Slovenija v samem vrhu po deležu proračuna in BDP, ki smo ga namenili za kulturo. Logično se zdi pričakovati, da bi zgolj višanje javnega proračuna za kulturo “preko vseh meja” imelo negativne posledice: močno bi zmanjšalo spodbude za učinkovitejše vodenje javnih kulturnih politik. Iz teh razlogov predlagamo, da se proračun za kulturo poviša na 2 odstotka v skupnem javnem proračunu (to je utemeljeno glede na njegova gibanja v celotnem obdobju od osamosvojitve do sedaj), vendar se s to višino tudi zameji. Bil bi čas, da številke o bodoči višini javnega proračuna za kulturo dobijo resnejšo utemeljitev in ne le nostalgična vračanja v preteklost, kljub dvigu sredstev, ki je nujen.

Potrebno je spregovoriti o uvedbi različnih mehanizmov zasebnega financiranja kulture. Sprejem t.i. zakona o deležu za umetnost v jeseni 2017 je namreč pokazal le na en mehanizem, ki je na voljo. Če pogledamo prakso tujih držav in mest, bomo našli inovativne bančne in posojilne sheme, mehanizme vavčerjev, možnosti davčnih olajšav, spodbujanje venture filantropije v kulturi, spodbujanje novih internetnih mehanizmov financiranja kulture, nižji DDV na kulturne storitve, loterijska sredstva za kulturo, spodbujanje zasebnih fundacij, t.i. matching funds oziroma “podvajanje” donatorskih sredstev s strani države ter inovativne takse, rente in podobne mehanizme, ki jih pozna kar nekaj drugih evropskih držav. Vsak posebej ne morejo rešiti stanja slovenske kulture, vendar pa bi hkratna prisotnost različnih med njimi močno pomagala k lažjemu preživetju in možnostim umetnikov in organizacij.

Eden ključnih elementov prenove je mednarodni. V Sloveniji manjka močnejše mednarodne promocije slovenske kulture in preboja v vodilne svetovne kroge. Predlagamo bistveno intenzivnejšo aktivnost v mednarodnih krogih z ustanavljanjem novih slovenskih inštitutov za kulturo po vzoru inštituta Skica, prav tako pa veliko intenzivneje kot doslej spodbujanje šolanja nadarjenih slovenskih umetnikov na najprestižnejših akademijah na svetu. Le se tem bo Slovenija v naslednjih letih obdržala stik z dogajanji v mednarodnih krogih – ne obdržala, pač pa ga sama kreirala in vodila, kar mora biti bodoči cilj delovanja.

Nujna se zdi ločitev strokovne od interesne vloge pri političnih odločitvah. V slovenski kulturi namreč prihaja do zamenjevanja obeh. Predlagamo njuno jasno zakonsko ločitev, kar mora biti pripoznano v krovnem zakonu v kulturi. Potrebno je zakonsko določiti redne evalvacije vseh večjih razpisov in ukrepov. Vsak ukrep mora pospremiti strokovna analiza, glede na strokovni primanjkljaj je nujno, da jo velikokrat izvedejo mednarodne strokovne skupine. Najbolj pa je pomembno, da zagotovimo “bazen” strokovnjakov – z ustanovitvijo resnega oddelka, ki bo pokrival to področje, to se lahko dogodi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki že vpeljuje predmete s tega področja, ter štipendiranjem večjega števila nadarjenih študentov za študij na najbolj prestižnih institucijah v tujini. Šele v roku nekaj let se bo tako stanje, ki je na eni od najnižjih točk, končno pričelo popravljati, kar bo močno vplivalo na kakovost bodočih odločitev v slovenski kulturni politiki.

Med sektorje, ki imajo največji ekonomski potencial v Sloveniji sodijo kulturne in kreativne industrije. Ena osnovnih postavk »našega« kulturnega modela je staviti na kulturo kot razvojnega tigra Slovenije – tudi, a ne izključno, v gospodarskem smislu. S tem bi odprli trg dela za umetnike in spremenili bodočo podobo slovenskega kulturnega prostora. V vsakem primeru pa morajo biti ukrepi usmerjeni sektorsko – nujni so na področjih likovnega trga, glasbe, filma, knjižnega trga. Pričakovati je, da bi odprtje trga na tak način lahko pomembno prispevalo k želeni “učinkovitosti” delovanja slovenskega kulturnopolitičnega sistema.

Večje prepoznavanje razvojno prebojnih in povezovalnih elementov, ki jih kultura ima (gospodarski vidiki, novi poslovni modeli, drugačne oblike podjetništva, organiziranosti in delovanja, uporaba specifične umetniške kreativnosti kot elementa razvojnega preboja) in njihovo navezovanje na programe drugih ministrstev je bistveno za bodoči novi razvojni model. Kultura ima ogromne povezave z znanostjo, predvsem z razvojem novih tehnologij, s podjetništvom (prek mnogih zanimivih poslovnih modelov), z ekonomskimi vidiki, z ureditvijo socialnih vidikov, v povezavi s področjem zdravja ter na področju kulturne vzgoje.

Z vidika nevladnih organizacij v kulturi se zdita smiselni uvedba kvot za financiranje iz proračuna za nevladne organizacije in jasna razmejitev tipov organizacij v krovni zakonodaji. Sredstva ministrstva za kulturo za nevladne organizacije (NVO) so namreč vedno predmet arbitrarnih odločitev. Da bi takšna nižanja postala bistveno težja, se strinjamo s strokovno skupino SRČ glede uvedbe kvot. V praksi bi to pomenilo, da je potrebna vsakoletna proračunska določitev minimalnega deleža javnih sredstev za kulturo, ki se morajo nameniti sektorju NVO. Prav tako pa je nujno zakonsko definirati in “opolnomočiti” oba tipa NVO, profesionalnega in ljubiteljskega, kar se doslej še ni zgodilo. Mora se vzpostaviti primerljivo financiranje profesionalnih NVO in javnih zavodov, predvsem možnosti financiranja večjih NVO na način kot je »strukturno« financiranje oz. financiranje t.i. hladnega pogona.

Veliko kritik preteklih let je letelo na razpisne mehanizme ter njihovo evalvacijo. Predlagamo, da se razpisni mehanizmi na ravni države in občin spremenijo in poenotijo, kolikor je to mogoče, pri čemer pa je potrebno predhodno narediti natančen pregled praks v tujini in prevzem tistih med njimi, ki bi bile najbolj primerne za naš sistem. Poleg tega se morajo zagotoviti redne evalvacije najpomembnejših razpisov. Šele te bodo v bodoče lahko zagotovilo, da bo do konfliktnih situacij, ki so sedaj prisotne skoraj ob vsakem razpisu, prihajalo manj pogosto.

Pri ustvarjalcih v kulturi je ključen vidik prekarnosti, torej izkoriščevalskih delovnih razmerij. Predlagamo diverzificiranje virov sredstev s pomočjo odpiranja trgov in alternativnih virov zasebnih sredstev, opisanih predhodno, ter različne »socialne sheme« – s tem mislimo na mnoge ukrepe, ki so bili zapisani v raziskavi za Nacionalni svet za kulturo v letu 2016: drugačno upoštevanje nagrad na področju kulture, brezplačno računovodstvo za samozaposlene v kulturi, informacijsko in svetovalno podporo za samozaposlene v kulturi, nadomestilo za obdobja brez naročil, drsni status (povratek v status po zamrznitvi), ureditev nadomestil za bolniške odsotnosti, različne kategorije pri prejemanju socialnih prispevkov samozaposlenim v kulturi, več delovnih štipendij umetnikom, ter ureditev zastopanosti prekarnega dela v kulturi. Veljalo bi resno razmisliti tudi o možnostih odprave prekarnosti, ne le za kulturo ampak področje trga dela nasploh.

V sedanjem stanju je na ministrstvu za kulturo prisotna podhranjenost strokovnih odločitev. Rešitev vidimo v večji vlogi oddelka za statistiko in analize, ki mora zaposliti dodatne doktorante s področij, ki so blizu kulturni politiki (ni nujno, da gre za slovenske državljane) in vključenost tega oddelka pri vseh večjih odločitvah ministrstva za kulturo. Poleg tega pričakujemo večje institucionalizirano sodelovanje med vsemi oddelki na ministrstvu. Zaželeno bi bilo, da ministrstvo razmisli o ustanovitvi observatorija za bodoče izvajanje raziskav iz kulturne politike, managementa, ekonomike, podjetništva in statistike v Sloveniji.

V javnih zavodih v kulturi mora priti do sistema, ki bo omogočil smotrnejšo izrabo finančnih in človeških “virov”. Zaposleni v javnih zavodih morajo biti razporejeni tako, da se njihov delovni čas izkoristi v celoti, predvsem pa mora sistem delovnih razmerij postati bolj pretočen in pravičen. Tukaj predlagamo tesno navezavo na predloge skupine SRČ in resno razpravo o dokumentih, ki jih je v preteklih letih pripravila ta skupina. Javni zavodi v slovenski kulturi morajo postati bolj uspešni pri pridobivanju nejavnih virov sredstev, od česar morajo imeti tudi koristi.

Predlagamo vključevanje objektov kulturne dediščine v načrtovanje gospodarskih politik in področje turizma, ter vključevanje objektov kulturne dediščine, ki to še niso, na ustrezne mednarodne liste. Nujno je zagotoviti več strokovnih, tako kvantitativnih kot kvalitativnih analiz v podporo odločanju na področju, vzpostavitev shem kot so posojanje objektov (tudi v Sloveniji je prisoten »učinek Prado« – velika večina del je skorajda trajno locirana v depojih muzejev). Predlagamo nadaljevanje digitalizacije slovenske premične kulturne dediščine in večji poudarek kot doslej kulturni dediščini 20. stoletja.

Ob koncu še najnujnejše: predlagamo formiranje mednarodne strokovne skupine, ki bo pripravila resno prenovo kulturno političnega sistema v Sloveniji in jo predstavila v obsežni javni razpravi v roku enega leta (sedanji predlog vsebuje 9 strani – vsak naj si ob tem misli svoje). Skupina mora vključiti najboljše strokovnjake, ki jih tu premoremo, doma in v mednarodnem merilu, brez ozira na njihovo »pripadnost« političnim opcijam ali interesnim skupinam in se navezati na vse gradivo, ki tu že obstaja.

Kljub najboljšim željam nam seveda v dveh mesecih občasnega sestajanja ni uspelo pripraviti nomotehnično izčiščenega dokumenta, pač pa le skupek mnenj, ki izražajo nekatere ključne vidike, ki bi bili potrebni pri spremembah kulturne politike. Podali pa smo nekatere usmeritve novega »modela«, ki odstopajo od dosedanjih – od poudarka na javnem interesu in odgovornosti države, ki je temeljna značilnost dokumentov SRČ; od arm’s-length kulturne politike dokumentov, ki so nastali v času ministra Grilca; in od precej zmedenih dokumentov odhajajoče garniture ministra Peršaka.

V bodoče novi kulturni model ne potrebuje zgolj novega ZUJIK ali nov (in kvalitetno spisan) NPK, ki sta le “higienika” (nujna, a ne zadostna) za takšen model. Spremembe so potrebne v celotnem polju slovenske kulturne politike in v njegovih osnovnih postavkah.

Dostavek

Pri pobudi so poleg mene krajši ali daljši čas sodelovali (ni pa nujno, da se z vsem zapisanim tudi strinjajo): Mitja Čander, Matjaž Farič, Anja Golob, Janez Janša / Emil Hrvatin, Nevenka Koprivšek, Jurij Krpan, Lenart Jurij Kučić, Tibor Mihelič Syed, Jadranka Plut, Črt Poglajen, Alma R. Selimović, Špela Stare, Kaja Širok.

  • Share/Bookmark

25.12.2015

Dnevnik Delo na najhujši preizkušnji

Zapisano pod: Kulturna politika, Politične 'analize' — andee - 25.12.2015

Kot piše blogerski kolega Boris Vezjak je tole naletelo na premajhen odziv v medijski sferi in širše, tudi zato se na to odzivam tudi sam. Gre za brutalna odstavljanja novinarjev in novinark Dela, po mojih izkušnjah z obema dotičnima gre za dve izmed najkompetentnejših novinark na področju kulture, v primeru Jelke Šutej Adamič za nekoga, ki je tako rekoč pojem pisanja/poročanja o likovni umetnosti.

O tem piše na svojem novem blogu Marijan Zlobec.

Ne poznam ozadja zgodbe, čeprav stvar bežno spremljam prek medijev in prek svoje vloge zaenkrat-še predsednika Asociacije. Zato ne vem, do katere mere so resnično vpleteni “Janševi hlapci”, o katerih piše Vezjak.

V vsakem primeru pa, kot nekdo, ki je celo dvakrat sam volil Janšo… Slovenska levica je zmedena in ideološko povsem zaslepljena.

Vendar je po zblojenosti, brutalnosti, pokvarjenosti, da ne začnem govoriti celo o nekakšnih mračnih silah slovenska desnica še nekaj svetlobnih let spredaj. Zato, ljudje božji: začnite že enkrat razmišljati s svojo glavo, brez praznih, a varnih ideologij. Recite torej ne tako eni kot drugi strani.

V primeru odpuščanj na Delu gre za nekaj, kar se preprosto ne bi smelo dogajati in je lahko simptom nadaljevanja “zombijevskih bitk” iz obeh dosedanjih Janševih mandatov. Resnično se bo počasi potrebno angažirati, da bi preprečili še tretjega.

Veliko je črnih tem zadnje mesece v kulturi… Upam, da kmalu pride še kaj lepšega.

  • Share/Bookmark

25.01.2015

Privatizacija, Siriza ter vzrok in posledica

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 25.01.2015

Dolgo že nisem pisal političnih “analiz” na tem blogu. Ker iskreno rečeno tudi nisem bil pri volji za kaj takega, na srečo sem bil (in sem vsaj upam, da še) dokaj uspešen in predan raziskovalnemu delu na področjih kulturne ekonomike, uporabne ekonometrije, makroekonomije in SHARE-ovske ekonomike (ekonomike zdravja, staranja in upokojevanja). Rezultat tega so skoraj bi rekel nepregledne udeležbe na konferencah in simpozijih in potrjeni ali čakajoči članki in publikacije. Kar veliko jih je tudi še v čakanju, prijavljenih za 2015 torej.

Ne morem pa, da ne zapišem kratkega mnenja na dogajanje na slovenskem in evropskem političnem parketu. Najprej, takoj po okrogli mizi o Pikettyju na ekonomski fakulteti je zagnana grupa, skoraj bi se upal temu reči levičarskih skrajnežev, zbranih pod neizbežnim vodstvom Združene levice, spisala peticijo proti privatizaciji. Ker je, kot je točno zapisal Janez Šušteršič, prav privatizacija simbolni konec sveta za ljudi v miselnem okrožju skrajne levice. In ker se pač v Sloveniji vedno znova onegavimo okrog kakršnega koli koraka, naprej ali nazaj. Posebej še, kar zadeva tujih neposrednih naložb. Najprej vedno znova kričimo, da jih nujno rabimo, ko pa se kje kakemu tujemu investitorju “prikaže Marija” in hoče (čudak – brez šale…) investirati v naš otoček sredi Evrope, bo vedno znova naletel na zid več deset družbenih gibanj, pobud in peticij, ki bodo skoraj jokale od brezupa, da nas bodo ponemčili, potujčili, hijene pojedle ubogo kokoško Slovenijo in kar je še takšnih predpotopnih podob. In preprosti, semoličevski “mali človek” jim bo vedno znova nasedel, ker pač zvenijo dovolj preprosto in v duhu tega, kar nas prepričujejo že desetletja, domače torej. In zato se lahko res samo še čudimo komurkoli, ki je tako nor, da bi v bodočnosti investiral k nam.

Vendar kaj tovrstne peticije dosežejo? Natančno svoje nasprotje. Sedanje dogajanje okrog nasprotne peticije “za privatizacijo” mi deluje tako, kot da se je presenetljivo, vendar močno povezala desnica oz. krogi okrog Janševe SDS, Novak-Tonin-Peterletove NSi, klasičnih liberalcev in ekonomistov blizu idejam nekdanjega mrkaićevskega kroga, kroga uspešnih podjetnikov, stranke SLS itd. Žal tudi večina ljudi v tem krogu že desetletje večinsko skuša prikazati nasprotno zgodbo, ki je prav tako preprosta in enostranska: da je prosti trg in vse povezano z njim (sami temu pravijo “svoboda”) enoznačno nekaj dobrega, kar si moramo torej želeti. Sam sem sicer še vedno prepričan, da je odgovor na probleme slovenskega gospodarstva in družbe res precej bližje njihovim trditvam, kot pa “pobesneli pesti” Združene kaviar-levice, vendar opozarjam: gospodarska kriza je prinesla vzpon številnih ekstremizmov, levih in desnih. Skupno vsem je razlaganje sveta v črno-beli tehniki: enkrat so za vse krivi razredni sovražniki “neoliberalni kapitalisti” (kdorkoli že to je, sam jih v desetletnem gibanju v krogih ekonomistov in podjetnikov nisem spoznal prav dosti, morda pa zato, ker bi me Združena levica sama uvrstila mednje…), enkrat pa gre v vsem družbenem dogajanju samo za gibanje k vedno večji “svobodi” (ponovno, karkoli že ta banalna, butasta dikcija pomeni…).

Če sklepam po sebi, zahajanje v skrajnosti povzroči samo večje zanimanje za nasprotni pol. Zato sem se ob Janševi zadnji vladavini kar z veseljem nekaj časa družil s sedanjimi združeno-levičniki, ob njihovi noriji zadnjih mesecev pa sprejel nedavno peticijo za privatizacijo z velikim olajšanjem, kot pravi Blaž Vodopivec, “kot Sahara vodo”. Pa se nimam za vetrnjaka, kot bi to označil kolega Sašo Kešeljević, nasprotno, verjetno bi vam marsikdo, ki me pozna, prej povedal, da na svojih stališčih, če so točna, vztrajam tudi, ko nihče več ne stoji za njimi, pač pa sta mi obe opciji preprosto pretesni in predvsem razlagata svet precej preveč popreproščeno in tudi netočno, banalno, da bi se kateri kakorkoli zavezal.

Menim pa, da bo vse, kar se s skrajno levico dogaja v zadnjih tednih in mesecih, vključno z današnjo zmago Sirize, prineslo prav nasprotno od tega, kar se komu zdi zdaj: vzpon desničarskih gibanj in pobud. V nasprotju s prevladujočim mnenjem še vedno nisem prepričan, da ima levica odgovore na vprašanja in izzive sodobne družbe, čeprav je dejstvo, da ji je gospodarska kriza dala peruti, ki jih prej več kot desetletje preprosto ni imela. Bojim pa se, da bo razočaranje nad morebitnim neuspehom levice, ki se meni zdi zelo verjeten oz. skoraj gotov, ponovno povzročilo precejšen odmik v desno, morda celo v skrajno desno.

Res bi pomagalo, da bi se uspeli že enkrat premakniti h kakšni bolj kompleksni podobi družbe, stran od stupidnih vračanj v komunizem in socializem in k dejanskemu iskanju poti iz problemov, ki jih je kapitalizem poln. Žal pa tega vsaj v tem trenutku nismo zmožni, vprašanje je, ali bomo sploh kdaj in ali ni slalomiranje med levico in desnico v naravi sodobnega človeka. Do takrat pa imamo dve možnosti: aktivno s čepico in srpom sami sodelovati v (ali proti) takšnih pobudah, ali pa se preprosto zlekniti in počakati, da se takšne neumnosti same iztečejo, ko pač poteče rok trajanja njihovemu osnovnemu vzroku. Sam sem izbral oboje – večinoma sicer drugo, pasivno varianto, vendar sem žal še vedno preveč nagnjen k akciji, da bi zdržal v tej podobi. Bom pa z zanimanjem spremljal, kaj se bo dogajalo v prihodnjih tednih in mesecih.

  • Share/Bookmark

18.01.2015

Komentar – Igor Vuksanović

V popolni psihozi in noriji, ki se jo trenutno zganja okrog vprašanja privatizacije, objavljam tale komentar na zapis Igorja Vuksanovića v Mladini – Risanje slabe države.

Dragi Igor Vuksanović, hvala za “pronicljiv” zapis, kot je pač pronicljiv zapis lahko na osnovi ene študije, ki očitno razloži vse. Glede na to, da, glede tudi na zapis Janeza Šušteršiča, ki je bil osnova proti-peticije vaši, očitno obe strani vpijeta o rezultatih študij, predlagam, da naredite kratek kompendij ugotovitev, glede na vrsto študij, ki so bile verjetno narejene na to temo. Prepričan sem, da ugotovitve ne bodo dale prav ne povsem eni ne drugi strani, bodo oz. bi pa vlile veliko več svetlobe v to z ideologijo nabuhlo slovensko razpravo. Vendar, bom dodal, glede na vse slišano v preteklih tednih in mesecih: močno dvomim, da je to komurkoli v tej debati, še najmanj pa Združeni levici, v interesu. Vseeno pa vas pozivam k temu – preden ponovno zaženete vaše politične stroje, delujoče na gorivo “prepričanj na osnovi ene študije”. Dodajam pa še tole na vašo, ne morem reči drugače kot nebulozo: “Žal prevladujoča neoklasična oziroma neoliberalna paradigma deluje drugače. Svoje drugače misleče nasprotnike uničuje z ignoriranjem. Alternativni ekonomisti niso vabljeni na vodilne televizijske oddaje in strokovne posvete. Težave imajo s plasiranjem svojih člankov v publikacije – znanstvene ali bolj poljudne.” Erm… Kam bi torej sami uvrstili ekonomiste, kot je Thomas Piketty (pa Paul Krugman, Joe Stiglitz)? Med neoliberalno paradigmo, ki uničuje nasprotnike? Ali med alternativne ekonomiste, ki da “niso vabljeni na vodilne TV oddaje”? Živimo v istem svetu?

  • Share/Bookmark

21.08.2014

“The first economist” in “the first socialist”

Zapisano pod: Politične 'analize', miks — andee - 21.08.2014
Tagi: ,

Združena levica je na svojem Twitter profilu objavila sledeč stripek:
.

Zelo se bojim, da ta stripek dobro opiše tudi ZL samo. Ne le, da kolikor vem nima prav nobenih dejstev/podatkov za podkrepitev svojih predlogov, še do nedavnega je kolikor vem velikokrat kar v samem matematičnem in kvantitativnem razmišljanju videla “neoliberalnega sovraga”. Brez zamere, niste torej ravno pravi za takšne komentarje… V stripku torej samo zamenjajte besedo “the first economist” z “the first socialist”, žal sta kar obe resnični…

Sam bom rekel pa samo eno stvar: bojim se, da nas v kratkem čaka grenko soočenje, kako smo se ponovno pustili nategniti na volitvah. Ne le ob ZL, tudi ob poslancih SMC, DeSUS, SD in drugih ne morem drugega, kot reči: “o moj bog…”.

In da, volil sem, in volil sem SMC. Tudi zame torej velja, da sem se najverjetneje nategnil.

  • Share/Bookmark

15.08.2014

Makrozabavljaštvo…

…ali angleško “macrotainment”. Več o tem tukaj, bojim se, da bi obilico tega našli tudi v slovenskih medijskih objavah in politiki, ki je prepolna naivnih “makroekonomsko”-politikantskih spekulacij.

“In the world of financial media, it can be hard to separate news and analysis from entertainment. Ever since the crisis, financial entertainment seems to have shifted from hot stock picks to big macro theories. One advantage of spouting macro theories instead of stock picks is that it can take years for you to be proven wrong. Another is that you get to mix politics with economics, which is good for grabbing attention and building up a loyal following.”

  • Share/Bookmark

23.05.2014

Evrovolitve

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 23.05.2014
Tagi: ,

Toliko klovnov, kot sem jih videl v predvolilnih soočenjih na RTV Slovenija v zadnjih dveh dneh, že dolgo nisem videl, tako brezupno “zmedeno simpatične” tragikomedije pa še ne. Če je možno, bi volil Manico Janežič Ambrožič in Dejana Ladiko, ker sta bila redka med “normalnimi” v studiu. Kot sem rekel kolegici s kulturniških krogov, ki me je zadnjič vprašala, koga bom volil in kaj storiti: sami se moramo angažirati, s tem mislim na mojo generacijo, starih med 30 in 40 let, neobremenjenih, akademsko delujočih ljudi z lastnimi idejami, ki bi bili tudi sposobni angažirati se in kaj spremeniti. Zadnjič sem napravil tudi spisek “svojih” ministrov, uspelo mi je sestaviti vsaj po enega za vsako ministrstvo, ki ustreza zgornjemu kriteriju (le starostno so nekateri nekoliko, vendar le malce višje), morda seznam kdaj objavim tule.

Iskreno rečeno bi bil dejaven angažma prav vsakega, ki mu je mar do Slovenije, ena redkih rešitev, vsem pa želim mirno nedeljo in pravo izbiro na volilnem lističu, čeprav je odločitev verjetno hudičevo težka (ali pa smešno lahka) v izboru 16tih klovnovskih list.

  • Share/Bookmark

8.10.2013

Davčna giljotina a.k.a. @Matevž Tomšič

Zapisano pod: Ekonomija, Politične 'analize' — andee - 8.10.2013

Kratek komentar k temle prispevku: http://www.siol.net/priloge/kolumne/matevz_tomsic/2013/10/davcna_giljotina.aspx.

Samo dve misli oz. opombi:
1) Lafferjeva krivulja je eden bolj kontroverznih konceptov v ekonomiji, kolikor vem nikjer ni bilo dokazano oz. potrjeno, kakšne oblike dejansko je (še manj pa, kje na njej se trenutno Slovenija nahaja). Še več, kolikor vem tudi o uspešnosti reaganomike, ki počiva na tovrstnih konceptih, ni enotnega mnenja, zelo blago rečeno. Sklicevanje na Lafferja torej žal samo pokaže Tomšičevo enoumje in ekonomsko blefiranje.
2) Ekonomski indeksi svobode pa so seveda še bolj problematična tema. Na to temo kar nekaj objavljajo tudi kolegi iz EF, mislim, da velja prisluhniti njihovim spoznanjem.

Vse v vsemu: tudi samemu se mi zdi višanje davkov zgolj skrajni izhod v sili in nikakor ne kakšna svetla ekonomska možnost. Vendar je tudi trenutna slovenska zvezda precej temna in mračna, zato imam sam vsaj delno razumevanje do ukrepov v tej smeri. Je pa verjetno iz prebranega že vsakomur jasno, zakaj Tomšičeve spise povezujejo s politično obarvanostjo, konkretno z desnico in SDS: ker so velikokrat spisani na prvo žogo in resnično vprašljivi za nekoga z akademskega polja. Vendar se potem spomnim na veleume Boštjana M. Turka in sem vsaj malo srečen tudi za to, da lahko sedaj na Siolu beremo le še Tomšiča :)

  • Share/Bookmark

23.05.2013

Zlato fiskalno pravilo – kdo ima prav?

Zapisano pod: Ekonomija, Politične 'analize' — andee - 23.05.2013

O sprejemanju zlatega fiskalnega pravila sem že napisal dva prispevka (tule in tule). V enem sem utemeljil nekaj mikroekonomskih razlogov za pravilo in v drugem nekaj zdravorazumskih pomislekov proti njemu (predvsem v takratnem zgodnjejesenskem janševskem času).

Ker sem predsednik organizacije, ki je del Koalicije solidarnih, ene najvnetejših nasprotnic pravila, sem vsekakor zelo deljenega mnenja in v nekoliko kočljivi situaciji. Koalicija je na temo pravila pripravila dogodek (s posnetkom predavanj), kjer sta svoji mnenji predstavila dr. Jože Mencinger in Igor Vuksanović z Ustavnega sodišča RS. Mnenje obeh, kot tudi stališče Koalicije na tem dogodku je bilo enotno: “proti vnosu govori ekonomska teorija, strogo javnofinančno politiko pa je mogoče voditi tudi brez njega”.

Vendar poglejmo nekoliko nazaj. Pobudnik zlatega fiskalnega pravila je bil ekonomist Jorg Petrovič, kmalu se je zanj ogrela skupina t.i. mladoekonomistov, pravilo sta v javnosti večkrat zagovarjala dr. Igor Masten (ki je bil tudi eden najaktivnejših pri njegovi pripravi, kot ga je na okrogli mizi v organizaciji Katoliškega inštituta imenoval Miro Cerar) ter dr. Jože P. Damijan. Masten in Damijan sta v prispevkih, ki so vsaj večinoma dostopni na blogu slednjega, utemeljila stališče, da fiskalno pravilo deluje po definiciji proticiklično, da ne pomeni demokratičnega deficita, in predvsem opozorila na nerazumevanje pravila s strani slovenske javnosti, ki meša fiskalno pravilo, fiskalni pakt in projekcije, ki jih je na večinoma problematičnih podatkih UMAR napravila vlada RS.

Kaj torej pravi pravilo? Poglejmo si navedbo iz članka, ki ga je za poročilo Fiskalnega sveta za leta 2011-2012 (prosto dostopno na internetu), pripravil dr. Mencinger in ki povzema besedilo, ki naj bi v zvezi s pravilom stalo v 148. členu ustave (opozarjam, da gre za besedilo iz 2012):

Vsi prejemki in izdatki sektorja države za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih.
Prihodki in odhodki proračunov sektorja države morajo biti brez zadolževanja uravnoteženi ali pa morajo prihodki presegati odhodke.
Če v posameznem letu odhodki presežejo prihodke, se primanjkljaj v celoti pokrije s presežki drugih let.
Državni zbor lahko z zakonom, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, določi, da se v proračunih sektorja države izkazuje primanjkljaj, kadar je to potrebno za odpravo večjih posledic naravnih in drugih nesreč ali drugih izjemnih okoliščin, ki imajo pomembne finančne posledice za sektor države.
Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.
Način izvedbe drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.

Kaj so na predloge mladoekonomistov in skupine, ki je pripravljala pravilo (kjer so sodelovali tudi ekonomisti, ki jih običajno ne povezujemo s tem krogom, kot je dr. Tine Stanovnik) odgovorili nekateri bolj kritično opredeljeni ekonomisti. V Mladini sta se oglasila dr. Sašo Kešeljević in dr. Aleksander Aristovnik, ki sta v prispevku Alkimisti opozorila, da pravilo lahko deluje prociklično. Kot pišeta Masten in dr. Sašo Polanec v prispevku na Damijanovem blogu, prvi žal kljub pisnemu pozivu, da utemelji to stališče, ni želel odgovoriti in pojasniti procikličnosti pravila.

Nekoliko bolje pa procikličnost utemelji Mencinger. Slednji v istem prispevku za poročilo Fiskalnega sveta opozarja, da »za ugotovitev, da je izravnani proračun procikličen, ni treba posebnega ekonomskega znanja; zadošča najbrž nesporna ugotovitev, da se z zaustavljanjem gospodarske aktivnosti zmanjšujejo davčni prihodki, z uveljavitvijo izravnanega proračuna pa tudi javni odhodki, kar zmanjšuje povpraševanje in gospodarsko aktivnost«.

Kot Mencinger pojasnjuje v publikacijah EIPF (povzeto po strani http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/mencinger-zlato-pravilo-je-nesmiselno-in-skodljivo/275689):

»Delež javnega dolga v bruto domačem proizvodu (BDP) sploh ne kaže dejanskega bremena dolga, ki ga določajo njegove značilnosti, spreminja pa se z obrestno mero in gospodarsko rastjo, ki ju država ne more kontrolirati. Zapis dolga v ustavo bi odpravil delovanje avtomatičnega stabilizatorja in izničil preostanke gospodarske politike, ki jo omejuje že zdajšnja ureditev«.

Mencinger je v nedavnem prispevku v publikaciji Gospodarska gibanja (pa tudi v govoru na dogodku Koalicije solidarnih konec aprila 2013) predstavil tudi izračune učinka fiskalnega pravila. Opozoril je še na probleme pri izračunu strukturnega primanjkljaja, ki se veže na trendne enačbe, ki lahko upoštevajo različne oblike trenda (linearne, nelinearne), v odvisnosti od česar se spremeni tudi sam izračun strukturnega primanjkljaja in seveda v končni fazi tudi obseg dovoljenega primanjkljaja v letih gospodarske kontrakcije.

Na drugi strani sta Damijan in Masten pripravila več lastnih projekcij, prvi tudi Excelov simulator pravila. Slednji pokaže (komur ta res precej trivialna logika ni razumljiva), da pravilo deluje proticiklično, da torej dovoljuje večje primanjkljaje v času kontrakcije, vendar na račun popravka v proračunskih presežkih v času ponovne ekspanzije.

Masten in Damijan opozorita še na dva ključna vidika. Najprej, kar je bistveno, delovanje fiskalnega pravila je v temelju odvisno od točnosti projekcij gibanja gospodarske rasti. Slednje so praviloma preveč optimistične, kar lahko resnično povzroči podobno absurdne izračune, kot jih je imela še do nedavnega pred seboj vlada. Zato mora nad projekcijami rasti bedeti strokovno telo, Masten opozori, da naj bo to fiskalni svet, ki ga sicer že imamo, vendar bi kolikor razumem po mnenju Mastena moral dobiti širšo podobo in predvsem večje pristojnosti in odgovornosti pri delovanju pravila. Ne morem, da se s tem ne bi povsem strinjal.

Masten in Damijan opozorita tudi na to, da v sedanjem sistemu marsikaj, kar je sicer običajno, kot je kompenzacijski račun, kjer se bodo nalagali presežki v času ekspanzij, v našem sistemu ni bilo predvideno.

Damijan opozori tudi na številno tujo literaturo na tem področju. Žal zaradi zelo omejenega časa ob zaključevanju doktorata nisem uspel natančneje pregledati vseh člankov, je pa razvidno sledeče:
1) Članki govorijo o delovanju pravila v Švici, v Nemčiji in na Švedskem (tam ga sicer nimajo v ustavi, vendar ga dosledno spoštujejo) ter morebitni izvedbi v Izraelu.
2) Prispevek Debruna, Epsteina in Symanskega (2008) predstavi predloge dopolnil preprostega švicarskega mehanizma, ki ga prevzemamo tudi v Sloveniji, ter nekaj simulacij. Slednje pokažejo, da sicer obstaja Mencingerjev »procyclical bent«, vendar je slednji v primeru švicarskega preprostega mehanizma v dveh primerih izjemno malo procikličen, v tretjem pa močno proticikličen. V primeru dopolnil pa je ta učinek še manjši, torej skorajda nikakršen.
3) Prispevek švedskega ekonomista Martina Flodna (2009) pa pokaže, da ne moremo govoriti o kakršnih koli spremembah v elastičnosti švedskega javnega proračuna po uvedbi fiskalnega pravila.
4) Tudi druga literatura načeloma govori o podobnih učinkih. Na podlagi tega in brez jasnih dokazov z nasprotne strani lahko rečemo, da v strokovni literaturi žal ni vidnih dokazov, ki bi govorili v prid Mencingerjevi tezi. V kolikor so, predlagam, da jih nasprotna stran predstavi, čeprav je verjetno že prepozno.

Kaj torej reči z bolj lastnega vidika? Z Mastenom in Damijanom se vendarle ne morem povsem strinjati, da pravilo po definiciji deluje proticiklično (kar naj bi bil seveda od keynesijanske makroekonomske revolucije iz tridesetih let preteklega stoletja sine qua non vsake zdrave ekonomske politike). Resnično obstajajo razlogi, ki kažejo na možnost procikličnosti te politike v času gospodarske kontrakcije, torej negativne strani poslovnega cikla, v tem dam Mencingerju delno prav. Predvsem se lahko vprašamo, kakšni so učinki fiskalnega pravila na avtomatske stabilizatorje, ki jih v času krize predstavlja javnofinančni primanjkljaj. Zlato pravilo dejansko administrativno omejuje njegovo velikost, čeprav je slednja lahko večja v času večje kontrakcije (s čimer npr. Masten utemeljuje proticikličnost pravila).

Vendar so empirični dokazi iz literature tudi tukaj dovolj jasni, vsaj takole na hitro, priznam, da nisem imel dovolj časa, da bi se jim zaenkrat lahko že posvetil bolj podrobno. Ti dokazi pa kažejo, da dejansko delovanje fiskalnega pravila nima nobenega opaznega procikličnega učinka (npr. na normalno delovanje avtomatskih stabilizatorjev), precej močneje je izražena njegova proticikličnost, tudi in predvsem v času gospodarskih kriz.

Na osnovi tega torej ne morem kaj, da v tej debati vsaj zaenkrat ne dam prav zagovornikom pravila. Fiskalno pravilo samo po sebi torej skoraj zagotovo ni mehanizem, ki bi deloval škodljivo za gospodarstvo, nasprotno, izkušnje Švice in Švedske govorijo ravno o nasprotnem. Velja pa opozoriti, da je tudi tu Slovenija seveda drugačna država od Švice in Švedske, saj v njej zaradi spreg na vseh področij in sektorjih resnično ne veljajo enake (politično)ekonomske zakonitosti kot kje drugod. Zato sem skeptičen že do dosedanjega maličenja in opletanja s pravilom, še bolj pa do njegovih učinkov, ki bodo naleteli na povsem drugačno ekonomijo kot je švedska (kjer tega pravila niti ne potrebujejo v ustavi), ali denimo švicarska.

Zato je uspeh delovanja pravila vendarle nekoliko negotov, vseeno pa se žal ne morem strinjati z apriorno odklonilnim odnosom do pravila. Ne bi želel vleči primerjav z absurdnim primerom iz oddaje Preverjeno, ko celo minister Vizjak (magister ekonomije z ljubljanske EF) ni vedel, kaj sploh pomeni fiskalno pravilo, Maša Kociper pa je v razlago risala nekakšne male in velike krogce. Vendar resnično predlagam in apeliram tako pri tem ukrepu, kot pri drugih ekonomskih ukrepih, ki so ali bodo na mizi, bistveno večjo raven objektivnosti in poznavanja in manj političnih opredeljevanj in igric (del česar je zagotovo žal tudi Bratuškova, še do nedavnega, ko je bila v opoziciji, odločna nasprotnica pravila). Upam, da bo tole pisanje torej vsaj nekoliko prispevalo k temu, tistim, ki me poznajo, pa tudi v razlago mojega razmišljanja in stališča do tega vprašanja – ki pa nenazadnje, glede na to, da se ekonomsko še precej dograjujem, tudi priznam, da ni povsem dokončno.

  • Share/Bookmark

6.04.2013

Neka asociacija – pa ne tista z velikim A

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 6.04.2013

Iztok Mlakar: Politik Gvido

Od zmerem rad si lepetal, an zmerem rad si blodu,
an prou use si vedu, an prou neč nisi znal,
dve levi roki mel si, delal pej si samo škodu,
ni čudno Gvido, da glih u politiko si šou.

Veš jest se ne spoznam kej preveč na demokraciju,
kako bi lohkor vedu, kera toja stranka je,
kej češ od zmeram poznu samo enu sem partiju,
an to je tista sej veš, partija od briškule.

Kapiral sem, da ste konzervativno liberalni,
zadržano radikalni, levo desne bolj smeri.
Malčk rdeči an malčk beli, se pravi roza univerzalni,
če je prou gosto, znate bit tud lila pikčasti.

Ob članku http://www.rtvslo.si/slovenija/virant-linearni-ukrepi-za-znizanje-plac-v-javnem-sektorju-nujni/305990 in nasploh delu in liku Gregorja Viranta je zgoraj asociacija enega od komentatorjev na forumu pod omenjenim člankom.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |