V krizi smisla tiči misel






         

29.03.2015

Zamuda letala za Amsterdam in končno nekaj časa za bloganje

Naslov že veliko pove: sem na brniškem letališču in odhajam na konferenco Between Adonism and Utilitarianism, z malce strahu, ker bom članek, ki je nastal posebej za konferenco na temelju preteklega dela trojke Srakar, Verbič, Čopič na kulturnih indeksih, predstavljal v družbi nekaterih “velikih živin” sodobne kulturne ekonomike.

V preteklih tednih, po zagovoru doktorske naloge, je bilo sicer, priznam, kar nekaj dodatnega “boksanja” na različnih terenih, vendar vsaj zaenkrat precej uspešnega boksanja. Pričela so se predavanja na Ekonomski fakulteti, moram reči s kar nekaj zanimanja študentov, iskreno rečeno so tudi predavanja oz. vaje vedno boljše. Letos (ponovno) predavam tudi v Kranju na FOV, kjer bom prvič izvedel predmet, torej izvedel tudi večino predavanj, poleg samih vaj.

Na inštitutu, ki je zdaj resnično postal moj “drugi dom”, sem napredoval v znanstvenega sodelavca, kar je kar precejšen skok. Včeraj je bilo v objavo sprejeto tudi poglavje v osrednjem zborniku prvih rezultatov SHARE, ki ga bo izdala založba de Gruyter. Po njim se podpisuje ekipa Srakar, Filipovič Hrast, Hlebec, Majcen, zame bo to prvo objavljeno poglavje v monografski publikaciji in tudi prvič z mano kot prvopodpisanim.

Sprejet sem na obilico, verjetno preobilico mednarodnih konferenc, oddana je tudi vrsta člankov v revije in publikacije, čeprav bo zvenelo zelo narcisoidno, pa sem pod čisto in izključno vse podpisan kot prvi avtor, resnici na ljubo tudi ženem naprej bolj ali manj vse od teh člankov.

Gibljem se torej večinoma v znanstvenih in strokovnih krogih, že ukvarjanje s kulturno politiko prek Društva Asociacija, iz katerega se počasi umikam, mi zadnje čase predstavlja kar nekaj napora – iskreno rečeno se bolje počutim v znanstvenih krogih, ki jih resnično diham z vsem srcem, sprejemanje raznih ukrepov in boji za pravice so bolj “nuja”, ker ponavadi ne znam biti dolgo tiho in pri miru, ko spremljam kakšno dogajanje, na katerega lahko imam kak vpliv.

Upam torej, da se moje znanstvene zgodbe še naprej odvijajo po poteh, ki si jih želim, in da nenazadnje predavanje, ki je jutri pred mano, poteče uspešno. Še vedno si zelo želim večje sprejetosti v mednarodnih krogih kulturne ekonomike – vsi tisti, ki stvari bolje poznajo, vedo, kaj se je tu dogajalo v preteklih letih oz. desetletju, ko delujem na tem področju in da bi bil počasi čas za kaj takega. V vsakem primeru pa je pred nekaj tedni krenila tudi dokončna pobuda za organizacijo bienalne konference ACEI, torej največjega dogodka na področju, ki bi jo organizirala Ljubljana (Ekonomska fakulteta) v sodelovanju z Univerzama v Zagrebu in Beogradu. To bi bilo prvič, da bi ta dogodek potekal v Vzhodni Evropi in potrudil/i se bom/o, da ga (če ga dobimo) izpeljem/o kot enega najboljših dogodkov na tem področju, ki bo močno utrdil in pospešil razvoj področij kulturne ekonomike, managementa in raziskovanja kulturne politike na območju Slovenije in Vzhodne Evrope v splošnem.

Toliko, lepo se imejte in se upam kaj beremo ponovno v kratkem. Čeprav je, kolikor to spremljam, bloganje v nekakšnem zatonu, mi samemu to še vedno predstavlja prostor, kjer lahko izčistim nekatere sprotne prebliske in zamisli, in ga zato “niti pod razno” vsaj zaenkrat ne nameravam opustiti.

  • Share/Bookmark

30.11.2014

Nove prezentacije – SHARE, EBR, SDE

Jubilejna 300. objava na tem blogu. V zadnjem tednu sem ponovno imel več prezentacij na (domačih in mednarodnih) dogodkih, iskreno rečeno pa mi je trenutno najbolj pri srcu prezentacija na simpoziju Slovenskega društva za estetiko, ki jo najdete tukaj.

Več pa kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

26.09.2014

O merljivem in nemerljivem v kultur(n)i (ekonomiki)

Včeraj sem dobil kar dobro vprašanje znanke z UMAR: ali kulturna ekonomika upošteva tudi nemerljive vidike kulture in kako? Sam lahko na to rečem dvoje. Najprej, velik del sodobne kulturne ekonomike se ukvarja z “vrednostjo kulture” v dveh glavnih linijah: vrednostmi neuporabe, ki so priročen, morda celo ekonomsko najtrdnejši argument za javno financiranje kulture, vendar temeljijo na precej kvantitativno pogojeni razpravi (npr. kontingenčno vrednotenje); ter kulturnimi vrednostmi, kot vsemu tistemu, kar ni ekonomska vrednost (uporabe ali neuporabe) in ki verjetno poosebljajo (ne)ekonomski pogled na nemerljive stvari v kulturi. O njih je zelo veliko govora in raziskovanja v preteklih letih, vendar je to vsaj po mojem precej ekonomsko spolzka tema, kjer bi veljalo več storiti predvsem v smislu trdnejših ekonomskih razmišljanj in analiz, žal je namreč tukaj zaenkrat kar veliko blefa in samo slabo narejene kvazi-“alternativno-heterodoksne” ekonomike.

Druga linija, ki vsaj mene v zadnjem času veliko bolj zanima od te prve, pa je linija, ki bi ji sam rekel poskušanje meriti nemerljivo dimenzijo v kulturi (kar se pač na tem področju sploh da narediti) s pomočjo npr. instrumentalnih spremenljivk, analize kavzalnosti in drugih ekonometričnih konceptov, ki bi lahko bili temu pisani na kožo. Slednje po mojem obeta kar veliko zanimivega v prihodnosti, nekateri kolegi, mlajši kulturni ekonomisti, tu že delajo pomembne korake.

Morda še: zakaj je to sploh pomembno oz. kaj pa, če bi pustili “nemerljivo” tudi “neizmerjeno”? Sam si na to odgovarjam, da je velikokrat možno videti dlje z boljšimi orodji oz. “očali”. S tovrstnimi metodami je torej ob upoštevanju njihovih omejitev (in verjetno tudi vrednotne pogojenosti, kar bo kdo raje slišal) možno uzreti, pokazati ali vsaj drugače misliti nekatere stvari, ki jih sicer ne bi mogli opaziti (ali bi jih lahko bistveno težje). Seveda pa je jasno, da s tovrstnimi analizami ne moremo zvesti kulture “zgolj na številke” ali kaj podobnega.

Dober primer merjenja nemerljivega je tale nedavni članek kolega Borowieckega, glede vrednosti neuporabe je vsaj zame še vedno temeljna in najbolj zanimiva študija Trine Bille iz 1997, glede kulturnih vrednosti pa svetujem branje Throsbyjeve Economics and Culture (2001), ki jo dobite tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah ter karkoli s strani Arja Klamerja, ki mu je ta tema osrednja preokupacija zadnjega desetletja.

  • Share/Bookmark

28.06.2014

Na montrealskem letališču

Vračam se v Ljubljano po relativno uspešni konferenci ACEI v Montrealu. Kaj reči o vtisih po konferenci?

Najprej, prispevki na konferenci me niso navdušili, da ne rečem še kaj hujšega. Zavedam se, da sem postal že precej podoben nečemu, čemur bi rekli fah idiot, vendar v ekonomskih prispevkih pričakujem ali kakšno pomembno spoznanje ali pa vsaj zanimivo uporabo metodologije, z jasnim teoretskim, matematično-modelskim in empirično-ekonometričnim delom.

Iskreno rečeno sem na konferenci opazil štiri bolj zanimive prispevke (morda sem katerega izpustil, za kar se opravičujem).

Prvič, že prvi dan sem se spoznal s Hasanom Bakhshijem z londonskega think tanka NESTA, ki je na konferenci predstavljal članek, podoben enemu, ki ga je pred kratkim objavil z Davidom Throsbyjem. V prispevku, ki je bil izrazito ekonometrično obarvan, sta s kolegom ekonometrikom z NESTE pokazala, da so predstavitve angleškega gledališča pozitivno prispevale k ogledom živih gledaliških predstav v Angliji. Članek je bil izvrstno ekonometrično narejen, Hasan mi je sicer prvi dan obljubljal big data econometrics, ki ga ni bilo prav veliko prisotnega (razen precej obsežnega dataseta prek milijon opazovanj), vseeno pa prispevek, vreden branja.

Drugič, Isidoro Mazza je predstavil “konkurenčen” članek moji doktorski tezi o deaccessioningu, ko smo torej v Di Gaetano & Mazza 2012 in Srakar 2012 v letu 2012 postavili prve matematične modele deaccessioninga, ki (ponovno) postaja kar pomembna tema v kulturni ekonomiki. Sam bom predvidoma v naslednjih dneh v objavo oddal matematično popravljeno in dokončano verzijo mojega članka, tako da bo vsa zgodba dostopna in vidna. Razlike med obema člankoma je v problemu, ki ga obravnavata: Di Gaetano in Mazza sta pokazala, da deaccessioning oz. odsvojitev muzejskih del negativno vpliva na obseg donacij muzejem (grobo rečeno), medtem ko sem sam pokazal, da negativno vpliva na odločitve muzejskih menedžerjev. Mislim in upam, da bo ta zgodba (oba članka) še dobila več epiloga in tudi razprave med drugimi kulturnimi ekonomisti.

Mimogrede, kot stvari kažejo sedaj, bo zagovor moje doktorske teze naposled v septembru ali oktobru, I’ll keep you posted :)

Tretji članek je delo Karola Jana Borowieckega, ki je kot vedno zanimiv in ekonometrično izdelan, govori pa o vplivu emocij skladateljev, kot se kažejo v njihovih pismih, na njihovo produktivnost in blagostanje. Kot vedno priporočam Karolove članke v branje, ekonometrično so ponovno utemeljeni na instrumentalnih spremenljivkah, ki jih bom predstavil v eni (prvi) naslednjih blogovskih delavnic ekonometrije, ker upam, da mi bodo počitnice omogočile nekaj več časa glede tega. Karol je eden večjih mojstrov na področju kulturne ekonomike v iskanju zanimivih instrumentalnih spremenljivk, s katerimi lahko ovrednotimo učinke nekaterih pojavov, ki jih je sicer zaradi težke merljivosti ali zaradi problemov endogenosti težko meriti.

Četrti članek ali članka pa sta neskromno moja oz. soavtorstvo z Akosem Tothom (javni proračuni za kulturo v EU v času velike recesije) in Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič (kulturnopolitični indeks). Zlasti prvi, ki je bil prvič predstavljen lani na delavnici EWACE v Ljubljani, temelji pa na predhodni študiji Vesne Čopič, Petra Inkeija, Anite Kangas in moje malenkosti za evropski parlament (kjer pa je bila ekonometrija še zelo bazična), je doživel za konferenco v Montrealu precejšnje popravke in dopolnila, tako da je sedaj pred koncem. Njegove glavne ugotovitve sem že predstavil v predhodnem zapisu, tako da jih ne bi posebej ponavljal. Oba članka izpostavljam predvsem zaradi tega, ker pomenita začetek raziskovalnega programa makroekonomije in (makro, pa tudi mikro)ekonometrije kulturne politike, ki je zaenkrat še precejšnja tabula rasa v kulturni ekonomiki. Kot rečeno večkrat, kulturni ekonomiki manjka tako rekoč njena polovica, makroekonomska namreč. Tudi o tem bo upam več govora v prihodnjih mesecih, članek o kulturnopolitičnem indeksu bo predstavljen tudi septembra na osrednji konferenci raziskovalcev kulturne politike v nemškem Hildesheimu. Tam bo prvič predstavljena tudi stohastična analiza multiplikatorjev za kulturo ter kulturne in kreativne industrije v državah EU, ki jo pripravljam z Vesno Čopič, vendar tudi o tem več, ko bo res kaj narejenega, kar pa bo moralo biti zelo kmalu.

Na konferenci smo se veliko pogovarjali s profesorji, dejansko vedno bolj ugotavljam, da smo v zadnjih petih letih resnično v Slovenijo privabili tako rekoč vse kar pomembnejšega “leze in gre”. Na konferenci so tako ključne vloge odigrali David Throsby (ki ga v Sloveniji še ni bilo, zelo rad pa bi prišel in čisto možno, da ga v kratkem pripeljem k nam predavat na temo uvajanja satelitskih računov v kulturi, o čemer je predaval v plenarni sekciji na konferenci), Francoise Benhamou (predhodna predsednica ACEI, ki je tudi še ni bilo v okviru mojih konferenc, kar se bomo tudi potrudili popraviti), Juan Prieto Rodriguez (prišel 2013), Victor Fernandez Blanco (prišel 2010), Kathryn Graddy (sedanja odgovorna urednica Journal of Cultural Economics, prišla 2010), Bruce A. Seaman (prišel 2012), Jen Snowball (prišla 2012), Arjo Klamer (sedanji predsednik ACEI, prišel 2010), Ilde Rizzo (verjetna nova predsednica ACEI, prišla 2010), Xavier Castaner (prišel 2012), Roberto Zanola (pretekli predsednik ACEI), Antonello Scorcu in Laura Vici (vsi prišli 2013). Od velikih so na konferenci manjkali: Victor Ginsburgh (prišel v Ljubljano 2010), Bruno S. Frey (prišel 2012 in v že nekajkrat prej na povabilo drugih, predvsem J. Šušteršiča in B. Kovača), Ruth Towse (nam je še ni uspelo pripeljati v Slovenijo, kolikor vem), Michael Rushton (moj doktorski mentor in pretekli odgovorni urednik JCE, predaval prek videa na konferenci v Mariboru 2012), John O’Hagan (prišel 2013) in Victoria Ateca-Amestoy, ki je bila v duhu prisotna že nekajkrat, upam pa, da tudi fizično pride na kak morebitni bodoči dogodek v Slovenijo.

Toliko torej samo v vednost, da boste vedeli, kaj se je v zadnjih letih dogajalo glede tega v Sloveniji in kdo vse je hodil k nam. Iskreno rečeno pa resno razmišljam, da bi v soorganizaciji Univerze v Ljubljani, Univerze v Zagrebu in Univerze v Beogradu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v kratkem pripravili eno od bodočih konferenc ACEI, kar bi lahko močno pomagalo temu področju na območjih bivše Jugoslavije in na področju vzhodne Evrope v splošnem – to bi bila prva osrednja konferenca združenja ACEI v vzhodni Evropi po mojem vedenju.

Iz Montreala torej odhajam precej dobre volje. Občutek sicer je, da me kljub precejšnjemu angažmaju v preteklih letih, da ne rečem že skorajda desetletju, kulturni ekonomisti le stežka pripuščajo v svoje kroge. Velikokrat so občutki precej čudni in slabi, vendar mi zaenkrat še uspeva zdržati v teh krogih. Iskreno rečeno sem tudi sam močno napredoval predvsem na metodološkem področju v preteklih letih in če se ne bo kaj nepredvidenega ponovno pojavilo na moji poti bo verjetno naslednje leto leto eksplozije člankov in objav, tako vsaj čutim trenutno. Ogromno materiala je nastalo predvsem v zadnjih treh letih, ki preprosto mora počasi najti pot v revije, članke in knjige.

Toliko torej, montrealska konferenca je tudi ena prvih, kjer sem našel nekaj časa za ogled mesta in celo za en miren orange juice (po večji količini popitega piva v vseh preteklih dneh…) ob televizijskem ogledu konca tekme Brazilija Čile na letališču v Montrealu. Navijal sem za Čile, ker mi Brazilija nikoli ni bila posebej simpatična reprezentanca (ponavadi navijam za Argentino, videli pa bomo, kaj bo z njimi letos, sam napovedujem, da bodo postali prvaki, vendar mi letos njihova zasedba ni toliko simpatična kot na nekaterih preteklih prvenstvih). Zmagala je Brazilija, torej sem zadel vsaj Nostradamusa, kjer imam zaenkrat približno 75% točk vodilnega, kar je kar v redu. Ljudje na letališču so sodeč po odzivih večinoma navijali za Brazilijo, tako da je bil vsaj nekdo res vesel.

Tako, zaključujem tale zapis, okrog mene je blazna gneča tistih, ki čakajo na predhodni let v Vancouver, sam bom torej končal s pisanjem in jim omogočil še en prost sedež. Veselim pa se že pogovorov v Ljubljani in seveda počitnic, ki so nezadržno in končno tu in mi naposled prinašajo nekaj mira in veselja, pa seveda tudi novega dela. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark

11.06.2014

Preučevanje videoiger v kulturologiji in kulturni ekonomiki

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 11.06.2014
Tagi: , , ,

Zadnja številka revije Teorija in praksa je bila namenjena kulturološkim študijam videoiger, najdete jo tukaj.

Ob tem se mi porodi misel na prispevek kolegov Karola Jana Borowieckega in Juana Prieto-Rodrigueza, ki sta ga kolikor vem prvič predstavila na delavnici EWACE na Ekonomski fakulteti v Ljubljani septembra lani, in naj bi bil prvi kulturnoekonomski prispevek na temo preučevanja videoiger. Med drugim je bil vmes objavljen kot delovni zvezek ACEI, najdete ga tukaj.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |