V krizi smisla tiči misel






         

22.05.2019

Kje in koliko? Ekonomski učinki digitalizacije kulturne dediščine v Sloveniji

Digitalizacija kulturne dediščine je postala velika tema razprav na področju kulture in v družbi nasploh. V predavanju, ki sem ga pripravil za posvet Družbeni in gospodarski vidiki uporabe digitalizirane kulturne dediščine v Sloveniji, ki ga je organizirala Narodna in univerzitetna knjižnica sredi meseca maja, sem predstavil podrobnejše izračune makro in mikroekonomskih učinkov vlaganj, ki jih je doslej opravila država na tem področju.

Ko govorimo o digitalizaciji kulturne dediščine, gre tu za arhive, knjižnice, muzeje, arhive avdiovizualnega gradiva ter druge vrste organizacij, katerih naloga je ohranjanje kulturne dediščine za prihodnje generacije. Motiv digitalizacije predstavlja med drugim večja dostopnost takšnih zapisov informacij ter boljša zaščita izvirnih analognih zapisov. Usmeritev v digitalizacijo ima podporo v javnih politikah na ravni države in usmeritvah na ravni EU. Od devetdesetih let dalje je Evropska komisija tako financirala številne projekte za povezovanje in omogočanje dostopa do kulturne dediščine, da bi spodbudila inovativno informacijsko družbo. Od začetka leta 2000 je digitalizacija zbirk dediščine postala del ključnih strategij, ki naj bi prispevale k ekonomiji znanja, ki jo omogoča „neomejen, trajnosten in zanesljiv digitalni dostop do evropskega kulturnega in znanstvenega znanja“ (Navarrete, 2014: 163; OCW, 2004).

Ker je področje izračunavanja ekonomskih učinkov zelo sporno področje, posebej na področju kulture, kjer je postala navada, da v nepoznavanju metodoloških podrobnosti velikokrat prevladujejo študije, namenjene temu, da bi pokazale karseda velike učinke (in to kakorkoli že), in ker je bila podobna analiza učinkov vlaganj v digitalizacijo kulturne dediščine po moji vednosti opravljena prvič v mednarodnem merilu, sem skušal biti posebej pozoren na metodološke podrobnosti.

Za merjenje vlaganj v digitalizacijo kulturne dediščine sem uporabil podatke iz postavke “Digitalizacija”, ki se vodi v letnih poročilih Ministrstva za kulturo vse od leta 2008. Podatki omogočajo sledenje vlaganjem po pravnih subjektih, ki so bili deležni subvencij. Ker so na postavki nejasnosti glede vlaganj v knjižnicah, smo izvzeli tovrstna vlaganja, kar se je pokazalo kot precej priročno, saj je omogočilo tudi določitev kontrolne skupine v statističnih modelih.

V prvem delu smo napravili preprosto makroekonomsko analizo, temelječo na uporabi produkcijskih multiplikatorjev, izračunanih iz že pripravljenih simetričnih input-output tabel, ki jih vodi Statistični urad RS. Slednja je pokazala, da lahko skupni učinek vlaganj, ki so na letni ravni v obdobju 2008-2017 v povprečju znašali malce več kot 600,000 EUR, ocenimo na desetletni ravni nekje v vrednosti 9.5 milijona EUR.

Da bi številke, ki “bi morale biti tam nekje zunaj” (kar pač številke tovrstnih analiz pomenijo), tudi dejansko preverili, da bi torej ugotovili, ali so učinki vlaganj tudi dejansko prišli do organizacij in občin, smo naredili še nadaljnjo analizo.

Najprej smo uporabili podatke več indikatorjev slovenskih občin, ki jih vodi portal Statističnega urada RS. Občinam smo glede na podatke letnih poročil pripisali ustrezna vlaganja iz postavke Ministrstva za kulturo, kar je označevalo našo “dozo” iz modelov doze in odziva (angl. dose-response) iz statističnih modelov vzročnega sklepanja. Izkazalo se je, da takšno “doziranje” vlaganj v digitalizacijo dejansko povzroča zaznavne ekonomske učinke – uspeli smo potrditi močne in pozitivne učinke na število delovnih mest v občinah, ki jih najlepše ponazori spodnja slika, narejena z uporabo programskega paketa Stata 15. Njihovo razlago so mi potrdili nekateri pogovori na dogodku samem – tudi drugi udeleženci, ki so bolj doma na samem področju, so potrdili, da tovrstna vlaganja pomenijo povečanje potrebe po delovnih mestih v podjetjih, ki digitalizacijo za kulturne institucije dejansko izvajajo.

V tretjem delu analize smo uporabili podatke raziskave ENUMERATE, mednarodne raziskave digitalizacije kulturne dediščine, doslej dostopne za tri leta, 2012, 2013 in 2015. Uporabili smo le slovenski vzorec organizacij in jim pripisali vlaganja iz postavke ministrstva glede na njihov pravni status – knjižnice so služile kot kontrolna skupina, ki vlaganj niso prejele, vse ostale organizacije (denimo arhivi in muzeji) pa so bile vlaganj deležne. Pokazalo se je, da učinki takšnih vlaganj niso bili vidni na mnoge pričakovane dejavnike, denimo prisotnost digitaliziranih zbirk, strategije digitalizacije v organizacijah, in osnovne podatke organizacij, kot so število zaposlenih in letni prihodki. Uspeli pa smo potrditi močan učinek na delež že digitaliziranih zbirk – organizacije, ki so vlaganja prejele, so imele v povprečju zaradi tega za okrog 11 odstotnih točk več že digitaliziranih zbirk od tistih, ki takšnih vlaganj niso prejele.

Izsledki analize so torej precej jasni, čeprav terjajo nekoliko skepse. Uporabljeni modeli še niso robustni – zaradi časovne stiske ob pripravi predavanja nekaterih spremenljivk, ki bi potencialno lahko spremenile rezultate, še nisem vključeval, prav tako nismo ustrezno modelirali povratno vzročnih, posredovanih, moderacijskih in podobnih vzročnih razmerij, pa tudi longitudinalna narava podatkov ni bila ustrezno naslovljena. Vseeno pa naši rezultati omogočajo sklepati, da so učinki vlaganj vsekakor zaznavni, tako na makro ravni občin kot mikro ravni organizacij. Največji doprinos analize pa vidim predvsem v identificiranju ustreznih podatkov in metod, ki bodo omogočale izračun na ravni Slovenije dograditi, na mednarodni ravni pa ponoviti tudi v prihodnje, kar lahko močno prispeva tako k raziskovanju kot bodočim odločitvam na področju.

doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), Ljubljana in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |