V krizi smisla tiči misel






         

25.10.2015

Najbolj in najmanj učinkoviti

Najbolj in najmanj učinkoviti javni zavodi na področju kulture glede na pridobivanje sredstev na trgu oz. “iz drugih virov” (vstopnine, članarine, sponzorstva, donacije, itd.).

V analizo so bili vključeni le tisti zavodi, ki jih redno financira Ministrstvo za kulturo.

  • Share/Bookmark

24.08.2014

Javni zavodi na področju kulture v Sloveniji in stroškovna učinkovitost v obdobju 2002-2011

Uvod

Poročam o rezultatih analize tega vikenda na podatkih o financiranju in zaposlenih v javnih zavodih, ki jih financira ministrstvo za kulturo RS na področju kulture v Sloveniji v letih 2002-2011 (za posredovane osnovne podatke se vljudno zahvaljujem osebju Ministrstva za kulturo RS). Opozarjam, da so spodnji rezultati prvi rezultati in se bodo v prihodnjih dneh, preden bodo pripravljeni za objavo, morda še spreminjali.

Javnih zavodov v naši analizi je bilo v letu 2011 69 (v letu 2002 pa smo upoštevali še javni zavod Muzej Ljutomer) in sicer sledeči:

Nacionalni (28) – SNG Drama Ljubljana; SNG Maribor (drama in opera); SNG Nova Gorica (tu smo v nekaterih predhodnih letih upoštevali predhodni naziv PDG Nova Gorica, podobno smo storili pri vseh drugih javnih zavodih s podobnimi spremembami); Center sodobnih plesnih umetnosti (formalno obstajal samo v letih 2011 in 2012); SNG Opera in balet Ljubljana; Slovenska filharmonija; Narodna galerija; Moderna galerija; Zgodovinski arhiv Ljubljana; Pokrajinski arhiv Maribor; Zgodovinski arhiv Celje; Pokrajinski arhiv Nova Gorica; Pokrajinski arhiv Koper; Zgodovinski arhiv Ptuj; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije; Narodni muzej; Prirodoslovni muzej Slovenije; Slovenski etnografski muzej; Muzej novejše zgodovine Slovenije; Slovenski gledališki muzej; Tehniški muzej Slovenije; Slovenska kinoteka; Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Muzej krščanstva na Slovenskem; NUK; Cankarjev dom; Viba film; Arboretum Volčji potok.

Občinski (41) – Slovensko ljudsko gledališče Celje; Mestno gledališče ljubljansko; Slovensko mladinsko gledališče; Lutkovno gledališče Ljubljana; Lutkovno gledališče Maribor; Pilonova galerija Ajdovščina; Galerija Božidar Jakac Kostanjevica; Mednarodni grafični likovni center Ljubljana; Umetnostna galerija Maribor; Galerija Murska Sobota; Obalne galerije Piran; Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec; Posavski muzej Brežice; Pokrajinski muzej Celje; Muzej novejše zgodovine Celje; Mestni muzej Idrija; Medobčinski muzej Kamnik; Pokrajinski muzej Kočevje; Pokrajinski muzej Koper; Gorenjski muzej Kranj; Mestni muzej Ljubljana; Muzej narodne osvoboditve Maribor; Pokrajinski muzej Maribor; Belokranjski muzej Metlika; Pomurski muzej Murska Sobota; Goriški muzej Nova Gorica; Dolenjski muzej Novo mesto; Pomorski muzej Piran; Notranjski muzej Postojna; Pokrainski muzej Ptuj-Ormož; Muzeji radovljiške občine; Koroški pokrajinski muzej; Loški muzej Škofja Loka; Zasavski muzej Trbovlje; Muzej Velenje; Tolminski muzej; Gornjesavski muzej Jesenice; Prešernovo gledališče Kranj; Gledališče Koper; Mestno gledališče Ptuj; Anton Podbevšek Teater Novo mesto.

Metoda, ki smo jo uporabili je bila metoda podatkovne ovojnice oz. DEA (angl. Data Envelopment Analysis). V grobem smo torej izračunali stroškovne učinkovitosti (žal zaenkrat še nimam dostopnih dovolj dobrih podatkov o predstavah, obiskovalcih itd. po vseh omenjenih javnih zavodih, da bi lahko izračunal tudi katero drugo obliko učinkovitosti) posebej za vsako leto pri omenjenih javnih zavodih (izračune smo torej naredili ločeno po letih). Stroškovne učinkovitosti so bile zaenkrat izračunane pod predpostavkami stalnih donosov obsega ter usmerjenosti v inpute (da torej poskušamo dani output doseči s čim manjšo porabo inputov; v naslednjih dneh sledi še ločena analiza za model, usmerjen v outpute). Kot vložke v javni zavod smo zaenkrat uporabili skupne javne izdatke (občinska in državna sredstva) za zavod ter število zaposlenih, kot (prihodkovne) rezultate zavoda smo uporabili tri ločene količine: skupne prihodke zavodov; »druge« prihodke iz javnih sredstev, torej od prodanih vstopnic, prodaje publikacij, članarin, gledaliških gostovanj doma in v tujini, abonmajev, prejetih obresti, prejetih dividend, sponzorstev in donacij; ter prihodke, pridobljene na trgu.

Ker je vzorec relativno majhen, smo pri vseh izračunih učinkovitosti uporabili (enostopenjsko, torej vsaj zaenkrat ne po vedno pogosteje uporabljeni metodi Simarja in Wilsona, to bo storjeno v naslednjih dneh; mimogrede, korekcijo izračuna učinkovitosti je nedavno prispeval tudi grški raziskovalec Panagiotis Zervopoulos, verjetno bomo tudi to upoštevali pri izračunih) bootstrapsko korekcijo na osnovi rutine, ki sem jo zapisal zadnjič na primeru izračuna faktorskih uteži.

Potrebno je dodati še eno pomembno metodološko omejitev zaenkratne analize: v izračun smo vključili vse javne zavode v kulturi, ki jih financira MK, kjer za to obstajajo podatki. Ob tem se kažeta dva večja problema: najprej, vsi tisti zavodi s številom zaposlenih enakim nič (npr. Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper, Anton Podbevšek Teater, v letu 2011 tudi Center sodobnih plesnih umetnosti) imajo seveda odlične rezultate učinkovitosti, saj so zadane »cilje« dosegli z minimalnim vložkom zaposlenih. Ti rezultati so delno spodaj že odpravljeni, verjetno pa bodo terjali še kak metodološki korak. Drug problem je primerjava zavodov med seboj, kljub temu, da delujejo na različnih področjih. Ta problem je prav tako pomemben, saj na eni strani pomeni vključitev zavodov kot so Zavod za varstvo kulturne dediščine, NUK in Arboretum Volčji potok, na drugi strani pa primerjavo arhivov (ki jasno nimajo takšne količine prihodkov iz drugih virov) z gledališči in galerijami. Kljub vsemu pa gre za primerjavo stroškovne učinkovitosti (sposobnosti ustvarjanja prihodkov ob omejenih virih), ki je sorodna vsem vključenim zavodom. V vsakem primeru bodo pred dokončno verzijo omenjeni problemi še korigirani.

Morda še nekaj hitrega o metodi DEA. Gre za neparametrično statistično metodo (ne prepostavlja vnaprej znane statistične porazdelitve podatkov), ki je v zadnjih desetletjih postala zelo priljubljen del analize učinkovitosti javnih institucij. Metoda je zgrajena z vključitvijo dveh tipov spremenljivk: inputov oz. vložkov (v našem primeru javna sredstva in število zaposlenih); ter outputov oz. rezultatov (v našem primeru skupni prihodki in prihodki iz “drugih virov”, slednji so ločeni na tržne prihodke ter prihodke iz vstopnin, članarin, donacij, sponzorstev ipd.). Učinkovitosti so izražene na lestvici od 0 do 1 ali več, kjer 0 pomeni popolno neučinkovitost, 1 popolno učinkovitost, več kot 1 pa presežke v učinkovitosti. Analiza je možna za k inputom usmerjen model (ko zavodi skušajo doseči dane rezultate s čim manjšimi vložki) ali k outputom usmerjen model (ko zavodi skušajo doseči z danimi vložki čim boljši izkoristek). Analiza je postala znana tudi na področju kulturne ekonomike posebej z delom raziskovalcev z univerze v Catanii, še posebej člankom Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo iz leta 2013.

Tukaj torej kratko predstavljam tri metodološke izračune:

1) Izračun učinkovitosti po posameznih letih po posameznih javnih zavodih v kulturi (nacionalnih in občinskih, ki jih financira MK)

V spodnji tabeli najdete najprej lestvico desetih najuspešnejših zavodov v letih 2009, 2010 in 2011 in tistih, ki so v celotnem obdobju 2002-2011 imeli najvišje povprečne uvrstitve na lestvici učinkovitosti. Iz rezultatov smo zaradi zgornjih problemov izločili Arboretum Volčji potok (ki je sicer prvi na vseh lestvicah) ter peterico zavodov z ničelnimi zaposlitvami: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Gledališče Koper, Anton Podbevšek Teater ter Center sodobnih plesnih umetnosti. Vsi navedeni so prav tako sicer pri samem vrhu vseh lestvic.

Iz zgornje tabele je torej vidno, da so najuspešnejši nekateri javni zavodi, ki tudi sicer veliko stavijo na zasebna sredstva in pridobivanje občinstva: Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko. Zelo uspešen se kaže tudi Zgornjesavski muzej Jesenice, ki z relativno malo zaposlenimi ustvarja kar znatno količino »drugih javnih sredstev« (za opredelitev glej zgoraj). Podobna je tudi zgodba Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki ima zelo malo zaposlenih in precej majhen letni proračun, kljub temu pa uspe ustvariti dokaj dober delež sredstev iz »drugih javnih sredstev« in prihodkov na trgu.

V spodnji tabeli pa so »underdogi«, torej najslabše uvrščeni javni zavodi. Pričakovano med njimi izstopajo arhivi (glej zgoraj), vendar pa med njimi najdemo kar nekaj muzejev: Koroški pokrajinski muzej, Zasavski muzej Trbovlje, Posavski muzej Brežice, Pokrajinski muzej Koper in Medobčinski muzej Kamnik. Omenjeni izstopajo bodisi po relativno večjem številu zaposlenih (med 10 in 20) bodisi po relativno majhnemu deležu sredstev iz drugih virov. Jasno pa so tudi vidni problemi javnega zavoda SNG Opera in Balet Ljubljana, ki sicer, zanimivo, ustvari kar dober delež sredstev iz »drugih javnih virov«, vendar ima tudi skorajda 300 zaposlenih in primerjaje z drugimi zavodi zelo velik proračun, ki je v letih 2010 in 2011 že skorajda dosegal 11 milijonov evrov.

V spodnji tabeli pa so za tiste, ki želite malo bolj brskati po tem, tudi vsi rezultati izračuna učinkovitosti.

2) Izračun učinkovitosti celotnega javnega sektorja v kulturi med leti 2002-2011

Seveda me je tudi zanimalo, ali drži teza, da ima slovenski javni sektor v kulturi probleme z učinkovitostjo. V ta namen smo sešteli vse podatke po vseh javnih zavodih v vsakem letu in nato ponovili enak postopek, le da so bile enote DEA analize v tem primeru leta, imeli smo torej 10 enot: leto 2002; 2003; 2004; 2005; 2006; 2007; 2008; 2009; 2010; in 2011. Seveda je bil za konsistentne ocene parametrov v tem primeru bootstrap ne le zaželen, ampak preprosto nujen, izvedli smo ga po enakem postopku kot zgoraj. Ocene so torej kljub majhnemu vzorcu dovolj konsistentne, kar so pokazale vrednosti statistične značilnosti (dobro znane p-vrednosti), ki so bile pri vseh izračunanih učinkovitostih tako rekoč ničelne, torej močno statistično značilne.

Rezultati so spodaj, prikazujemo jih za tri ločene modelske specifikacije: v prvi smo za rezultat vzeli skupne prihodke; v drugi prihodke iz »drugih javnih sredstev«; in pri tretji prihodke iz tržnih virov.

Podatki so tudi tukaj precej jasni. Če je bila skupna stroškovna učinkovitost javnih zavodov v kulturi v letih 2007-2009 še relativno dobra, pa je predvsem v letih 2010 in 2011 močno padla. Omenjeni padec je prisoten tako pri učinkovitosti pridobivanja »drugih javnih sredstev« kot tržnih prihodkov. Tudi skupna učinkovitost pa kaže nazadovanje v teh letih, ki pa je še vedno nad mejo učinkovitosti. Lahko bi torej dejali, da sicer ne moremo trditi, da so javni zavodi v kulturi (stroškovno) neučinkoviti, kot pravijo splošne in pavšalne trditve v javnosti, so pa več kot očitno vedno manj učinkoviti, ko je govora o pridobivanju sredstev iz drugih, »nejavnih« virov (to velja tako za sredstva na trgu kot sponzorstva, donacije in tudi vstopnine, članarine, abonmaje itd.).

Omeniti velja tudi, da so v skupno analizo ponovno všteti vsi zavodi, analizo brez omenjenih »osamelcev« bom ponovil v prihodnjih dneh.

3) Kaj je vplivalo na učinkovitost javnih zavodov v kulturi 2002-2011?

V zaenkrat zadnjem delu analize sem preverjal še kaj je vplivalo na izračunane učinkovitosti. Pri tem zaenkrat nisem imel časa biti kaj posebej metodološko dosleden, upošteval sem sicer izračunane/popravljene učinkovitosti prek enostopenjskega bootstrapa, v analizo pa sem na tej točki vključil le štiri dodatne spremenljivke: linearni časovni trend; ali je javni zavod nacionalni ali lokalni; ali je javni zavod lociran v Ljubljani ali drugje; ter interakcijo obeh zadnjih spremenljivk. Model sem ocenjeval z običajno panelno cenilko naključnih učinkov (seveda imamo opravka z (»nepopolno« oz. unbalanced, ker nekaj opazovanj manjka) panelno bazo podatkov učinkovitosti za omenjenih 70 zavodov v letih 2002-2011) ter s cenilko sistemskih posplošenih momentov, primerno za dinamično analizo. Pri slednji smo na podlagi regresijskih kazalnikov vključili tri odloge. V model smo zaenkrat vključili vse zavode, torej tudi omenjene »osamelce«

Rezultati so v spodnji tabeli, prikazani so najprej za odvisno spremenljivko koeficienta učinkovitosti ločeno za vsako od obeh cenilk ter ločeno z in brez vključitve interakcijske spremenljivke.

Predvsem rezultati dinamičnega modela jasno pokažejo, da je: 1) najprej učinkovitost močno in negativno povezana s časovnim trendom, kar pomeni, da je v času dejansko padala, kar potrdi ugotovittve zgornje metodološke točke 2); 2) da je bila učinkovitost v povprečju manjša pri nacionalnih kot pa pri lokalnih javnih zavodih; 3) da je bila učinkovitost v povprečju manjša pri ljubljanskih kot pri neljubljanskih javnih zavodih; 4) da je k neučinkovitosti dodatno prispevalo to, da je bil nek zavod hkrati ljubljanski in še nacionalen. Pri zadnji točki velja omeniti, da jo nekoliko demantirajo rezultati, ko vključimo za odvisno spremenljivko uvrstitev (rang) na lestvici namesto samega koeficienta učinkovitosti.

Slednje rezultate, ko torej vključimo v model kot odvisno spremenljivko narobe predznačeno uvrstitev na lestvici (tisti višje uvrščeni na dejanski lestvici imajo tudi večjo vrednost nove odvisne spremenljivke), prikazujemo v spodnji tabeli in z izjemo omenjenega drugače predznačenega koeficienta pri interakcijski spremenljivki povsem potrdijo vse ugotovitve predhodnega odstavka.

Sklep

Kaj povedati za sklep? Najprej ponovimo glavne ugotovitve:
1) Po učinkovitosti so bili v letih 2002-2011 najuspešnejši nekateri javni zavodi, ki tudi sicer veliko stavijo na zasebna sredstva in pridobivanje občinstva: Cankarjev dom, Mestni muzej Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko. Zelo uspešen se kaže tudi Zgornjesavski muzej Jesenice, ki z relativno malo zaposlenimi ustvarja kar znatno količino »drugih javnih sredstev« (za opredelitev glej zgoraj). Podobna je tudi zgodba Pokrajinskega muzeja Kočevje, ki ima zelo malo zaposlenih in precej majhen letni proračun, kljub temu pa uspe ustvariti dokaj dober delež sredstev iz »drugih javnih sredstev« in prihodkov na trgu.
2) Pričakovano med najmanj učinkovitimi izstopajo arhivi, ki so po osnovni dejavnosti manj usmerjeni v pridobivanje občinstva in drugih virov kot npr. gledališča ali galerije, vendar pa med najmanj učinkovitimi najdemo kar nekaj muzejev: Koroški pokrajinski muzej, Zasavski muzej Trbovlje, Posavski muzej Brežice, Pokrajinski muzej Koper in Medobčinski muzej Kamnik. Omenjeni izstopajo bodisi po relativno večjem številu zaposlenih (med 10 in 20) bodisi po relativno majhnemu deležu sredstev iz drugih virov. Jasno pa so tudi vidni problemi javnega zavoda SNG Opera in Balet Ljubljana, o katerih je bilo veliko spisanega tudi v medijih.
3) Če je bila skupna stroškovna učinkovitost javnih zavodov v kulturi v letih 2007-2009 še relativno dobra, pa je predvsem v letih 2010 in 2011 močno padla. Omenjeni padec je prisoten tako učinkovitosti pridobivanja »drugih javnih sredstev« kot tržnih prihodkov. Tudi skupna učinkovitost pa kaže nazadovanje v teh letih, ki pa je še vedno nad mejo učinkovitosti.
4) Lahko bi torej dejali, da sicer ne moremo trditi, da so javni zavodi v kulturi (stroškovno) neučinkoviti, kot pravijo splošne in pavšalne trditve v javnosti, so pa več kot očitno (vedno močneje) neučinkoviti, ko je govora o pridobivanju sredstev iz drugih, »nejavnih« virov (to velja tako za sredstva na trgu kot sponzorstva, donacije in tudi vstopnine, članarine, abonmaje itd.).
5) Učinkovitost je močno in negativno povezana s časovnim trendom, kar pomeni, da je v času dejansko padala, kar potrdi prej omenjen ugotovitve;
6) Učinkovitost je bila v povprečju manjša pri nacionalnih kot pa pri lokalnih javnih zavodih;
7) Učinkovitost je bila v povprečju manjša pri ljubljanskih kot pri neljubljanskih javnih zavodih;
8 ) K neučinkovitosti je dodatno prispevalo to, da je bil nek zavod hkrati ljubljanski in še nacionalen, vendar tu rezultati niso več enoznačni in terjajo nadaljnjo razdelavo.

Za sklep samo še tale kratek komentar. Najprej, mislim, da je tale analiza in tisto, kar bo iz nje še nastalo nujno potrebno strokovno dopolnilo bodočim ukrepom na področju reforme javnih zavodov v kulturi. V nadaljevanju, ko »pridem do daha« bom izračunal tudi spremljajoči del vsake DEA analize, namreč kje konkretno so problemi pri vsakem javnem zavodu in koliko prihodkov in zaposlenih bi se lahko odrekli, da bi bili še vedno učinkoviti. Zaradi časovne stiske zaenkrat še nisem pripravil teh izračunov, ki morajo seveda prav tako biti statistično konsistentni in zato izračunani s primerno uporabo simulacijskih metod, omenjenih v prispevku. Prav tako manjka še kar nekaj delov analize, tudi bistveno boljša regresijska analiza z vključitvijo dodatnih spremenljivk (seveda je sedaj v analizi prisoten omitted variable bias).

In drugič: čez štirinajst dni odhajam na konferenco ICCPR v Hildesheim z dvema še veliko močneje statistično in kvantitativno obarvanima prispevkoma. Odzivi, ki sem jih bil na svoje, zelo kvantitativno usmerjeno delo na področju kulturne ekonomike in predvsem ekonometrične analize razmerij v kulturni politiki, deležen doslej, so bili vsaj doslej precej bizarni, tako na slovenski kot evropski oz. svetovni ravni. Večinoma sem imel občutek, da ko je govora o tem, naenkrat ljudje (govorim tako o kulturnih ekonomistih kot »raziskovalcih kulturnih politik«) ne znajo več šteti do pet in se večidel obnašajo, kot bi bil nek izobčenec oz. čudak, ki premetava neke številke in prihaja do nekih nemogočih sklepov, ki so seveda pravovernemu kulturnem raziskovalcu (ki, po teh izkušnjah, bolj ali manj sovraži ali/in ne razume resne statistične analize) enako, kot bi biku pokazal rdečo pelerino. Bom rekel kar iskreno: pričakujem, da se bo tu počasi kaj spremenilo, in da se bo počasi pripetil nekakšen obrat v raziskovanju kulturne politike, obrat torej k resni statistično-ekonometrični analizi, ki bo končno zmožna odgovoriti na mnoga (osnovna) vprašanja, ki so sedaj bolj ali manj »visoka matematika« in predmet zgolj teoretskih razpravljanj: kakšni so učinki kulturno-političnih ukrepov (nasvet: uporaba program evaluation metod in/ali mikrosimulacijskih modelov); kakšna so razmerja med financiranjem in zaposlovanjem v kulturi (ekonometrija časovnih vrst); kakšno je razmerje med lokalnim in državnim financiranjem v kulturi (kar bova verjetno dokončno zakoličila s kolegom Tóthom v enim naslednjih objav); ali imajo kulturni dogodki ekonomske učinke in kaj na njih vpliva (metoda ex-post ekonometrične verifikacije); kako načrtovati statusne in davčne spremembe v vseh sektorjih v kulturi (modeli makroekonomske fiskalne analize, predvsem glede davkov); kako načrtovati ukrepe pri spodbujanju umetniških trgov (metode analize povpraševanja po vzoru modelov Berry, Levinsohn & Pakes) – vse to in še mnoge teme so, ki ostajajo odprte in skorajda povsem neobravnavane in neodgovorjene na področju kulturne politike. Zato obrat, ki ga predlagam, ni zgolj neka moja osnovna kaprica pač pa nujno potreben korak, v kolikor želi raziskovanje kulturne politike resnično postati »evidence-based«, kar se je vpilo v preteklih letih; še bolj kot to pa: postati resnično zanimivo, odprto in dinamično področje, ki ne bo zgolj jetnik nekaterih teoretskih paradigm in samozadostnega diskurza. Čas pa bo seveda pokazal, v katero smer bo razvoj šel, sam pa na srečo vedno bolj zagotovo vem, kje bo moje mesto in smer pri tem. Uživajte.

  • Share/Bookmark

6.08.2014

Arbeit macht frei

Na večini tegale intenzivno delam v teh dneh.

Economic and social inequality “In the Twenty-First Century”: Do we need a new economic and social theory after Piketty?
(prijavljeno in sprejeto na Slovensko sociološko srečanje 2014 “Ekonomija in družba”)

The article will firstly explore different forms of inequality in Slovenia using datasets from Eurostat, SORS and IMAD, building on the results from existing empirical and theoretical studies on economic and social inequality in Slovenia (e.g. Tomc & Pešec 1986; Stanovnik 1994; Stropnik & Stanovnik 2002; Dragoš & Leskošek 2003; Stanovnik & Verbič 2008; Stanovnik & Verbič 2012). Secondly, using econometric study applying panel data and time series analysis we will try to estimate whether there was a significant rise in economic and social inequality in Slovenia in past decade, what were its main causes and whether this had any relationship to the financial crisis after 2008. In accordance with theses of Thomas Piketty (2014), inequality lies in the very heart of the present crisis of capitalism. On the basis of findings of Piketty’s book, the debate that it spurred and our results for the case of Slovenia we will lastly try to provide and answer whether his general findings are sufficient to search for new macroeconomic and sociological theory that would be able to better explain the reality and possibilities of contemporary economic, political and social systems.

Economic Effects of European Capital of Culture Maribor 2012: An Ex-Post Econometric Verification Approach
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, v procesu prijave na 2014 Barcelona Workshop on Regional and Urban Economics)

Studies of the economic effects of sports, cultural, scientific and other large-scale events are/were being faced with a dilemma. Ex-ante economic impact studies based on Keynesian multiplier methodology have been widely (and correctly) accused of producing wrong and overblown numbers (see e.g. Seaman 1987; Seaman 2006). Corrections have been sought (particularly in environmental and cultural, while in the past years also in the sports economics, see e.g. Johnson, Mondello & Whitehead 2006) in the contingent valuation approach being able to measure use and passive/non-use values. Yet such studies were subject to severe criticisms as well (see e.g. Diamond & Hausman 1994), while on the other hand leaving the question of the macroeconomic effects of large-scale events largely open and unresolved. We, therefore, present an analysis of the economic effects of European Capital of Culture Maribor 2012 which uses a triangulation of methods: an economic impact study using data from visitors questionnaires done on site and multipliers calculated on the basis of latest (2010) release of the national input-output tables; an ex-post econometric verification (using static and dynamic panel data models and difference-in-differences approach) of the economic effects of the event on the private companies revenues, new employment, monthly wages and tourism visits and overnights using monthly based data of Slovenian Statistical Office; and, finally, results of a contingent valuation study done after the event on a larger set of questionnaires. We are able to show that while the multiplier based analysis predicts up to 1000 new employment spaces in the area, the actual effects were very different and the effects on new employment were negligible, if any. Furthermore, in several categories it was not the city of Maribor who profited most from the event but the other partner cities in the project. We conclude by summarising the basics of the method (ex-post econometric verification) that is new in cultural economics and is able to bridge the futile conflict between the impact studies and contingent valuation by answering the right questions (the problem of contingent valuation) in the right way (the problem of impact studies).

Keywords: economic impact, contingent valuation, ex-post econometric verification, treatment effects, European Capitals of Culture, Maribor 2012
JEL classification: R15, L83, Z11

Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index
(prijavljeno in sprejeto na EBES Barcelona 2014, prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorja: Miroslav Verbič, Vesna Čopič

The problems of high-dimensionality frequently occur when using macroeconomic datasets encompassing data for only a limited group of countries. In the article we present the construction of a cultural policy index using datasets of Eurostat’s Cultural Statistics Pocketbooks 2007 and 2011, Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe and Eurostat’s COFOG data. The datasets allow us a time perspective over a set of more than 300 variables in 12 domains: general development, cultural heritage, education in culture, cultural employment, internet habits, private expenditure, foreign trade, participation in the arts, special features (ratios of women among artists, ratios of part-time jobs, etc.), public funding, legislation, and public policy system characteristics. Using high-dimensional methods eliminating the outlier influence and constructing robust factor estimates (following e.g. Bai & Li 2012) we construct a robust cultural policy index, showing the level of the quality of cultural policy for the observed 33 European countries in years 2005 and 2009. On the basis of exploratory and confirmatory factor analysis we are able to determine a set of five dimensions on which the quality of cultural policy mainly depends: general development and foreign trade; education and cultural participation; financing; legislation and public policy characteristics; and internet habits. Using clustering analysis we are also able to determine the broader similarities and differences among cultural policy models in Europe. We are able to show the existence of two broadly different groups of countries: Western European; and Eastern and Southern European Countries; with some occasional outliers such as Baltic countries, Cyprus and Slovenia. The clusters were robust over years. In general, this analysis brings a first developed tool to empirically follow the changes in the levels of cultural policy and shows the main key dimensions of the quality of cultural policy on which similar endeavors to form cultural indexes (which were massively appearing in past years, see e.g. a comparison of approaches by Inkei 2014) should be based in future. Also, the clustering of models has important consequences for empirical cultural policy and has to be tested and verified in future studies.

Keywords: high-dimensional models, factor analysis, robust methods, cultural policy index, Eurostat, cultural policy models
JEL classification: C38, C43, C55, Z11, Z18

Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis
(prijavljeno in sprejeto na ICCPR Hildesheim 2014)
soavtorica: Vesna Čopič

In the article we present a Keynesian multiplier analysis of economic effects of sectors of cultural and creative industries vs. sectors related to »core« arts fields. It has become an established claim that cultural and creative industries are among the most prosperous sectors of EU economy and that when we focus on economic effects of culture we therefore have to focus on cultural and creative industries. We try to verify this claim by including the discussion of not only direct sales effects but also indirect and induced economic effects as measured by Keynesian multipliers. We find evidence that supports the prevailing claim, although the evidence is not fully supported in different geographical areas. We also find evidence that cultural sectors in general have larger (macro)economic effects than any other public sector excluding science and research. Finally we show that multipliers for cultural industries are the highest among cultural sectors.

Keywords: cultural and creative industries, core arts, economic effects, input-output analysis, multipliers, European Union

Public budgets for culture in the EU during the financial crisis: an econometric analysis
(prijavljeno na EBR Ljubljana 2014, povabljeno za objavo v tematski številki španske ekonomske revije v SSCI klasifikaciji)
soavtor: Ákos Tóth

The article analyses whether EU countries use similar cultural financing strategies during crisis as they use in economically successful years. To provide an answer to the question we evaluate the following main hypothesis: “Effects of the financial crisis were reflected in the cuts in general, central and local budgets for culture.” To estimate it we use methods from multivariate analysis(hierarchical and K-means clustering, principal components analysis), and panel data regression analysis (static and dynamic models). Due to the endogenous(reverse-causal) nature of relationship between central and local budgets in culture that has so far not been modelled, explained and econometrically tested, we also use panel VAR methodology to resolve and estimate the consequences of this relationship. We use dataset from Eurostat according to COFOG methodology. It has to be noted that this is one of the first (or perhaps the first) econometric analyses of public budgets for culture and their determinants in the EU and in general. We are able to establish several main findings: 1) during the period 2008-2011 in 13 studied European countries cuts in cultural budgets as measured from deviations to the trend were present on both central as well as local level (somewhat contrary to what was established by previous study of Čopič et al., 2013); 2) the patterns of cuts in the cultural budgets have not always followed cultural policy characteristics of the studied countries; 3) there indeed exists a reverse-causal relationship among central and local cultural budgets – raising the central cultural budget also raise the local cultural budgets, while, on the other hand, raising of the local cultural budgets have minor if not negative effects on the level of central cultural budget. This has important policy consequences and has to be verified and tested in future empirical studies.

Literature Review on Cultural Governance and Cities
(objavljeno v Kult-ur, http://www.e-revistes.uji.es/index.php/kult-ur/article/view/1253)
soavtorja: Jordi Baltà, Vesna Čopič

In late 2011, the European Commission’s Directorate-General for Education and Culture (DG EAC) asked the European Expert Network on Culture (EENC) to prepare a literature review examining recent academic contributions to the concept of ‘cultural governance’. The resulting document, written by Vesna Čopič and Andrej Srakar, was later used in the preparations for a conference entitled ‘Cultural Governance in a Globalising World: Better Governance for the Cultural and Creative Sector’, held in August 2012 under the Cypriot Presidency of the EU. One of the papers and reports regularly produced by the EENC at the request of DG EAC in order to foster reflection on cultural policies, it was later published online.

The aforementioned literature review analysed over 50 publications published between 2006 and 2011, examining the notion of cultural governance, its implications in cultural policy, relations with the creative sector, the governance of individual cultural institutions and a set of related issues, stressing the manifold uses and implications of the term. Building on that experience, a more specific analysis of cultural governance and its implications for cultural policy in cities has been prepared for this issue of Kult-ur. The article examines a selection of documents included in the previous literature review, with particular emphasis on those which help to further analyse the key terms and which have implications for cultural policy at local level. In addition, some earlier or more recent references have been included, where they helped to put reflections in context and connect them with other relevant contributions.

Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji 2005-2013: analiza z metodo podatkovne ovojnice
Povzetek krajše raziskave

Na področju vrednotenja učinkovitosti institucij v kulturi vlada na področju kulturne ekonomike nekakšna eksplozija študij. Zlasti s pomočjo uporabe neparametrične metode podatkovne ovojnice (DEA oz. Data Envelopment Analysis) je bilo na tem področju pionirsko delo italijanskih kulturnih ekonomistov Tiziane Cuccie, Calogera Guccia in Ilde Rizzo, ki so v svojem prispevku iz leta 2013 dokazali, da je učinkovitost italijanskih kulturnih destinacij (področje kulturnega oz. dediščinskega turizma) negativno povezana z vpisom na seznam UNESCO-ve kulturne dediščine. Njihovemu delu je v letih 2013 in 2014 sledila vrsta podobnih študij, ki so s pomočjo metode DEA (npr. Herrero-Prieto in Gomez-Vega 2014 za področje španskih muzejev; Guccio, Pignataro in Rizzo 2014 za področje italijanskih arhivov) ali metode stohastične analize mejne funkcije (npr. Suominen 2014 za področje finskih gledališč) vrednotile učinkovitosti različnih institucij v kulturi.

Sami bi želeli v raziskavi Učinkovitost javnega sektorja in nevladnih organizacij v kulturi in umetnosti v Sloveniji ovrednotiti učinkovitost javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti s pomočjo omenjene metode DEA.

V ta namen bi zbrali vrsto podatkov o delovanju javnih zavodov v kulturi na področju vse Slovenije (financiranje – podatke smo že pridobili s strani Ministrstva za kulturo RS; število zaposlenih; število prireditev; število premier; število postprodukcij; število obiskovalcev; število prodanih vstopnic; itd.) v časovnem obdobju 2005-2013. Podatke bi nato uporabili v začetni analizi podatkovne ovojnice, ki terja določitev inputov (npr. javna sredstva, število zaposlenih) in outputov (število prireditev, število obiskovalcev, raven prihodkov) in na podlagi tega ovrednotili kateri javni zavodi v kulturi v Sloveniji imajo določene probleme glede učinkovitosti, na katerih področjih (inputih in outputih) se problemi nahajajo, ter kolikšne spremembe v omenjenih inputih in outputih (raven javnih sredstev, raven zaposlenih, število prireditev, itd.) bi bile pri določenem zavodu potrebne za optimalno učinkovitost. Vse to sodi v osnovne rezultate, ki jih ponudi vsaka analiza prek metode DEA.

Poleg navedenega bi naredili še sledeče: 1) primerjalna učinkovitost nevladnih organizacij in javnih zavodov na področju kulture z uporabo (mikro-, torej podatkov po organizacijah) podatkov SURS, ki so postali dostopni od leta 2012 naprej in je možno do njih dostopati prek aplikacij Varna soba in Oddaljeni dostop; 3) z uporabo podatkov elaborata Asociacije iz leta 2010, kjer je možno tudi povezati podatke o nevladni organizaciji z njenim imenom, pregled problemov glede učinkovitosti (števila zaposlenih, financiranja, števila prireditev in obiskovalcev) na področju konkretnih nevladnih organizacij in predlogov, kaj storiti za izboljšanje le-tega; v kolikor podatki Elaborata ne bodo zadoščali, bomo v ta namen ponovili vprašalnik, ki je bil izveden takrat tudi na podatkih za 2013 in 2014.

Poleg tega bomo primerjali in preverili tudi gibanje učinkovitosti javnega sektorja v kulturi v obdobju 2005-2013, preverili bomo torej splošno slišane pavšalne teze, da so javne institucije neučinkovite, da je v njih veliko rezerv in da so trenutno zgolj veliko breme za javni proračun. Za to bodo dovolj zbrani podatki iz zgoraj opisanih faz raziskave.

Navsezadnje bomo v skladu z metodologijo, uporabljeno v prispevku Cuccia, Guccio, Rizzo (2013) uporabili tudi regresijske modele, da bomo videli kateri zunanji dejavniki (vložki mesta v kulturo, v turizem, splošna dogajanja v mestu oz. v Sloveniji itd.) in kako vplivajo na izračunane učinkovitosti prek metode DEA.

  • Share/Bookmark

23.05.2014

O učinkovitosti javnega sektorja, predvsem v kulturi

Ob precejšnji utrujenosti bi sam želel predvsem opozoriti na metodo DEA (data envelopment analysis oz. metoda podatkovne ovojnice), ki spada med neparametrične metode v statistiki (ni odvisna od oblike statistične porazdelitve) in ki je namenjena precej preprostemu načinu ovrednotenja učinkovitosti javnih institucij in nevladnih organizacij. Metoda je dostopna v večini statističnih paketov, modul, ki deluje v Stati najdete tukaj. Več o metodi in nekaj rezultatov za javne zavode v kulturi pa kar v spodnjem mejlu sodelavki, morda kaj več kdaj drugič, ko bo več energije in časa.

Posebej opozarjam, da pri izračunih zaenkrat upoštevam le zelo omejene podatke in kot edino merilo rezultatov (outputov) institucije upoštevam letne prihodke institucije, na osnovi optimizacije uporabe treh vložkov (inputi): števila zaposlenih, sredstev za plače in skupnih javnih sredstev. Verjetno bi bilo dobro tudi ločevati institucije med seboj glede na kulturno področje, nekoliko sporno je namreč primerjati med seboj npr. muzeje, gledališča in arhive.

…..
Med televizijskimi poročili mi je prišlo na misel, da bi se tema, s katero se veliko ukvarjaš tudi ti, torej učinkovitost javnega sektorja v kulturi, dala precej enostavno in interpretativno močno analizirati skozi orodje DEA (data envelopment analysis), ki je trenutno ena vročih tem v statistiki, uporablja pa se ravno za ocenjevanje učinkovitosti javnih institucij (npr. bolnišnic, sodišč, itd.), kjer imamo podatke za nekaj »inputov« (npr. število zaposlenih, vložena javna sredstva, število delovnih ur, itd.) in za nekaj »outputov« torej rezultatov institucije (npr. prihodki, število predstav, razstav, itd.).

Z metodo lahko izračunamo celo vrsto učinkovitosti (stroškovna, alokativna, cenovna, itd.) za posamezne institucije za dva možna načina: a) pod predpostavko, da skušamo doseči čim večje outpute z uporabo danih inputov; ali b) da skušamo s čim manjšimi inputi doseči dane outpute.

Velika prednost metode je tudi to, da poda tudi rezultate koliko inputov oz. outputov bi se lahko odrekli brez kakršne koli škode za učinkovitost. Z metodo je možno tudi izračunati, kje so glavni problemi neučinkovitosti posamezne javne institucije.

Sam sem zaenkrat uporabil zelo preproste podatke, ki si mi jih enkrat poslala ti (oz. jih pridobila iz ministrstva) o financiranju javnih zavodov v kulturi, ter podatke letnih poročil ministrstva za kulturo, vse za leto 2009. Uporabil sem:
- tri glavne inpute: število zaposlenih, javna sredstva za plače, skupna javna sredstva;
- in en glavni output: skupni prihodki zavoda (iz podatkov je enostavno mogoč tudi izračun za outputa prihodki na trgu in drugi javni prihodki; žal nimam drugih podatkov, npr. število dogodkov ipd., ki bi zadevo naredili bolj realno, vendar bi s pridobitvijo takšnih podatkov iz npr. poročil javnih zavodov zadeva dobila dodatne dimenzije in bolj realno sliko).

Rezultati so v priponki in tukaj spodaj (samo vrstni red zavodov in izračunane (ne)učinkovitosti).

V priponki pa boš našla tudi rezultate, koliko javnim sredstvom, sredstvom za plače in zaposlenim bi se lahko posamezen zavod odrekel brez škode za učinkovitost. V priponki najdeš tudi potrebne razlage tabel.

Po mojem je to lahko kar bistvena točka (še posebej s precej bolj natančno analizo in podrobnimi podatki oz. več spremenljivkami, pomembnimi za učinkovitost nekega zavoda), ko se dela reforma javnega sektorja v kulturi, vendar prepuščam tebi v razmislek.

Podobno analizo bi lahko naredili tudi za nevladne organizacije, če bi imeli podatke. Verjetno bom to lahko naredil s podatki v varnem načinu na SURS.

Zdaj grem pa seveda naprej delat na tekočih člankih,
Lep pozdrav,
Andrej.

P.S.: Metodo sam trenutno inštruiram, uporabljajo pa jo denimo na fakulteti za upravo. V kulturni ekonomiki je zelo odmevno uporabo v lanskem letu doživela s strani Ilde Rizzo, Tiziane Cuccie in kolegov, ki so na ta način preučevali učinkovitost italijanskih institucij na področju kulturne dediščine.

NACIONALNI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Arboretum Volčji potok, SNG Maribor, Cankarjev dom
Trije najmanj učinkoviti: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj

OBČINSKI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Mestni muzej Ljubljana, Tolminski muzej, Obalne galerije Piran
Trije najmanj učinkoviti: Slovensko mladinsko gledališče, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Muzej narodne osvoboditve Maribor

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |