V krizi smisla tiči misel






         

13.05.2010

Revija 2000 bo prenehala izhajati

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 13.05.2010

Tole me je pa šokiralo danes: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/revija-2000-ne-more-vec-izhajati/225600. Zaradi poplave drugih obveznosti sem to opazil šele danes, po dveh mesecih od objave. V krogih Revije 2000 sem zrasel v študentskih letih, od tam je več mojih najboljših prijateljev iz teh let. Bom skušal še kaj napisati o tem v prihodnjih dneh, torej o pomenu in morebitnih (ekonomskih in drugih) razlogih propada te revije.

Zaenkrat prilagam zgolj tole daljše besedilo, ki v (mikro)ekonomskem smislu precej dobro obdela knjižni trg: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=730523 (objavljeno tudi v Handbook of Economics of Arts and Culture). Verjetno bo to tudi osnova za bodoči zapis.

  • Share/Bookmark

12.05.2010

Trije kitarski nastopi, ki me prepričajo

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 12.05.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Od vrha proti dnu:
Bill Frisell: Keep Your Eyes Open
Ralph Towner: Green and Golden
Wolfgang Muthspiel: Something to Remember You By

Prvega, Frisella, je že pred desetletjem in pol veliki, morda najvplivnejši sodobni jazz in jazz-rock (ali bolje fusion) kitarist John Scofield označil za edinega, ki njega samega ne posnema, torej tistega, ki je s svojo uporabo tekstur (namesto solističnih linij) nekaj posebnega v jazzovskem kitarskem svetu.

Drugi, Towner, kitarist legendarne ameriške jazz skupine Oregon, vsaj mene vedno prepriča s svojo posebno poetiko in harmonsko bogato in izvirno izvedbo. Priznam, da bi sam, če bi še igral kitaro, želel na klasični ali akustični kitari zveneti natanko tako kot on.

Tretjega, Muthspiela, poleg Joeja Zawinula (ki je vsaj po rodu Avstrijec) morda enega mednarodno najbolj uveljavljenih avstrijskih jazz glasbenikov, sem imel srečo, da sem tudi osebno spoznal, kot svojega učitelja na enem od simpozijev v avstrijskem Viktringu pri Celovcu. Če za katerega kitarista lahko rečem, da s svojim znanjem prepriča, je to prav gotovo on. Resnično lahko rečem, da obvlada prav vse, kar se iz kitare da iztisniti, v harmonskem, melodičnem in ritmičnem smislu. Obvlada vse stile, od flamenca, klasične kitare (skupaj z bratom Christianom, enako uspešnim pozavnistom, sta iz klasično šolane avstrijske družine), pa do vseh zvrsti jazza in popularne glasbe. Njegov pristop učenja jazz improvizacije, ki se mi je vsaj tedaj (pred desetletjem) zdel dejansko popoln in tudi teoretsko neizboljšljiv, sem tudi sam preizkusil in mesec in pol preživel s po deseturno vadbo kitare po njegovem programu. Že danes mi je vsaj malo žal, da na tej točki nisem nadaljeval, rezultati so bili izjemni, in glasba je tedaj vsaj nekaj tednov dobesedno bruhala iz mene. Za tiste, ki jih to zanima (in ki mi sploh verjamejo), je bistvo pristopa v tem, da na instrumentu dejansko odigraš tisto, kar slišiš, torej za nekakšen kitarski solfeggio. Torej dobesedno poješ (ker gre za instrument z več strunami, tudi večglasno) skozi instrument. Vaje so bile sestavljene iz 1) snemanja poljubnih intervalov (ali grozdov, tekstur), zaigranih na kitari, in kasnejšega počasnega prepoznavanja in zaigranja ob poslušanju posnetega. Gre tudi za intervale v razponu več kot oktave, pač v skladu z razponi na kitari; 2) igranja oz. soliranja na posnete moduse (jonski, dorski, frigijski, …) v posamezni tonaliteti, in to tako v posameznih legah, kot po posameznih strunah (torej nekaj časa izključno po izbrani struni, npr. A ali D); 3) uporabe naštetega pri soliranju na kombinacije akordov (npr. II/V/I ali rhythm changes) in kasneje na skladbe same. Predvsem pa za veliko vztrajnost in dolgotrajno vadbo, da ne odigraš naučenih fraz, temveč resnično improviziraš, torej odigraš glasbene linije/teksture v skladu s tem, kar in kamor te tisti trenutek pripelje.

Skratka, zame je kar se glasbenega znanja in odprtosti tiče, Muthspiel še vedno b/Bog. Tudi ko sem ga slišal igrati tako na urah, kot kasneje v klubu, sem bil preprosto speechless in mladostno evforičen. Še danes si želim ponoviti zgolj poslušanje na kateri od seans. Verjemite, da se ne šalim – na eno od seans sem takrat bolj za šalo privlekel dva hotelska muzičarja iz sosednjega lokala, ki sta preprosto obnemela in se samo še zahvaljevala do onemoglosti, po zaključku oz. ko sta odšla.

Skratka, da vendarle ne zaidem predaleč – trije nastopi, trije resnično vrhunski, posebni kitaristi, za upam lep sredin večer.

  • Share/Bookmark

8.05.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 8.05.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Pozdrav,
v današnji rubriki objavljam nekaj verzij pesmi, ki je ena od tistih, ki so zaznamovale ustvarjalno vrenje v Španiji, zlasti v prestolnici Madrid (od tod ime celotnega gibanja La Movida Madrileña), v letih po koncu frankistične vladavine. Meni je ta pesem zaznamovala poznosrednješolsko obdobje, ko sem na potovanju (trije mulci/sošolci z jugom…), v andorski prestolnici kupil kaseto skupine Mecano, na kateri sicer ni bilo te pesmi, so pa pesmi s kasete in pričujoč komad, ki je zame njihov najboljši in najbolj prepoznaven, postale del mojega glasbenega jedilnika vse od tedaj naprej.

Samemu gibanju La Movida Madrileña so sicer pripadali nekateri vodilni svetovni umetniki preteklih desetletij in sodobnosti, tu mislim predvsem na režiserja Pedra Almodovarja, ter več likovnih, filmskih, glasbenih in literarnih ustvarjalcev. Več o tem (vsaj za začetek) na http://en.wikipedia.org/wiki/La_Movida_Madrile%C3%B1a.

Veliko bluzim, še vedno pa nisem povedal za katero pesem gre: Mecano – Hijo de la Luna. Objavljam jo v treh verzijah – originalu v izvedbi operne dive Montserrat Caballe, live verziji same skupine Mecano, ter meni najbolj ljubi verziji z Youtubea, ki vsebuje tudi prelepo besedilo pesmi v španščini in angleškem prevodu. Za konec pa še verjetno prava verzija za ’sobotno noč’: metalska priredba skupine Stravaganzza…

  • Share/Bookmark

1.05.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 1.05.2010

YouTube slika preogledaPo precej nenavadnem tednu, preživetem v Bosni, puščam za Sobotno noč tale video – priredbo ene od najbolj znanih bosenskih sevdalink, nastale po besedilu mostarskega poeta Alekse Šantića.

Ibrica Jusić: Emina, torej.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |