V krizi smisla tiči misel






         

18.02.2010

Petra Majdič in bronasta medalja

Zapisano pod: miks — andee - 18.02.2010

Čeprav ‘it’s none of my business’ in čeprav vem, da je tema danes zelo provokativna in bom verjetno izgubil še tiste bralce, ki jih imam, ne morem, da ne povem kratkega komentarja ob medalji Petre Majdič. Petra je zagotovo naša narodna herojka, že zaradi vseh neznanskih (!!) uspehov, ki jih je dosegla v preteklih letih. Kot bi rekel naš nekdanji selektor, imam na to resnično samo en komentar: Kapo dol!

Ampak ne morem si kaj, da se ne bi po njenih številnih jokih in stokih po porazih in zmagah vprašal, če ima resnično takšno neznansko smolo, da se ji dogaja vse, kar se ji dogaja, ali pa je to bolj posledica njenega lastnega doživljanja in osebnosti. Ne morem si kaj (čeprav me boste imeli, danes še posebej, za narodnega izdajalca), da si ne bi vsaj ob ustvarjeni podobi v medijih mislil, da je Justina Kowalczyk, njena glavna tekmica, čustveno in psihično bistveno bolj stabilna oseba, in prav zato v odločilnih trenutkih zmore tistega jezička na tehtnici. Seveda o tem res nisem poklican soditi, ker športnik (ali karkoli) na takšni ravni seveda vsaj zaenkrat še nisem bil (in morda/verjetno nikoli ne bom), ampak se mi po vseh zapisih v medijih resnično ustvarja takšna slika. Iskreno seveda upam, da je lahko prav to tista točka, ki Petri še manjka (in jo uspe dograditi) na njeni poti do nesporno prvega mesta v tej športni panogi na svetu.

Seveda pa velike čestitke za bronasto medaljo, morda edino, ki jo bo naša ambiciozna ekipa osvojila na teh igrah.

P.S.: In ja, seveda se to stališče ujema tudi z nekaterimi (sicer redkimi) komentarji drugih na forumih.

  • Share/Bookmark


20 komentarjev »

  1.   spookymulder — 18.02.2010 @ 17:24 spookymulder

    No, očitno sem se v moji objavi zmotil, saj tudi ko človek teče s polomljenimi rebri in samo s pol pljuči, za nekatere to še vedno ni dovolj?!? Me prav zanima, kdaj je Justina nazadnje padla v tako grapo in kljub takim poškodbam prišla do medalje …? ;-)

    http://spookymulder.blog.siol.net/2010/02/18/tantalova-kolajna/

  2.   andee — 18.02.2010 @ 17:43 andee

    @Spookymulder:
    sem prebral tvojo/vašo pesem. Kot rečeno vsa čast Petri, da je ob poškodbi odtekla kolajno. Dejstev resnično ne poznam dovolj, vseeno pa priznam, da mi je nekoliko dovolj tega, da je v primeru Petrinih porazov skoraj vedno kriv nekdo drug. Ali ni na tak način zelo lahko ustvarjati narodne heroje?
    Zame je Petra Majdič seveda velika herojka, ampak zaradi resničnih rezultatov, ki jih je ustvarila v preteklosti. Na teh igrah pa bi bila herojka (vsaj zame), če bi glede na rezultate poprej končno osvojila kakšno zlato medaljo. Tako pa se je pač odpovedala prvi tekmi, na pol polomljena osvojila bron, in zaključila igre. Vse čestitke, ampak res ne vem, kje bi bilo tukaj kakšno posebno herojstvo?

  3.   spookymulder — 18.02.2010 @ 18:04 spookymulder

    Ne vem no … morda pa bi bilo herojstvo v tem, da je vztrajala in osvojila medaljo kljub poškodbam, ob katerih ti/vi ali jaz ne bi mogla niti normalno dihati, kaj šele, da bi tekmovala v športu, kjer najbolj dela prav prsni koš (konstantno globoko dihanje + uporaba rok za ustvarjanje velike sile pri odrivanju). Kdor je že imel kdaj zlomljeno rebro si lahko veliko lažje predstavlja, kakšne so bolečine pri vsakem vdihu in izdihu. Ko se je razkrilo, kakšne resne poškodbe je Petra dejansko dobila, se mi zdi skoraj praktično nemogoče, da je sploh vztrajala in tekmovala, saj so morale biti bolečine prav nečloveške, ne glede na to, koliko tablet je pojedla.

  4.   andee — 18.02.2010 @ 23:43 andee

    Se strinjam, da je bilo resnično herojstvo vztrajati kljub poškodbam. Se mi pa ne zdi v redu, da se pogosto uspehi in odzivi, čeprav včasih minorni, ki jih slovenski športniki požanjejo v svetu, slikajo kot herojstva in sijajni dosežki. Čeprav je Petrin dosežek vreden občudovanja, pa se mi zdi, da bi slovenski politiki in mediji uporabili karkoli, da bi naslikali slovenske heroje. In pri tem seveda pozabljajo, da so bila pričakovanja pred OI čisto drugačna.
    Ampak ja, kljub kritiki v članku, vse dobre želje Petri pri okrevanju.

  5.   Simona Rebolj — 20.02.2010 @ 16:11 Simona Rebolj

    Zelo dobro opažanje, ki pa seveda ni usklajeno z medijskim konstruktom vpliva v sporočilnem namenu, ki ga (mnenjsko prostovoljno in verjetno nehote) propagira tudi Spookymulder.

    Opozoril si na plat značaja Majdičeve, ki bistveno vpliva na tekmovalni proces in na rezultate, in je še kako pomembno. Kaj nam, kar si opisal, sporoča? Da gre za nadpovprečno ambiciozno in zagrizeno tekmovalko. Temu logično sledi tudi veliko jamranj in spopadov z okoliščinami, ki ji strežejo po “življenju” in ji posledično v odzivu na njeno zagrizenost tudi vsaj večinoma verjetno res. Ta zagrizenost že odstopa od normalnega vidika “športnega obnašanja”. Povsem logično se zdi, da je ravno ona padla v tisto luknjo. Sila upora premoči želji. Kar lahko beremo v metafizičnem smislu, bere se pa tudi povsem realno z učinki narave vpliva stresa takšne osebe na takšno osebo in zagrizenosti.

    V tem smislu so vprašljive fanfare njenemu pogumu in domnevni požrtvovalnosti. Saj gre vendar “samo” za hrepenenje po medalji. Ne gre za akcijo kakšnega Toma Križnarja, ki bi se znašel v navzkrižnem vojnem ognju pri ščitenju napadenega plemenskega človeka. In v tem oziro je z določene plati neverjetno, da se takšno početje tako pozdravlja in podpihuje tekmovanje na življenje in smrt. Tudi z vidika športa, ki sploh ni več danes šport, ampak gladiatorske igre s standardi, komu bo uspelo prikrivat vsa možna dopingiranja za dosego cilja in zdaj, o, zdaj, kdo bo v prihodnosti pripravljen tekmovat magari ves polomljen. To me spominja na hvalnice fanatikom, ki na biznis teritoriju na primer delajo po 20 ur, se filajo z vsemi možnimi aperji, vmes, pa bojda nekateri, ko jih stres dotolče, hodijo celo po elektrošoke, da bi se čimprej vrnili na delovni dobičkonosni teren. Pa to je noro! Takovrstnim postavljanjem standardom bi se morali zoperstavljat, saj gre za kontrolo nad ljudmi, ki so zadeti od ambicije in pohlepa ter toliko manj kritični do sveta, v kakršnem živimo. Komu to koristi? Ni treba posebej poudarjat. Upam. Poškodovanemu športniku bi morali prepovedat tekmovanje. V imenu osnovne morale in etike in v izogib postavljanju škodljivih novih standardov. Dvomim, da se športniki lahko veselijo, kako se bo od njih v bodoče pričakovalo, da tekmujejo magari totalno pohabljeni in tvegajo življenje, sicer ne bodo približek heroju. Fanatizem in patološka zagrizenost naj bi torej predstavljalo standarde, ki jih častimo in pozdravljamo? Takega sveta se jaz prav nič ne veselim.

  6.   Žogca — 20.02.2010 @ 16:50

    “če ima resnično takšno neznansko smolo, da se ji dogaja vse, kar se ji dogaja”

    Mogoče pa prav z energijo, ki jo oddaja, to smolo vleče nase.

  7.   niko — 20.02.2010 @ 18:12

    Meni se podobne stvari dogajajo vse življenje – če karkoli lahko gre narobe, tudi gre (Murphy najslabše vrste – ne povsem, kajti najslabše vrste bi bil, če človek na take dogodke, ko se mu redno dogajajo, ne bi bil pripravljen). Mislim, ne, prepričan sem, da gre za za svojevrsten sindrom Toma Smole (saj veste: 999 biserov in ena frnikola – človek pa potegne iz vrečke frnikolo).

    Klavrno je pa le to, da takemu človeku okolje pripisuje, da je kriv kar sam – saj veste: druge možnosti pač ni in ne more biti.

    Če si bom kdaj vzel na svoji SS, ko bo renovirana, čas za to, bom o tovrstnih dogogodkih marsikaj povsem resničnega napisal.

    Sicer sem tudi jaz prepričan, da si Petra brez tega dogodka medalje sploh ne bi pritekla, ker jo bi pobrali živci – PREMALO JE AGRESIVNOSTI V NJEJ. Hkrati pa vem, da je zdaj dala iz sebe vse najboljše in da je zelo malo športnikov, ki bi imeli v trenutku, ko je telo tako bolno, tako zdrav duh.

    BRAVO, Petra! Bravo, bravo!

  8.   NoMercy — 20.02.2010 @ 18:17

    eh, če bi pa umrla tik pred ciljem bi bili pa komentarji in zapisi drugačni :)
    Petra je tako kot vsi ekstremi (športniki, podjetniki, politiki, fajmoštri … ) pač človek z neverjetno voljo po zadoveljevanju ega z zmago. :)
    Ampak takšni so tudi veliki lopovi in barabe :)
    Skratka za nas nepoznano maso so heroji in fuknjenci obenem :)

  9.   niko — 20.02.2010 @ 18:36

    NM: in zato, ker je vse lahko IN OBRATNO, ima moja tretja knjiga aforizmov naslov IN OBRATNO.

  10.   Simona Rebolj — 20.02.2010 @ 22:49 Simona Rebolj

    @NoMercy:

    Tako je. Komentarji bi bili drugačni, če bi umrla. Ves svet bi pizdil, kako je mogoče, da so ji domnevno odgovorni zdravniki, trener itd. dovolili nadaljevat s tekmo na njeno odgovornost (ko pa ji je revici adrenalin omračil um ali kaj podobnega) in hoteli bi nekoga videt v čuzi. No, zdaj je pa s tem postavljen standard drugim športnikom. Vsak polomljen se bo lahko bal, da bo izpadel mevža, če ne bo tvegal življenja in rinil naprej na lastno odgovornost. Srhljivo.

    Ona je pač vojakinja, s čimer očitno sovpada njen značaj. Na juriš. Okej. Takšni naj bi bili vojaki, torej je ona v bistvu okej. Ni pa samo okej, kar se dogaja v odzivih na dogodek. Šport je vendarle tudi del kulture in formira zglede, ni predvsem mesarsko klanje na mrtvo.

  11.   j.dean — 20.02.2010 @ 23:57

    Točno tako, Simona. Novi standardi se že postavljajo.Vprašanja športnikom v stilu: Bi vi(karkoli že )tako poškodovani tekmovali naprej?!Bi si upali?! Imate toliko jajc?!
    In tiho neodobravanje Tine M.(seveda, preden je osvojila srebro),ker se ni vrgla na glavo po tisti skakalnici aka smuk…
    In zanimivo, to njeno srebro ni tako žlahtno,saj ni v stilu politike-dokažimo svetu, da lahko tudi zlomljeni zmagamo.Lepo elegantno je odpeljala in pravi, da je še uživala zraven…Kot bi moralo biti v športu.Zdrav duh v zdravem telesu.

  12.   niko — 21.02.2010 @ 08:43

    Fanta: posebnosti niso iz povprečja.

  13.   andee — 21.02.2010 @ 19:21 andee

    Po dnevu odloga odgovarjam na komentarje:
    @Simona:
    najprej glede ’sile upora premoči želji’, oz. tega, da ni naključje, da je prav ona padla v to luknjo. Če prav razumem trdiš, da naše nezavedno določa to, kar počnemo, oz. se odraža s tem, da padamo v situacije, ki najbolj odražajo našo naravo. Sam sicer nisem najbolj naklonjen prenašanju psihoanalitskih teorij na razlaganje družbe (tudi zato pogosto kritiziram Žižka). Ampak ja, se strinjam, da je dobršen del tega, kar praviš res in da se mi tudi samemu zdi, da je tisto, v čemer bi Petra lahko napravila še kak korak naprej, prav psiha. Justina Kowalczyk dejansko deluje kot stroj, ampak glede na rezultate ji pač uspeva bolje. Morda bi se Petra prav tu lahko o nje kaj naučila, na primeren način vklopila v svojo osebnost in jo tudi dokončno prehitela.
    Glede fanatizma v športu bi pa dejal, da določen del ekstremizma podpiram in je dejansko (po mojem) nujen, če hočeš karkoli pomembnejšega doseči. Seveda pa je potrebno vedeti, da vsak tvega na lastno odgovornost, in je prav, da tudi sprejme posledice. Je pa seveda kontra-zgled takšnemu fanatizmu, kot ga je pokazala Petra, npr. Kim Collins, šprinter iz St. Kitts and Nevis, ki je že kar nekaj let nazaj osvojil zlato medaljo na nekem SP v atletiki. Če se prav spomnim, je v svojih intervjujih po zmagi povedal, da ne trenira prav dosti, in da teče, ker mu je to preprosto všeč in je zaljubljen v to. Žal pa nikoli ni več ponovil rezultatov od takrat.

    Ali je torej smiselno v imenu uspeha teči poškodovan? Kaj naj rečem, naj se odloči vsak zase. Po mojem je dovolj, da se prepove doping v imenu doseganja uspehov, drugo pa je morda najbolje prepustiti kar odločitvam športnikov samih.

  14.   andee — 21.02.2010 @ 19:42 andee

    @Žogca:
    na nek način sem odgovoril že v prejšnjem odgovoru Simoni. Se strinjam, prav energija, ki jo oddajaš, je po mojem odvisna od psihične pripravljenosti in osebnosti, ki jo imaš.
    @niko:
    Super, me že veseli brati novo SS. In bom sledil tudi knjigam aforizmov (ali je ta že objavljena?). Predvsem pa se strinjam, da je bistvo celotne zgodbe, na kar ne gre pozabiti, vendarle vaš sklep. Kar se drugega tiče, pa mislim, da sam ne morem povedati kaj dosti drugega kot v odgovorih Simoni in Žogci, torej, da je veliko odvisno tudi od lastnega razmišljanja. Je pa seveda res, da je Murphy/Tom Smola vedno na delu :)

  15.   andee — 21.02.2010 @ 19:52 andee

    @NoMercy:
    čeprav se bo slišalo, kot da se prilizujem ali izogibam odgovoru: se sam zelo strinjam z vsem v vašem (zaenkrat večino še vikam, saj se bom navadil:)) odgovoru.
    @j.dean:
    Se sicer strinjam, da je potrebno na (skoraj) vsak način preprečiti, da bi Petrino početje postalo pravilo za doseganje uspeha. Ampak mislim, da tudi zdrav duh v zdravem telesu ni vedno dovolj, oziroma tudi ni nujno pravilo za doseganje uspehov.

  16.   Simona Rebolj — 23.02.2010 @ 15:26 Simona Rebolj

    @J. Dean:

    Ja, se strinjam, sem se že na to temo izkašljala na svojem blogu.

    @Andee:

    “Če prav razumem trdiš, da naše nezavedno določa to, kar počnemo, oz. se odraža s tem, da padamo v situacije, ki najbolj odražajo našo naravo.”

    Približno tako. Ne samo nezavedno, ampak tudi. Včasih nezavedno pride bolj do izraza, včasih ne. Vsekakor je pa marsikaj, kar bi lahko dojemali “metafizično”, povsem realno, v kolikor bi znali ali že zmogli dešifrirat povsem realen vzrok, ki prinaša določeno posledico. Včasih, glede na okoliščine, tudi umevanje okoliščin, torej vzroka, ne pomeni, da bi naredili kaj drugače. Odvisno od smotra, namena, cilja. Skratka, če vzamemo mit o Jezusu, gre za primer človeka, ki ne glede na tragičen epilog, v imenu smotra, ne bi storil nič drugače. Padec v luknjo Petre Majdič pač v nobenem primeru ne more simbolizirat takovrstne primerjave … hehe … Ali še drugače. Ena posrečena izjava Komata, ki je na vprašanje, ali vidi v današnjem dogajanju okrog okljevarstvenih vprašanj zarote, odgovoril, da nikakor ne vidi zarot, ker mu je že dolgo jasno, da so zarote fakt. No, bolj se ne bi mogla strinjat.

    “Sam sicer nisem najbolj naklonjen prenašanju psihoanalitskih teorij na razlaganje družbe (tudi zato pogosto kritiziram Žižka).”

    Osebno sem sicer naklonjena pozornosti na psihološki vidik pri razlaganju teorij družbene realnosti, čeprav se tudi sama seveda ne strinjam vedno z Žižkovimi opazkami, včasih pa tudi. Ampak, ker, kot sem zapisala, psihloški vidik ni edini, ampak tudi, osebno pristajam itak vedno na poglede v kontekstu. Sociološko in psihološko (ali še kaj, če je pri posameznem primeru potrebno … tudi ekonomski, antropološki pogled itd.) na primer. Če se osredotočiš samo na en aspekt znotraj določenega konteksta, zlahka v zaznavaš zajebeš in dobiš površne, zavajajoče zaključke v smislu predstave o naravi stvari.

    “Glede fanatizma v športu bi pa dejal, da določen del ekstremizma podpiram in je dejansko (po mojem) nujen, če hočeš karkoli pomembnejšega doseči. Seveda pa je potrebno vedeti, da vsak tvega na lastno odgovornost, in je prav, da tudi sprejme posledice.”

    Ja, se strinjam, seveda. Ne samo pri športu, ampak ukvarjanju z marsičim že nasploh. V bistvu so pri sodbah o škodljivih in neškodljivih ekstremih bolj kot dejanja akterjev pomembni odzivi. Odzivi ustvarjajo splošno klimo sprejemljivega ali nesprejemljivega in razno možno umevanje stvari vmes. Od javnega mnenja stroke do odziva civilne družbe seveda. In tu vidim lahko problem, v kolikor se mi zdi, da obstaja. V primeru Majdič sem videla kar problem in veliko vprašanje, kako umevamo funkcijo trenerjev, funkcijo zdravnikov, funkcijo organizatorjev in ostalih dobičkarjev, ki s športniki služijo ter posledični sprejemanjem zgledov.

  17.   andee — 23.02.2010 @ 22:10 andee

    @Simona:
    (kot ti) grem po vrsti:
    1) nezavedno. Težko bi rekel, da lahko kaj določnejšega povem na tvoj odgovor. Morda imaš kar prav. Čeprav pa menim, da lahko smoter našega početja tudi spremenimo, tako kot lahko tudi sebe spremenimo in spreminjamo. Ampak ja, najbrž nekaj ostane tudi nespremenljivo, kot trdijo (vsaj nekateri) kulturni antropologi, in zato Jezus ostane Jezus, ne glede na tragičnost epiloga njegove zgodbe, kot praviš.
    2) psihoanaliza in družbena razlaga. Se sicer načeloma strinjam s tem kar si zapisala, torej, da je potrebno upoštevati različne vidike, ampak se mi zdi (zelo) pomembno opozoriti na nek, morda malo nenavaden in ekscentričen pogled na to, za katerim pa dokaj trdno stojim. Da namreč družba ni sestavljena iz ljudi, in tudi zato psihoanalitski pogled na družbo, ki izhaja iz posameznikovega notranjega doživljanja in interpretacij le-tega enostavno ni dovolj in ne ponudi (in verjetno tudi ni zmožen ponuditi) ustrezne razlage družbe. Zato tudi verjamem, da Slavoju Žižku vsaj po mojem ne uspeva ponuditi adekvatne razlage problemov sodobne družbe oz. kapitalizma, vsaj takšnih ne, ki bi bili sposobni napraviti kakršno koli dejansko spremembo v tem sistemu.
    Ampak hvala za iztočnico tukaj, in bom skušal še danes napisati vsaj kratek blog z razlago zgornjega stališča, če ne drugega za lastno dušo.
    3) fanatizem v športu. Tukaj se pa popolnoma strinjam, to je bilo tudi bistvo tega zapisa, namreč da so vsaj zame bistveni odzivi na tek Majdičeve, ne toliko njen uspeh in osebna drama. Za moje pojme so mediji in politiki skušali iz dogodka ustvariti mit herojstva, in ja (kot praviš tudi ti), čeprav morda nehote s tem ustvariti tudi zgled za druge športnike. In zato je prav, da javnost razmišlja o takšnih medijsko ustvarjenih konstruktih, in se opredeljuje do tega, kaj so zanje škodljivi in kaj neškodljivi ekstremi. Na ta način bodo morda naslednjič športniki imeli vsaj več informacij pri odločanju kateremu zgledu slediti.

  18.   Simona Rebolj — 27.02.2010 @ 18:41 Simona Rebolj

    1. Ja, se strinjam, se spreminjamo in lahko se spreminjamo. Vendar največji cement osnovnega okvira osebnosti nastane že zelo zgodaj. Zgodnje otroštvo je temelj za prihodnost, ki določi kako bo v bistvu stvari funkcioniral “jezus”. Njegovo rdečo nit. Zato osebno zavračam infantilno poniževanje otrok in neresno dojemanje njihovega obnašanja, ki deluje kot potuha vzgojni nesposobnosti tako preko ekstremnih represivnih vzgojnih teorij kot ekstremno permisivnih, in seveda dojemam kvaliteto vzgojnoizobraževalne funkcije za izjemno pomembno, ki jo destabilizira do neke mere tudi pri najvišji možni kvaliteti lahko samo neodtujljiva pravica do starševstva. Heh. Vem, kako se sliši, ampak, jebi ga, dokler ima pravico do starševstva vsak znotraj konglomerata možnosti, do katerih si mora posameznik pravico pridobit, so ideali razmajani v kali. Medtem ko, zanimivo, so pari, ki biološko otrok ne morejo imet in se odločijo za posvojitev, izpostavjeni posebni preverbi, ali so primerni za starševstvo. Dvojna morala, ki se nikakor ne steka v prid otrok, torej podočih odraslih, na katerih bo svet stal.

    Da psihoanalitski pogled ni dovolj, se seveda strinjam, je pa pomemben del kontekstov obravnave. Pogled, da družba ni sestavljena iz ljudi, je sigurno zanimiv, a si ne upam, nič replicirat, ker mi ni popolnoma jasno, kako in na čem gradiš teorijo, zato me bo veselilo, ko in če boš na to temo napisal v kakšnem prispevku kaj več.

    Osebno dvomim, po predloženem, da se Žižek kaj posebej sploh trudi ponudit kakšno adekvatno razlago rešitve sodobne družbe. Se mi zdi, da se bolj posveča drugovrstnim učinkom svojega delovanja. No, se pa tudi on kot tihče na poti ugotavljanja tokov družbe, ne more izognit poanti morale, ki v bistvu stvari človeka definira skozi zgodovino. Morala in ugotavljanje, kaj sploh pomeni, kam, kdaj, zakaj i kako sodi in se razvija ali stagnira v času in prostoru, je temelj razvoja po mojem mnenju, kakor koli obrneš. Je podlaga za vsak nazorski, kulturni, ekonomski in pravni sistem. Ni sistema, ki ne bi bil podvržen presojam in s tem možnim spremembam vsega. Zanimivo je tudi ugotavljanje ponavljanja zgodb skozi zgodovino, le v drugačnih oblekah kot moda skozi čas, domnevnim prepoznavam neželenih simptomov navkljub. Na tem mestu psihoanaliza še kako koristi pri vpogledu … hehe … Nekaj malega pa tudi sam gravitacijski pojem rušenja, ki je vedno v neprimerljivi prednosti pred gradnjo. Tisti slavni posnetek hrošča, ki vali kepico dreka po klančku navzgor in se bori s silo težnosti, ki pač ni naklonjena vzpenjanju, padanju pač zelo, kolikor je klanec bolj strm, je sila preprosta, a odlična simbolika bistva problema življenja nasploh, če mene vprašaš.

  19.   andee — 28.02.2010 @ 10:48 andee

    Simona,
    najlepša hvala za odgovor. Bom skušal odgovoriti čimprej, trenutno res skušam v glavi dograditi tole (teoretsko) pozicijo, ki jo že kar nekaj časa gradim, torej na podlagi kulturologije, Luhmanna, in (matematične) ekonomike, in bodo potem tudi odgovori hitreje tekli. Bom vsekakor skušal odgovoriti še danes zvečer.
    lp.

  20.   bimbo — 3.03.2010 @ 11:42

    V vsaki dejavnosti najdemo ljudi, ki svoje delo (poslanstvo) opravljajo z navidezno lahkoto in neko višjo učinkovitostjo, ter take, ki morajo za enake rezultate vložiti več truda, časa, volje, odrekanja. Morda gre tudi za razlike v njihovem lastnem zaznavanju in prenašanju tega navzven. Bolj, ko je njihovo delo zahtevno ali vrhunsko, bolj seveda te razlike pridejo do izraza in postanejo prepoznane (postrežene) širši javosti.
    Ko pa te zgodbe in razlike postanejo javne, se javnost do njih razumljivo in povsem nagonsko prične opredeljevati. Nekoga vznemirjajo muke in jeklena volja “nesrečnega” športnika, kdo drug ima raje elegantnost takšnega, ki se navidez kar sprehodi do zmage. Naj bo. Vsakomur svoje.

    Saj se enako vedemo tudi pri ocenjevanju npr. vodilnih gospodarstvenikov ali politikov. Del prebivalcev je treba očarati s podobo, da garajo od jutranje zore do trde teme in še več, vmes komaj kaj spijo, a še takrat sanjajo službene stvari, pri vsem skupaj pa ostajajo skromni družinski ljudje. Drugi del občuduje elegantno oblečene elitnike, ki s svojimi sposobnostmi in karizmo redne obveznosti opravijo z levo roko, znajo delegirati delo in prevzemati samo najbolj pomembne (zanimive) odločitve, vsaj enkrat tedensko zbrano odigrajo partijo golfa, zvečer hodijo ven, in vedno skrbno urejeni vedno znajo javnost nagovoriti z izbranim šarmom.

    Privoščim si tudi bogokletno a prav nič zlonamerno primerjavo z vojno in okupacijo države. Del prebivalstva meni, da se je treba upreti z orožjem, čeprav je zadeva videti brezizhodna in razen skromne organizacijske strukture nimajo nobene trdne materialne osnove zaboj. Drugi menijo, da se je treba položaju prilagoditi z zapovedano mero pohlevnosti, ki naj nevarnost in škodo omeji na minimum, potem bomo pa že kako…

    Seveda sem si privoščil plehke posplošitve in to brez kakršnihkoli zlih namenov. Najbrž zato, ker se sam ne morem postaviti na nobeno od skrajnih pozicij. Dejstvo, da je Petra Majdič po “še eni smoli” tudi do solz ganila veliko več kot le malo Slovenijo, in ob tem osvojila tudi olimpijsko medaljo, mi zadostuje. Možnost, da je s tem morda resno tvegala tudi življenje, pa se me dotika le na ravni zlohotne sporočilnosti, ki bi jo ta junaška zgodba lahko povzela v primeru najbolj črnega izida.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |