V krizi smisla tiči misel






         

16.08.2014

Petkova noč: John Scofield

Pred leti sem tukajle objavljal tudi nekakšne glasbene “potpurije” v spomin na mojo mladostniško jazzovsko glasbeno pot. Naj bo torej tale počitniški večer namenjen eni legend, ki smo jih v mojih jazzovskih letih kitaristi največ preigravali (mislim pa, da je tako še danes): Johnu Scofieldu.

(Vir: http://differentmusic.net/john-scofield-trio-someone-watch/)

Legendarni kitarist je verjetno prvič prišel v ospredje javnosti kot eden tistih, katerih imena je v svojih poznih letih s povabili na svoje plošče v ospredje javnosti spravljal Miles Davis. Med kitaristi sta bila takšna zagotovo še John McLaughlin in Mike Stern.

John je kasneje in kmalu naredil samostojno kariero s prek 40 izdanimi lastnimi ploščami in neštetimi “koprodukcijami”. V letu 1998 je prejel tudi nagrado Milesa Davisa z enega osrednjih jazzovskih festivalov v švicarskem Montreuxu. Njegovo ime je postalo tako rekoč sinonim za kitarski jazz-fusion z rockovskimi, bluesovskimi in funkovskimi elementi. Nič čudnega, če so mnogi v devedesetih letih ugotavljali, da tako rekoč vsak jazzovski kitarist tega obdobja tako ali drugače “zveni kot Sco”.

Še majhna osebna anekdota. Ko sem se v devetdesetih v avstrijskem Viktringu udeležil delavnice jazz kitare pri avstrijskem magu Wolfgangu Muthspielu, je skoraj vsak, ki je res dobro odigral svoj kitarski del dobil pohvalo: “you sound almost like Sco”. Poleg Scofielda in še nekaterih je ravno Muthspiel zagotovo eno od kitarskih imen, ki jih sam najbolj cenim in je imel na moj takratni glasbeni razvoj in kasnejši okus in razmišljanje v glasbi zagotovo največji vpliv.

Naj več govori glasba. Najprej dve skladbi iz Scofieldovega zgodnjega obdobja, ki sta bili tudi na rednem repertoarju jazz skupine, ki sem jo takrat vodil. Obe skladbi sta s Scofieldove plošče Still Warm, ki sem jo takrat (poleg plošč Pata Methenyja, Mikea Sterna, Billa Frisella, Ralpha Townerja in zasedbe Oregon, Egberta Gismontija in drugih) vrtel na walkmanu ali radiu dobesedno cel dan, vsak dan.

YouTube slika preogleda

John Scofield: Techno (album: Still Warm, 1985)

YouTube slika preogleda

John Scofield: Rule of Thumb (album: Still Warm, 1985)

Sledi skladba iz sodelovanja z Miles Davisom, izbral sem verjetno najbolj znano, priredbo Time After Time:

YouTube slika preogleda

Miles Davis: Time After Time (album: You’re Under Arrest, 1985)

Sledi odlična, nekoliko ostrejša naslovna skladba albuma Blue Matter:

YouTube slika preogleda

John Scofield: Blue Matter (album: Blue Matter, 1986)

Scofield je v času mojega glasbenega dela ogromno ustvarjal v svojem kvartetu z Joejem Lovanom na saksofonu, pokojnim Dennisom Irwinom na basu in Billom Stewartom na bobnih. Plod tega je bila vrsta plošč in predvsem nepozabnih živih nastopov. Ko sem jih sam poslušal v Istanbulu v času udeležbe na matematični olimpijadi 1993 sem si posebej zapomnil majhen, malce nenavaden dogodek, ko se je Scofieldu strgala struna med solom na koncertu, na kar je čisto mirno dokončal solo kar brez nje in jo potem v manj kot pol minute (med skladbo) po hitrem postopku “v živo” zamenjal in uglasil, kar je seveda poželo glasne ovacije publike.

Iz tega njegovega, morda najboljšega obdobja, torej skladba Meant to Be:

YouTube slika preogleda

John Scofield Quartet: Meant to Be (album: Meant to Be, 1991)

John je bil znan po številnih sodelovanjih, zelo znani sta bili predvsem s kolegoma/rivaloma Patom Methenyjem in Billom Frisellom. Morda najlepša plošča je nastala v sodelovanju s slednjim, Grace Under Pressure. Z nje je tudi prelepa balada Pat Me, ki jo sicer že vrsto let iščem v video obliki na internetu, pa je ne najdem. Zato naj bo dovolj tale priredba bolgarskega kitarista Plamena Petrova. Dodati velja še, da “kontraskladbo” tej skladbi, odlično bluesovsko Bill Me z istega albuma, najdete tukaj, v Grooveshark verziji.

YouTube slika preogleda

Plamen Petrov: Pat Me (priredba skladbe z albuma John Scofield: Grace Under Pressure, 1992)

Seveda pa glede sodelovanj ne gre tudi mimo legendarne reggaejevske The Red One z Patom Methenyjem:

YouTube slika preogleda

Pat Metheny & John Scofield: The Red One (album: I Can See Your House From Here, 1994)

Iz kasnejših Scojevih let pa še tri skladbe. Sco je zelo veliko sodeloval z jazzovskim triom Medeski, Martin & Wood, znan je predvsem album A Go Go (skladbo Hottentot sem že linkal nekaj tednov nazaj), ki mu nekateri pravijo tudi biblija jazz-funka, z naslednjo naslovno skladbo:

YouTube slika preogleda

John Scofield & MMW: A Go Go (album: A Go Go, 1998)

V zadnjih letih Sco veliko eksperimentira tudi z drugimi urbanimi ritmi, primer tega je album Überjam, katerega naslovna skladba je spodaj.

YouTube slika preogleda

John Scofield: Überjam (album: Überjam, 2002)

Zaključil pa bom z njegovo solo izvedbo standarda My Ideal, za miren preostanek petkove noči in sobotnega jutra. Uživajte.

YouTube slika preogleda

John Scofield: My Ideal

P.S.: Še majhen sobotni dostavek. Tako na Scoja kot na Pata Methenyja je močno vplival tudi legendarni newyorški basist Steve Swallow. In počitniški zapis ne bi bil popoln brez skladbe, ki je bila plod zelo zgodnjega sodelovanja Johna in Stevea in ki smo jo prav tako preigravali na špilih in vajah v devetdesetih: Holidays. Seveda pa smo v tem kratkem zapisu zagotovo izpustili še mnoge druge skladbe, ki bi se komu zdele celo pomembnejše za Scojevo glasbeno “zapuščino”.

YouTube slika preogleda

John Scofield Trio: Holidays (album: Out Like a Light, 1981)

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |