V krizi smisla tiči misel






         

12.08.2015

O padanju slovenskega proračuna za kulturo

V zadnjih dneh je kot šok (vendar bolj za tiste, ki stanja niso poznali) udarila novica, da se slovenski proračun za kulturo znižuje še za okrog 20 milijonov EUR. Pustimo zdaj politiko tega, ker bo ta rez pustil globoke posledica za področje kulture, morda celo odnesel ministrico.

Prispevek tega zapisa k debati o slovenskem proračunu za kulturo pa je spodnji graf, uporabljen je bil Hodrick-Prescottov (HP) filter, z parametrom lambda=6.25. Ključno sporočilo grafa je verjetno, da so rezi v kulturo postali nekaj običajnega in po letu 2013 niso več zgolj posledica gospodarske krize. Vprašanje torej ni več, kako izničiti učinke krize, pač pa kako obrniti trend. Slednjega ne podpirajo podatki drugih držav – v času začetka krize in v sedanjem času so nekatere države doživele ostre reze (zanimivo: Velika Britanija, ter seveda države PIIGS – Italija, Španija, Irska, Portugalska), nekatere pa manjše oz. sploh nikakršnih in še kar rastejo (zlasti skandinavske države, tudi Belgija, Francija, v zadnjem času celo Madžarska in Bolgarija, pa Malta, Avstrija, itd.). Govorim o podatkih za sektor »Cultural services«, založništvo in predvajanje radijskih in TV programov nista vključena. Tudi za vse omenjene države smo ponovili postopek – HP filter za generalno in centralno raven javnih financ v kulturi, morda kdaj dodam še vse te rezultate.

Rešitev je torej verjetno res v resnih reformah, ki bi popravile kondicijo sistema in dvignile trendno raven strukturnega proračuna. Tistim, ki vas makroekonometrija zanima bolje, pa zelo priporočam odličen nedaven članek Phillipsa in Jina, kjer sta pokazala, da HP filter ni odporen proti problemom nestacionarnosti časovnih vrst.

  • Share/Bookmark

15.08.2014

“Revija za empirično prerokovanje” in Slovenija

Tole stališče je nedavno soglasno sprejelo uredništvo revije Journal of Evidence-Based Haruspicy (poslovenjeno nekako Revija za na-podatkih-temelječe prerokovanje):

“We wish to endorse, in its entirety and without reservation, the recent essay “On the Emptiness of Failed Replications” by Jason Mitchell. In Prof. Mitchell’s field, scientists attempt to detect subtle patterns of association between faint environmental cues and measured behaviors, or to relate remote proxies for neural activity to differences in stimuli or psychological constructs. We are entirely persuaded by his arguments that the experimental procedures needed in these fields are so delicate and so tacit that failures to replicate published findings must indicate incompetence on the part of the replicators, rather than the original report being due to improper experimental technique or statistical fluctuations. While the specific obstacles to transmitting experimental procedures for social priming or functional magnetic resonance imaging are not the same as those for reading the future from the conformation and coloration of the liver of a sacrificed sheep, goat, or other bovid, we see no reason why Prof. Mitchell’s arguments are not at least as applicable to the latter as to the former. Instructions to referees for JEBH will accordingly be modified to enjoin them to treat reports of failures to replicate published findings as “without scientific value”, starting immediately. We hope by these means to ensure that the field of haruspicy, and perhaps even all of the mantic sciences, is spared the painful and unprofitable controversies over replication which have so distracted our colleagues in psychology.”

Verjetno nič posebnega, če ne bi tako spominjalo na stališča bom rekel kar precejšnjega dela slovenskega družboslovja, ko je govora o preverjanju njihovih umotvorov na konkretnih podatkih in predvsem z bolj oprijemljivo in metodološko težjo statistično analizo. Vsaka podobnost v imenovanjih torej žal ni zgolj naključna…

S temle verjetno zaključujem današnjo hiperaktivnost na tem blogu. O zgornjem stališču piše tudi Cosma Shalizi.

  • Share/Bookmark

23.05.2014

O učinkovitosti javnega sektorja, predvsem v kulturi

Ob precejšnji utrujenosti bi sam želel predvsem opozoriti na metodo DEA (data envelopment analysis oz. metoda podatkovne ovojnice), ki spada med neparametrične metode v statistiki (ni odvisna od oblike statistične porazdelitve) in ki je namenjena precej preprostemu načinu ovrednotenja učinkovitosti javnih institucij in nevladnih organizacij. Metoda je dostopna v večini statističnih paketov, modul, ki deluje v Stati najdete tukaj. Več o metodi in nekaj rezultatov za javne zavode v kulturi pa kar v spodnjem mejlu sodelavki, morda kaj več kdaj drugič, ko bo več energije in časa.

Posebej opozarjam, da pri izračunih zaenkrat upoštevam le zelo omejene podatke in kot edino merilo rezultatov (outputov) institucije upoštevam letne prihodke institucije, na osnovi optimizacije uporabe treh vložkov (inputi): števila zaposlenih, sredstev za plače in skupnih javnih sredstev. Verjetno bi bilo dobro tudi ločevati institucije med seboj glede na kulturno področje, nekoliko sporno je namreč primerjati med seboj npr. muzeje, gledališča in arhive.

…..
Med televizijskimi poročili mi je prišlo na misel, da bi se tema, s katero se veliko ukvarjaš tudi ti, torej učinkovitost javnega sektorja v kulturi, dala precej enostavno in interpretativno močno analizirati skozi orodje DEA (data envelopment analysis), ki je trenutno ena vročih tem v statistiki, uporablja pa se ravno za ocenjevanje učinkovitosti javnih institucij (npr. bolnišnic, sodišč, itd.), kjer imamo podatke za nekaj »inputov« (npr. število zaposlenih, vložena javna sredstva, število delovnih ur, itd.) in za nekaj »outputov« torej rezultatov institucije (npr. prihodki, število predstav, razstav, itd.).

Z metodo lahko izračunamo celo vrsto učinkovitosti (stroškovna, alokativna, cenovna, itd.) za posamezne institucije za dva možna načina: a) pod predpostavko, da skušamo doseči čim večje outpute z uporabo danih inputov; ali b) da skušamo s čim manjšimi inputi doseči dane outpute.

Velika prednost metode je tudi to, da poda tudi rezultate koliko inputov oz. outputov bi se lahko odrekli brez kakršne koli škode za učinkovitost. Z metodo je možno tudi izračunati, kje so glavni problemi neučinkovitosti posamezne javne institucije.

Sam sem zaenkrat uporabil zelo preproste podatke, ki si mi jih enkrat poslala ti (oz. jih pridobila iz ministrstva) o financiranju javnih zavodov v kulturi, ter podatke letnih poročil ministrstva za kulturo, vse za leto 2009. Uporabil sem:
- tri glavne inpute: število zaposlenih, javna sredstva za plače, skupna javna sredstva;
- in en glavni output: skupni prihodki zavoda (iz podatkov je enostavno mogoč tudi izračun za outputa prihodki na trgu in drugi javni prihodki; žal nimam drugih podatkov, npr. število dogodkov ipd., ki bi zadevo naredili bolj realno, vendar bi s pridobitvijo takšnih podatkov iz npr. poročil javnih zavodov zadeva dobila dodatne dimenzije in bolj realno sliko).

Rezultati so v priponki in tukaj spodaj (samo vrstni red zavodov in izračunane (ne)učinkovitosti).

V priponki pa boš našla tudi rezultate, koliko javnim sredstvom, sredstvom za plače in zaposlenim bi se lahko posamezen zavod odrekel brez škode za učinkovitost. V priponki najdeš tudi potrebne razlage tabel.

Po mojem je to lahko kar bistvena točka (še posebej s precej bolj natančno analizo in podrobnimi podatki oz. več spremenljivkami, pomembnimi za učinkovitost nekega zavoda), ko se dela reforma javnega sektorja v kulturi, vendar prepuščam tebi v razmislek.

Podobno analizo bi lahko naredili tudi za nevladne organizacije, če bi imeli podatke. Verjetno bom to lahko naredil s podatki v varnem načinu na SURS.

Zdaj grem pa seveda naprej delat na tekočih člankih,
Lep pozdrav,
Andrej.

P.S.: Metodo sam trenutno inštruiram, uporabljajo pa jo denimo na fakulteti za upravo. V kulturni ekonomiki je zelo odmevno uporabo v lanskem letu doživela s strani Ilde Rizzo, Tiziane Cuccie in kolegov, ki so na ta način preučevali učinkovitost italijanskih institucij na področju kulturne dediščine.

NACIONALNI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Arboretum Volčji potok, SNG Maribor, Cankarjev dom
Trije najmanj učinkoviti: Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj

OBČINSKI JAVNI ZAVODI S PODROČJA KULTURE:
Trije najbolj učinkoviti: Mestni muzej Ljubljana, Tolminski muzej, Obalne galerije Piran
Trije najmanj učinkoviti: Slovensko mladinsko gledališče, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Muzej narodne osvoboditve Maribor

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |