V krizi smisla tiči misel






         

18.03.2010

EPK, EMK, znano in neznano…

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 18.03.2010

‘Tomaž Pandur, ki naj bi v zavodu Maribor 2012 prevzel mesto predsednika programskega sveta, je na srečanju poudaril, da je nujno treba nehati obračunavati za nazaj in se posvetiti načrtom za naprej, pri tem pa se je treba zavedati izvirne ideje te pobude EU, da je naziv priložnost, da se mesto kulturno in duhovno preporodi. Poleg tega se je po Pandurjevem mnenju v prvi vrsti odločiti, ali smo za majhno, povprečno, provincialno ali pa za veličastno, spektakularno, edinstveno, ki bo mesto znova postavilo na evropski zemljevid kulture. “Bomo zgradili Potemkinovo vas, ki bo zakrila našo bedo in povprečnost, ali pa bomo resnično eksplodirali v vsem svojem blišču?’

http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prizmeljitev-nacrtovanih-projektov-za-epk-2012/226002

‘Večina dokumentacije, ki je zbrana v publikaciji, ki jo imata bralka in bralec v rokah , pa se nanaša na “zaplet” pri projektu EMK’97 v času od poletja 1995 do pomladi 1996. Tisto obdobje je sicer pomembno za analizo spremembe koncepta in metode (modela) vodenja projekta, a v tem prispevku želimo nakazati, da se ista logika ne-obvladovanja projektnega vodenja s strani političnih in upravnih struktur nadaljuje tudi naprej in tudi v drugih primerih. Milo rečeno je odnos do obravnavanih primerov neresen. Govorimo o izgradnji največjega urbanega kulturnega središča v prestolnici in o najpomembnejši mednarodni kulturni prireditvi. Žal moramo zapisati, da Metelkova od prireditve EMK’97 ne bo imela kaj dosti, velja pa tudi obratno – EMK ne bo imela kaj prida od Metelkove. Dejstva, da bo tačas in v koprodukciji z EMK stiskan promocijski plakat, da bo v okviru prireditve EMK’97 inauguracija Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi in da se bo v času EMK zgodilo več kulurnih dogodkov, kot bi se jih sicer, gotove ne morejo odtehtati kompleksne priložnosti za temeljito mednarodno promocijo, ki bi dolgoročno lahko odigrala odločilno vlogo pri koncipiranju, financiranju in izgradnji novih naprav in kapacitet za kulturno umetniško produkcijo na lokaciji.’

http://www.kudmreza.org/arhiv/hren/EMK_1997.pdf

Ali ne zveno vse to nenavadno znano (in podobno)? In žal (lahko) hitro vodi v neznane dimenzije ‘onkraj dobrega in zlega’.

  • Share/Bookmark

17.03.2010

Včeraj v Financah – intervju z avtorjem bloga o shemi deleža za umetnost

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, miks — andee - 17.03.2010

Tole so včeraj objavili v Financah:

  • Share/Bookmark

14.03.2010

Adolf Hitler je bil v redu fant. Ali pač ne? Poskus detabuizacije nacizma

Zapisano pod: Kulturologija — andee - 14.03.2010

V tem prispevku bom skušal prevprašati še enega zadnjih in predvsem najmočnejših tabujev v današnji družbi: demonizacijo imena Adolfa Hitlerja in nacionalsocializma oz. nacizma. Bolje rečeno skušal bom osvetliti nekaj točk, ki se mi zdijo pomembne za nadaljnjo razpravo in družboslovno raziskovanje.

Zakaj, boste vprašali. Zakaj sploh drezati in zakaj drezam v tako očitno problematično in s čustvi nabito temo? Ob pogledih na naslove knjig, prispevkov in javnih razprav  in intervencij naših slavnih levičarskih ‘teoretikov’, lahko beremo naslove, kot so: ‘Extravagantia II: koliko fašizma?’ (R. Močnik), ‘NATO in (anti)fašizem’, ‘Smrt svobodi, narodu fašizem?’, ‘Pozor, fašisti. Anti-fašistična akcija Šiška’ ipd. Verjamem, da številni izmed omenjenih, ne bi imeli nič proti, če bi namesto fašizma tu stal nacizem. In kje je problem?

Sam, kot ste že spoznali, verjamem predvsem v družbeno razmišljanje, ki ni zavezano nikakršnim dogmam in ideološkim, torej neprevprašanim postavkam. Sicer se morda res nihče ne more izmuzniti vsaj delčku ideologije (meni ljubi Luhmann bi temu dejal: ’sistemi ne morejo videti, česar ne morejo videti. Prav tako ne morejo videti, da ne morejo videti, česar ne morejo videti’), vendar verjamem, da to ni noben izgovor za svojevoljno podleganje ideološkim postavkam pri postavljanju intelektualnih trditev in družbenemu delovanju. In, ja, Adolf Hitler je sinonim za družbeni tabu, demonizacija, povezana z njegovim imenom pa je gotovo ena velikih ‘nedvomljivih’ postavk sodobne družbe v celoti.

Zato sem se ob refleksiji dogodkov preteklega tedna, ko sem se udeležil kulturološkega študentskega simpozija z naslovom ‘Tabu in kultura’, odločil napisati nekaj na temo tega velikega tabuja sodobne družbe. Na samem simpoziju so bila prisotna številna odlična predavanja in predavatelji. Vendar o konkretnih temah, kaj je danes tabu v slovenski družbi (razen v precej ohlapnih terminih tabuja dotika in tabuja umora/smrti/trupla) ni bilo govora. Zato naj bo tole tudi moj prispevek k tej, torej kulturološki temi tabujev v sodobni družbi in kulturi.

Kje torej vidim kleč pri demonizaciji in tabuizaciji Hitlerja in nacizma. Najprej v tem, da služi kot izgovor komurkoli, ki želi onemogočiti razmišljanja, drugačna od levičarskih razmišljanj. Nekje v ozadju in če ne drugače, ob koncu debate, se vedno prikrade zmagovit argument ‘Vi ste pravzaprav nazadnjak, neoliberalec, fašist, nacist’. Vse kar je le lahko slabega, povezanega z ‘desničarstvom’. Ali pa, hm, morda le z drugačnim načinom razmišljanja od prevladujočega.

Adolf Hitler in njegovi nesporni (!) zločini nad človeštvom, torej služijo za onemogočenje drugačnih družbenih razmišljanj na čisti vrednotni osnovi. Tak način torej blokira (in to močno!) svobodno, vrednotno nezavezano teoretsko razmišljanje in s tem tudi razvoj družbe v celoti.

V zvezi s konkretnimi Hitlerjevimi razmišljanji in početji, pa me zanima predvsem sledeče (čeprav mislim, da že precejkrat obravnavano) vprašanje: kako je bilo možno, da je skoraj celotno nemško in večji del svetovnega prebivalstva sledil filozofiji masovnega iztrebljanja? Ker so bili zavedeni? S čim? In kako je možno, da so številni vodilni intelektualci svetovnega formata, kot je bil Martin Heidegger (in še kar nekaj drugih) vsaj v začetku močno sledili in verjeli v nacizem? Predvsem pa kje so bile sistemske napake nacističnega videnja družbe (ki so skoraj gotovo bile!), in kje je njihova povezava z ‘desničarskim’ načinom razmišljanja, če je sploh kakšna? In ali gre res predvsem za ekstrem, podobno kot gre pri skrajnem komunizmu in stalinizmu za ekstrem levega načina razmišljanja?

Jah, morda nas lahko celo Hitler česa nauči, tudi v pozitivnem smislu. Seveda pri tem ne mislim zagovarjati prav ničesar, kar je bilo storjenega v njegovem imenu. Toliko svobode si kot nekdo, ki skuša razmišljati predvsem v intelektualnem smislu, verjetno lahko vzamem. Predvsem pa verjamem, da si po več kot šestdesetih letih od konca 2. svetovne vojne lahko dovolimo distanco do teh dogodkov, in se prav iz te distance in neke vrste sprave z dogajanji tedanjega časa, dovolimo tudi kaj naučiti, če ne drugega zato, da podobnih napak in iztrebljanj resnično ne bomo več dovolili. Ampak žal sem mnenja (tudi iz odzivov po nastanku gospodarske krize), da bo to mogoče šele, ko bomo sprejeli in razumeli tudi odločitve ljudi, ki so Hitlerju sledili, in verjetno tudi Hitlerja samega.

Toliko. Po mojem mnenju nastavek za zelo zanimiv družbosloven projekt, ki bi bil tudi velikega pomena v stanju sodobne družbe. Žal pa me še vedno in vedno bolj kliče doktorska naloga in kulturna ekonomika in si za kaj takega gotovo ne bom utegnil vzeti časa. Bom pa zelo zelo vesel in rad bral, če bi se kdo drug tega lotil. Kot tudi morebitne odzive bralcev tega bloga.

  • Share/Bookmark

13.03.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 13.03.2010

YouTube slika preogledaPo vzoru mojega (po funkciji in dejansko :) ) vzornika in mentorja, prof. Michaela Rushtona, ki piše blog Arts Admin http://mirushto.blogspot.com/, bom skušal malo za sprostitev uvesti rubriko Sobotna noč, in vsako soboto objaviti kak spot, ki ga trenutno poslušam in priporočam. Za (čeprav bolj v šali, točno) referenco: narejeno imam srednjo glasbeno iz jazz kitare, izdan tudi CD s svojo zasedbo :) Tako, da, trust me :)

Evo, za začetek – Owl City: Fireflies. Kot rečeno, nič posebej ‘high culture’, ampak trenutno pač na mojem jedilniku.

Tudi replike me še čakajo, vem. Se jim bom skušal posvetiti jutri.

  • Share/Bookmark

12.03.2010

Kultura in (predvsem) ekonomija v sliki

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, Kulturologija, miks — andee - 12.03.2010

Kultura in ekonomija (prosta roka trga…) v precej grobem pomenu. Najdeno na http://mirushto.blogspot.com/2010/03/on-willingness-to-pay.html in http://www.marginalrevolution.com/marginalrevolution/2010/03/arbitrage.html.

Lep vikend vsem, verjetno se še oglasim, vsekakor z odgovori na zadnje replike.

  • Share/Bookmark

11.03.2010

Levica in desnica: dekonstrukcija pojmov

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 11.03.2010

Pozdravljeni,

ob branju preteklega in prejšnjih prispevkov danes zjutraj me je prešinilo, da bo marsikdo ob pogledu na blog pomislil, da bere blog desničarja, neoliberalca, morda celo radikalnejše usmeritve. Zato sem tudi k temu želel dodati nekaj kratkih misli.

Najprej o politiki. Slednjo vidim predvsem kot (enega od) družbeni podsistem, ki kot vsi drugi deluje po lastnih pravilih. Vsako dejanje znotraj tega sistema, torej politično dejanje ali delovanje, se opredeljuje glede na razliko vlada/opozicija, ki je vsaj po mojem mnenju edina zares relevantna za dejanja v tem sistemu. Na tak način ta sistem deluje, vsaj po mojem vpogledu in občutku. In zato tudi ne verjamem, kot menijo nekateri družboslovci, da je vsako naše dejanje politično – nič bolj kot je vsako naše dejanje umetniško (kot so menile historične avantgarde), znanstveno (kot menijo znanstveni navdušenci), ekonomsko (kot meni veliko akterjev v ekonomskem podsistemu) itd. Verjamem, da ima vsako področje oz. podsistem svoje mesto v družbi, in da družba najbolje deluje, ko so vsa ta področja avtonomna (kot po svoji notranji logiki tako ali tako so), in ko je družbeni sistem razsrediščen in nima osrednje, opredeljujoče točke, ki bi v filozofskem jeziku ’saturirala celoto’. Kot jo žal vsaj pri nas (in še kje drugje) politika saturira in skuša prevzeti osrednje mesto v družbi.

Kaj pa tradicionalni pogled in ločevanje oz. razlika med levico in desnico? Samo jo vidim predvsem kot plod historičnih, zgodovinskih razlogov. Zato kdor želi pač svet videti (še naprej) v luči te razlike, ki resda omogoča precej preprost in poenostavljen pogled na svet, naj pač gleda na ta način. Meni samemu ti dve poziciji vzbujata predvsem neke vrste epistemološko tesnobo, opredeljevanje in delovanje znotraj katerekoli od njiju pa bi čutil prej kot jarem in močno (in, razen pomena za kariero, precej nesmiselno) omejevanje, ki ga sam vsaj v tem trenutku nisem pripravljen nositi. Morda imam srečo, da delujem v umetniški in raziskovalni sferi, ki tega vsaj zaenkrat od mene še ne pričakujeta. Vsekakor pa upam, da me bo ta sreča še dolgo spremljala.

  • Share/Bookmark

10.03.2010

Neoliberalizem je ideološki konstrukt

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 10.03.2010

Nekaj sem na zgornjo temo že pisal (glej http://andee.blog.siol.net/2010/02/21/neoliberalni-profesor-mramor/). Vsekakor pa si velja prebrati (in zapomniti) izsek iz intervjuja s Tomažem Štihom, že pred časom objavljen na blogu Libertarec http://libertarec.blogspot.com/2005/10/intervju-z-vampirjem.html). Kljub temu, da je od tedaj že kar nekaj časa, mislim, da so povedane misli še vedno zelo relevantne za slovenski prostor in zmedeni konstrukt ‘neoliberalizma’ in ‘neoliberalcev’.

———————
V Sloveniji je vse pogosteje slišati pozive proti neoliberalizmu. Kaj pravzaprav je neoliberalizem in kaj želi doseči?

Neoliberalizem je sovražna nalepka za nekaj, česar v praksi sploh ni. Ne poznam nobenega liberalca ali libertarca, ki bi se razglašal za neoliberalca ali bi zagovarjal stališča, ki se jih pripisuje mitskim neoliberalcem. Ekonomisti se razglašajo za pripadnike neoklasične šole ekonomije, medtem, ko liberalni intelektualci govorijo o klasičnem liberalizmu ali libertarstvu. Izraz neoliberalizem so si izmislili in ga uporabljajo tisti, ki niso liberalci, za označevanje nečesa, česar ne razumejo in v kar nimajo vpogleda.

V tem smislu je ta izraz analogen drugim stigmam, naprimer rdečkar ali klerikalec; s katerimi se danes obklada socialne in krščanske demokrate.

Neoliberalizem pa je dodatno zanimiv kot sociološki fenomen. Kot so v srednjem veku ljudje sežigali čarovnice in je bilo dvajseto stoletje čas nacionalnih šovinizmov se zdi, da bo enaindvajseto stoletje čas socialnih šovinizmov in izraz neoliberalizem simbolizira ta trend. V pomanjkanju temeljnega ekonomskega znanja postanejo mitski neoliberalci pogosto grešni kozli za lokalne ekonomsko-socialne zablode.

Slovenija, denimo, zelo počasi zapušča socialistično, plansko gospodarstvo in vendar ljudje krivdo za sedanje klavrno stanje pripisujejo neobstoječim mitskim neoliberalcem. Politikantje to z veseljem vzpodbujajo, saj pomaga pri ohranjanju sedanjih privilegijev in pri oviranju reform. Nasprotujejo jim pod pretvezo obrambe pred mitskim neoliberalizmom. Če bi jih prosili, da navedejo ime enega neoliberalca in povejo ime enega neoliberalnega zakona, pa bi jih spravili v hudo zadrego.

Da je ta izraz pri nas tako razširjen je posledica tega, da novinarji nekritično povzemajo mnenja tistih, ki nimajo ničesar skupnega z liberalizmom in hkrati – tragikomično – zelo pogosto v debate o liberalcih ne znajo vključiti liberalcev samih.

Kot zanimivost – izraza neoliberalec ne želijo uvrstiti v spletno enciklopedijo Wikipedia.
———————-

  • Share/Bookmark

8.03.2010

Izbrisani: poskus analize skozi teorijo iger

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija — andee - 8.03.2010

Pozdravljeni,
k temule pisanju me je sprovociralo osmomarčevsko ‘darilo’ v obliki ponovnih prepirov med Katarino Kresal in Brankom Grimsom o tematiki izbrisanih. Predvsem pa dejstvo, da se s to tematiko zelo poglobljeno ukvarja ena od mojih znank/prijateljic, s katero sem preživel skoraj največ časa v takratnih, kulturoloških časih.

Kot vsi veste, vsak izmed ‘para’ (hm) Kresal/Grims pač vleče v svojo stran. Sam se nikakor ne strinjam z nazadnjaškim vedenjem in stališči Branka Grimsa, sem pa, kot ste bralci tega bloga verjetno že spoznali, tudi proti pogosto leporečnim pravičniškim stališčem naše levičarske trojke na oblasti. Ampak seveda želim mesto politike ohraniti kot področja, ki naj z mojim razmišljanjem in delovanjem zaenkrat nima veliko skupnega.

Vendar pa mi je problem izbrisanih, ki ga poznam, kolikor sem ga uspel (včasih tudi malce bolj intenzivno) spremljati iz medijev in internetnih zapisov, danes dal misliti, in posredujem razmišljanje, ki sem ga v temle rahlo brezdelnem dopoldnevu uspel sproducirati na to temo, in že tečem k drugim opravkom.

V ekonomiji se probleme med dvema ali več stranemi pogosto opazuje skozi teorijo iger, ki je širši javnosti najbrž najbolje znana skozi delo nobelovca Johna F. Nasha, javnosti približanega skozi film Čudoviti um. Kaj bi nam torej teorija iger znala povedati o problemu izbrisanih?

Recimo, da postavimo dva igralca: Izbrisane (oziroma posameznike, ki potrebujejo leta 1991 vložiti prošnjo za državljanstvo) ter Državo. Prvi se odločajo med dvema možnostima: ali državljanstvo sprejmejo in vložijo vlogo, ali pa ga zavrnejo in te vloge ne vložijo. Druga, država, se odloča med drugima dvema možnostima: ali naj posameznika izbriše ali vpiše. Recimo, da je tej slednji (kot birokratski instituciji) v interesu predvsem formalna pravilnost postopkov in kritje pred javnostjo. Posamezniki pa imajo štiri možnosti in štiri ‘payoffe’ oziroma rezultate: v primeru, da vlogo vložijo, in so zavrnjeni, jih to prizadane najbolj. V primeru, da vloge ne vložijo, in so zavrnjeni (kar trdi naša desnica), jih to seveda prizadane, vendar še vedno manj, kot v prvem primeru. V primeru, da so vlogo vložili in bili vpisani v register, je seveda vse v najlepšem redu. V primeru, da so zavrnili dajanje vloge in je niso vložili, pa so bili vseeno vpisani v register, pa so seveda presrečni, saj so na nek način poceni ogoljufali državo (spet opravičilo za občasno morda nekoliko radikalen in direkten ton zapisa).

Recimo torej, da je ‘rezultat’ države v primeru dobrega, korektnega opravljanja svojega dela enak 1, v primeru neustrezno opravljenega dela (ko nekdo vloži prošnjo in ga ti izbrišeš), pa -1. Rezultat izbrisanih pa je v prvem od zgornjih primerov enak -5, v drugem -3, v tretjem 3, in v četrtem (najboljši) 5.

V teoriji iger se na podlagi zgornje sheme lahko poišče t.i. Nasheve strategije, torej tiste strategije, ki so optimalne za oba igralca. Poznamo čiste strategije (tiste, kjer igralec vseskozi vleče le eno potezo) in mešane strategije (kjer kombinira oz. randomizira med potezami). Na podlagi zgoraj zapisanega sem napravil (zelo) kratko analizo teh strategij (na sliki) in prišel do presenetljivega rezultata: optimalna strategija za oba igralca je, da posamezniki vlogo zavrnejo in jih država izbriše! Torej to, kar se je dejansko zgodilo… Od kod torej ves kraval in hrup, bi se lahko vprašali? Ker je to moralno vprašanje, se strinjam. Upam pa, da lahko tale analiza in morebitni komentarji in vsebinske kritike (napravljena je bila res zelo na hitro) prispevajo kak nov vidik k obravnavi te teme.

  • Share/Bookmark

2.03.2010

Economics meets Culture – izgrajevanje

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 2.03.2010

Samo v še en kratek zapis, da se v meni še vedno dograjuje in zaključuje teoretska pozicija na osnovi kulturologije (oz. teorij kulture in umetnosti), Luhmannove teorije socialnih sistemov in (predvsem matematične, torej temelječe na strogih matematičnih modelih) ekonomske stroke. Mislim, da je zadeva že kar precej daleč, in da bo kmalu postavljena. Seveda pa se pravo (ampak bistveno bolj usmerjeno, in zato veliko lažje in hitrejše) delo potem šele začne.

Zaenkrat se mi svita predvsem to, da bo verjetno to raziskovanje kako ‘kultura deluje’, torej skozi razumevanje osnovnih principov menjave (ekonomija) in osnovnih pogojev za preživetje sistema umetnosti, in upoštevanju in poglabljanju v kulturološke, antropološke, filozofske in sociološke teorije o umetnosti in kulturi (ne vem še, če sta lahko obe vključeni, v skladu z mojim zapisom o poskusu jasnejše razmejitve pojma kultura pred nekaj tedni), podajati (verjetno predvsem ekonomske) razlage in vpoglede v fenomene v kulturi. Nekaj podobnega, kot je v delu Economics and Culture poskusil že David Throsby, od tod tudi delovni naziv projekta – Economics meets Culture.

Ampak zaenkrat zgolj toliko, morda še malce blodno in poskusno. Res je še veliko/ogromno nejasnosti in protislovij v celi zgodbi, ki se morajo še sestaviti.

Ko bo zgodba dograjena, oziroma v najkrajšem, bom skušal odgovoriti tudi na preostale replike.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |