V krizi smisla tiči misel






         

17.05.2009

Pesem Evrovizije 09

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika — andee - 17.05.2009

Pa je še ena mimo.

Lanskoletni Evrosong je bil vsaj po mojem mnenju eden resnično najslabših, kar sem jih doslej videl. Po mojem mnenju je bila tudi zmagovalna pesem Dime Bilana v sivem povprečju, je pa izstopala po imenih, ki jih je privlekel na oder. Prav komično je vsakoletno poskušanje drugih držav kopirati recept za zmago iz preteklega leta: po zmagah Ruslane so vsi pričeli pošiljati etno obarvane skladbe, po zmagi Lordijev so vsi hoteli žgati rock, po zmagi Molitve je bila kopica balad, po Dimi Bilanu letos veliko zvezd (med izvajalci in ’spremljevalci’): Patricia Kaas, Andrew Lloyd Webber, Dita von Teese, Ronan Keating, itd. In pa cel kup violin in violinistov.

Slovensko skladbo ocenjujem kot zelo dobro - mislim, da smo glede na pretekla leta tokrat vsaj nastopili profesionalno, in s skladbo malo manj podobno Slovenski popevki iz sedemdesetih (saj vem – ah, kako so bili lepi ti časi, ko je zmagovala glasba…). Pravzaprav sem zelo razočaran nad izpadom, zlasti nad poraznim 16. mestom v polfinalu. Ampak tako pač je – kaže, da glasbeni presežek, ki ga je skladba in nastop Quartissima (pač upoštevajoč siceršnjo evrovizijsko glasbo) vsaj meni vendarle ponudil, ni bistvo Evrosonga. In da obstajajo nepisana pravila te prireditve, ki jim pesem ni ustrezala.

Glede samega sistema prireditve, o katerem sem toliko napisal lani, se težko izrečem. Dejstvo je, da je bila letošnja prireditev med najbolj zanimivimi v zadnjih letih, in da je bila prevlada vzhodnih držav precej manjša. Po eni strani so zahodne, zlasti t.i. velike države (z izjemo Španije) tokrat poslale prestižna imena, kakovostnejšo glasbo, nekaj od tega je zagotovo prispevalo k uspehu. Po drugi strani pa je deljen sistem z žirijo, ki sem ga svetoval in zagovarjal lani tudi sam, gotovo doprinesel k manjšanju anomalij, ki jih navadno povzroči glasovanje publike (o čemer še vedno svetujem branje mojih lanskih postov in v njih linkane literature), in ki so dominirale na preteklih prireditvah. Težko je torej takole na pamet povedati kaj je prispevalo k boljši in bolj uravnoteženi prireditvi, kar pa bi bilo zelo zanimivo vedeti.

Predvsem pa za naj za konec izrazim veliko strinjanje z zadnjima prispevkoma Simone Rebolj (res kaže, da sva kar se tiče Evrosonga nerazdružljiva:)). Evrosong je definitivno pokazal, da se vzpenja, in da je lahko čisto simpatična in zanimiva prireditev. Predvsem pa vedno znova pokaže pravi obraz slovenski glasbeni sceni – v zadnjih osmih letih je med vsemi našimi ‘domislicami’ zadela samo lučka v roki Alenke Gotar. Čeprav trik, pokaže na eno od stvari, ki jih Evrosong zahteva: domislico, presežek, kakršen koli že. Bojim se, da je to potreben, čeprav še ne zadosten pogoj za uspeh na prireditvi. In bojim se, da teh presežkov pri nas dejansko sploh ni, ker smo zadovoljni s prav vsem, da je le naše, majhno, zaprto in ozko. Da se ne ‘ponižamo’ (ROTFL) in sledimo (ali vsaj poznamo in znamo) temu, kar se na glasbeni sceni dogaja po Evropi.

Ampak to so že druge zgodbe. Srečno.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |