V krizi smisla tiči misel






         

2.08.2018

Višja sredstva za kulturo so nujna, vendar je nujna tudi dobra kulturna politika

Spodaj najdete besedilo članka, ki bo objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo, 11.8.2018.

Članek je namenjen kratki predstavitvi dokumenta s predlogi bodočih sprememb v slovenski kulturni politiki. O teh spremembah je govora že dolgo časa, vendar brez realizacije. Prav zato sem sam po novem letu 2018 zbral skupino vplivnejših »kulturnikov« mlajše in srednje generacije, ki sem jih spoznal v letih svojega delovanja. Naša naloga je bila zapisati spremembe, ki se zdijo pomembne kulturnemu sektorju samemu ter doseči, da bi Slovenija dobila dobrega, »strokovnega« kulturnega ministra oziroma ministrico.

Slovenska kultura se z vidika ekonomskih vidikov in kulturne politike nahaja na razpotju. Proračun ministrstva za kulturo se po večjih padcih od leta 2012 stabilizira. Izkoriščenost davčnih olajšav za dohodke pravnih subjektov se zmanjšuje, izkoriščenost t.i. dohodninskih donacij pa raste, vendar pa slednje ne pomagajo organizacijam v kulturi k bistveno boljšemu finančnemu stanju. Glede javnih zavodov so bile prisotne kritike (denimo pobude skupine SRČ), da bi moral sistem javnih uslužbencev doživeti korenitejše reforme. Nevladne organizacije v kulturi se delijo na »profesionalne« in ljubiteljske, kar ni ustrezno prepoznano v zakonodaji. O področju samozaposlenih v kulturi je veliko govora, doslej pa je bilo malo učinkovitih ukrepov na tem področju, veliko je zmede z osnovnimi podatki in interpretacijami. Mnoga področja, kot so sodobni ples, intermedijska umetnost, kulturne in kreativne industrije ter različne »podporne« dejavnosti (denimo arhiviranje in umetnostna kritika) so v slabem položaju. V posebej nezavidljivem položaju je bila likovna ustvarjalnost, kjer ustvarjalci za svoje razstave v javnih institucijah niso prejeli nobene denarne kompenzacije (t.i. razstavnin), stanje na področju pa se lahko bistveno popravi s sprejemom novele Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo iz 2017, ki uvaja nujen delež za likovna in intermedijska dela v zgradbi. Področje kulturne dediščine je doživelo veliko pozornosti v času ministrice Bizjak Mlakarjeve, govora je o spodbujanju ekonomskega potenciala. Število študentov in diplomantov na umetnostnih področjih upada, nimamo študijev na področjih kulturne politike in managementa. Primanjkuje spodbujanja raziskav, ki bi lahko podprle odločitve na ravni države in občin ter nudile informacije organizacijam in ustvarjalcem. Že dolgo je govora o prenovi temeljne zakonodaje področja, vendar so mnenja glede tega deljena in do razprav, ki bi vodile h korenitejšim spremembam, zaenkrat še ni prišlo.

O t.i. »novem kulturnem modelu« se pri nas veliko »govoriči« brez resne vsebine. Ob slovenskem hlepenju po modnih besedah smo dobili še eno. Vendar pa jo lahko vseeno uporabimo za označevalec korenitih sprememb, ki bi bile resnično potrebne v slovenski kulturni politiki.

Po našem mnenju leži največji problem slednje v odsotnosti strokovnjakov na področju kulturne politike in z njo povezanih disciplin. Resnih dokumentov in resnih razprav o problemih slovenske kulturne politike sedaj ni, zato se večina dokumentov in akcij zvede na dokazovanje moči in lobiranje. V odsotnosti sprememb je slovenska kulturna politika zastarela. Tako rekoč nobena od debat, ki so v zadnjih desetletjih potekale v mednarodnem prostoru ni našla prostora pri nas. Želimo, da ministrstvo za kulturo deluje »za in ne proti kulturi«. To pomeni, da se bomo v bodoče izognili »diskurzu paragrafov«, kjer bo ministrstvu in odločevalcem jasno, da je njihova primarna in edina funkcija v služenju in uresničevanju potreb celotnega področja kulture in ustvarjanju kvalitetne kulturne politike. V kulturi so prisotni mnogi novi, zanimivi produkcijski modeli, o katerih je velikokrat govora tudi v mednarodni javnosti, najdemo jih tudi pri nas. Pričakujemo, da bo v bodoče kulturna politika usmerjena v prepoznavanje tega razvojnega momenta. Nasploh pa je na kulturo v bodoče potrebno staviti kot na enega razvojnih in prebojnih elementov Slovenije: v gospodarskem smislu in v smislu razvoja mnogih novih poslovnih modelov, možnosti, zanimivih idej, raziskovanja kreativnosti, povezovanja s tujino in med področji.

Med ključnimi ukrepi najprej omenimo dvig deleža proračuna za kulturo. Ob spremembah v kulturni politiki v Sloveniji je največkrat skoraj izključno govora le o tem. V več domačih in mednarodnih prispevkih so bile predstavljene podrobnejše analize gibanja slovenskega javnega proračuna za kulturo. Slovenija se loči od drugih evropskih držav po močnejšem zniževanju javnega proračuna za kulturo v času Velike recesije, vendar pa je bila pred tem Slovenija v samem vrhu po deležu proračuna in BDP, ki smo ga namenili za kulturo. Logično se zdi pričakovati, da bi zgolj višanje javnega proračuna za kulturo “preko vseh meja” imelo negativne posledice: močno bi zmanjšalo spodbude za učinkovitejše vodenje javnih kulturnih politik. Iz teh razlogov predlagamo, da se proračun za kulturo poviša na 2 odstotka v skupnem javnem proračunu (to je utemeljeno glede na njegova gibanja v celotnem obdobju od osamosvojitve do sedaj), vendar se s to višino tudi zameji. Bil bi čas, da številke o bodoči višini javnega proračuna za kulturo dobijo resnejšo utemeljitev in ne le nostalgična vračanja v preteklost, kljub dvigu sredstev, ki je nujen.

Potrebno je spregovoriti o uvedbi različnih mehanizmov zasebnega financiranja kulture. Sprejem t.i. zakona o deležu za umetnost v jeseni 2017 je namreč pokazal le na en mehanizem, ki je na voljo. Če pogledamo prakso tujih držav in mest, bomo našli inovativne bančne in posojilne sheme, mehanizme vavčerjev, možnosti davčnih olajšav, spodbujanje venture filantropije v kulturi, spodbujanje novih internetnih mehanizmov financiranja kulture, nižji DDV na kulturne storitve, loterijska sredstva za kulturo, spodbujanje zasebnih fundacij, t.i. matching funds oziroma “podvajanje” donatorskih sredstev s strani države ter inovativne takse, rente in podobne mehanizme, ki jih pozna kar nekaj drugih evropskih držav. Vsak posebej ne morejo rešiti stanja slovenske kulture, vendar pa bi hkratna prisotnost različnih med njimi močno pomagala k lažjemu preživetju in možnostim umetnikov in organizacij.

Eden ključnih elementov prenove je mednarodni. V Sloveniji manjka močnejše mednarodne promocije slovenske kulture in preboja v vodilne svetovne kroge. Predlagamo bistveno intenzivnejšo aktivnost v mednarodnih krogih z ustanavljanjem novih slovenskih inštitutov za kulturo po vzoru inštituta Skica, prav tako pa veliko intenzivneje kot doslej spodbujanje šolanja nadarjenih slovenskih umetnikov na najprestižnejših akademijah na svetu. Le se tem bo Slovenija v naslednjih letih obdržala stik z dogajanji v mednarodnih krogih – ne obdržala, pač pa ga sama kreirala in vodila, kar mora biti bodoči cilj delovanja.

Nujna se zdi ločitev strokovne od interesne vloge pri političnih odločitvah. V slovenski kulturi namreč prihaja do zamenjevanja obeh. Predlagamo njuno jasno zakonsko ločitev, kar mora biti pripoznano v krovnem zakonu v kulturi. Potrebno je zakonsko določiti redne evalvacije vseh večjih razpisov in ukrepov. Vsak ukrep mora pospremiti strokovna analiza, glede na strokovni primanjkljaj je nujno, da jo velikokrat izvedejo mednarodne strokovne skupine. Najbolj pa je pomembno, da zagotovimo “bazen” strokovnjakov – z ustanovitvijo resnega oddelka, ki bo pokrival to področje, to se lahko dogodi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki že vpeljuje predmete s tega področja, ter štipendiranjem večjega števila nadarjenih študentov za študij na najbolj prestižnih institucijah v tujini. Šele v roku nekaj let se bo tako stanje, ki je na eni od najnižjih točk, končno pričelo popravljati, kar bo močno vplivalo na kakovost bodočih odločitev v slovenski kulturni politiki.

Med sektorje, ki imajo največji ekonomski potencial v Sloveniji sodijo kulturne in kreativne industrije. Ena osnovnih postavk »našega« kulturnega modela je staviti na kulturo kot razvojnega tigra Slovenije – tudi, a ne izključno, v gospodarskem smislu. S tem bi odprli trg dela za umetnike in spremenili bodočo podobo slovenskega kulturnega prostora. V vsakem primeru pa morajo biti ukrepi usmerjeni sektorsko – nujni so na področjih likovnega trga, glasbe, filma, knjižnega trga. Pričakovati je, da bi odprtje trga na tak način lahko pomembno prispevalo k želeni “učinkovitosti” delovanja slovenskega kulturnopolitičnega sistema.

Večje prepoznavanje razvojno prebojnih in povezovalnih elementov, ki jih kultura ima (gospodarski vidiki, novi poslovni modeli, drugačne oblike podjetništva, organiziranosti in delovanja, uporaba specifične umetniške kreativnosti kot elementa razvojnega preboja) in njihovo navezovanje na programe drugih ministrstev je bistveno za bodoči novi razvojni model. Kultura ima ogromne povezave z znanostjo, predvsem z razvojem novih tehnologij, s podjetništvom (prek mnogih zanimivih poslovnih modelov), z ekonomskimi vidiki, z ureditvijo socialnih vidikov, v povezavi s področjem zdravja ter na področju kulturne vzgoje.

Z vidika nevladnih organizacij v kulturi se zdita smiselni uvedba kvot za financiranje iz proračuna za nevladne organizacije in jasna razmejitev tipov organizacij v krovni zakonodaji. Sredstva ministrstva za kulturo za nevladne organizacije (NVO) so namreč vedno predmet arbitrarnih odločitev. Da bi takšna nižanja postala bistveno težja, se strinjamo s strokovno skupino SRČ glede uvedbe kvot. V praksi bi to pomenilo, da je potrebna vsakoletna proračunska določitev minimalnega deleža javnih sredstev za kulturo, ki se morajo nameniti sektorju NVO. Prav tako pa je nujno zakonsko definirati in “opolnomočiti” oba tipa NVO, profesionalnega in ljubiteljskega, kar se doslej še ni zgodilo. Mora se vzpostaviti primerljivo financiranje profesionalnih NVO in javnih zavodov, predvsem možnosti financiranja večjih NVO na način kot je »strukturno« financiranje oz. financiranje t.i. hladnega pogona.

Veliko kritik preteklih let je letelo na razpisne mehanizme ter njihovo evalvacijo. Predlagamo, da se razpisni mehanizmi na ravni države in občin spremenijo in poenotijo, kolikor je to mogoče, pri čemer pa je potrebno predhodno narediti natančen pregled praks v tujini in prevzem tistih med njimi, ki bi bile najbolj primerne za naš sistem. Poleg tega se morajo zagotoviti redne evalvacije najpomembnejših razpisov. Šele te bodo v bodoče lahko zagotovilo, da bo do konfliktnih situacij, ki so sedaj prisotne skoraj ob vsakem razpisu, prihajalo manj pogosto.

Pri ustvarjalcih v kulturi je ključen vidik prekarnosti, torej izkoriščevalskih delovnih razmerij. Predlagamo diverzificiranje virov sredstev s pomočjo odpiranja trgov in alternativnih virov zasebnih sredstev, opisanih predhodno, ter različne »socialne sheme« – s tem mislimo na mnoge ukrepe, ki so bili zapisani v raziskavi za Nacionalni svet za kulturo v letu 2016: drugačno upoštevanje nagrad na področju kulture, brezplačno računovodstvo za samozaposlene v kulturi, informacijsko in svetovalno podporo za samozaposlene v kulturi, nadomestilo za obdobja brez naročil, drsni status (povratek v status po zamrznitvi), ureditev nadomestil za bolniške odsotnosti, različne kategorije pri prejemanju socialnih prispevkov samozaposlenim v kulturi, več delovnih štipendij umetnikom, ter ureditev zastopanosti prekarnega dela v kulturi. Veljalo bi resno razmisliti tudi o možnostih odprave prekarnosti, ne le za kulturo ampak področje trga dela nasploh.

V sedanjem stanju je na ministrstvu za kulturo prisotna podhranjenost strokovnih odločitev. Rešitev vidimo v večji vlogi oddelka za statistiko in analize, ki mora zaposliti dodatne doktorante s področij, ki so blizu kulturni politiki (ni nujno, da gre za slovenske državljane) in vključenost tega oddelka pri vseh večjih odločitvah ministrstva za kulturo. Poleg tega pričakujemo večje institucionalizirano sodelovanje med vsemi oddelki na ministrstvu. Zaželeno bi bilo, da ministrstvo razmisli o ustanovitvi observatorija za bodoče izvajanje raziskav iz kulturne politike, managementa, ekonomike, podjetništva in statistike v Sloveniji.

V javnih zavodih v kulturi mora priti do sistema, ki bo omogočil smotrnejšo izrabo finančnih in človeških “virov”. Zaposleni v javnih zavodih morajo biti razporejeni tako, da se njihov delovni čas izkoristi v celoti, predvsem pa mora sistem delovnih razmerij postati bolj pretočen in pravičen. Tukaj predlagamo tesno navezavo na predloge skupine SRČ in resno razpravo o dokumentih, ki jih je v preteklih letih pripravila ta skupina. Javni zavodi v slovenski kulturi morajo postati bolj uspešni pri pridobivanju nejavnih virov sredstev, od česar morajo imeti tudi koristi.

Predlagamo vključevanje objektov kulturne dediščine v načrtovanje gospodarskih politik in področje turizma, ter vključevanje objektov kulturne dediščine, ki to še niso, na ustrezne mednarodne liste. Nujno je zagotoviti več strokovnih, tako kvantitativnih kot kvalitativnih analiz v podporo odločanju na področju, vzpostavitev shem kot so posojanje objektov (tudi v Sloveniji je prisoten »učinek Prado« – velika večina del je skorajda trajno locirana v depojih muzejev). Predlagamo nadaljevanje digitalizacije slovenske premične kulturne dediščine in večji poudarek kot doslej kulturni dediščini 20. stoletja.

Ob koncu še najnujnejše: predlagamo formiranje mednarodne strokovne skupine, ki bo pripravila resno prenovo kulturno političnega sistema v Sloveniji in jo predstavila v obsežni javni razpravi v roku enega leta (sedanji predlog vsebuje 9 strani – vsak naj si ob tem misli svoje). Skupina mora vključiti najboljše strokovnjake, ki jih tu premoremo, doma in v mednarodnem merilu, brez ozira na njihovo »pripadnost« političnim opcijam ali interesnim skupinam in se navezati na vse gradivo, ki tu že obstaja.

Kljub najboljšim željam nam seveda v dveh mesecih občasnega sestajanja ni uspelo pripraviti nomotehnično izčiščenega dokumenta, pač pa le skupek mnenj, ki izražajo nekatere ključne vidike, ki bi bili potrebni pri spremembah kulturne politike. Podali pa smo nekatere usmeritve novega »modela«, ki odstopajo od dosedanjih – od poudarka na javnem interesu in odgovornosti države, ki je temeljna značilnost dokumentov SRČ; od arm’s-length kulturne politike dokumentov, ki so nastali v času ministra Grilca; in od precej zmedenih dokumentov odhajajoče garniture ministra Peršaka.

V bodoče novi kulturni model ne potrebuje zgolj novega ZUJIK ali nov (in kvalitetno spisan) NPK, ki sta le “higienika” (nujna, a ne zadostna) za takšen model. Spremembe so potrebne v celotnem polju slovenske kulturne politike in v njegovih osnovnih postavkah.

Dostavek

Pri pobudi so poleg mene krajši ali daljši čas sodelovali (ni pa nujno, da se z vsem zapisanim tudi strinjajo): Mitja Čander, Matjaž Farič, Anja Golob, Janez Janša / Emil Hrvatin, Nevenka Koprivšek, Jurij Krpan, Lenart Jurij Kučić, Tibor Mihelič Syed, Jadranka Plut, Črt Poglajen, Alma R. Selimović, Špela Stare, Kaja Širok.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |