V krizi smisla tiči misel






         

10.08.2014

Ekonometrične novosti – cemmap maj-julij 2014

Pozdravljeni,
v zadnjih mesecih sem nekoliko zanemarjal redne aktivnosti na tem blogu, zato tule nadaljujem s pregledom tega, kar je bilo novega na področju ekonometrije v zadnjih mesecih. V tem zapisu je govora o novostih na spletnem mestu cemmap, enemu osrednjih evropskih prostorov raziskovanja in uporabe naprednih ekonometričnih metod:

Soren Blomquist, Anil Kumar, Che-Yuan Liang, Whitney Newey: Individual Heterogeneity, Nonlinear Budget Sets, and Taxable Income. Pomemben doprinos empiričnemu raziskovanju na polju izračuna elastičnosti, članek k temu doprinaša izračun, ki upošteva heterogenost preferenc, nelinearnosti in napake v merjenju. Članku je dodana aplikacija na podatke za Švedsko in izračun dohodkovne in davčne elastičnosti. Opozarjam še na soavtorja članka Whitneyja Neweyja, ki je eden legendarnih ekonometrikov, njegov prispevek z Danielom McFaddnom iz Handbook of Econometrics iz leta 1994 je še danes na programu večine kurzov napredne ekonometrije.

Federico Bugni, Ivan Canay and Xiaoxia Shi: Inference for functions of partially identified parameters in moment inequality models. Avtorji predstavljajo nov test, ki na osnovi simulacijske metode bootstrap pomaga pri testiranju hipotez, ko so v igri parametri, ki niso popolno identificirani in so vezani na neenakosti momentov (klasičen primer delne identificiranosti, angl. partial identification).

Fabian Dunker, Stefan Hoderlein and Hiroaki Kaido: Nonparametric identification of endogenous and heterogeneous aggregate demand models: complements, bundles and the market level. Še en paper na temo identificiranosti parametrov, tokrat v primeru funkcij povpraševanja (po vzoru že omenjanega modela Berry, Levinsohn & Pakes). Članek predstavlja ogrodje, pod katerim lahko na neparametričen način identificiramo nekatere glavne modele povpraševanja v industrial organisation literaturi.

Pedro Carneiro, Emanuela Galasso and Rita Ginja: Tackling social exclusion: evidence from Chile. Zelo »applied« usmerjen članek, ki uporablja ogrodje regresijskih diskontinuitetnih (prekinjenih) pristopov (angl. regression discontinuity design) pri študiju učinkov čilenskega programa na področju preprečevanja socialne izključenosti. Opozarjam na zelo pomembno temo, ki bi jo morali večkrat uporabljati tudi v slovenski praksi: študij učinkov posameznih političnih ukrepov na osnovi treatment effects analize.

Victor Chernozhukov, Wooyoung Kim, Sokbae Lee and Adam Rosen: Implementing intersection bounds in Stata. Za tiste, ki programirajo v Stati zelo dobrodošel prispevek, ki predstavlja nove rutine, ki omogočajo izračun delno identificiranih parametrov, posebej v primerih, ko imate znano zelo široko zgornjo in spodnjo mejo parametra, potrebujete pa natančnejše intervale zaupanja, točkovno oceno ali testiranje hipotez o parametru ali na njegovi osnovi.

Sokbae Lee, Myung Hwan Seo and Youngki Shin: The lasso for high-dimensional regression with a possible change-point. Modeli visokodimenzionalnih podatkov postajajo vse bolj pomembni v sodobni ekonometriji (v zadnjem prispevku o kulturnopolitičnem indeksu jih uporabljam tudi sam). Članek prinaša konstrukcijo LASSO cenilke (ene najpogostejših v tovrstnih situacijah) v primeru, ko je v eni od spremenljivk prisoten strukturni prelom.

Le-Yu Chen, Sokbae Lee and Myung Jae Sung: Maximum score estimation with nonparametrically generated regressors. Cenilka maksimalnega zadetka (maximum score estimator) je polparametrična cenilka, ki jo je uvedel legendarni ekonometrik in statistik Charles Manski v prispevku iz leta 1975. Avtorji članka raziskujejo izračun takšne cenilke v dvostopenjskem modelu, ki dovoljuje tudi neparametrično ocenjene parametre.

Daniel Ackerberg, Xiaohong Chen and Jinyong Hahn: Asymptotic efficiency of semiparametric two-step GMM. Avtorji preučujejo asimptotske lastnosti dvostopenjske in optimalno utežene GMM cenilke, kjer del izračunov (prva stopnja) temelji na neparametričnih ocenah parametrov, in pokažejo, da takšna cenilka dosega semiparametrično mejo učinkovitosti.

Seok Young Hong, Oliver Linton and Hui Jun Zhang: Multivariate variance ratio statistics. Članek se podaja na področje izračuna razmerij varianc, ki je pomembno v sodobni finančni ekonometriji, predvsem pri preverjanju Famove hipoteze učinkovitih trgov. Medtem, ko so dosedanji izračuni večinoma temeljili na univariatnih statistikah, je v članku predstavljenih več tovrstnih multivariatnih cenilk, njihove asimptotske lastnosti in doseg na populaciji.

Gabriella Conti, Sylvia Frühwirth-Schnatter, James Heckman and Rémi Piatek: Bayesian exploratory factor analysis. Članek, ki je verjetno kar precejšen prispevek k literaturi o »odkrivalni« (exploratory) faktorski analizi. Članek na osnovi bayesijanskega pristopa predstavi nov način izračuna vseh pomembnih parametrov faktorske analize (uteži, lastne vrednosti, itd.), kjer se vsi parametri izračunavajo hkratno in se opazovanj, ki so pomembna za več faktorjev ne zanemarja pri izračunih (problem običajne odkrivalne faktorske analize). Velja seveda tudi omeniti nobelovca Jamesa Heckmana kot soavtorja tega prispevka.

Markus Frölich and Martin Huber: Direct and indirect treatment effects: causal chains and mediation analysis with instrumental variables. Še en prispevek s področja metod ocenjevanja učinkov ukrepov oz. tretmaja. Glavni prispevek članka je v neparametrični metodi ocenjevanja neposrednih in posrednih učinkov tretmaja s pomočjo instrumentalnih spremenljivk. V članku je tudi aplikacija metodoloških ugotovitev na učinke izobraževanja na zdravje (nekaj, o čemer govori tudi vrsta prispevkov SHARE, kjer delujem tudi sam), ter učinkov enega od ameriških programov spodbujanja zaposlovanja Job Corps.

Iván Fernández-Val and Martin Weidner: Individual and time effects in nonlinear panel models with large N, T. Na tem blogu smo že nekajkrat omenjali probleme postranskih parametrov (angl. incidental parameters). Problemi nastopijo predvsem v modelih panelnih podatkov. Članek predstavlja korekcijske metode v primeru nelinearnih modelov stalnih učinkov (fixed effects), ki vključujejo tako enotske kot časovne stalne učinke. Metode v članku so uporabne za številne modele omejenih odvisnih spremenljivk, kot so probit, logit, tobit in modeli na osnovi Poissonove porazdelitve.

  • Share/Bookmark

23.05.2014

O učinkovitosti javnega sektorja, predvsem v kulturi

Ob precejšnji utrujenosti bi sam želel predvsem opozoriti na metodo DEA (data envelopment analysis oz. metoda podatkovne ovojnice), ki spada med neparametrične metode v statistiki (ni odvisna od oblike statistične porazdelitve) in ki je namenjena precej preprostemu načinu ovrednotenja učinkovitosti javnih institucij in nevladnih organizacij. Metoda je dostopna v večini statističnih paketov, modul, ki deluje v Stati najdete tukaj. Več o metodi in nekaj rezultatov za javne zavode v kulturi pa kar v spodnjem mejlu sodelavki, morda kaj več kdaj drugič, ko bo več energije in časa.

Posebej opozarjam, da pri izračunih zaenkrat upoštevam le zelo omejene podatke in kot edino merilo rezultatov (outputov) institucije upoštevam letne prihodke institucije, na osnovi optimizacije uporabe treh vložkov (inputi): števila zaposlenih, sredstev za plače in skupnih javnih sredstev. Verjetno bi bilo dobro tudi ločevati institucije med seboj glede na kulturno področje, nekoliko sporno je namreč primerjati med seboj npr. muzeje, gledališča in arhive.

…..
Med televizijskimi poročili mi je prišlo na misel, da bi se tema, s katero se veliko ukvarjaš tudi ti, torej učinkovitost javnega sektorja v kulturi, dala precej enostavno in interpretativno močno analizirati skozi orodje DEA (data envelopment analysis), ki je trenutno ena vročih tem v statistiki, uporablja pa se ravno za ocenjevanje učinkovitosti javnih institucij (npr. bolnišnic, sodišč, itd.), kjer imamo podatke za nekaj »inputov« (npr. število zaposlenih, vložena javna sredstva, število delovnih ur, itd.) in za nekaj »outputov« torej rezultatov institucije (npr. prihodki, število predstav, razstav, itd.).

Z metodo lahko izračunamo celo vrsto učinkovitosti (stroškovna, alokativna, cenovna, itd.) za posamezne institucije za dva možna načina: a) pod predpostavko, da skušamo doseči čim večje outpute z uporabo danih inputov; ali b) da skušamo s čim manjšimi inputi doseči dane outpute.

Velika prednost metode je tudi to, da poda tudi rezultate koliko inputov oz. outputov bi se lahko odrekli brez kakršne koli škode za učinkovitost. Z metodo je možno tudi izračunati, kje so glavni problemi neučinkovitosti posamezne javne institucije.

Sam sem zaenkrat uporabil zelo preproste podatke, ki si mi jih enkrat poslala ti (oz. jih pridobila iz ministrstva) o financiranju javnih zavodov v kulturi, ter podatke letnih poročil ministrstva za kulturo, vse za leto 2009. Uporabil sem:
- tri glavne inpute: število zaposlenih, javna sredstva za plače, skupna javna sredstva;
- in en glavni output: skupni prihodki zavoda (iz podatkov je enostavno mogoč tudi izračun za outputa prihodki na trgu in drugi javni prihodki; žal nimam drugih podatkov, npr. število dogodkov ipd., ki bi zadevo naredili bolj realno, vendar bi s pridobitvijo takšnih podatkov iz npr. poročil javnih zavodov zadeva dobila dodatne dimenzije in bolj realno sliko).

Rezultati so v priponki in tukaj spodaj (samo vrstni red zavodov in izračunane (ne)učinkovitosti).

V priponki pa boš našla tudi rezultate, koliko javnim sredstvom, sredstvom za plače in zaposlenim bi se lahko posamezen zavod odrekel brez škode za učinkovitost. V priponki najdeš tudi potrebne razlage tabel.

Po mojem je to lahko kar bistvena točka (še posebej s precej bolj natančno analizo in podrobnimi podatki oz. več spremenljivkami, pomembnimi za učinkovitost nekega zavoda), ko se dela reforma javnega sektorja v kulturi, vendar prepuščam tebi v razmislek.

Podobno analizo bi lahko naredili tudi za nevladne organizacije, če bi imeli podatke. Verjetno bom to lahko naredil s podatki v varnem načinu na SURS.

Zdaj grem pa seveda naprej delat na tekočih člankih,
Lep pozdrav,
Andrej.

P.S.: Metodo sam trenutno inštruiram, uporabljajo pa jo denimo na fakulteti za upravo. V kulturni ekonomiki je zelo odmevno uporabo v lanskem letu doživela s strani Ilde Rizzo, Tiziane Cuccie in kolegov, ki so na ta način preučevali učinkovitost italijanskih institucij na področju kulturne dediščine.

NACIONALNI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Arboretum Volčji potok, SNG Maribor, Cankarjev dom
Trije najmanj učinkoviti: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj

OBČINSKI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Mestni muzej Ljubljana, Tolminski muzej, Obalne galerije Piran
Trije najmanj učinkoviti: Slovensko mladinsko gledališče, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Muzej narodne osvoboditve Maribor

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |