V krizi smisla tiči misel






         

31.08.2014

Indeks stanja na področju kulture za 33 evropskih držav (v letu 2009)

Prispevek na zgornjo temo, ki sem ga obljubljal že dlje časa, bo v prvi končni obliki predstavljen na bližajočih se konferencah raziskovalcev kulturne politike ICCPR v nemškem Hildesheimu in na 14. konferenci združenja EBES v španski Barceloni.

V nastajajočem prispevku, ki smo ga s soavtorjema Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič naslovili »Index construction and multivariate analysis in high-dimensional settings: application to a cultural policy index« smo na podatkih »knjižice« Cultural Statistics Pocketbook 2011 (ki uporablja podatke za leto 2009) in drugih podatkov Eurostata konstruirali indeks, ki smo mu prvotno dejali indeks kulturne politike, morda pa bi ga bilo primerneje imenovati indeks stanja na področju kulture (torej dejansko Cultural Index).

Metodološki postopek izračuna indeksa je bil precej statistično kompleksen. Glavni problem, s katerim smo se srečali, je visokodimenzionalna narava izračuna indeksa, saj smo uporabili nabor 236 skupnih spremenljivk za 33 evropskih držav (28 držav EU ter Islandija, Norveška, Švica, Turčija in Makedonija). Visokodimenzionalnost v statistiki označuje situacije, ko imamo opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji in ponavadi terja statistične korekcije za pravilne izračune parametrov in statistik. Po domače povedano: predstavljajte si opravljati faktorsko analizo, ki ponavadi zahteva razmerje med spremenljivkami in opazovanji vsaj 1:10, s skoraj obratnim razmerjem, torej malo manj kot 10:1… Logična posledica je na eni strani pristranost v parametrih in na drugi strani neobstoj osnovnih statistik, kot je pri faktorski analizi Kaiser-Meyer-Olkinova statistika in druge.

Ob tem gre dodati, da se s tovrstnimi situacijami srečujete pri izračunih različnih indeksov na katerem koli področju družbe (npr. kmetijstva, zdravstva, “aktivnega staranja”, itd.), ko imate podatke za vrsto spremenljivk na ravni npr. 28-tih EU držav, torej imate ponovno opravka s precej več spremenljivkami kot opazovanji. V tem verjetno leži precejšnja uporabnost spoznanj članka tudi za druga področja ekonomije in družbe.

Literatura je sicer glede reševanja tega problema še precej skopa (visokodimenzionalna statistika je predmet intenzivnejših analiz šele v zadnjem desetletju), osnovni nasvet pa je uporaba bootstrapa pri izračunu parametrov in statistik. Ker ta pojem uporabljam zadnje čase kar pogosto: bootstrap je simulacijska metoda, ki je v zadnjih desetletjih postala temeljna metoda korigiranja pristranosti v izračunih, ki so posledica problemov z vzorcem in netočnih (ali celo neobstoječih) standardnih napak. Avtor metode je ameriški statistik Bradley Efron, po besedah mojih preteklih bloomingtonskih predavateljev (in tudi po mojem prepričanju) bi si Efron za to že zdavnaj zaslužil Nobelovo nagrado, vendar je podobno kot še nekateri (npr. Art Owen za metodo empiričnega verjetja; Rob Tibshirani za cenilko LASSO) ne bo prejel, ker ni ekonomist oz. ni prav blizu krogom, ki to nagrado podeljujejo.

Naših 236 spremenljivk je bilo sestavljenih iz 12 sklopov:
1) Splošni razvoj: BDP, raven tveganja revščine, raven poseljenosti države, raven izobraženosti v dveh osnovnih starostnih skupinah, delež delovno aktivnih prebivalcev, raven zaposlenosti, raven dolgoročne brezposelnosti;
2) Kulturna dediščina: število objektov kulturne dediščine, uvrščenih v listo UNESCO-ve dediščine, v neki državi;
3) Izobraževanje v kulturi: delež študentov umetnosti, humanistike, novinarstva in arhitekture (ločeno za vsa štiri področja); raven znanja tujih jezikov; delež študentov, ki gredo v tuje države; delež tujih študentov v domači državi;
4) Zaposlovanje v kulturi: delež zaposlenih v različnih panogah kulture;
5) Deleži kulturniških poklicev v skupni populaciji;
6) Deleži različnih skupin prebivalstva v kulturi: ženske, zaposleni za polovični čas, samozaposleni, visoko izobraženi, itd.;
7) Kulturne industrije: različni podatki o dodani vrednosti, prihodkih, zaposlenih itd. v podjetjih v kulturi;
8 ) Zunanja trgovina: številni podatki o ravni menjave različnih kulturnih dobrin (kultura skupno, umetnost, antikvitete, CDji, DVDji, časopisi, knjige) neke države s tujino;
9) Participacija in obisk kulturnih dogodkov: različni podatki o obiskovanju in sodelovanju v kulturnih dogodkih;
10) Internetne navade: vrsta podatkov o uporabi interneta, povezani s kulturo;
11) Zasebni izdatki za kulturo: vrsta podatkov o različnih oblikah zasebnih izdatkov za kulturo;
12) Javno financiranje kulture: podatki o višini skupnega proračuna (na splošni, državni in lokalni ravni) ter o višini proračuna za kulturo (ponovno na splošni, državni in lokalni ravni).

Naš metodološki postopek je bil torej sestavljen iz več stopenj:

1) Najprej smo se morali soočiti s tem, da veliko podatkov kulturne statistike pri več državah manjka. Resda (z izjemo podatkov o javnem financiranju) ne gre za manjkanja več kot npr. 20% vrednosti posamezne spremenljivke, vseeno pa je bil to resen začetni problem. Uporabili smo multiplo imputacijo po metodi »z uporabo pogojev« (angl. Fully Conditional Specification Method oz. FCS metoda, avtorjev van Buurena, Branda, Groothuis-Oudshoorna in Rubina, ki je zelo pogosto uporabljena metoda multiple imputacije v zadnjem času in je podrobneje opisana tule; metodo podpira tudi statistični paket Stata v modulu MICE oz. v ukazu mi impute chained). Pri metodi se manjkajoče spremenljivke po iteracijskem postopku sproti dopolnjujejo in hkratno tudi vplivajo na vrednosti druga druge. Na tak način lahko upoštevamo njihove vzajemne povezave, ker je npr. lokalno financiranje kulture odvisno tudi celotne ravni javnega financiranja kulture, BDP, stopnje zaposlenosti v kulturi itd., kljub temu, da so slednje spremenljivke prav tako nepopolne oz. imajo manjkajoče vrednosti. Pri vseh spremenljivkah smo kot določilne dejavnike vključevali dejavnike splošnega razvoja (BDP, raven revščine, raven izobraženosti, gostoto poselitve, zaposlitvene spremenljivke, itd.), ker pa je metoda FCS občutljiva na vrstni red spremenljivk, smo pri imputacijah na prvo mesto vedno postavljali kulturne dejavnike (raven zaposlenosti v kulturi, raven izobraževanja v kulturi, število objektov kulturne dediščine, itd.).

2) V drugi fazi smo vse podatke standardizirali z uporabo Statinega ukaza egen std, s čimer so bili vsi podatki merjeni po isti merski lestvici in pripravljeni za uporabo.

3) Nato smo pognali osnovno faktorsko analizo z uporabo vseh 236 spremenljivk in ocenili število faktorjev glede na velikost lastnih vrednosti in scree prikaz, v našem primeru je bilo jasno videti, da število faktorjev ne presega osem, najverjetneje pa zadoščajo štirje glavni faktorji.

4) Z uporabo prirejene bootstrapske rutine, ki sem jo zapisal tukaj, smo najprej ocenili faktorske uteži skupnega modela za osem faktorjev. Rezultati so prikazani v spodnji tabeli, zapisani so samo koeficienti oz. uteži, ki so bile značilne vsaj pri statistični stopnji značilnosti 0.10. Na tej osnovi smo poimenovali faktorje, vidno je bilo tudi, da so smiselno zastopani le trije faktorji. Faktorje, ki predstavljajo glavne dimenzije preučevanega pojava, torej sistemskega stanja na področju kulture smo poimenovali takole – prvi faktor: »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi, zunanja trgovina s poudarkom za izvozu, kulturne industrije, zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); drugi faktor: »participacija v kulturi« (deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; nekateri zasebni izdatki za kulturo); tretji faktor: »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; nekateri dejavniki zunanje trgovine, predvsem uvoz kulturnih dobrin; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo).

5) S ponovno uporabo podobne bootstrapske rutine smo ocenili tudi regresijske koeficiente (scores) za izračun omenjenih faktorjev in jih nato tudi dejansko izračunali. Iz tako izračunanih faktorjev, ki so seveda po definiciji standardizirane normalne spremenljivke, smo izračunali indeks(e) tako, da smo vrednosti, ki se nahaja 3 standardne odklone nad povprečjem (ki je seveda v tem primeru enako nič, torej je ta vrednost enaka 3) pripisali vrednost 100, vrednosti 3 standardne odklone pod povprečjem (oz. -3) pa pripisali vrednost 0. Ostale vrednosti vseh treh indeksov smo razmernostno izračunali na tako zamejeni lestvici. Rezultati izračunanih indeksov so spodaj.

Vrednosti prvega indeksa vsaj v grobem ustrezajo pričakovanjem: daleč najvišji indeks ima Velika Britanija, kar gre lahko na račun njihove jezikovne hegemonije in s tem presežkov v zunanji trgovini s kulturnimi izdelki. Druga na lestvici je Francija, ki je tam tudi zaradi zelo dobre vrednosti zunanje trgovine z umetniškimi izdelki (arts&antiques), kjer sta z Veliko Britanijo daleč spredaj. Prednjačijo še tri države jezikovno dominantnih prostorov: Nemčija, Španija in Italija. Hrvaška s svojim visokim mestom preseneča, morda je to posledica imputiranja, ker so bile pri njej vse vrednosti zunanje trgovine v osnovi manjkajoče. Večino zadnjih mest zasedejo manjše države, med njimi pričakovano najdemo tudi Slovenijo, ki ima tudi po izsledkih domačih študij probleme z menjavo kulturnih dobrin s tujino.

Vrednosti drugega indeksa potrdijo, da je »nordijski kulturni model«, o katerem piše denimo Peter Duelund, tisti, ki najmočneje stavi na participacijo v kulturi. Na prvih mestih po vrednostih tega indeksa se tako nahajajo prav vse skandinavske države ter države baltskega kroga. Na zadnjih mestih so države jugovzhodne ter vzhodne Evrope. Slovenijo najdemo glede tega na repu zgornje polovice lestvice.

Vrednosti tretjega indeksa, da so pričakovano na vrhu države z najvišjim BDP, prednjači Luksemburg, ki tudi sicer daleč prednjači pri ravni javnih izdatkov za kulturo, kar je verjetno tudi posledica njegove majhnosti. Med prvo peterico najdemo še Avstrijo, Irsko, Norveško in Belgijo. Slovenija se sicer po ravni javnih izdatkov uvrsti v zgornji del lestvice, vendar jo nižje uvrščajo vrednosti drugih spremenljivk, predvsem pri uvozu kulturnih dobrin, kjer prav tako nismo dobro uvrščeni.

6) Naslednji metodološki korak, o katerem ne bom posebej poročal tukaj, je predstavljala teoretska potrditev modela oz. t.i. potrjevalna faktorska analiza (z uporabo Cronbahove alfe in testiranja prileganja modelov s pomočjo običajnih statistik, ki se uporabljajo pri analizi modelov strukturnih enačb). Rezultati so potrdili, da je najbolj sprejemljiv model s tremi faktorji, ki so podindeksi za latentno opazovan konstrukt stanja na področju kulture.

7) Zadnji, morda najbolj zanimiv metodološki korak je predstavljala clustering analiza oz. analiza skupinjenja. Napravili smo osnovno analizo po hierarhični metodi z dopolnitvijo nehierarhične metode K-means. Analizo smo napravili po vrednostih treh faktorjev in po uvrstitvah na pripadajočih treh lestvicah. Vrednosti statistik (statistika Calinski-Harabasz in razmerje Duda-Hart) so pokazale na šest grobih skupin držav. Spodnji dendrogram pokaže potek združevanja in skupine držav po hiearhični metodi za vrednosti faktorjev.

Opazne so naslednje skupine držav:
1) Velike zahodne države: Velika Britanija, Francija in Nemčija;
2) Model manjših, participativnih držav: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija, Nizozemska, Švica;
3) Nordijski model: Norveška, Islandija, Švedska, Finska in Danska;
4) Manjše, liberalne države: Luksemburg, Avstrija, Irska;
5) Vzhodno-evropski model: Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, z dodatkom Portugalske;
6) Južno in jugovzhodno evropski model: Makedonija, Turčija, Romunija, Hrvaška, Italija, Španija, Malta, Grčija, Ciper, z dodatkom Belgije.

Uporaba K-means metode je edine spremembe povzročila v premešanju zadnjih dveh skupin, izmed katerih se je oblikovala skupina jugovzhodnih držav: Grčija, Turčija, Romunija in Makedonija. Vse preostale države (Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Bolgarija, Hrvaška, Portugalska, Italija, Španija, Ciper, Malta in Belgija) so uvrščene skupaj, z izjemo Belgije, ki pa izpade že pri naslednji analizi, bi jih lahko poimenovali države Vzhodne Evrope in Mediterana.

V spodnjem grafu pa je prikazano še skupinjenje po rangih, torej uvrstitvah na lestvicah. Iz njega je prav tako vidnih šest osnovnih skupin držav:
1) Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
2) Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija;
3) Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Portugalska, Slovaška in Bolgarija;
4) Model majhnih, liberalnih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
5) Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, z dodatkom Švice;
6) Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.

Tako, to je bilo storjenega doslej. Kaj so glavne ugotovitve, kje glavne omejitve analize in kje bo pot nadaljnjega dela?

Vse skupaj bi sam strnil v sledeče štiri točke, glede na glavne ugotovitve:

1) Izmed zbranih spremenljivk na področju stanja kulture, katerih evidenco vodi Eurostat, smo uspeli prepoznati tri glavne dimenzije, ki smo jih poimenovali: a) »splošni poslovni vidiki kulture« (zaposlenost v kulturi; zunanja trgovina s poudarkom za izvozu; kulturne industrije; zasebni izdatki za kulturo; grobi podatki o javnem financiranju kulture); b) »participacija v kulturi« (participacija in obiskovanje kulture; internetne navade; deleži različnih skupin v kulturi in delež kulturniških poklicev v skupni populaciji; nekateri zasebni izdatki za kulturo); c) »domača in javna vlaganja v kulturo« (BDP na prebivalca; javni izdatki za kulturo na prebivalca; uvoz kulturnih dobrin na prebivalca; internetne navade, bolj striktno povezane s kulturno vsebino; nekateri zasebni izdatki za kulturo). Vsaki dimenziji smo izračunali pripadajoči indeks in razložili položaje držav na lestvicah. Tukaj seveda ostaja še nekaj nejasnosti, ki jih bo odpravila nadaljnja analiza pred objavo.

2) Analiza skupinjenja je razbrala šest osnovnih skupin držav:
- Baltsko-srednjeevropski model: Litva, Latvija, Estonija, Slovenija in Madžarska;
- Mediteransko-jugovzhodno evropski model: Hrvaška, Italija, Turčija, Makedonija, Romunija, Malta in Grčija (v nekaterih modeliranjih se kaže obstoj ločenega jugovzhodnega modela s štirimi članicami: Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Romunijo);
- Vzhodno-evropski model: Poljska, Češka, Slovaška, Bolgarija, s Portugalsko nekje med tem in predhodnim modelom;
- Model majhnih, liberalneje usmerjenih in kulturi relativno naklonjenih držav: Luksemburg, Ciper in Irska, v nekaterih modeliranjih (ki jih tu nismo prikazali) k temu modelu gravitira tudi Slovenija;
- Nordijski model: Islandija, Finska, Norveška, Švedska, Danska, v nekaterih modeliranjih z dodatkom Švice;
- Zahodni model: Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, Francija, Španija, Nemčija in Avstrija.
V grobem pa grafi potrdijo tudi tezo, postavljeno v prispevku Čopič, Inkei, Kangas in Srakar (2013), da lahko evropske države glede na empirične podatke stanja v kulturi ločimo v dve večji skupini: Zahodno-Evropske; in Vzhodno-Evropske in Mediteranske države. Te ugotovitve predstavljajo pomemben korak v empirični analizi kulturne politike in pri analizi in razlikovanju modelov kulturne politike in terjajo nadaljnjo obravnavo in analizo (nekaj je bo dopolnjene pred objavo oz. predstavitvami člankov). Med drugim ponujajo tudi osnovo za izračun »razdalj« med državami glede posameznih elementov stanja v kulturi, kar bi bila dobra tema za enega (ali več) nadaljnjih prispevkov oz. za nadaljnjo smer raziskovanja.

3) Nujni napotek za področje kulturne statistike, ki sledi iz naše analize: v sedanjem času je prisotnega bistveno preveč ukvarjanja z izborom in merjenjem samih indikatorjev, lahko bi celo dejali, da je celotno sedanje področje kulturne statistike usmerjeno zgolj v to tematiko. Naša analiza oz. kar bo iz nje še nastalo, je pokazala, da je v tem trenutku na voljo že dovolj statističnih indikatorjev, da pa v veliki meri primanjkuje resnejših analiz oz. uporab podatkov. Nasvet področju kulturne statistike na ravni EU torej je, da se veliko močneje usmerja v uporabo podatkov, saj bo šele slednje pokazalo, kaj je možno storiti s sedanjimi podatki in nakazalo tudi, kje so resnično nujni koraki pri nadgradnji sedanjega sistema kulturne statistike na ravni EU. Veliko več samega »mesa« torej in veliko manj ukvarjanja zgolj s prenovo okostja, ki ga je sedaj preprosto preveč in postaja bolj samo sebi namen, kar je pokazalo tudi zimsko srečanje avtorjev Kompendija evropskih kulturnih politik in trendov, kjer je skupina za kulturno statistiko ostajala zgolj pri ugotovitvah, da je vsa kulturna statistika zanič, da so podatki manjkajoči in napačni itd. Naša analiza torej jasno pokaže, da mora kulturna statistika nujno preiti k spodbujanju uporabe in (zaradi mene tudi kritične) analize sedanjih podatkov in manj energije usmerjati zgolj v razmišljanja o boljšem ogrodju podatkov.

4) Zadnjič, in morda najpomembneje: metodološka zgradba naše analize je pokazala tudi pot, po kateri je mogoča uporaba visokodimenzionalnih baz podatkov pri izgradnji tovrstnih indeksov na vseh področjih gospodarstva, javnega sektorja in družbe nasploh. Ker se tovrstni problemi lahko hitro pojavijo, kar smo omenjali že v začetku zapisa, ima lahko naša analiza širše aplikacije in s tem resnično precejšnjo uporabnost.

  • Share/Bookmark

9.05.2014

Kaj lahko EU naredi za nevladnike v kulturi?

Spodnje besedilo je bil moj pisni prispevek k današnji razpravi občinstva ob dogodku Izzivi EU – pogovoru z dr. Janezom Potočnikom in člani nekdanje Ožje pogajalske skupine za pristop Slovenije k EU. V razpravi sem sam opozoril predvsem na točko 10, še bolj pa se mi je zdelo pomembno ob razpravljanju o gospodarski rasti, “pametni” in “zeleni” rasti, strategiji “pametne specializacije” in kar je še trenutno modnih, vendar večidel praznih pojmov na ravni države in EU, opozoriti torej na področje kulture in vse še enkrat več zamolčano v zvezi z njim pri sprejemanju strateških dokumentov na ravni države. Iskreno rečeno sem se počutil kot pripadnik kakega eksotičnega plemena, vendar hvala moderatorju in organizatorjem za zelo korektno vodeno razpravo.

“Prispevek pišem z dveh pozicij. Najprej kot predsednik osrednje zastopniške in zagovorniške organizacije nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi v Sloveniji, Društva Asociacija, v drugi vrsti pa kot akademsko delujoč ekonomist (in kulturni ekonomist), nekdo, ki je precej močno angažiran v številnih raziskovalnih in pedagoških projektih na področjih tako ekonomije kot kulture.

Morda pa bi lahko temu dostavil še nekaj: v zadnjem letu in pol sem bil precej močno involviran tudi pri vključevanju nevladnih organizacij na področju kulture v dokumente črpanja evropskih sredstev nove finančne perspektive. Tudi ta vidik mi je omogočil, da sem bolje spoznal tako dejanskost kot možnosti in priložnosti (pa tudi nevarnosti) področja kulture in nevladnih organizacij znotraj Evropske unije in njenega institucionalnega ustroja.

Pa da preskočimo ta verjetno marsikomu dolgočasen uvod. Najprej, kakšno je trenutno stanje področja nevladnih organizacij v kulturi v Sloveniji (in kje tu vidim vlogo Evropske unije in njenih institucij)? Iskreno rečeno, stanje ni najboljše, lahko pa bi bilo tudi slabše. Znotraj Slovenije se nevladne organizacije v kulturi srečujemo z naslednjimi ključnimi problemi:

1) Financiranje: podatki CNVOS pri priprav odzivov na besedilo Strategije razvoja Slovenije 2014-2020 (v letu 2012) so pokazali, da imajo nevladne organizacije v splošnem v Sloveniji vsaj dva bistvena problema: financiranje (zlasti delež javnih sredstev v proračunih NVO) in zaposlenost. Čeprav posebej kvalitetnih podatkov o nevladnih organizacijah v kulturi v Sloveniji ni, lahko o tem na kratko povemo naslednje. Čeprav bi moral po zakonodaji obstajati enakopraven dostop do javnih sredstev za javni in nevladni sektor v kulturi, podatki pokažejo, da so lahko nevladne organizacije srečne, če s sredstvi, ki jih pridobijo, pokrijejo vsaj osnovne stroške izvedbe programa. Če je v javnem sektorju za plače uslužbencev namenjenih 70% proračuna, je ta delež v nevladnem okrog 6%. Ker ni pričakovati »endogenega« višanja slovenskega proračuna za kulturo v prihodnjih letih, in ker v času krize več kot jasno upadajo tudi zasebna sredstva za kulturo (kot so pokazale analize celo še močneje kot javna) bi morali zagotoviti večji delež sredstev za kulturo in predvsem za nevladni sektor v kulturi na evropski ravni. Čeprav se je morda zgodba o ekonomskih učinkih kulture, ki je doslej poganjala argumente za višanje podpore kulturi na ravni EU nekoliko »izpela«, bi Evropska unija vseeno morala močneje kot doslej staviti na področje kulture in umetnosti in zagotoviti precej večja sredstva kot doslej, vsaj v tistih državah članicah, kjer so resnejši problemi s financiranjem kulture in umetnosti.

2) Zaposlenost: na področju nevladnega sektorja v kulturi v Sloveniji prevladujejo prekerne oblike zaposlovanja in samozaposlitve. Tisti, ki prek takšnih oblik delujejo na področju kulture imajo močno nižje povprečne in medianske prihodke kot delujoči v drugih sektorjih gospodarstva in javnega sektorja. Potrebno bi bilo zagotoviti večjo zaposlenost v nevladnih organizacijah na področju kulture, višjo raven socialnih pravic, predvsem pa več dela in zaslužkov. Tudi tu vidimo vlogo Evropske unije pri podpori ukrepom, ki bi višali tovrstne kazalce, predvsem pa pri sistemski podpori urejanju statusa in socialnega in finančnega položaja samozaposlenih na področju kulture prek sredstev nove finančne perspektive pa tudi drugih možnih ukrepov in podpore na ravni EU.

3) Umestitev v zakonodaji: nevladne organizacije niso pripoznane kot pravni subjekt v slovenski zakonodaji na področju kulture. Tudi njihova zastopanost pri odločitvah na ravni države ni primerno urejena. Postopki glede razpisov in strokovnih komisij velikokrat vodijo v ostre konflikte med udeleženimi akterji. Resda gre za tematiko, ki je stvar države članice, vendar bi bil tudi tukaj morda pomoč in pritisk s strani evropskih organov in institucij, pa tudi zgledovanje po dobrih praksah kje drugod zelo dobrodošel.

4) Prostorski in tehnični pogoji in infrastruktura: prostorski in tehnični pogoji številnih nevladnih organizacij so neurejeni, žal so nevladne organizacije še vedno v zelo šibkem položaju, ko je potrebno urediti prostorske pogoje za delovanje, vadbo, poslovanje, skladiščenje in predstave oz. razstave. Nekatera področja, kot sta sodobni ples in intermedijsko področje, pa nimajo niti osnovnih institucionalnih pogojev za delovanje, na kar se opozarja že več kot desetletje, vendar rešitev še vedno ni. Od Evropske unije pričakujemo podporo izboljšanju in uresničenju predlogov, ki na tem področju obstajajo že dolgo, vendar jim vsakokratna politika vedno znova na tak ali drugačen način odreče podporo. Glede tega gojimo precejšnja pričakovanja predvsem od sredstev nove finančne perspektive.

5) Izobraževanje in usposabljanje: številna področja umetnosti, kot so sodobni ples, balet, sodobna likovna umetnost, jazzovska in popularna glasba, intermedijska umetnost in druge še niso našle primerne umestitve v slovenski univerzitetni prostor. Želimo si torej podpore tovrstni umestitvi in programom, ki bodo to zagotavljali, pa tudi podporo neinstitucionalnim oblikam izobraževanja in velikima neuresničenima projektoma na tem področju: predvsem investiciji v skupni prostor za nove akademije v Ljubljani, pa tudi podpori razvoju umetniških študijev v drugih mestih Slovenije, predvsem v Mariboru.

6) Decentralizacija: področje kulture je v Sloveniji močno centralizirano, na kar se opozarja že desetletja. S strani Evropske unije pričakujemo večjo podporo kot doslej projektom, ki bodo izenačevali raven kulturne produkcije, financiranja, zaposlovanja in obiska v vseh delih Slovenije, seveda na način višanja teh kazalnikov v tistih delih Slovenije, kjer je tovrstna kultura premalo razvita in zastopana.

7) Produkcija in obisk prireditev: vsi statistični kazalniki kažejo, da je v preteklih letih v Sloveniji prišlo do hiperprodukcije kulturnih dogodkov, čemur ni sledila institucionalna razvitost. Želimo si ohranjanja števila produkcij in obiska, vendar s primernejšo podporo institucionalnim kazalnikom: financiranju, zaposlenosti in zastopanosti pri odločitvah na ravni države in občin.

8 ) Strokovna podpora: V Sloveniji obstaja velik manko kvalitetnih študij, ki bi služile kot podpora boljšim odločitvam kulturne politike. S strani Evropske unije pričakujemo precej večjo podporo kot doslej tudi raziskovalnim projektom in študijam na področjih kulturne politike, kulturne ekonomike in kulturne statistike, pa tudi raziskovanju na področju kulture v splošnem.

9) Mednarodno sodelovanje in mreženje: Čeprav so slovenske nevladne organizacije kljub težkim produkcijskim in institucionalnim pogojem razvile zavidljivo raven mednarodne prepoznavnosti, mnoga področja so celo med vodilnimi v svetovnem merilu, pa statistični podatki kažejo, da je na področju mednarodne promocije slovenske kulture in mreženja v kulturi storjenega veliko premalo. Tudi s strani Evropske unije torej pričakujemo večjo podporo tem tematikam kot doslej in podporo večjemu in medijsko bolj izpostavljenemu predstavljanju vrhunske slovenske umetnosti in kulture v evropskem merilu.

10) Povezovanje z gospodarstvom in drugimi resorji na ravni države: kljub temu, da mnogi želijo marginalizirati področje kulture v razvojnem smislu, pa analize, ki upoštevajo mednarodno sprejete in primerljive poglobljene ekonomske kazalnike (npr. makroekonomska input-output analiza s primerjavo med sektorskimi multiplikatorji) ob upoštevanju kritik, ki so bile (upravičeno) na tovrstne analize naslovljene v preteklosti, kažejo, da med 15 najvišje uvrščenimi sektorji v državi (izmed 65 vključenih) najdemo kar 6 sektorjev kulture ter kulturnih in kreativnih industrij: film, video in televizijo; založništvo; arhitekturo; oglaševanje in raziskovanje trga; snemanje nosilcev zvoka; storitve v rekreaciji in zabavi. V kolikor torej želimo imeti multiplikacijske učinke in gospodarsko rast na ravni države, bi bilo zelo modro v to vključevati tudi vlaganja v različna področja kulture. S tem bi lahko plodno povezali vse sektorje v kulturi: javne zavode, nevladne organizacije, samozaposlene in zasebna podjetja z drugimi dejavnostmi v gospodarstvu in s tem prinesli Sloveniji ne le »pametno« in »zeleno« rast, pač pa tudi »rast, temelječo na ustvarjalnosti in kulturi«, kot so jo demonstrirali številni primeri razvojnih projektov na področju kulture v preteklosti (Bilbao, Dunaj, Gateshead, Liverpool, Glasgow, itd.). Od Evropske unije torej pričakujemo nadaljevanje proaktivne politike na tem področju in večanje podpore kulture tudi na račun njenih razvojnih učinkov in plodnega sodelovanja kulture (tudi nevladnih organizacij) in gospodarstva.

Za sklep tega kratkega prispevka k razpravi: pokazali smo nekaj glavnih točk in težav, s katerimi se v Sloveniji srečujejo nevladne organizacije v kulturi. Od Evropske unije pa pričakujemo večjo podporo in posluh kot doslej za probleme sektorja, ki pomembno prispeva k rasti in razvoju, ekonomskem, socialnem, okoljskem in tudi in predvsem duhovnem in kulturnem na ravni države in občin ter na ravni Evropske unije v splošnem.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |