V krizi smisla tiči misel






         

12.02.2010

Žižek, Mrkaić, podstavljanje bomb pod CD in kulturna ekonomika

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 12.02.2010

Naj bo tole replika na dogajanje na nedeljski proslavi, s katere sem se na žalost (ali na srečo) uspel izmuzniti po govoru Mirana Zupaniča, ki je pobudil veliko odmeva v slovenski javnosti. Blogerski kolega Peter Štrovs dogodek opisuje takole: ‘Zupanič je dobro omreženemu avditoriju prekrasno serviral Žižka – bil je res čudovit moment. Kasneje pa je povedal tudi, da je treba bolj brcati. Tudi to je bilo lepo poslušati’.

Kaj povedati o povedanem v tem govoru (in zakaj sem zapustil proslavo)? Najprej o misli Slavoja Žižka, da bi namreč bilo zelo koristno za slovensko kulturo, da bi pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili bombo. Najbrž zdaj vlada mnenje, da je ta misel zelo lucidna, pronicljiva, pomembna in provokativna (kar verjetno že mora biti, da jo na takšnem mestu izpostavi eden osrednjih govorcev na osrednji slovenski kulturni prireditvi). Naj kot bloger izrazim zgolj svoje mnenje, da se mi njen domet ne zdi posebej daljnosežen. Seveda je s trditvijo javno izraženo zelo odkrito in nekonvencionalno mnenje in morda še izrečeno nekaj, kar si noben ne upa (ali želi) povedati, vendar po mojem mnenju resnične vsebine, ki bi nam povedala kaj posebej relevantnega ali novega o stanju slovenske kulture v tej trditvi žal ni. Verjamem in vem pa (oz. je to očitno), da lahko iz misli Slavoja Žižka vzamemo bistveno bolj lucidne in pomembne trditve. Čeprav to še ne pomeni, da bi se z njimi tudi strinjal.

Morda še kratka razlaga: kolikor razberem (vendar prosim tiste, ki to bolje razumejo za popravke) je osnovna vsebina misli ta, da bi bilo zanimivo, če slovenskih kulturnikov ne bi bilo oz. bi jih iztrebili, in bi s tem končno opozorili na pereče probleme v stanju slovenske kulture (na katere tudi ti, v primeru eksplozije pokojni kulturniki ne znajo ali želijo opozoriti). Spoštovani gospod Zupanič: na te probleme opozarjamo ali opozarjajo skoraj vsi, ki delujejo na tej sceni že vsa ta leta. Resnični problem je to, da se teh opozoril ne sliši (kot trdite tudi vi) ali hm, morda pa vendarle še v čem. Pa poglejmo naprej.

Moje osebno mnenje je, da je lucidno in pomembno misel za področje kulture v svoji kolumni iz leta 2003 postavil ekonomist in fizik Mićo Mrkaić. Preden prenehate brati ta blog in/ali s piscem obračunate kot nerazgledanim kulturnikom, neoliberalno zverjo ali čem podobnim, naj takoj povem, da se z Mrkaićem ne strinjam glede odgovorov na njegovo zloglasno vprašanje. Kot se seveda tudi s podstavljanjem bomb sam (in verjamem, da še kdo) ne strinjam. Je pa vredno pogledati tako njegovo vprašanje, kot morda odgovor nanj, za katerega lahko rečem, sodeč po osebnem mnenju nekaterih vodilnih svetovnih kulturnih ekonomistov, da je lahko zdaj precej trdno postavljen.

Mrkaićevo vprašanje (ki ga imam za zelo pomembnega oz. prvotnejšega od Zupaničevih nedeljskih vprašanj) je šlo takole: ‘Subvencioniranje kulture je smiselno le, če imajo kulturne dejavnosti eksternalije, to je, če družbene koristi ‘proizvodnje’ kulture presegajo plačilo, ki ga za svoje storitve dobijo ‘kulturni delavci’. Vprašamo se lahko, kjer so dokazi o teh eksternalijah – ali je kultura res javna dobrina?’ (iz članka v Financah dne 15.5.2003).

Vprašanje torej, na katerega bo vsakdo, ki želi dejansko upravičiti financiranje svojega projekta v očeh raznih ministrstev (denimo in najpomembneje: ministrstva za finance in različnih gospodarstvenikov / sponzorjev, ki jih seveda govoričenje o usodnem pomenu kulture za narodno bit prav in zelo zelo malo zanima!) naletel slej ko prej. Kje so torej eksternalije oz. stranski učinki kulture, zaradi katerih je potrebno, da kulturne dejavnosti podpira država in druge javne institucije. Najprej nekaj o pojmu eksternalij, ki so v prvi vrsti ekonomski pojem. Z njimi v ekonomiji označujemo učinke, ki jih imajo neke dejavnosti na svoje okolje, na ljudi, ki niso neposredno udeleženi v porabi te dobrine ali dejavnosti. Če želimo financiranje kulture upravičiti na ravni javnih institucij, moramo seveda pokazati, da kultura ni zmožna preživeti na trgu, kot se danes rado ponavlja. In naj takoj povem, da to tudi dejansko drži (torej, da kultura potrebuje javne subvencije), tudi v luči ekonomske teorije! Po mojem vpogledu seveda.

V jeziku ekonomske teorije moramo torej pokazati, da imajo kulturne dejavnosti (pozitivne) eksternalije, torej, da imajo dejansko pozitivne učinke za okolico, kjer potekajo. Spet nekaj, kar se bo sicer marsikomu zdelo bogokletno in samoumevno, vendar žal (ali na srečo!) marsikomu, denimo delavki v trgovini, uslužbencu v banki ali kakšnemu pohlepnemu poslovnežu (in mnogim drugim!) to seveda ni samoumevno. Če želijo kulturne dejavnosti dobiti njihov, t.j. davkoplačevalski, javni denar, naj to tudi dokažejo. Tako vsaj je trdil Mrkaić. Poglejmo naprej.

V kulturni ekonomiki je vrednost kulture (kot sem že nekajkrat pisal) sestavljena iz treh sestavin: neposredne tržne oz. uporabne vrednosti, ki jo meri denimo višina vstopnice na kulturno prireditev, skratka vrednost, ki jo plača (v ekonomskem jeziku) vsak uporabnik dobrine, v našem primeru kulturnega dogodka. Če bi se zgodba tu zaključila, ima Mrkaić seveda prav – v tem primeru naj gre kultura na trg in naj zanjo vsak plača toliko, kolikor mu je vredna njena uporaba / konzumpcija (spet ekonomski termini, ki mi jih bo kdo morda zameril, uporabljam jih zaradi lažje razlage). Vendar se zgodba v jeziku kulturne ekonomike tu še zdaleč ne zaključi. Vsak kulturni artefakt ima seveda še številne druge vrednosti, ki jih lahko zajamemo z dvema drugima konceptoma: vrednosti neuporabe in kulturne vrednosti. O slednjih ne bom veliko govoril, ker je razprava o njih in načinu njihovega vrednotenja na področju kulturne ekonomike sicer zelo živa, vendar predvsem zelo neizdelana. Za našo razpravo zadošča (in je ključen) tisti tip vrednosti z najbolj smešnim imenom: vrednosti neuporabe.

Vrednosti neuporabe, o katerih pišeta v znanem, v slovenščino prevedenem delu Muze na trgu ekonomista Frey in Pommerehne, merijo prav vrednost neke dobrine kot javne dobrine, public good. Frey in Pommerehne te vrednosti razdelita v pet kategorij: 1) opcijska vrednost; 2) vrednost obstoja; 3) zapuščinska vrednost; 4) prestična (oz. identitetna) vrednost; 5) izobraževalna vrednost. V primeru, da dokažemo, da ima kultura vrednosti neuporabe, je seveda zgodba v ekonomskem jeziku zaključena: to pomeni (in to te vrednosti merijo), da ima kultura vrednost tudi za tiste, ki je neposredno ne uporabljajo, in je zato tudi v ekonomskem jeziku vredna podpore javnih institucij.

Dokazov za to pa seveda v kulturni ekonomiki mrgoli (seveda pa bi bilo zelo koristno in pomembno odpreti razpravo o tem). Študije kontingenčnega vrednotenja, ki so kot edino znano sredstvo zmožne meriti te vrednosti (o tem piše celo denimo znani libertarni teoretik Richard Epstein), so v kulturni ekonomiki v zadnjih letih prevladale kot osnovno sredstvo vrednotenja učinkov kulturnih dogodkov na okolje, kjer potekajo. Prvo takšno študijo sta opravila kulturna ekonomista Throsby in Withers in jo objavila leta 1986. Izvrstna študija, ki jo sam rad citiram, je predvsem delo danske ekonomistke Trine Bille Hansen, ki je vrednotila vrednost danskega kraljevega gledališča v Koebenhavnu. Kot zapiše Bille Hansenova (in o tem obstaja na tem področju, po mojem vpogledu skoraj enoten konsenz), je edini način vrednotenja eksternalij, ki jih imajo kulturne dejavnosti za prebivalce, prav vrednotenje vrednosti neuporabe in kontingenčno vrednotne študije, ki to merijo. Njene ugotovitve? Z zelo natančno opravljeno metodološko študijo je ugotovila, da vrednosti neuporabe predstavljajo kar 64 % celotne vrednosti gledališča v očeh danske javnosti (pri čemer ni upoštevana opcijska vrednost, ki je navadno zelo pomemben del vrednosti neuporabe). Njen sklep (povzemam): Če želimo upravičiti dejanske subvencije kraljevemu gledališču, se to seveda da in je mogoče, vendar zgolj in samo z upoštevanjem vrednosti neuporabe (non-market benefits), z upoštevanjem katerih pridemo do malce večje vsote, kot je dejansko namenjena temu gledališču. Potrebno je dodati, da, vsaj običajno, upoštevanje vrednosti neuporabe privede do precej večje vrednosti kulturnih projektov, kot je njihova dejanska podpora (vendar seveda spet: ne nujno).

Zakaj je to vprašanje pomembno in zakaj se neposredno povezuje z Zupaničevimi vprašanji, in seveda zakaj je nanj potrebno odgovoriti najprej? Moje mnenje je, da je odnos javnosti do kulture dvojen, razklan, ambivalenten: del javnosti (žal manjši del) kulturo podpira in se strinja z večino tega, kar je bilo povedanega v Cankarjevem domu. Vendar pa drugi, večinski del, manj vezan na kulturo kot takšno, pri uresničevanju odgovorov na Zupaničeva vprašanja vpraša natanko tako (ali pa največkrat še bistveno hujše!) kot Mrkaić: zakaj podpreti kulturo? Zakaj zgraditi NUK pred kakšno drugo zgradbo? Zakaj podpreti zakon o kakšni kulturni pobudi pred zakoni o bolnikih z rakom ali šolskih institucijah? Zakaj podpirati kulturno ustvarjalnost, ustvarjalce in kulturne dejavnosti nasploh? V luči odgovorov na ta vprašanja se mi zdi bistveno najprej zaključiti debato z libertarnimi dvomi v upravičenost subvencioniranja in podpiranja kulture.

Kaj reči za naš sklep? Preden pričnemo razpravo o pomembnih (čeprav stokrat ponovljenih) vprašanjih, ki jih je izpostavil Zupanič, je potrebno razčistiti odgovor na vprašanja, ki jih je postavil Mrkaić. Žal je tudi odnos do tega vprašanja, njegovega avtorja in celotne razprave, ki je potekala v tem prostoru pokazal na odnos, ki ga kulturniki pokažejo, ko si kdo upa zares razmišljati o takšnih vprašanjih in kdaj tudi podvomiti o svetosti kulture in nevprašljivosti njenega usodnega pomena za slovenstvo. Zato preden pričnemo razpravo o izpostavljenih, predvsem operativnih vprašanjih, najprej počistimo, kar je bilo povedanega v preteklosti. Na tak način bo tudi širša javnost na kulturo in kulturnike gledala v povsem drugi, svetlejši luči, ki si jo gotovo zaslužijo (in zaslužimo), in bo izvedba vseh omenjenih projektov gotovo lažja.

  • Share/Bookmark


9 komentarjev »

  1.   Simona Rebolj — 12.02.2010 @ 18:00 Simona Rebolj

    Zanimiv zapis in zelo podobno razmišljam tudi sama. Nekateri odzivi Mrkaića na kulturo so ponudili več muštra za pomembne premike v obravnavo kot vsi kulturniki skupaj. Ne zato, ker bi imel v vsem prav, ampak tudi zato, ker ni imel prav, vendar ni doživel nikoli nikakršnega omembe vrednega odziva, kljub temu, da je sam (bil predvsem v času svojih izpadov) predstavnik enega izmed najbolj slišanih glasov v družbi. Skratka, neodziv kulturnikov na njegove piškotke, je povedal o stanju stvari ogromno. Namreč v kolikor se kulturniki skrivajo za imidžem tipa, ne bomo se dali sprovocirat tako nizkemu nivoju, žal pomeni, da ni kaj drugega učinkovitega za ponudit v obrambo. Avtodestruktivna vzvišenost. In slednje pojasnjuje tudi problem marginalizacije umetnosti in glasu kulturnikov nasploh in popolnega komunikacijskega mrka, ene izmed bistvenejših funkcij umetnosti in umetnikov.

    Vse to konkretno in posledično simbolično potrjuje tudi letošnja prireditev podelitve Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada.

    Zupaničev izraz nanašajoč se na Žižka je sicer pohvalen v samem odzivu in vzpostavitvi kritike na siceršnjo neodzivnost kulturnikov. Vendar pa se je pokazala komunikacijska “rupa”. Strinjam se namreč s teboj, da je ta Žižkova popfilozofska provokacija imela v kontekstu, kakor jo je podal, popolnoma drugačne smernice, kot je Zupanič izrabil samo izjavo svojim sporočilnim smernicam v prid. In osebno lahko rečem, da bi bilo bolj pravo pot od neprave možno izluščit nekje v mentalitetni sredini obeh. Tudi Zupaničev hvalospev sami inštituciji in njenim predstavnikom je namreč šibak v odsotnosti kritike le-te, v netransformirani obliki pa ne more več učinkovito delovat. Kar se poante učinkovitosti tiče, o čemer pišeš tudi ti, pa se strinjam z Žižkovim apelom precej bolj kot z Zupaničevim tradicionalističnim čaščenjem kulturniškega mita samega po sebi, podobno kot samoposebi umevnih propagand ponosa zaradi ponosa. Samo prislužen ponos je vreden pojma ponos.

    Kako je z umevanjem zaslužnosti? Poglejva samo prireditev. Kaj je sploh njen namen, v kolikor neko prireditev prenašamo preko televizijskega medija narodu in ne razpošljemo nagrad za zasluge prejemnikom kar po pošti ali zgolj priredimo neko obredno pojedino ožjemu krogu počaščenih v dober tek? Njen namen bi bil verjetno najbolj funkcionalen v poanti približevanja umetnosti in umetnikov ljudstvu!

    1. Kaj se zgodi? Najprej dremamo ob zelo razvlečeni dolgočasni poetični predstavi, ki jo skušata reševat iz pomanjkanja rešijske, scenografske in dramaturške domiselnosti dva vrhunska igralca. Zakaj jima ne more uspet, kljub temu, da sta od sebe dala vse? Ker nimata nikakršne opore in ker sta “prisiljena” izvajat zaprašeno tradicionalen pristop izvedbe, ki nikakor ne more služit ključni nalogi samega predvajanja prireditve. Korun s svojimi zgledi ne more bit moralni bog današnje dobe, je pa lahko izvrsten simbol osnovne pedagogike, kot klasični balet pomembno izhodišče za razne sodobnejše zvrsti plesnega dialoga. Lahko bi bil pa referenca Diego de Brea s svojimi zgledi in pristopi. A se ponesreči, ker de Brea pobere za svoj namen koščke svojega ekstremno ljudskega pristopa znotraj kolaža še premnogo bolj kvalitetnih in večplastnih drugih prijemov, ki jih uporablja. In zadeva zaradi pretiranega poniževanja ljudstva kakopak propade v svojem pridvidevanem namenu. Škoda! In kaj pogruntajo pametni kulturniki? Da se je bolje vrnit k okostenelim starim praksam elitne izolacije. Poznajo torej samo dve skrajnosti. Torej premalo razmišljajo o izvirnih in hkrati kakovostnih pristopih za vzpostavitev dialoga z ljudstvom. Torej jim gre očitno slabo pri presojah, kar so dokazali lani tudi s svojim neumevanjem poante dela tipa Čefurji Raus. Ne znajo postavit pojavov na svoje mesto in jih tako na svojem mestu tudi ustrezno obravnavat znotraj palete možne kritike ali pohval. Mentalitetna kriza? vsekakor.

    2. Končno se prebijemo do podelitve nagrad in šokirano ugotovimo, da so ravno predstavniki kulture nemi faktor naše družbe! Vsak kekec, ki riga v mikrofon in se privleče do podelitve Viktorjev, si vzame svojih pet minut, da izdavi magari kaj slaboumnega in se tako vzpostavi kontakt z ljudstvom. V našem prostoru pa umetniki kot osebnosti očitno niso vredni posebne pozornosti, zato podelijo nagrade kot po tekočem traku, do govora pa se pritepe samo Mateja Rebolj v tem primeru. Očitno edina, ki je izrazila posebno željo. Naši kulturniki ne komunicirajo z ljudmi. Oni hočejo, da njihova dela govorijo sama zase???? V današnji dobi serviranja osebnosti, v dobi medijev, bolj kot kdajkoli v preteklosti naši kulturniki želijo ostat v zakulisju neopaženih? Huda, huda kriza, če mene vprašaš!

    Podelitev Prešernovih nagrad se razgalja v vseh svojih simptomih in tisto, kar je žalostno, je, da simptomatika, ki ne gre v prid željam, ki so bile izražene s strani Zupaniča, očitno sploh ni zaznana v vključnih poantah. V katerem stoletju so nemo obtičali naši kulturniki in zakaj?

    Dober blog!

  2.   andee — 12.02.2010 @ 18:13 andee

    @Simona:
    hvala za odgovor (po dolgem času se spet beremo) in pohvalo. Bom odgovoril, samo bo malo še trajalo, da opravim nekatere osnovne življenjske funkcije: pot iz službe, kosilo, ipd.:)

  3.   andee — 12.02.2010 @ 22:12 andee

    @Simona:
    evo, odgovarjam. Najprej hvala za add na tvoj blog, kar mi je brez šale v precejšnjo čast.

    Ampak k stvari, oziroma odgovoru na tvojo repliko: sicer nimam veliko za dodati (malo sem že utrujen po svojem zapisu in teh dneh, se opravičujem), ampak vseeno, recimo, da odgovarjam v dveh delih.

    Na prvi odstavek nimam pravzaprav kaj dodati – točno (ampak zares točno!) to sem hotel povedati. Zares hvala za to.

    Glede Prešernove proslave, čeprav se ne štejem morda ravno za posebej kompetentnega govoriti o tem (vsaj o umetniški plati), se pa popolnoma strinjam s tem, da so slovenski (pa ne samo slovenski) umetniki v veliki mentalitetni krizi, kot praviš. Dejansko je kar precej odsoten občutek za smer, morda kot posledica postmodernega stanja, ali kaj podobnega. Ampak kot rečeno, o tem težko kaj posebnega povem, se pa tudi tu strinjam s tem, kar si zapisala. Sem pogrešal, da bi še kdo povedal kaj, recimo likovnik Kostja Gatnik ali kdo drug. Morda pa še bolje tako :)

    Toliko in se beremo.

  4.   Simona Rebolj — 13.02.2010 @ 00:28 Simona Rebolj

    Ta add bi se zgodil že zdavnaj prej, saj vidim, da že nekaj časa objavljaš, če bi naletela nanj. Bolj malo srfam naokoli po blogih, ker več časa porabim za komentiranje svojega in nekaterih vidnejših drugih, tako da če se ne pojavi nekdo pri meni s povezavo, zlahka ne vem, da obstaja. Na tvojega sem naletela zaradi iskanja sorodnih naslovov, če obstaja kakšen odziv in sem bila prijetno presenečena. Blogov, ki se bolj kompleksno lotevajo določenih tematik in predstavljajo bolj kompleksna razmišljanja, je zelo malo. In tvoj je že tak. Smola pa je, da predvsem takšni nimate ravno volje še malo naokrog opozarjat nase … hehe …

    Osebno ne mislim, da je krivo kakršnokoli postmoderno stanje, ampak da gre še za eksplicitno stanje slovenskega prostora, ki se preprosto na kulturnem področju ni prilagodil novim vzvodom in pristopom, ampak raje spolitiziral. To pomeni, da neki lobiji tam pod mizo veselo grickajo drobtine in nimajo nobene volje po kosu kruha. Niti da bi si ga prislužili, niti da bi si ga za prisluženo izborili. Konzervatien strup drže umetnika, ki je odlepljen od vsega aktualnega, pa totalno bremza razvoj. No, tako da imaš na nek način tudi prav, da postmodernistično obdobje igra določeno vlogo, ampak sam faktor ekstremne neprilagodljivosti slovenskih umetnikov pa ne. Že sosednji bojda še neevropski balkanski nekdanji bratje imajo svoje razgrajače v frontalnih linijah. Naši se pa veselijo čestitk in pozdravov v elitni inštituciji, kjer nazdravljajo med seboj. In potem si gremo lahko domov ogledat novo oddajo Pisave po konceptualni viziji iz leta 1970. Ko začnejo trzat, pa ne ločijo dobrega komercialnega dela od vrhunsko umetniškega in navadne trafika tipkarije od komercialnega romana. Če sem malo cinična, bi lahko rekla, ko bi se vsaj tako drogirali in zapijali, da bi lahko temu pripisovali obnemoglost, bi bila še upajoča, da se bo vsaj kaj avantgardnega izcimilo iz vsega skupaj, ampak ne … srečujem neke polikance, ki mi razlagajo, kakšen zajtrk so pripravili zjutraj, kako so polikali nogavice in katera uspavalna tableta najbolj prime, če hočeš od dolgočasja spat pred deseto zvečer. Škoda.

    Vse dobro in ja … se beremo.

  5.   nevenka — 13.03.2010 @ 08:43 nevenka

    Žižkovo izjavo sem razumela kot napad na slovenski kulturniški elitizem.
    Bombe v naši kulturi pa nekateri itak že dejansko postavljajo, ko nespoštujejo neuporabne vrednosti, ljubljanskemu županu je to področje španska vas.
    Mrkaič seveda gleda na kulturo skozi denar.
    A saj je jasno, pop kultura se lažje trži, tista, ki pa išče nove vrednosti in tista, ki se drži priznanih, klasičnih vrednosti, ki pa zahtevajo vzgojen trg, pa težje in taka vrejetno rabi podporo države.
    Gotovo bi bogatejša družba od naše imela višje pokritje kulturnih potreb. Normalno se mi zdi, da bi ljudje prej ščitili svoje zdravje kot obiskali gledališko predstavo.
    A morda bo ravno človek, ki bo ustrezno kulturno ozaveščen tisti, ki bo nekoč poskrbel tudi za zdravje. Kultura je namreč širok pojem. Kultura je zelo integrirana z življenjem, čeprav tega sproti ne zaznavamo, če se ravno ne ukvarjaš z njo.

    Prešernovo proslavo sem si ogledovala morda res samo pet minut in sem ugotovila, da je kot pogreb. In sem zamenjala program.

  6.   andee — 13.03.2010 @ 09:19 andee

    @Nevenka:
    odgovarjam še tule. Mislim, da kar se estetske vrednosti tiče, neke posebne razlike med pop (rock, funk, punk, jazz,…) in ‘visoko’ kulturo pravzaprav ni. Prav zato sem v enem prejšnjih prispevkov predstavil misel, da je bolje govoriti o množični umetnosti (in ne kulturi), in da se o kulturi govori zgolj v povezavi z načinom življenja, torej denimo v smislu ’slovenska kultura’, ‘aboriginska kultura’, ‘kultura ulice’, …

    Zato ja, ekonomista Frey in Pommerehne sta v delu Muze na trgu opozorila, da ni res, da visoka kultura ne more biti uspešna na trgu, in da trg producira samo plažo. Če bomo še naprej debatirali o tem, lahko predstavim tudi njune argumente, ki sem jih sam delno uporabljal tudi pri magisteriju.

    Predvsem se mi zdi bistveno to, da je vsaka zvrst ali raven kulture zmožna producirati estetske presežke, in vsaka zmožna svoja dela ponuditi širši javnosti. So pa seveda razlike v dostopnosti in zmožnosti razumevanja takšnih del, zato kulturni ekonomisti pravimo, da se okus gradi, in da je posameznikovo razumevanje umetnosti odvisno od izpostavljenosti in srečanjem z umetniškimi deli v preteklosti. Vendar pa je izgovarjanje, da smo pač ‘nerazumljeni geniji’, ki jih nihče ne posluša, jah, izgovarjanje pač :)

    Zato, kot sem napisal že v odgovoru na debato o neoliberalizmu, zagovarjam stališče, da kultura (v vseh oblikah) potrebuje tako trg kot državo, tako širšo javnost, potrošnike, kot javne subvencije in neke vrste elitizem.

    Prešernova proslava mi je bila sicer čisto všeč. Je pa res, da je bila, z besedami enega mojih prijateljev, ‘high culture’.

  7.   nevenka — 13.03.2010 @ 09:39 nevenka

    Jaz bi pri kulturi težko izpostavila samo estetiko, umetniškost je pa običajno težko definirati, ker potrebuje čas za uveljavitev.
    Elite v smislu visokokvalitetne produkcije so zaželene na vseh področjih, ne pa elite v smislu zaprtih družbenih krogov.
    Ne mislim, da popularna kultura ne more biti kvalitetna. Se mi pa zdi umetnost že po naravi elitna, ravno zaradi tega, ker jo sprejema manj ljudi in okus mora biti bolj vzgojen. Z širšo vzgojo okusa se ves čas dviga nivo popularne kulture. Absolutno se strinjam s tem. In seveda se mi zdi, da je tudi stvar politike narediti širšo kulturno ustvarjalnost dostopno.

  8.   V krizi smisla tiči misel » Arhiv Bloga » Načrti in rezime — 16.08.2010 @ 23:44

    [...] teza, ki je nastala kot produkt takratnega raziskovalnega dela, bila predstavljena tudi tule http://andee.blog.siol.net/2010/02/12/zizek-mrkaic-podstavljanje-bomb-pod-cd-in-kulturna-ekonomika/, sicer seveda zelo (!) v kratkem izseku. Iskreno upam, da kot daljši članek izide tudi v [...]

  9.   V krizi smisla tiči misel » Arhiv Bloga » Naposled… — 8.12.2011 @ 03:53

    [...] kot vsaj delno javne dobrine). Tema, o kateri sem sam že kar veliko napisal, med drugim tudi tule, sem pa v zadnjem mesecu ob študijskem delu in pripravi nekega prispevka (ter sugestijah dr. [...]

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |