V krizi smisla tiči misel






         

17.04.2010

Ob kritiki razstave Hermana Pivka – kritika kritike

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 17.04.2010

Najprej pogled likovnega kritika Andreja Medveda ob razstavi Hermana Pivka v Galeriji Lože Koper:

‘Razmišljanja o bistvu fotografskega posnetka

Pri fotografskem posnetku – sodobnem ali tradicionalnem – gre za več načinov gledanja in »branja«. Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka. Čas, ki se ujame v posnetek, je bistveno drugačen, kot so časi v drugih likovnih zvrsteh; in pa razmerja (notranja, intimna in zunanja, transobjektna), ali če hočete: »načini distanciranja” v času in prostoru, ki jih v vzpostavimo v današnjem gledanju fotografij, tj. v hipnem gledanju nazaj, so v temelju drugačni. S povsem izvirnimi učinki v odnosu fotograf-posnetek-naš pogled.

Lacan na primer (v XI. knjigi zbranih del) ostro ločuje funkcijo očesa in pogleda. Videno (vu) je, pravi, pred tistim, kar nam je dano-v-pogled (donné-à-voir). Podoba ali fotografska slika lahko deluje kot »zaslon«, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu. Pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor Nezavednega in Želje; v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem. Pogled presega videz, ki ga slika fotografska podobitev.

V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe. Zgradba pogleda je obrnjena, se pravi retrogradna. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost. In niti zaradi fotografove »izbire«; čeprav gotovo avtor pripomore, da se v sliko ujame notranji pogled. Gib roke, ko se sproži in odpre zaklop, gib, ki se zdi povsem mehanski, v resnici (so)ustvarja sporočilo fotografskega posnetka; naj bo to čista likovnost kot taka ali navidez zameglena spaka.

Fotografija je skrajno senzibilen instrument, ki omogoča izostren in skoraj rentgenski vpogled, nekakšno introspekcijo stvari. S filmom je v temeljni razliki, saj filmske podobe v trenutku omeglijo, izginejo in izpuhtijo. Film je gibanje, minljivost slike, ki se izteka v našo podzavest, v čustvena vozlišča; neponovljiva, bežna. Fotografija pa »postavlja« likovnost stvari, katerih se dotika, v časovnost, ki je povsem drugačna. V njej je čas zaustavljen, otrpljen v večni hip: trenutek, ki ga skoraj ni, postane večen. In v tej časovni meji – omejitvi, ničli . »zagledamo« dogodke, ki jih v resnici ne zaznamo. Zato je realizem fofografskega posnetka povsem različen od resničnosti in realizma v slikarstvu. Kajti slikar nikoli ne ujame ničnega trenutka; ga niti ne zazna.

Andrej Medved’

Besedilo sem po naključju in ker se trudim spremljati dogodke s področja likovne umetnosti, prebral pravkar. Kaj imam spet za pripomniti ? :) Pri razumevanju fotografske umetnosti torej moramo ločiti med videnim in danim-v-pogled. Sicer precej očitna, vsaj na prvi pogled rahlo trivialna distinkcija, čeprav sem prepričan, da je v Lacanovih delih bolje in bolj poglobljeno opredeljena. Vendar je precej resen problem zgornje kritike po mojem naslednji: Ali se ne da z njo utemeljiti KATEREKOLI fotografske razstave? Ali ni povedano preprosto lastnost fotografije, pa tudi katerega koli realistično zasnovanega likovnega (ali katerega koli drugega umetniškega) dela? In ali se ne da s povedanim opravičevati tudi recimo razstave poročnega fotografa (čeprav so večinoma tudi te mojstri, in to uporabljam zgolj v namen prikaza), ki je recimo mojster obrti, veščine fotografije, njegovo delo pa ima zgolj in samo uporabno funkcijo? In nima nikakršne zveze s tem, kar naj bi umetnost bila, torej poigravanjem na meji možnih svetov, igranjem na meji medij/forma, sporočanjem nekih globljih,bolj kompleksnih in sporočilno bolj močnih in nenavadnih občutij. Ali se ne da z Lacanovo razliko reči, da so tudi poročne fotografije vrhunski umetniški izdelki, ki (podobno kot Medved vidi Pivkove) za navidez realistično podobo skrivajo ‘pogled v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem’.

Skratka, če Medved ne utemelji, kaj je razlika med Pivkovim skritim pogledom, in morebitnim skritim pogledom na kateri koli fotografiji domačega mojstra, nam ni povedal takorekoč ničesar. Zgolj dejstvo, da so na razstavi fotografije, in ne recimo kipi ali knjige. Zelo pomembno sporočilo, res vredno zapisa in branja! Hvala za to pomembno opažanje, Andrej Medved, za vse tiste, ki so doma morda pozabili očala. Ali pač?

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   marš na drini — 17.04.2010 @ 19:21 marš na drini

    1. “Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka.”

    vsak, ki je kdajkoli resno razmišljal ali pa ukvarjal s fotografijo ve, da je ta izjava nesmisel. že iz preprostega tehničnega vidika to ne more držati, da o čem bolj filozofksem niti ne razmišljam.

    2.se povsem strinjam s tabo. tole:

    “V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe.”

    je dejansko bistvo vsake fotografije, ne glede na vzrok in namen njenega nastanka. fotografija v nobenem primeri ni realistična podoba, čeprav je seveda to njena utopična želja. je pa res, da je pri fotografiji bistven fotografski subjekt, ki lahko nastopa kot prepoznavna realnost (recimo na fotografiji lahko prepoznamo neko drevo, ki dejansko tudi obstaja) in je potem prepuščen interpretaciji pogleda ali pa nastopa že v obliki interpretirane realnosti, kar je pač primer tudi pri pivku.

  2.   marš na drini — 17.04.2010 @ 19:32 marš na drini

    pri pivku pa se gre tudi za to, da fotografije ne uporablja kot bistven izrazni element, ampak mu pač služi zgolj kot orodje za pridobitev podob, ki jih pač potem poljudno, torej bolj slikarsko kakor fotografsko oblikuje. zato je tista ugotovitev, da pivkovi posnetki niso realistične podobe, že samo po sebi precej smešna in nepotrebna, ker je pač preveč očitna in celo bistvena. pivk pač ne fotografira, ampak manipulira, čeprav seveda to počne skozi fotografski postopek.

  3.   andee — 17.04.2010 @ 21:53 andee

    Zdravo,

    najlepša hvala za komentar. Se zelo strinjam, tudi po ogledu siceršnje Pivkove fotografske dejavnosti (ki pa ni bila bistvo prispevka), predstavljene na njegovi spletni strani, se popolnoma strinjam, da nima posebne zveze z ‘realizmom’ (gre res bolj za manipulacijo z likovnim materialom).

    Sem pa, kot povedano, hotel predvsem opozoriti, da slovenski likovni kritiki, in Medved tu včasih celo prednjači, v svojih besedilih pogosto ne povedo skoraj ničesar. Predvsem pa zelo redko zmorejo povedati kaj bolj neposrednega, in ostajajo ali na ravni formalističnih, dostikrat zelo pusto predstavljenih umetnostno-zgodovinskih ugotovitev, ali pa, denimo v primeru Medveda, skušajo prenašati bolj kompleksne filozofske in družbene teorije na razumevanje razstave. To je sicer zelo pohvalno, ampak v primeru Medveda žal pogosto ostane na ravni visokoleteče, oz. preprosto nerazumljive, kvazi-filozofske razprave. Na to sem hotel opozoriti tudi tule: uporabljen je nek Lacanov koncept, ki pa ne o razstavi sami, pa nenazadnje tudi o fotografski umetnosti ne pove skoraj ničesar. Se pa lepo sliši…

    Z dolžnim opravičilom gospodu Medvedu, ampak žal je to res.

  4.   marš na drini — 17.04.2010 @ 22:46 marš na drini

    to ne velja samo za likovne kritike, ampak je prej nek splošen nivo argumentacije znotraj umetnosti.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |