V krizi smisla tiči misel






         

5.05.2009

O Direktorjih

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Politične 'analize' — andee - 5.05.2009

Tale kratek zapis pišem ob pravkar videni oddaji Knjiga mene briga – pogovora o delu ‘O populističnem umu’ argentinskega politologa Ernesta Laclauja, so-avtorja (s Chantal Mouffe) znamenite in pogosto citirane knjige Hegemonija in socialistična strategija. Kot že ime knjige pove, skuša Laclau opredeliti pojem populizma, ki nam gre danes tako zlahka z jezika.

Samemu se mi ob oddaji poraja precej nerazjasnjenih vprašanj. Laclau govori o tem, da je populizem lahko desne ali leve usmeritve. Poglejmo definicijo iz knjige Twenty-First Century Populism (Albertazzi, McDonnell, 2008) ki jo najdete tudi v opredelitvi pojma populizem na Wikipedii:

‘an ideology which pits a virtuous and homogeneous people against a set of elites and dangerous ‘others’ who are together depicted as depriving (or attempting to deprive) the sovereign people of their rights, values, prosperity, identity and voice’.

Za populizem so torej značilni naslednji elementi:
1) identifikacija s homogeno skupnostjo pravičnih ljudi, ki se definirajo v nasprotovanju ‘elitam’ oz. nevarnim in nezaželenim Drugim
2) ti nevarni Drugi oz. elite so predstavljeni kot tisti, ki ogrožajo (ali, še huje, to nameravajo) naše pravice, vrednote, blagostanje, identiteto in možnost, da ’se nas sliši’

Pa si poglejmo (le eno izmed mnogih) trditev iz slovenskih medijev:
‘A po drugi strani, odpuščanje delavcev je zdaj lažje, to pa zato, ker se je lastnik, kot pravi dr. Jože Mencinger, v zadnjih tridesetih letih kapitalizma spremenil. Lastnik je zdaj »brez obraza«. Lastnik ni več fizična, realna oseba, ampak premoženje, kapital – lastnik so jebene delnice. In te »anonimne« delnice, ki živijo nekje na Kajmanskih otokih ali Nizozemskih Antilih, odpuščajo delavce. Ni čudno: z delavci nimajo nič. Nikoli jih niso videli. In obratno. Nič osebnega – niti človeškega – ni v njihovem odnosu. In trije Direktorji, ki so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so bili popolna alegorija tega kapitala »brez obraza«: ljudje so jih prvič videli v živo. Američani – in kongresniki menda tudi – so prvič videli njihove obraze. Prvič so videli obraze Direktorjev, ki so dobičke višali tako, da so odpuščali delavce, obraze Direktorjev, ki so glorificirali in pakirali »globalno ekonomijo«, ki jih je zdaj pogoltnila, obraze Direktorjev, ki so doktorirali iz metod in praks, ki so kapitalizem pripeljale v krizo. Izgledali so tako zastarelo, tako dinozavrsko in antikvarno, kot da jih lahko kupite le še na eBayu’ (Marcel Štefančič, V imenu krize, Mladina, 2008).

Vsi vemo, da podobnih trditev kot je zgornja v medijih v zadnjih mesecih kar mrgoli, polni so jih zagovorniki socialne revolucije in radikalnejšega levičarstva. Skupne značilnosti njihovih besed nevarno spominjajo na zgornjo definicijo populizma:

1) podobno kot v zgornjem prispevku, je zelo jasno definirana skupina drugih (da, celo z veliko začetnico): Direktorjev. Mi, torej poštenjaki, delavci, upokojenci in drugi, ki smo v trudu in potu prigarali svoje preživetje (spet – za razliko od Direktorjev), smo seveda upravičeni do vsega tistega, kar so nam zlobni in nevarni Direktorji odvzeli.
2) Direktorji nas ogrožajo – naj ponovimo: ‘Nič osebnega – niti človeškega – ni v njihovem odnosu… Prvič so videli obraze Direktorjev, ki so dobičke višali tako, da so odpuščali delavce, obraze Direktorjev, ki so glorificirali in pakirali »globalno ekonomijo«, ki jih je zdaj pogoltnila, obraze Direktorjev, ki so doktorirali iz metod in praks, ki so kapitalizem pripeljale v krizo.’  Ob prvomajskih praznikih smo najmanj tisočkrat slišali, da Direktorji ogrožajo prav vse - ’naše pravice, vrednote, blagostanje, identiteto in možnost, da ’se nas sliši’ ‘

Kaj nam lahko to pove? Najprej potrditev dejstva, da je lahko populizem (še kako) tudi levičarsko usmerjen – nenazadnje nas o tem pouči tudi sam Laclau, Argentinec, ki je na lastni koži doživel in še doživlja značilnosti levih populizmov Latinske Amerike.

Predvsem pa nas lahko od blizu spomni na nevarnost instantno ponujenih rešitev in ‘krivcev za vse’. Za nastalo krizo se ponuja vrsta razlogov: pok balona izvedenih finančnih instrumentov, pok nepremičninskega balona, prenizke obrestne mere Fed-a, pretirano zadolževanje, pohlep Direktorjev, duhovna kriza, itd. Čeprav je to še tako težko, pa predlagam, da vzroke iščemo trezneje – ožigosanje neke družbene skupine kot krivca krize zgodovinsko izpričano ne bo pripomoglo k rešitvi, pa najsi bodo to Romi, Židje, Framasoni ali Direktorji. Kar je bilo resnično slabega, neodgovornega in škodljivega ravnanja je seveda potrebno sankcionirati, vendar ne gre pozabiti, da so povzročitelji tega ljudje, z imeni in priimki. Ti naj torej prejmejo zasluženo kazen, najbolje nekje v zaporu, za več let ali desetletij, skladno z obsegom povzročene škode in resnično izpričano odgovornostjo (če so njihova ravnanja povzročila krizo in pognala podjetja v propad).

Za krizo pa ne morejo biti odgovorni neki abstraktni Direktorji, torej družbena skupina vodilnih menedžerjev kar poprek!! Sam sem jih v svoji profesionalni praksi že spoznal kar nekaj, še več je najverjetneje mojih sošolcev na doktorskem študiju ekonomije. Lahko vam zagotovim, da so to povsem običajni (pogosto pa celo izjemni) ljudje, praviloma tudi z izdelanim občutkom za soljudi. Zato izdelajmo raje učinkovitejše mehanizme, ki bodo tem ljudem preprečevali ‘kreativno računovodstvo’ in druge vragolije, ohranimo pa zdravo večino – tisto in tiste, ki so sposobni voditi in zgraditi uspešna podjetja.

Vsako ožigosanje celotne družbene skupine z nevarnimi Drugimi, kot smo nakazali, vodi v populizme vseh vrst. Mislim, da so vsi trije (nedvomno populistični) odgovori, ki so jih spodbudila krizna trideseta – fašizem, nacionalni socializem, komunizem, dovolj zgovorno pokazali svoj obraz. Res bi bil že čas, da se česa naučimo in končno prenehamo nasedati populizmom, levim ali desnim.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |