V krizi smisla tiči misel






         

25.12.2016

Vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov – nova metoda

Ob novem letu je prav pogledati tudi, kaj ga je najbolj zaznamovalo. Vsaj zame zagotovo kar malce nepričakovan dvig metode ex-post ekonometrične verifikacije kot nove metode vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Metoda, ki smo jo sami pričeli uporabljati pri ocenjevanju ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, in je potem kar nekaj časa “samevala”, je pričela “migati” v lanskem letu, dokončno pa se je pričela prebijati v zanimanje strokovne javnosti v tem letu.

Vse skupaj terja malce kronologije. Tema mojega magisterija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bila ekonomsko vrednotenje kulturnih dogodkov (kasneje je magisterij v knjižni obliki izdala Založba FDV). V magisteriju sem tedaj predstavil vse različne metodologije, ki so obstajale na področju, s posebnim ozirom na razkol med uporabo input-output metodologije (t.i. ekonomskimi impaktnimi študijami) in kontingenčno vrednotno metodologije. Podobno kot večina kulturne ekonomike sem se tedaj zavzel za večjo uporabo slednje pri vrednotenju kulturnih dogodkov. Iskreno rečeno pa mi tema “ni dala spati” in sem slutil, da v tedanji argumentaciji zevajo večje luknje.

Ko sem se vrnil z enoletnega študijskega bivanja v ZDA, me je Bogomir Kovač povabil k pripravi študije ekonomskih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Sredi 2012, takoj, ko sem se vrnil, smo v okviru EPK pripravili tudi mednarodno konferenco o razvojnih potencialih kulture, kjer so bili prisotni tako rekoč vsi, ki s tega področja kaj pomenijo v svetovnem merilu: v prvi meri legenda tega področja, Bruce Alan Seaman, s katerim sem še danes v stiku. Bistveni del: v svoji predstavitvi je Seaman že takrat nakazal potencial nove metode ex-post ekonometrične verifikacije, ki je nihče v kulturni ekonomiki doslej ni uporabljal.

Ko smo torej po tem, v jesenskih mesecih 2012 razmišljali, kako se lotiti študije v Mariboru, je prišel preblisk. Med vožnjo z vlakom do Maribora, kjer smo imeli takrat sestanek, sem se malce nerad lotil teme sestanka – bomo pač naredili neko kombinacijo impaktne in kontingenčne študije, sem si dejal. Bo že kako… In potem sunek: kaj pa če bi uporabili podatke SURS in treatment effects metode? Primerjali dejanske statistične učinke po občinah? Odlično! In potem misel: pa zakaj za vraga tega ne delajo tudi v drugih študijah, v drugih primerih? Saj to je vendar najbolj pisano na kožo temu problemu – merjenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov…

Dobro, ostalo je zdaj že preteklost, v Mariboru smo to uporabili, s tedaj še precej elementarno ekonometrično osnovo, zato tega kar dolgo nisem hotel spraviti v objavo. Uporabili smo vse tri metode, ekonomsko impaktno študijo, ex-post verifikacijo in kontingenčno metodo. Še danes vsi tisti, ki hočejo kazati na velike ekonomske učinke dogodka, navajajo le impaktno študijo, tisti, ki ga hočejo kritizirati, pa ex-post verifikacijo. Vsakemu svoje, alias sto ljudi, sto čudi.

Da malo skrajšam: metodo sva obudila v letu 2014 s kolegico dr. Renato Slabe-Erker in jo kasneje uporabila na primeru ekonomskih učinkov EuroBasketa2013 v Sloveniji. Z njeno uporabo sva prijavila tudi članek o ekonomskih učinkih beneških karnevalov na takratni odprti poziv za mednarodno monografijo Carnival, Culture and Tourism (po vseh peripetijah bo naposled zunaj v začetku 2017 pri eni vodilnih založb s področja turizma, CABI). Bila sva sprejeta, rok za članek pa smo imeli jeseni 2015. K sodelovanju sva povabila še mojo tesno sodelavko prof. dr. Marileno Vecco, ki je skoraj 10 let živela in predavala v Benetkah.

Izšlo se je odlično, rezultate članka kratko predstavljam v nadaljevanju. Ko je na Facebook profilu ACEI v začetku 2016 stekla debata o novih metodah merjenja ekonomskih učinkov kulture, sem jim sam posredoval te članke (mariborskega, beneškega, EuroBasket). Članke je dobila Jen Snowball, ki je prav tako predavala na mariborski konferenci, in tako se je vednost malce razširila. Beneški članek smo predstavili na osrednji ACEI konferenci v Valladolidu, o njem sta veliko “glasin” razširila Jen in Seaman in prišlo je nekaj največjih na področju, denimo Victor Ginsburgh. Vzdušje je bilo malce mučno, predstavitev ni najbolje uspela, vseeno pa je bilo dovolj, da se je delo nadaljevalo. V mesecu po konferenci sva z Marileno naposled zaključila in oddala še članek o učinkih EPK Maribor 2012, sedaj že sprejet v Journal of Cultural Economics; vmes je bil sprejet še en članek z uporabo te metode na primerih dveh slovenskih jazz festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, ki bo objavljen v januarju 2017 v European Planning Studies. V postopku dogovora je ex-post ekonometrična študija EPK Aarhus 2017, v dogovorih je seminar na IMT Lucca, v postopkih dogovorov je tudi študija učinkov festivalov na Dunaju. Kjerkoli smo kasneje (po Valladolidu) predstavljali članek s to metodo, smo dobili dokaj enoten, večkrat ponovljen odziv: ta metoda je to, kar področje kulturne ekonomike trenutno najbolj potrebuje. In to je seveda odlično izhodišče za oba z Marileno, ki sva sedaj nekako proponenta te metode.

Opišimo najprej v kratkem, o čem je v metodi sploh govora in kje so njene prednosti in slabosti. Najprej, kje je problem obstoječih metod? Impaktne študije prinašajo napačne številke. Čeprav se jih velikokrat označuje kot “najpogostejšo obliko raziskav na področju umetnosti in kulture” (glej denimo Sterngold, 2004), pa so velikokrat bolj poskusi “arts people” (kot jih imenuje Frey, 2005), da bi širšo javnost, predvsem pa financerje “ozavestili” (bom rekel kar direktno: nategnili…) o ekonomskem pomenu lastnega dogodka. Višja kot je številka, bolje je (lažje je prepričevati)…

Na drugi strani je metoda kontingenčnega vrednotenja kot bolj “blagozvočna” in politično korektna: vrednoti namreč “intangible” vrednosti kulture. Kaj lepšega, mar ne? Bom še enkrat več neposreden: kaj lepšega za še en nateg “strokovne”, predvsem pa kulturniške javnosti… Ponovno gre namreč za metodo, ki ima velike, neizogibne probleme. Gre za anketno metodo, kjer se respondente sprašuje po največjem plačilu, ki bi ga bili pripravljeni odšteti za spremembo v ravni neke javne dobrine, povedano zelo v grobem in kratkem. Razumljivo: ti respondenti lahko odgovorijo načeloma karkoli, in večinoma tudi kontingenčne študije prinašajo visoke, lahko bi dejali napihnjene številke. Vendar še bolj nerodno: povsem se izognejo osnovnemu vprašanju – kakšni so (bili) učinki dogodka na ustvarjene prihodke, nova delovna mesta, dodatno število turistov, obisk kulturnih prireditev, zbrane davščine, če že hočete? Iskreno bom dejal: mislim, da bodo razprave v naslednjih letih jasneje pokazale, da je pri obsežni razpravi o tej metodi v kulturni ekonomiki preteklih desetletij šlo za odmik od pravih problemov, vseeno odmik, ki je prinesel kar nekaj dodatne vednosti, ki pa žal ni odgovorila na bistvena vprašanja.

Zato je rešitev, ki jo prinaša naša metoda, naslednja. Da bi odgovorili na osnovna vprašanja, na katera pa impaktna metodologija odgovarja pristrano in z napačnimi vrednostmi, uporabimo raje obstoječe statistične podatke, dostopne v registrskih virih, in iz njih skušajmo izluščiti “blip” (kot sta to poimenovala Gergaud in Ginsburgh v članku iz 2013), torej nekakšno sled, ki so jo ti dogodki zapustili v okolju, kjer so potekali. Metoda, ki poskuša storiti kaj takšnega, je bila prvič uporabljena v ekonomiki učinkov športnih dogodkov (Baade in Dye, 1988; 1990), iz določenih razlogov (povezanih z zgornjo kratko razlago) pa je doslej doživela le zelo malo aplikacij na področju kulture, do naših študij dejansko po moji vednosti najdemo le en članek z uporabo takšne metodologije – Sarah Skinner je v članku v Journal of Cultural Economics iz leta 2006 ocenjevala ekonomske učinke nekaterih večjih likovnih razstav v mestecu Jackson, Mississippi.

V trenutnem stanju metode jo lahko razdelimo v dve večji vrsti: a) uporabo modelov panelne ekonometrije, kjer uporabimo kakšno od izpeljank metode difference-in-differences ali drugih metod t.i. program evaluation, da bi ugotovili učinek “tretmaja” (angl. treatment effect) na ekonomske kazalnike v mestu (regiji, državi, itd.) dogodka; takšno metodo smo uporabili na primeru ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, pa tudi učinkov EuroBasket2013 v Sloveniji; b) uporabo modelov časovnih vrst, ki jih lahko uporabljamo predvsem takrat, kadar nam veliko spremenljivk na primerjalni ravni manjka; takšno metodo je uporabila Skinnerjeva, sami pa smo jo uporabili pri oceni ekonomskih učinkov beneškega karnevala in dveh slovenskih jazzovskih festivalov.

Najprej poglejmo, kakšne rezultate je prinesla v primeru EPK Maribor 2012. Osnovni parametri dogodka so verjetno vsem dobro znani – 6 partnerskih mest, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje. Dogodek je potekal v letu 2012 in je bil doslej največji kulturni dogodek pri nas, vsaj po obsegu in trajanju. V študiji iz 2013 sva s Kovačem ocenjevala njegove učinke na prihodke podjetij, zaposlenost, mesečne plače, turizem in obisk kulturnih dogodkov. V končnem članku smo ocenjevali predvsem tisto, kar se je pokazalo kot najbolj zanimivo: učinke na turizem in zaposlenost. Prva zanimiva stvar so učinki na turizem – modeli so jasno pokazali, da lahko o zaznavnih učinkih, ki so bili posledica le tega dogodka in ne kakšnih splošnih trendov, gospodarske krize ali drugih dogodkov, govorimo le v Mariboru. Tu smo ocenili, da je zaradi dogodka v mesto prišlo okrog 20,000 dodatnih turistov, od tega nekaj več kot 18,000 tujih. Dodatnih nočitev je bilo (spet ponovno v Mariboru, učinki v nobenem od drugih mest niso bili statistično značilni, v nobeni specifikaciji modelov) nekaj več kot 48,000, od tega prek 46,500 s strani tujih turistov. Učinek, ki smo ga modelirali, je na spodnji sliki viden kot skok v letu 2012.

Ocenjevali smo tudi učinke na zaposlenost. Ti so bili… negativni. Če je projekt pred pričetkom napovedoval ogromno dodatnih delovnih mest in so kreatorji projekta še dolgo po dogodku govorili o pozitivnih učinkih, teh žal v podatkih ni videti. Šele, ko smo bili posebej pozorni na učinke gospodarske krize, smo prišli (le) do okrog 800 delovnih mest, ki jih je leto 2012 odneslo Mariboru (preostalih pet mest je imelo ponovno statistično neznačilne učinke, ko smo upoštevali gospodarsko krizo, vendar bi bili brez upoštevanja tega tudi tu vidni določeni negativni učinki na zaposlenost v letu 2012). Seveda bi bilo absurdno trditi, da je bilo to posledica EPK, vendar ti rezultati pokažejo, da je prav tako absurdno govoriti o tem, da je projekt “premagal” siceršnje probleme mesta – očitno so ostali nekateri močni negativni dejavniki, ki jih nismo uspeli vključiti v model in ki določajo usodo mesta, za katero sami vemo, da ni rožnata. Koristno bi bilo tu iti še naprej v modeliranju in določiti, za katere dejavnike natančno gre.

V primeru Benetk je bilo stanje drugačno. Tu nismo imeli podobno širokih podatkov kot za Maribor (kjer smo lahko uporabili podatke SURS za vse občine v Sloveniji in torej panelno analizo). Dostopni so bili le podatki za regijo Veneto; Italijo v splošnem; ter podatki beneških statistik. Zato smo uporabili zelo podobno metodologijo kot Skinnerjeva, ki se je pokazala kot primerna, vsaj sodeč po statističnih testih v članku. Modelirali smo le univariatne časovne vrste, torej le po eno spremenljivko, kjer smo najprej s preprostimi OLS regresijami izločili sezonske in ciklične učinke ter nato ocenjevali parametre z ARIMA modeli ter kasneje še z intervencijsko analizo, ki smo jo kasneje uporabili tudi za slovenske jazz festivale. Ocenjevali smo učinke na število turistov – njihove prihode, nočitve, vožnje z vaporetti in letalske prevoze; ter zaposlenost v regiji.

V spodnji sliki sta vidni osnovni časovni vrsti, ki smo jih ocenjevali – število prihodov turistov in njihovih nočitev. Kar smo ocenjevali, je majhen “spike”, torej dvig v februarju vsakega leta, torej v mesecu, v katerem v največji meri poteka karneval. Izkazalo se je, da je modeliranje dalo kar robustne in statistično močne rezultate. Ocenili smo, da karneval v Benetkah prinaša vsako leto približno 50,000 dodatnih prihodov turistov in približno 170,000 dodatnih nočitev. Prav tako tudi okrog 20,000 dodatnih potnikov na vaporettih. Največji učinki glede vsega tega so bili v februarju leta 2011, ko smo zabeležili tudi edini statistično značilen padec v stopnji brezposelnosti v regiji Veneto za 1.21 odstotne točke, ki ga je očitno pripisati v veliki meri učinkom karneval. Iz tega je bilo precej enostavno oceniti tudi učinke na skupne dodatne prihodke v mestu, nastale v največji meri kot posledica karnevala, v letu 2012 so ti znašali okrog 58 milijonov evrov.

Zadnji primer, ki ga imamo trenutno “na voljo”, so učinki dveh slovenskih jazz festivalov, Jazz Cerkno in Jazzinty Novo mesto v letih 2008-2015. Šlo je za članek, ki je bil v osnovi prijavljen v tematsko številko revije European Planning Studies o odpornosti (angl. resilience) mest in prispevku umetniških dogodkov k temu. Tu smo imeli to srečo, da smo imeli pravzaprav na voljo obe metodološki možnosti: lahko bi uporabili analizo panelnih podatkov, saj smo ponovno imeli (mesečne) podatke o turizmu za dobršen del slovenskih občin (preko SURS), lahko pa smo uporabili tudi metode časovnih vrst, enake kot v primeru Benetk. V primeru Cerkna tu ni bilo problemov, saj sta tam po naši vednosti le dva večja vsakoletna “dogodka”: smučarski del sezone, kjer je v spodnji sliki viden tudi največji skok v turizmu, ter festival, ki poteka v mesecu maju – lepo je viden tudi manjši skok glede tega, ki smo ga ocenjevali. V primeru Novega mesta smo tu imeli nekaj več težav, da smo v mesecu avgustu, ko poteka Jazzinty, izločili učinke festivala.

V Cerknem smo tako ocenili učinke festivala v “najboljših” letih, 2008-2010, na 300-1000 novih obiskovalcev, med katerimi je bilo okrog 200-600 tujcev. Dodatnih nočitev je bilo med 1,000-5,000, od tega 600-3,000 s strani tujih obiskovalcev. Manjši učinki so bili vidni v Novem mestu, kjer smo ocenili le okrog 200 dodatnih obiskovalcev zaradi festivala, vsaj v letih 2008-2010, ogromna večina teh je bila tujih, dodatnih nočitev pa okrog 1,000. Določeni pozitivni učinki so bili tudi na zaposlenost, v rangu 20-100 dodatnih delovnih mest, v obeh mestih je bilo to vidno v letih 2008-2010, v Cerknem še kasneje v letu 2014, v Novem mestu pa v letu 2012.

Zadnja stvar, ki jo prikazujem, je še vzdržnost takšnih učinkov v primeru dveh jazz festivalov. V zgornji vrsti so ti učinki za Jazz Cerkno, v spodnji za Jazzinty Novo mesto, po vrsti so grafi naslednji: levo – na skupne prihode turistov; na sredi – na njihove nočitve; na desni – na zaposlenost. Vidimo, da so bili (za razliko od Benetk, kjer rezultatov sicer ne prikazujemo) ti učinki kar vzdržni, zlasti to velja za zaposlenost. Velja pa podobno, kot pri predhodnih ugotovitvah: učinki, ki smo jih opisali, torej v letih 2008-2010, in kasneje pri Cerknem v 2014, pri Novem mestu pa v 2012 in 2015, so bili dokaj vzdržni, tudi zato smo v članku ocenili prispevek obeh festivalov k vzdržnosti in odpornosti obeh mest kot pozitiven.

Kaj reči za konec? Upam, da vam bo to v kratek, vendar dovolj podroben opis tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Metoda se pričenja razvijati, čeprav je kolikor vem zaenkrat omejena na aplikacije znotraj “mojega” raziskovalnega kroga. Verjetno bodo šele prve resnejše objave, ki bodo prišle v 2017 (za vse tri članke) razširile razpravo in uporabo te metode. Običajno navedemo, da ima metoda naslednje glavne prednosti: a) operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen; b) nima posebnih velikih stroškov – potrebuješ sicer nekoga, ki jo zna izvesti, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni; c) omogoča primerjavo posameznih dogodkov; d) z njo je možno ugotavljati, kateri dejavniki vplivajo na določen učinek. Največja prednost pa je seveda v tem, da z njo po dolgih desetletjih brezplodnih polemik, ali so boljše impaktne študije s strani “arts people” ali kontingenčno vrednotenje s strani “arts economists”, dobivamo metodo, ki je zmožna odgovoriti na večino vprašanj o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov. Nadaljnja leta pa bodo pokazala, ali smo pri tem šli v pravi smeri in ali bo metoda izpolnila to, kar sedaj obljublja.

Uporabljene reference:
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1988). Sports stadiums and area development: a critical view. Economic Development Quarterly 2(3), 265-275.
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1990). The Impact of Stadium and Professional Sports on Metropolitan Area Development. Growth and Change 21(2), 1-14.
Frey, B.S. (2005). What Values Should Count in the Arts? The Tension between Economic Effects and Cultural Value. CREMA Working Paper Series, Center for Research in Economics, Management and the Arts (CREMA).
Gergaud, O., in Ginsburgh, V. (2013). Measuring the economic effects of cultural events with special emphasis on music festivals. ULB Institutional Repository, ULB – Universite Libre de Bruxelles.
Skinner, S.J. (2006). Estimating the real growth effects of blockbuster art exhibits: a time series approach. Journal of Cultural Economics, 30, 109-125.
Sterngold, A. (2004). Do Economic Impact Studies Misrepresent the Benefits of Arts and Cultural Organizations? The Journal of Arts Management, Law, and Society, 34(3), 166-187.

  • Share/Bookmark

14.09.2014

Prezentaciji z ICCPR Hildesheim

Včeraj sem se vrnil s konference mednarodnega združenja raziskovalcev kulturne politike ICCPR v nemškem Hildesheimu.

Obe prezentaciji (posebej tista o indeksu kulturne politike) sta doživeli kar nekaj odzivov, prezentaciji najdete tukaj:
1) Srakar, Verbič, Čopič: Index construction and multivariate analysis in high-dimensional environments: application to a cultural policy index
2) Srakar, Čopič: Economic Effects of Cultural Sector(s): Evidence from Input-Output Analysis

Podrobnejši opis prvega prispevka, torej tistega o indeksu kulturne politike, najdete tukaj, zapis o drugem še pripravljam.

  • Share/Bookmark

9.05.2014

Kaj lahko EU naredi za nevladnike v kulturi?

Spodnje besedilo je bil moj pisni prispevek k današnji razpravi občinstva ob dogodku Izzivi EU – pogovoru z dr. Janezom Potočnikom in člani nekdanje Ožje pogajalske skupine za pristop Slovenije k EU. V razpravi sem sam opozoril predvsem na točko 10, še bolj pa se mi je zdelo pomembno ob razpravljanju o gospodarski rasti, “pametni” in “zeleni” rasti, strategiji “pametne specializacije” in kar je še trenutno modnih, vendar večidel praznih pojmov na ravni države in EU, opozoriti torej na področje kulture in vse še enkrat več zamolčano v zvezi z njim pri sprejemanju strateških dokumentov na ravni države. Iskreno rečeno sem se počutil kot pripadnik kakega eksotičnega plemena, vendar hvala moderatorju in organizatorjem za zelo korektno vodeno razpravo.

“Prispevek pišem z dveh pozicij. Najprej kot predsednik osrednje zastopniške in zagovorniške organizacije nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi v Sloveniji, Društva Asociacija, v drugi vrsti pa kot akademsko delujoč ekonomist (in kulturni ekonomist), nekdo, ki je precej močno angažiran v številnih raziskovalnih in pedagoških projektih na področjih tako ekonomije kot kulture.

Morda pa bi lahko temu dostavil še nekaj: v zadnjem letu in pol sem bil precej močno involviran tudi pri vključevanju nevladnih organizacij na področju kulture v dokumente črpanja evropskih sredstev nove finančne perspektive. Tudi ta vidik mi je omogočil, da sem bolje spoznal tako dejanskost kot možnosti in priložnosti (pa tudi nevarnosti) področja kulture in nevladnih organizacij znotraj Evropske unije in njenega institucionalnega ustroja.

Pa da preskočimo ta verjetno marsikomu dolgočasen uvod. Najprej, kakšno je trenutno stanje področja nevladnih organizacij v kulturi v Sloveniji (in kje tu vidim vlogo Evropske unije in njenih institucij)? Iskreno rečeno, stanje ni najboljše, lahko pa bi bilo tudi slabše. Znotraj Slovenije se nevladne organizacije v kulturi srečujemo z naslednjimi ključnimi problemi:

1) Financiranje: podatki CNVOS pri priprav odzivov na besedilo Strategije razvoja Slovenije 2014-2020 (v letu 2012) so pokazali, da imajo nevladne organizacije v splošnem v Sloveniji vsaj dva bistvena problema: financiranje (zlasti delež javnih sredstev v proračunih NVO) in zaposlenost. Čeprav posebej kvalitetnih podatkov o nevladnih organizacijah v kulturi v Sloveniji ni, lahko o tem na kratko povemo naslednje. Čeprav bi moral po zakonodaji obstajati enakopraven dostop do javnih sredstev za javni in nevladni sektor v kulturi, podatki pokažejo, da so lahko nevladne organizacije srečne, če s sredstvi, ki jih pridobijo, pokrijejo vsaj osnovne stroške izvedbe programa. Če je v javnem sektorju za plače uslužbencev namenjenih 70% proračuna, je ta delež v nevladnem okrog 6%. Ker ni pričakovati »endogenega« višanja slovenskega proračuna za kulturo v prihodnjih letih, in ker v času krize več kot jasno upadajo tudi zasebna sredstva za kulturo (kot so pokazale analize celo še močneje kot javna) bi morali zagotoviti večji delež sredstev za kulturo in predvsem za nevladni sektor v kulturi na evropski ravni. Čeprav se je morda zgodba o ekonomskih učinkih kulture, ki je doslej poganjala argumente za višanje podpore kulturi na ravni EU nekoliko »izpela«, bi Evropska unija vseeno morala močneje kot doslej staviti na področje kulture in umetnosti in zagotoviti precej večja sredstva kot doslej, vsaj v tistih državah članicah, kjer so resnejši problemi s financiranjem kulture in umetnosti.

2) Zaposlenost: na področju nevladnega sektorja v kulturi v Sloveniji prevladujejo prekerne oblike zaposlovanja in samozaposlitve. Tisti, ki prek takšnih oblik delujejo na področju kulture imajo močno nižje povprečne in medianske prihodke kot delujoči v drugih sektorjih gospodarstva in javnega sektorja. Potrebno bi bilo zagotoviti večjo zaposlenost v nevladnih organizacijah na področju kulture, višjo raven socialnih pravic, predvsem pa več dela in zaslužkov. Tudi tu vidimo vlogo Evropske unije pri podpori ukrepom, ki bi višali tovrstne kazalce, predvsem pa pri sistemski podpori urejanju statusa in socialnega in finančnega položaja samozaposlenih na področju kulture prek sredstev nove finančne perspektive pa tudi drugih možnih ukrepov in podpore na ravni EU.

3) Umestitev v zakonodaji: nevladne organizacije niso pripoznane kot pravni subjekt v slovenski zakonodaji na področju kulture. Tudi njihova zastopanost pri odločitvah na ravni države ni primerno urejena. Postopki glede razpisov in strokovnih komisij velikokrat vodijo v ostre konflikte med udeleženimi akterji. Resda gre za tematiko, ki je stvar države članice, vendar bi bil tudi tukaj morda pomoč in pritisk s strani evropskih organov in institucij, pa tudi zgledovanje po dobrih praksah kje drugod zelo dobrodošel.

4) Prostorski in tehnični pogoji in infrastruktura: prostorski in tehnični pogoji številnih nevladnih organizacij so neurejeni, žal so nevladne organizacije še vedno v zelo šibkem položaju, ko je potrebno urediti prostorske pogoje za delovanje, vadbo, poslovanje, skladiščenje in predstave oz. razstave. Nekatera področja, kot sta sodobni ples in intermedijsko področje, pa nimajo niti osnovnih institucionalnih pogojev za delovanje, na kar se opozarja že več kot desetletje, vendar rešitev še vedno ni. Od Evropske unije pričakujemo podporo izboljšanju in uresničenju predlogov, ki na tem področju obstajajo že dolgo, vendar jim vsakokratna politika vedno znova na tak ali drugačen način odreče podporo. Glede tega gojimo precejšnja pričakovanja predvsem od sredstev nove finančne perspektive.

5) Izobraževanje in usposabljanje: številna področja umetnosti, kot so sodobni ples, balet, sodobna likovna umetnost, jazzovska in popularna glasba, intermedijska umetnost in druge še niso našle primerne umestitve v slovenski univerzitetni prostor. Želimo si torej podpore tovrstni umestitvi in programom, ki bodo to zagotavljali, pa tudi podporo neinstitucionalnim oblikam izobraževanja in velikima neuresničenima projektoma na tem področju: predvsem investiciji v skupni prostor za nove akademije v Ljubljani, pa tudi podpori razvoju umetniških študijev v drugih mestih Slovenije, predvsem v Mariboru.

6) Decentralizacija: področje kulture je v Sloveniji močno centralizirano, na kar se opozarja že desetletja. S strani Evropske unije pričakujemo večjo podporo kot doslej projektom, ki bodo izenačevali raven kulturne produkcije, financiranja, zaposlovanja in obiska v vseh delih Slovenije, seveda na način višanja teh kazalnikov v tistih delih Slovenije, kjer je tovrstna kultura premalo razvita in zastopana.

7) Produkcija in obisk prireditev: vsi statistični kazalniki kažejo, da je v preteklih letih v Sloveniji prišlo do hiperprodukcije kulturnih dogodkov, čemur ni sledila institucionalna razvitost. Želimo si ohranjanja števila produkcij in obiska, vendar s primernejšo podporo institucionalnim kazalnikom: financiranju, zaposlenosti in zastopanosti pri odločitvah na ravni države in občin.

8 ) Strokovna podpora: V Sloveniji obstaja velik manko kvalitetnih študij, ki bi služile kot podpora boljšim odločitvam kulturne politike. S strani Evropske unije pričakujemo precej večjo podporo kot doslej tudi raziskovalnim projektom in študijam na področjih kulturne politike, kulturne ekonomike in kulturne statistike, pa tudi raziskovanju na področju kulture v splošnem.

9) Mednarodno sodelovanje in mreženje: Čeprav so slovenske nevladne organizacije kljub težkim produkcijskim in institucionalnim pogojem razvile zavidljivo raven mednarodne prepoznavnosti, mnoga področja so celo med vodilnimi v svetovnem merilu, pa statistični podatki kažejo, da je na področju mednarodne promocije slovenske kulture in mreženja v kulturi storjenega veliko premalo. Tudi s strani Evropske unije torej pričakujemo večjo podporo tem tematikam kot doslej in podporo večjemu in medijsko bolj izpostavljenemu predstavljanju vrhunske slovenske umetnosti in kulture v evropskem merilu.

10) Povezovanje z gospodarstvom in drugimi resorji na ravni države: kljub temu, da mnogi želijo marginalizirati področje kulture v razvojnem smislu, pa analize, ki upoštevajo mednarodno sprejete in primerljive poglobljene ekonomske kazalnike (npr. makroekonomska input-output analiza s primerjavo med sektorskimi multiplikatorji) ob upoštevanju kritik, ki so bile (upravičeno) na tovrstne analize naslovljene v preteklosti, kažejo, da med 15 najvišje uvrščenimi sektorji v državi (izmed 65 vključenih) najdemo kar 6 sektorjev kulture ter kulturnih in kreativnih industrij: film, video in televizijo; založništvo; arhitekturo; oglaševanje in raziskovanje trga; snemanje nosilcev zvoka; storitve v rekreaciji in zabavi. V kolikor torej želimo imeti multiplikacijske učinke in gospodarsko rast na ravni države, bi bilo zelo modro v to vključevati tudi vlaganja v različna področja kulture. S tem bi lahko plodno povezali vse sektorje v kulturi: javne zavode, nevladne organizacije, samozaposlene in zasebna podjetja z drugimi dejavnostmi v gospodarstvu in s tem prinesli Sloveniji ne le »pametno« in »zeleno« rast, pač pa tudi »rast, temelječo na ustvarjalnosti in kulturi«, kot so jo demonstrirali številni primeri razvojnih projektov na področju kulture v preteklosti (Bilbao, Dunaj, Gateshead, Liverpool, Glasgow, itd.). Od Evropske unije torej pričakujemo nadaljevanje proaktivne politike na tem področju in večanje podpore kulture tudi na račun njenih razvojnih učinkov in plodnega sodelovanja kulture (tudi nevladnih organizacij) in gospodarstva.

Za sklep tega kratkega prispevka k razpravi: pokazali smo nekaj glavnih točk in težav, s katerimi se v Sloveniji srečujejo nevladne organizacije v kulturi. Od Evropske unije pa pričakujemo večjo podporo in posluh kot doslej za probleme sektorja, ki pomembno prispeva k rasti in razvoju, ekonomskem, socialnem, okoljskem in tudi in predvsem duhovnem in kulturnem na ravni države in občin ter na ravni Evropske unije v splošnem.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |