V krizi smisla tiči misel






         

11.04.2010

Phillippe Perrin in gangsterska estetika

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 11.04.2010

Po službeni dolžnosti prejemam okrožnice Galerije Maeght iz Pariza. V svoji novi izdaji obveščajo o razstavi umetnika Philippa Perrina v Evropski hiši fotografije (Maison Européene de la Photographie; upam, da je slovenski prevod pravi): http://www.maeght.com/galeries/artiste_detail.asp?id=74. Gospod Perrin ustvarja na tematiko gangsterske, rapovske in boksarske estetike, v njegovih delih pa prevladujejo različni kosi hladnega orožja, konice nabojev, bodeče žice in podobno. Zaradi mene – super! Zakaj pa ne, dokler gre za umetnost (celo če bi šlo za kak upravičen(!) teroristični razlog, morda ne bi imel nič proti). Vendar je prva asociacija oz. predstava, ki me je prešinila, podoba njegove morebitne razstave v Ljubljani in odzivi kritikov nanjo. Predvidevam oz. sem kar prepričan, da bi šlo za nekakšno glorificiranje uporništva, ‘uporniških’, ‘alternativnih’, ‘avantgardnih’, ‘provokativnih’ umetniških praks.

Ko pogledam na Perrinove fotografije, pa se me ne dotakne popolnoma nič na njih. Pusto slikanje orožja in drugih pretepaških tematik. Ali je to zato, ker nisem umetnostni zgodovinar, pač pa odpadniški kulturolog in would-be ekonomist in ničesar ne razumem? Provokativnosti, svežine (akhm), revolucionarnega in subverzivnega naboja tovrstnih umetniških snovanj? Ali pa je to zgolj zato, ker dejansko ne sporočajo tako rekoč ničesar, razen precejšnje/povsemšnje izpraznjenosti sodobne umetnosti?

In zato skakanja v zrak vsakič, ko kdo upodobi karkoli, kar vsaj na daleč spominja na provokativnost Duchampove poteze z razstave v New Yorku 1917, ko je na razpis prijavil navadni straniščni pisoar? Koliko let je od takrat? Khm, jih bo že sto kmalu… Mi pa še vedno ujeti v isti vzorec, kot bi verjetno dejal kipar Jiri Kočica. Čeprav mislim, da je morda še kaj zadaj. Denimo to, da si domišljamo, da živimo v  družbi spektakelskih dogodkov, o kateri piše in jo opisuje/napoveduje Guy Debord. Da smo ujeti v medijsko eksplodirano družbo, ki se hrani s spektakli, škandali. Ali pa vsaj gledamo nanjo skozi takšna očala. In nas zato prave spremembe, resnično pomembni, čeprav morda majhni družbeni premiki sploh ne ganejo, jih dejansko sploh ne vidimo, ali bolje, nočemo(!) videti. Kaj nas to briga. Važno je, kaj Brad Pitt je, s kom je bila včeraj Paris Hilton, koga so včeraj požrli bulmastifi (in, predvsem, kdo lahko zaradi tega leti s položaja ali bolje, koga se lahko zato znebimo in ga nosimo po zobeh). Ali, metaforično rečeno, denimo to, da nekdo v javnosti reče fuk… Z drugimi besedami, da v javnosti pokaže bodečo žico, slike pištol in krvavih trupel, se sleče, pokaže prst v kamero.

Kje je pravi point tega? Vse navedeno je sicer super, in v primeru, da bi mi to kaj povedalo, nimam čisto nič proti ničemur navedenem. Ampak ali res nismo sposobni iti vsaj korak naprej, in kljub temu, da podobne geste nosijo vedno v sebi nekaj zbujanja ugodja, jih primerno umestiti? Ali res potrebujemo umetnike, ki zmorejo le še ‘šokirati’, zmorejo le še zaletavanja v ene in iste zidove, brez vsakega sporočila, brez vsakega poskusa resnega premisleka družbe, v kateri živijo in refleksije svojega dejanskega mesta v njej. Ne pravim, da je to treba storiti prek Luhmanna (čeprav pri meni zaleže), ampak žal, na tak način, kot to počne večina sodobne umetnosti, se vsaj mene žal ne dotakne, nič več. Prav nič. In se ob podobnih naivnih poskusih zbujanja pozornosti heretično spomnim na Mrkaićeve misli: koliko časa bomo še prenašali to? Zakaj denar, ki gre za to, ne namenimo raje koristnejšim namenom? Bolj resno: kaj storiti, da se umetnost in umetniki (pa morda ali predvsem tudi kritiki!) premaknejo s svojih v sedanjem trenutku žal skoraj vedno impotentnih, brezzobih pozicij, kaj storiti, da se bodo resnično in resno lotili premisleka položaja, v katerem s(m)o in ga znali prenesti tudi v svoje delo? Ali jim je res potrebno vzeti še tisti zadnji denar (večini zadnja eksistenčna sredstva, nekaterim pa tudi udobne fotelje in hale, v katerih večinoma intelektualno spijo…), ki ga imajo sedaj? Ne vem, res. So pa to misli, ki mi jih danes zjutraj zbudi tale okrožnica in napoved razstave. Če bo dalo komu misliti, odlično. Če pa ne, pa, hej, tudi temu so najbrž namenjeni blogi – nedeljskim jutranjim onaniranjem…

P.S.: Po ponovnem ogledu Perrinovih digitalnih litografij, priznam, da rdeča zvezda na nekaterih od njih daje sporočilnost in naboj tem delom. Povezava ‘gangsterske’ estetike in levice, v kakršni koli pomenski konotaciji že. Kljub vsemu pa ostajam na povedanem v zapisu.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |