V krizi smisla tiči misel






         

10.03.2010

Neoliberalizem je ideološki konstrukt

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 10.03.2010

Nekaj sem na zgornjo temo že pisal (glej http://andee.blog.siol.net/2010/02/21/neoliberalni-profesor-mramor/). Vsekakor pa si velja prebrati (in zapomniti) izsek iz intervjuja s Tomažem Štihom, že pred časom objavljen na blogu Libertarec http://libertarec.blogspot.com/2005/10/intervju-z-vampirjem.html). Kljub temu, da je od tedaj že kar nekaj časa, mislim, da so povedane misli še vedno zelo relevantne za slovenski prostor in zmedeni konstrukt ‘neoliberalizma’ in ‘neoliberalcev’.

———————
V Sloveniji je vse pogosteje slišati pozive proti neoliberalizmu. Kaj pravzaprav je neoliberalizem in kaj želi doseči?

Neoliberalizem je sovražna nalepka za nekaj, česar v praksi sploh ni. Ne poznam nobenega liberalca ali libertarca, ki bi se razglašal za neoliberalca ali bi zagovarjal stališča, ki se jih pripisuje mitskim neoliberalcem. Ekonomisti se razglašajo za pripadnike neoklasične šole ekonomije, medtem, ko liberalni intelektualci govorijo o klasičnem liberalizmu ali libertarstvu. Izraz neoliberalizem so si izmislili in ga uporabljajo tisti, ki niso liberalci, za označevanje nečesa, česar ne razumejo in v kar nimajo vpogleda.

V tem smislu je ta izraz analogen drugim stigmam, naprimer rdečkar ali klerikalec; s katerimi se danes obklada socialne in krščanske demokrate.

Neoliberalizem pa je dodatno zanimiv kot sociološki fenomen. Kot so v srednjem veku ljudje sežigali čarovnice in je bilo dvajseto stoletje čas nacionalnih šovinizmov se zdi, da bo enaindvajseto stoletje čas socialnih šovinizmov in izraz neoliberalizem simbolizira ta trend. V pomanjkanju temeljnega ekonomskega znanja postanejo mitski neoliberalci pogosto grešni kozli za lokalne ekonomsko-socialne zablode.

Slovenija, denimo, zelo počasi zapušča socialistično, plansko gospodarstvo in vendar ljudje krivdo za sedanje klavrno stanje pripisujejo neobstoječim mitskim neoliberalcem. Politikantje to z veseljem vzpodbujajo, saj pomaga pri ohranjanju sedanjih privilegijev in pri oviranju reform. Nasprotujejo jim pod pretvezo obrambe pred mitskim neoliberalizmom. Če bi jih prosili, da navedejo ime enega neoliberalca in povejo ime enega neoliberalnega zakona, pa bi jih spravili v hudo zadrego.

Da je ta izraz pri nas tako razširjen je posledica tega, da novinarji nekritično povzemajo mnenja tistih, ki nimajo ničesar skupnega z liberalizmom in hkrati – tragikomično – zelo pogosto v debate o liberalcih ne znajo vključiti liberalcev samih.

Kot zanimivost – izraza neoliberalec ne želijo uvrstiti v spletno enciklopedijo Wikipedia.
———————-

  • Share/Bookmark


14 komentarjev »

  1.   marš na drini — 11.03.2010 @ 11:50 marš na drini

    s tem je tako, razlika in to ogromna, je že med pojmoma liberalec in libertarec. to, kar zagovarja štih gre bolj v smer libertarizma, ampak spet,pravih libertarcev v politiki praktično ni, tako da politični libertarizem spet ni isto kot libertarizem kot tak. skratka, tu vlada neka zmeda in čeprav je res, da se pojem neoliberalizem v večini uporablja v slabšalnem smislu, pa je verjetno s stališča tega, da stvari med seboj ne mešamo, še najbolj primeren izraz za to, s čimer se v tej smeri srečujemo v politiki. je pa problem vseh oblik libertalizma v bistvu to, da jim osrednja vrednota ni človek kot tak, ampak zgolj ena izmed njegovih razsežnosti, torej osebna svoboda, ki je seveda pomembna, ampak če pač mislimo humanizem kot tak, še zdaleč ne najpomembnejša. tipični primer je tista zadeva z vrtcem, ki se jo tudi omenja v tem intervjuju. župan tisto odločitev utemeljuje tudi tako:”Mi dajemo prednost otrokom staršev, ki ustvarjajo novo vrednost in prispevajo k višjemu družbenemu bruto produktu.” torej, človeka reducira na čisto ekonomsko kategorijo. zanimivo je tudi to, da štih proteste takratnega varuha človekovih pravic primerja z nacizmom, kar je spet čuden paradoks, ker nacisti so počeli ravno obratno, človeka so recimo spet reducirali zgolj na kategorijo rase, kar je v bistvu isto, kar očitno štih zagovarja, s tem ta pač rasni rasizem zamenja z ekonomskim. skratka, važno je to, da si arijec, ne to, da si človek, zamenja važno, da imaš denar, ne to, da si človek. in glede na to, da recimo ti rad iščeš neka optimalna stanja, je seveda očitno, da libertarizem je v svoji optimalni obliki nič drugega kot zakon močnejšega, ki ga pač poznamo iz narave. problem liberalizma je pa še v tem, da pač zmotno predvideva, da imamo vsi ljudje enak potencial, tako v lastnih sposobnostih, kot pa tudi v okolju, v katerem živimo.

  2.   andee — 12.03.2010 @ 12:56 andee

    @Marš na Drini:
    hvala za tole repliko.
    Libertarizem, kot ga na blogu Libertarec zagovarja Tomaž Štih (in kot ga je v Sloveniji populariziral predvsem Mićo Mrkaić in njegovi sodelavci), je res dajanje svobode na prvo mesto pred drugimi vidiki človeka. Ampak to še ne pomeni, da zato človek s tem kaj izgubi. Mislim, da socializem recimo daje na prvo mesto enakost, ki je prav tako zgolj eden od vidikov človeka oz. humanosti. Preprosto je verjetno potrebno napraviti neko odločitev, kaj zagovarja nekdo. Človeka v njegovi popolnosti oz. celovitosti? Ali ni tudi to neke vrste krinka ali poza, kaj dejansko se zagovarja v tej opredelitvi?

    Drugače se pa strinjam, vidik ekonomske svobode, prisoten v libertarizmu pri nas, je povzročil že kar nekaj problemov, denimo pri delovanju Friedmanovega kroga v Čilu, čeprav se da tudi o tem verjetno razpravljati. Vendar se mi Štihova pozicija ne zdi rasistična. Zakaj? Ker rasizem zagovarja, da so ljudje, ki niso Arijci manjvredni in vredni iztrebljanja. Libertarizem pa po mojem vpogledu predvsem skuša omogočiti možnosti za vse, da pridobijo denar, pač v skladu s tem kdo so in kaj zmorejo. Temu so bile denimo namenjene tudi zloglasne predlagane reforme Mrkaićevega kroga iz 2005. Razlika med rasizmom oz. nacizmom in libertarstvom je tudi v tem, da rasizem predpostavlja, da nismo vsi enaki (ani so Arijci, drugi pač niso), medtem ko libertarna filozofija, kolikor jo poznam sam, zagovarja enak potencial, sposobnosti, možnosti, svobodo, ki naj bi jih imel vsak (kot pišeš tudi ti). Od posameznika pa je potem odvisno v kolikšni meri to udejanji. Pogled, ki je za moje pojme precej daleč od rasizma.

  3.   marš na drini — 12.03.2010 @ 15:08

    človek z libertarizmom izgubi dostojanstvo, za katerega se mora znova in znova boriti v okviru svoje osebne svobode. seveda večini ljudi to uspeva in manjšina ima zaradi tega še dodatne koristi, ampak obstaja pa tudi manjšina, ki jih pač pri tem boju za preživetje ne uspe. in potem imaš pač recimo v ZDA milijone ljudi, ki niso zdravstveno zavarovani in ki jih v primeru bolezni v skrajnem primeru nek zdravsveni zavod, bolnišnica sploh ne sprejme. jaz poznam recimo osebni primer iz singapurja, kjer so v družini imeli primer, ko je starejši član te družin kazal določene znake srčnega napada, a so kljub temu odlašali s klicanjem rešilca, ker v primeru, da bi bil pač to nek lažen alarm, bi bil to za njih prevelika finančna obremenitev.

    socializem je seveda druga skrajnost, vmes pa je nekaj, čemur pravimo socialni liberalizem, ki se pač prakticira v večini EU in drugih razvitejših državah in po novem do neke mere to skušajo uvajati tudi v zda.

    pri tistem rasizmu, ki seveda ni rasizem v pravem pomenu besede, ampak gre za to, da se vspostavlja sistem, v katerem bo manj premožen avtomatično imel v praksi manj dejanskih pravic. to, da človeku daš svobodo ni dovolj, da mu zagotoviš preživetje. Nekdo se znajde, drugi se ne, nekdo ima tak ali drugačen potencial, drugi pač ne. Nekdo si je res sam kriv, nekdo drug pač ne. In libertarizem bolj kot to, da omogoča enake možnosti za vse, omogoča boljše možnosti tistim, ki so pač, tako ali drugače, bolj sposobni.

    en lep primer skrajnosti je recimo to. nekdo je lastnik edinega vira pitne vode na svetu. glede na to, da je to edini vir pitne vode in je seveda povpraševanje ogromno, si lahko privošči to vodo prodajati po zelo visoki ceni. to pomeni, da bodo obstajali ljudje, ki si te vode pač ne bojo mogli privoščiti, kar pomeni, da jim v bistvu grozi tudi smrt. in lahko tu rečeš, ja, jebat ga, saj smo dali vsem svobodo, da si pač zagotovijo dovolj visok standard za preživetje, če si ga pač niso, so si sami krivi. to je libertarizem. socialni liberalizem pa je to, da pač tu dodaš še recimo pravico do pitne vode za vse ljudi, kar pač bi pomenilo, da bi moral ta lastnik vira vodo prodajati zgolj po ceni, ki si bi jo lahko vsak privoščil.

    “Razlika med rasizmom oz. nacizmom in libertarstvom je tudi v tem, da rasizem predpostavlja, da nismo vsi enaki (ani so Arijci, drugi pač niso), medtem ko libertarna filozofija, kolikor jo poznam sam, zagovarja enak potencial, sposobnosti, možnosti, svobodo, ki naj bi jih imel vsak (kot pišeš tudi ti).”

    ravno tu je problem. ali smo res vsi enaki, z enakimi možnostmi in potencialom? saj je jasno, da ne. že v šoli se to vidi, ko pač niso vsi odličnjaki. so ljudje, katerih potencial v tej družbi res lahko pomeni to, da bo postal lastnik microsofta, lahko pomeni pa tudi to, da mu dlje od tega, da pač pometa ceste ne bo zneslo in kategorično trditi, da si je za to sam kriv je pač cinizem. in tako kot smo lahko bele rase ali pa črne, smo lahko tudi ali dovolj premožni ali pa ne. res je, da v drugem primeru človek lahko na stvari vpliva v večji meri, ampak v končni fazi je to vseeno. gre še vedno za selekcijo, ki jo zanima zgolj to ali si dovolj dober ali ne. pa tudi če je nekdo sam kriv za svoje stanje, je to še vedno diskriminacija, čeprav je seveda tudi ta v določenih primerih neizbežna ali pa celo nujna. tako da zame je vsak sistem, ki kot prvo vrednoto ne izpostavlja človekovega dostojanstva, posvem nelegitimen. na koncu koncev ta pravica do osebne svobode ne izhaja iz ničesar drugega kot človeškega dostojanstva, ravno zato je libertarizem kot, filozofska misel, povsem neuporaben.

  4.   andee — 12.03.2010 @ 15:45 andee

    @Marš na Drini:
    glej, kolikor sam razumem libertarizem, le-ta seveda ne govori o tem, da je potrebno vse na svetu prepustiti ‘prosti roki trga’ in bo, kar pač že bo. Mislim, da je tu popolnoma narobe razumljen (ali pa ga tudi sam narobe razumem). Kot sam razumem, gre za to, da imamo državo, kot tisto, ki zelo jasno in čvrsto drži pravila igre, in tudi zagotavlja tisto (in tiste dobrine), ki zadevajo javni interes. Vse ostalo, torej tisto, kar zadeva posameznike in zasebni interes, pa se prepusti svobodni pobudi.

    Zato bi sam dejal, da v primeru pitne vode gre v končni instanci za neke vrste javni interes, torej za to, da je ogroženo osnovno preživetje državljanov. Zato tu mora poseči država. Za vse ostalo, torej za tisto, ko ne gre več za osnovno preživetje, pač pa za socialne razlike, odvisne od uspešnosti v sistemu, pa sem dejansko mnenja, da je zelo koristno dovoliti prosti trg, ker na ta način lahko dovolimo tistim, ki so bolj sposobni, da do maksimuma razvijejo svoje sposobnosti, kar je gotovo in nenazadnje tudi v interesu družbe v celoti. Tistim, ki so manj sposobni, pa mora biti zagotovljeno dostojanstveno preživetje, v primeru seveda, da se tudi sami ne obnašajo strateško (res pogosto uporabljam ta termin…) in ne živijo na račun drugih oz. države. Torej, da tudi sami izkoriščajo sposobnosti, kolikor in v meri, v kateri so jim dane.

    Če je to socialni liberalizem, potem ok, čeprav po slišanem kje drugod v to malo dvomim.

  5.   marš na drini — 12.03.2010 @ 19:23 marš na drini

    saj zato pravim, da je glede tega zmeda. imaš tudi libertarce, ki izhajajo iz filozofskega libertarizma, ki dejansko državo vidijo zgolj kot avtoriteto libertarnih pravic, torej osebne svobode in pravico do lastnine, vse ostalo ureja prosti trg. tudi vojsko in policijo ter celo “socialno službo”. te naše libertarce moti pač samo to, da država podpira določene dejavnosti posameznikov, recimo umetnikov oziroma podpira izvajanje določenih servisov, recimo zdravstva in da pač ni kar vsepovprek servis interesov svojih državljanov. in seveda je potem problem tudi v tem, da se določi ta javni interes. a recimo to, da imamo kulturno dogajanje ni javni interes? da imamo zdrave ljudi? da imamo izobražene ljudi? štih recimo podpira državno šolstvo, kar je povsem skregano s pojmom libertarizma, torej mi ni jasno, zakaj to oznako sploh uporablja. javni interes nima z libertarizmom nobene veze, javni interes je v libertarizmu samo prosti trg.

  6.   nevenka — 13.03.2010 @ 08:07 nevenka

    Pri vsej tej liberalnosti, mi ni všeč to, da se trg uravnotežuje s krizo.
    Rada bi, da “iznajdemo” pošten in pravičen sistem, ki bo stabilen.

  7.   nevenka — 13.03.2010 @ 08:09 nevenka

    Moti me, da povpraševanje in ponudba posežeta na področje fiktivnih vrednosti in zrušita sistem.

  8.   andee — 13.03.2010 @ 09:01 andee

    Hvala za vse replike v vmesnem času. Odgovarjam po vrsti:

    @Marš na Drini:
    razprava o tem, kaj je libertarstvo in kaj liberalizem, se mi zdi izjemno pomembna za slovenski in morda/verjetno tudi širši svetovni družbeni in intelektualni prostor. Podobno kot so nam pravili profesorji, da so se v osemdesetih v kavarnah pogovarjali o postmodernizmu, se mi zdi v zadnjih letih in še vedno čas za to, da se podobni pogovori vodijo o liberalizmu v vseh njegovih inačicah. Toliko za začetek.

    Za samo definicijo liberalizma in libertarstva najbrž bolje, da se obrnete kar na Štiha osebno ali koga drugega iz njegovega kroga. Sam sem o tem danes prebral še tale, po moji oceni zelo dober prispevek:
    http://findarticles.com/p/articles/mi_m0377/is_n129/ai_20289712/?tag=content;col1
    Kar se mi zdi bistveni del prispevka je to, da tudi libertarstvo kot ena skrajnih oblik liberalizma ne govori nujno o tem, da je potrebno vse prepustiti prosti roki trga. V tem primeru bi šlo za neke vrste anarhizem. Tisto libertarstvo ki ga sam vidim kot zanimivega (in kolikor poznam nekatere profesorje iz Mrkaićevega kroga, mislim, da oni zagovarjajo prav ta tip libertarstva), je predvsem tisto, ki na družbene probleme gleda skozi oči ekonomske teorije, pač tiste, ki nam je o teh problemih zmožna ponuditi zanimive, nove in predvsem matematično in argumentacijsko izdelane opise in vpoglede. Tako tudi prof. Murray iz prispevka zagovarja to, da država poskrbi za javne dobrine. Je pa seveda potrebna jasna (ekonomska) definicija, kaj javna dobrina sploh je, in to je bila seveda popolnoma odsotno iz slovenskih debat z Mrkaićem. In mislim, da je on to tudi pričakoval in želel slišati. Zato tudi v času krize ti ‘mladoekonomisti’ zagovarjajo večjo regulacijo s strani države, nekaj, kar bi bilo sicer po prevladujočem mnenju o libertarcih (khm, ‘neoliberalcih’:))) contraditio in adjecto. Pač skušajo razložiti probleme v luči ekonomske teorije, tiste, ki je znotraj področja prevladujoča, in ki jo paradoksno pri nas zapostavljamo in pogosto zelo slabo poznamo. Res menim, da ni s tem nič narobe, in je vsekakor lahko zelo produktivno pri iskanju rešitev za probleme v družbi, torej to, da se te ljudi pripusti k besedi in njihove argumente vzame zelo zares.

    Skratka, res mislim, da bi bilo dobro odpreti debato, kaj je javni interes in javna dobrina v luči ekonomske, tudi libertarne teorije. Sam sem, kot sem že pisal tule, prepričan, da je recimo kultura (delno!) javna dobrina, in da se da to precej enostavno pokazati s pomočjo teorij in empirije v kulturni ekonomiki, in da zato zasluži podporo države. Obenem pa seveda mora delovati oz. se prodajati tudi na trgu, s tem ji omogočimo največji razmah in najboljše pogoje za razvoj.

  9.   andee — 13.03.2010 @ 09:07 andee

    @Nevenka:
    ‘Rada bi, da “iznajdemo” pošten in pravičen sistem, ki bo stabilen.’

    Hvala za tole. Mislim, da je to v interesu vseh, in da je to tista edina prava ‘morala’, v katero tudi sam verjamem.
    Morda iznajdemo ni pravi izraz. Verjetno je dovolj o tem razmišljati, in na podlagi tega vseskozi spreminjati sistem.

  10.   kodr — 13.03.2010 @ 09:27 kodr

    Vse in vsaka filozofija, ki izhaja iz vidika kapitala je v osnovi destruktivna do človeka. Človek je socialno bitje in kot tako naj bi tudi deloval.

    Zadostiti potrebam človeka pomeni zadostiti ljudem kot skupnosti. Borba posameznika za kapital je v osnovi asocialna ne glede na kakšen način je pridobljen.

    Sistem, ki naj bi bil vzdržen mora delovati na osnovi človeka kot človeka in ne na osnovi človeka kot kapitala.

    Zakaj se zdi komunizem kot sistem tako grozen – vsaj večini. Ker preprosto na prvo mesto postavlja človeka kot socialno bitje, materialne dobrine pa so pogoj za življenje skupnosti tudi posameznika. Komunizem ne gradi na ideji enakosti posameznika kot posameznika ampak o enakosti posameznika v odnosu do družbe. Zakaj je ideja tako utopična? Ker je zavest večine na ravni zadovoljevanja lastnih potreb in je kapital vrednota ne sredstvo za preživetje.

  11.   andee — 14.03.2010 @ 18:34 andee

    @Kodr:
    pozdravljen. Lepo, da se beremo tudi po tistem prispevku o ‘krizi’.
    Seveda komunizem kot sistem ni, vsaj v teoriji, čisto nič grozen, je pa zelo slabo delujoč, kar se je pokazalo na primeru številnih propadlih držav. Vendar bi te vprašal nekaj drugega – zakaj si mnenja, da kapital ni socialno dejstvo? Ali ne gre prav pri kapitalu (ali, če hočeš, denarju, iz katerega je sestavljen) za sredstvo menjave med ljudmi, se pravi prav v osnovi in v bistvu morda za najbolj temeljno socialno stvar…

  12.   kodr — 15.03.2010 @ 02:44 kodr

    Komunizem v praksi ni nikoli deloval niti približek tega. Komunizem kot ideja je pač utopična, ker je zavest ljudi taka kot je.

    Socialna skupnost kot taka ni pogojena z menjavo dobrin, če želiš denarja, ampak skupnost, ki omogoča socialne stike,varnost, lažje zagotavljanje tudi materialnih dobrin.Odnos do materialnega pa pogojuje odnose v skupnosti.

    V vsakem sistemu, ki gradi na kapitalu kot vrednoti se socialna skupnost razbije na posameznike, ozke interesne skupine, začne se razslojevanje družbe.

    Ta način tudi onemogoča izkoristiti potencial posameznika v največji možni meri. Potencial posameznika je lahko v pridobivanju denarja npr. borza, sestavljanju mehanskih naprav, vodenju skupin, raziskovanju. Ker je v tem primeru vsak delujoč kot posameznik se bori zase oz. za ozek krog namesto za skupnost kot tako.

    Biološka razlaga sistema, ki sprejema kapital kot vrednoto. Tvoj položaj v družbi definira količina tvojega kapitala. Uvrščen si v razred, sloj in to ne glede na tvoje sposobnosti za opravljanje določenih nalog razen sposobnosti služenja, kopičenja materialnega. Ta določa vse tvoje dejavnosti. Šport, kulturo, prehrano itd. in tudi možnosti tvojih potomcev. Tisti, ki imajo kapital (veliko le tega) določajo pravila.

    Selekcijo določa količina kapitala. Merilo uspešnosti je kopičenje materialnega. Egoizem. Vedno in povsod na račun drugih. Selekcija v to smer pomeni propad socialne združbe in sam pomen, smisel socialne združbe.

    Trop volkov. Socialna združba. Odnos pri delitvi materialnih dobrin. Dokler delujejo složno imajo možnost deliti. Samo skupaj lahko pridejo do dovolj materialnih dobrin, ki vsem omogočajo preživetje. Asocialni primerki imajo za svoje preživetje bistveno manj možnosti predvsem pa nimajo potomcev. Pozitivna selekcija. Odbira tistih živali, ki so sposobne socialne združbe, delovanja v korist vseh. Odnos vseh do združbe je enak, posameznik pa dobi glede na svoje zasluge, ki tudi drugim omogočajo vse koristi, ki jih socialna združba nudi.

    Nazaj na ljudi. Dokler deluje posameznik v korist družbe deluje tudi v svojo korist. Več ljudi, ki so složni ustvari več. Hitreje pridejo s skupnim delom do materialnih dobrin. To pomeni več druženja. Smisel socialnega združenja.

    Kapital posameznika kot vrednota je asocialen pojav in pomeni propad smisla socialne skupnosti, ki je v osnovi nastala zaradi lažjega bolj kvalitetnega življenja.

  13.   andee — 15.03.2010 @ 10:09 andee

    @Kodr:
    zanimivo. Bi imel nekaj pripomb (kot vedno :) ):
    - ‘dokler deluje posameznik v korist družbe, deluje tudi v svojo korist’.
    In obratno ?! Kot se običajno citira Adama Smitha, naj bi le-ta pravil, da posameznik s tem, ko deluje v svojo korist, deluje tudi v korist družbe. Kar dopolni John Nash, in pravi, da v kolikor posameznik deluje v svojo korist in ob upoštevanju interesov/koristi drugih, pride do družbeno optimalnega rezultata. Vsaj toliko iz mojega relativno laičnega vedenja ekonomske filozofije.

    Kapital, ki služi v prvi meri zadovoljevanju osebnih koristi (se strinjam), torej ni asocialen pojav, in glede na zgoraj povedano, prispeva (celo nujen je) za gradnjo družbe, socialnega.

    Zanimive se mi zdijo misli o polnem izkoriščanju potenciala posameznikov (pa tudi, brez šale, drugo, kar si napisal). Ampak ali imaš primer, kje in na kakšen način denimo poteka to boljše udejanjanje posameznikov v praksi, torej kot alternativa kapitalizmu? In kako do tega priti na ravni družbe?

  14.   andee — 15.03.2010 @ 10:12 andee

    Samo še glede selekcije v družbi. Sam resnično verjamem, da je ekonomija le eden od podsistemov v družbi. In zato položaj nekoga denimo v znanosti, določa pomen njegovih odkritij. V primeru, da je dobil recimo Nobelovo nagrado, bo prav on dobil najodmevnejša predavanja (in največ publike), in ne morda kak znanstvenik-businessman, ki je morda bistveno bogatejši od njega.

    Verjetno pa mora obstajati nek mehanizem primerjave v družbi. Morda že zato, da se lažje orientiramo.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |