V krizi smisla tiči misel






         

29.06.2010

Kratek, ne preveč kritičen komentar h konferenci o ideji komunizma

Zapisano pod: Kulturologija, Politične 'analize' — andee - 29.06.2010

Kot že v navadi, bom kratko pokomentiral tole: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/ideja-komunizma-ki-ne-sme-preiti-v-nasilje/233631. Ideja komunizma. Hmm…, bi dejal moj profesor makroekonomije. Nikakor je ne gre odpraviti enoznačno, čeprav pa drži, da jo velja odpraviti. Vendar s podobnim načinom razmišljanja, kot ga opisujejo mediji z zgornje konference, pa jo morda celo velja poskusiti misliti. Torej z razmišljanjem (!) o ukinitvi države, torej ne s postavljanjem države kot alternative trgu (kar sicer klasično ponuja socializem). Vsi socialistični, planski modeli, so namreč temeljili na omnipotentni, središčni vlogi države, na modelu neizmuzljivega paternalizma. Na modelu matere, ki svoji čredi otrok/ovčic varno striže peruti, da ne bi gledali v svet brez njene pomoči. Morda pa gre drugače, morda ni potrebno videti sistemske zgradbe sveta niti skozi oči trga in niti skozi oči države. Morda (čeprav sam zaenkrat res lahko rečem samo morda, ker njene misli še ne poznam dovolj) pa nam Lin Ostrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Elinor_Ostrom) lahko ponudi kakšno olajševalno izhodišče. In morda imajo na veliko spremembo celo misleci na podobnih konferencah kakšen raison-d’-etre za svoje kritike kapitalizma. Z običajno izjemo Žižka seveda, ki bi očitno res rad povratek k Leninu in Stalinu, in ga kot kaže vendarle uspešno krotijo in brzdajo. Samo na naših proslavah mu še dajemo osrednje mesto – morda pa zato, ker ga, kot številne druge mislece, povsem narobe razumemo?

  • Share/Bookmark


123 komentarjev »

  1.   nevenka — 29.06.2010 @ 22:59 nevenka

    Žižka pa res ne vleče k Leninu in Stalinu.
    Nikoli ga nisem tako razumela.
    Vsaj v zadnjem intervjuju, ki sem ga poslušala, se je čisto jasno opredelil za nek nov, tretji sistem, ki bi bil preprosto boljši. Samo izmisliti se ga bo še treba.

    Kar se komunizma tiče, se mi zdi, da je bolj malo ljudi na svetu, ki ga res razumejo. Prav gotovo pa ga v praksi še nikjer ni bilo. To je ideja, ki je bila močno pred časom in je močno prehitela razvoj proizvodnih sil in morale časa.
    To je verjetno najbolj zlorabljena ideja vseh časov.
    Hja, odmiranje države bi bilo marsikomu všeč. A trg ne sme biti čisto svoboden.

  2.   andee — 29.06.2010 @ 23:19 andee

    Zdravo Nevenka,
    po daljšem času se spet beremo. Kakorkoli, s prvim delom replike se ne strinjam, z drugim pa kar. Žižka je bilo z njegovim vztrajnim ponavljanjem leninizma in stalinizma, tudi oseb Lenina in Stalina, res zelo težko kako drugače razumeti. Mislim, da bi bil še sam užaljen nad tvojim mnenjem :) Je pa lepo slišati, da počasi spreminja mnenje.

    Za kateri koli sistem je najlažje reči, da je bil zlorabljen in da ga v praksi še ni bilo. Tudi za kapitalizem bi morda lahko dejali kaj takšnega, mar ne? In ga s tem izmaknili kritiki na osnovi številnih konkretnih primerov. Podobno kot verjetno tudi oblastniki v številnih državah, ki so že živele v komunizmu in njegovih različicah, ravno tako zelo butasti pa tudi niso bili, da bi se mu povsem izneverili. Če ne oni, pa gotovo vsaj večina ljudi, ki so dnevno sprejemali ta režim, zagotovo niso bili Butalci, in vztrajno zanemarjali vse možnosti, ki jih ‘revolucionarne’ misli Marxa in Engelsa ponujajo. Sam le težko verjamem v ta del tvojega zapisa.

    Se pa zelo strinjam z zadnjim delom tvoje replike. Prav zato iščem tiste, ki skušajo iskati drugačne poti, in mi je to, kar vem (vem pa, priznam, zelo malo) o ekonomski misli Elinor Ostrom zelo spodbudno. Priznam, žal, da bistveno bolj od ideje komunizma.

  3.   nevenka — 29.06.2010 @ 23:35 nevenka

    Seveda, so ljudje, ki svet dojemajo kot veliko anarhijo, ki jo je potrebno urediti z diktaturo oz. z močnimi leaderji. Šibkost vodenja namreč ljudje hitro opazijo celo v demokraciji in niso ravno zadovoljni.

    Ja, ne vem. Imeli smo socializem in ne komunizma. Komunizem je čisto nekaj tretjega in zanj bi morala biti družba bistveno bogatejša. Tega jaz za časa mojega življenja pač nisem občutila. Pa tudi država vedno poskrbi za svojo moč in za to, da je potrebna. Zato je njeno odmiranje zelo vprašljivo.

    Nekaj trenutne prihodnosti me še čaka:
    živi bili pa vidjeli, pravijo naši sosedje.

  4.   andee — 29.06.2010 @ 23:41 andee

    V čem pa je razlika med obema sistemoma, komunizmom in socializmom? Mislim, čisto konkretno, sistemsko, in na katerih delih to temelji? Sprašujem, ker mislim, da se ta razlika lahko uporabi tudi za to, da se vse zlo naprti eni ideji, zato da se vsaj navidez reši ali rešuje drugo. Bolje išta nego ništa…

  5.   kinkitone — 29.06.2010 @ 23:52 kinkitone

    Predvsem Žižek ne govori o kakšni naivni vrnitvi v komunizem. Sistem, ki se ga še bolj ‘boji’ kot liberalnega kapitalizma je “kapitalizem z azijskimi vrednotami”, torej Singapur ali Kitajska, kjer se je izkazalo, da kapitalizem sploh ne potrebuje demokracije, da prosperira.
    Torej ne gre za vračanje k rešitvam, ki so že kadarkoli bile, ampak za premisliti nove rešitve, za “Začeti od začetka”, kot govori že naslov nedavno izdanega izbora tekstov.

  6.   andee — 30.06.2010 @ 00:17 andee

    Začeti od začetka. Hmmm… Kaj pa če bi nadaljevali od tam, kjer smo? Ali potrebujemo res ponovno skoraj vse rušiti, da bi bilo potešeno našim mokrim uporniškim sanjam?

    To govorim zato, ker imam prav Žižka močno na sumu, da so mu zelo všeč takšne mokre misli, sanje, tudi če ne vodijo prav daleč.

    Glede razlike med liberalnim in azijskim kapitalizmom, pa samo to, da je po mojem velika razlika med Singapurjem, Japonsko, Južno Korejo na eni ter Kitajsko na drugi strani. Prve tri spadajo med t.i. azijske tigre, druga pa med t.i. BRIC, naglo vzpenjajoče se velikanske države, s kapitalizmom, utemeljenim predvsem na delovno intenzivnem tipu rasti, ki si ga zaradi velikosti edine lahko privoščijo. Za slednje, posebej za Kitajsko, res, sodeč po medijih, velja, da je to kapitalizem brez demokracije, je pa to tudi nekakšna čudna mešanica kapitalizma s komunizmom, totalitarizmom. Jah, očitno tudi to gre, kot kaže celo zelo razvojno uspešno, vsaj na krajši rok. Kot ločujemo socializem, komunizem, samoupravljanje, maoizem, leninizem, stalinizem itd. verjetno ločujemo tudi številne tipe kapitalizma. Kot naši teoretiki govorijo o marksizmih, bi lahko govorili tudi o ‘kapitalizmih’ namesto o kapitalizmu kot enotnem pojavu.

    Zato se seveda lahko vprašamo, česa konkretno je Žižka zares strah? Izkoriščanja malih ljudi, človeka po človeku? Ja, morda upravičeno, vendar je potrebno bolje razumeti delovanje kapitalizmov, kot ga razume on. Se bojim, da zgolj filozofska, teoretsko-psihoanalitska analiza tu ne pride niti blizu razumevanju, in da je potrebno razumevanje ekonomskih, matematičnih modelov, na katerih sloni ta sistem, in ki v večini prispevajo k njegovi (vsaj navidezni) učinkovitosti. Brez tega analiza kapitalizma žal ostane z vidika ekonomske stroke, na kateri pa ta sistem sloni, na ravni kavarniških debat, ki se bistva ne morejo zares dotakniti. Ne pravim pa, da je razumevanje ekonomije tisto zadostno, vendar pa je žal potrebno za kakršno koli resno razumevanje tega sistema. In zato sem mnenja, da ljudje, kot je Žižek, v svojem a priori sovraštvu do kapitalizma in ekonomije, prave, ustrezne razlage ali vsaj razumevanja vsaj še dolgo ne bodo sposobni. Njihove misli pa bodo (prav iz tega razloga!) zvenele, vsaj ekonomskim krogom, kot patetična žaloigra, precej komično skratka. In žal sem mnenja, da upravičeno. Dokler ne bo večjega dialoga med obema stranema.

  7.   marš na drini — 30.06.2010 @ 09:20 marš na drini

    “in da je potrebno razumevanje ekonomskih, matematičnih modelov, na katerih sloni ta sistem, in ki v večini prispevajo k njegovi (vsaj navidezni) učinkovitosti.”

    se ravno v tem je problem. kitajska dokazuje, da ekonomska učinkovitost nima nobene veze z demokracijo, svobodo ali pa človekovimi pravicami. in morda še več, kitajska morda dokazuje tudi to, da je ekonomska učinkovitost celo boljša v nedemokratičnem in nesvobodnem sistemu. in v svetu, kjer se vse meri z ekonomsko učinkovitostjo, je pač to lahko nek razlog za preplah. verjetno je pa to še bolj očitno pri singapurju, ki zaradi svoje majhnosti ne pride toliko do izraza, ampak singapur je na ogromno področjih dejansko vodilni v svetu, z ekonomsko razvojnega vidika, se razume. drugače je pa to tipična policijska država, kjer vlada diktatura ene stranke, ki jo vodi ena družina.

  8.   nevenka — 30.06.2010 @ 09:41 nevenka

    Andee, ne boš verjel, sama sem pomislila, da bi morda bil pošten ekonomski sistem tisti, ki bi pošteno zrelativiziral vrenost kateregakoli dela v odnosu do drugega in to globalno.
    Da bi bila menjava res ekvivalentna. Ta zadeva bi izničila kapitalistični trg, ki izorišča prednosti (kakršnekoli). Ničkolikokrat mi ja padlo na pamet, da je pravzaprav pojav konkurence temelj izkoriščanja.
    Tisti, kratke sape, pa vidijo samo njeno zdravilnost iz vidika posameznega prodajalca na lokalnem trgu. Kam gre v resnici svet, posameznika ne zanima. In zato država še dolgo ne bo odmrla.
    Motivacija za delo bi morala biti zelo enostavna, kdor dela več, ima več in bi še vedno delovala.
    Verjetno zadeve nisem celovito domislila, ampak res razmišljam v tej smeri.
    Rešitev prepuščam pametnejšim. Tudi zmoto.
    Jaz gotovo ne bom ničesar spremenila :-)

  9.   nevenka — 30.06.2010 @ 09:46 nevenka

    Kar se pa načina vodenja tiče v povezavi z učinkovitostjo? Ko bo vojska organizirana demokratično in bo taka zmagovala, bom verjela v uspešnost demokracije.
    Do takrat pa verjamem, da morajo državo voditi usposobljeni ljudje, ki so zmožni hitrih in pretehtanih odločitev.
    Mi v parlamentu izgubljamo neskončno veliko časa. Čas je pa zlato. Evropa ravno zato ni vsak dan bliže.
    Pa v osnovi nimam slabega mnenja o demokraciji, če bi se demokratično kresla najboljša možna mnenja za reševanje težav.
    A resničnost govori drugače.

  10.   NoMercy — 30.06.2010 @ 09:50

    jaz sem za komunizem :)
    naj drugi delajo, se =bejo za več in bolje … jaz pa poberem kar mi paše :)

  11.   kinky tone — 30.06.2010 @ 10:10

    andee pravi:
    “Kaj pa če bi nadaljevali od tam, kjer smo?”
    Ja, saj se je zdelo, da je čas krize čas za premislek.
    Po tem se je pa z davkoplačevalskim denarjem rešilo veliki kapital, banke ipd. Zdaj naj se pa razmišlja naprej ;)

    NoMercy
    Ni tako enostavno.
    Kitajska ima komunizem, pa delajo precej več in za precej manj denarja ;)

  12.   andee — 30.06.2010 @ 13:09 andee

    @Marš na drini:
    kar sem hotel povedati, je predvsem to, da dokler ne najdemo nadomestka, ki bo v ekonomskih enačbah zamenjal učinkovitost, bodo te enačbe merile pač to, kar merijo. So tudi nadomestki, npr. v budistični ekonomiji, o kateri piše Sheila Dow, posameznik maksimizira delo in minimizira užitke. Tudi tako se da, ampak dokler bomo želeli, da ima ekonomija kakršno koli vlogo v tem svetu (in trenutno ima res precejšnjo), jo bomo morali pač razumeti. Kar pomeni razumeti tudi principe in modele, na katerih je zgrajena, kar vključuje tudi matematični način grajenja teh modelov, torej zakaj so modeli sploh zgrajeni, kot so zgrajeni. Žižek npr. dvomim, da kaj takšnega sploh poskuša, zato njegova razlaga ostaja na površini, in lahko prinese samo ‘večno vračanje enakega’. V filozofiji pa obstaja tudi vrsta miselnih tradicij, ki jim matematični način razmišljanja ni tuj, npr. analitska filozofija, logični pozitivizem, Russell, Whitehead, itd. Zato mislim, da so te bolj primerne pri dejanskem razumevanju sistema, v katerem živimo. Je pa seveda dobro poznati tudi druge misli, npr. tudi Žižkovo teoretsko psihoanalizo, ob upoštevanju zelo ozkih omejitev, ki jih ima, zaradi neupoštevanja in predvsem neodgovarjanja na zgornje pomanjkljivosti.

  13.   andee — 30.06.2010 @ 13:16 andee

    @Nevenka:
    iskreno povedano, mislim, da ljudje (ali vsaj Slovenci) v sodobnem svetu bistveno preveč razmišljamo o ‘izkoriščanju’, oz. se počutimo izkoriščene. Morda je to zato, ker je zaradi blaginje, v kateri nesporno živimo (v primerjavi z dosedanjo zgodovino civilizacije), prišlo do porastka časa za kreativne dejavnosti, za ustvarjalnost, pri čemer pa se hitro počutimo ‘izkoriščane’, če je to kakorkoli zavrto. Zato iskreno povedano še vedno bolj stavim na učinkovitost pri grajenju modelov, kot na nenehno upoštevanje izkoriščanosti neke družbene skupine. Iskreno rečeno tudi ne vem, ali je bolje imeti družbo, kjer ljudje lahko izkoriščajo vsak svoje prednosti, ali takšno kjer je vse enako, enake barve, okusa, vonja. Čim damo prednost eni, se oglasijo zagovorniki druge, ki da so izkoriščani :) Res ne vem, kaj sploh dejansko hočemo, brez zamere.

  14.   nevenka — 30.06.2010 @ 13:20 nevenka

    Drugače pa Andee, če bi hotel popisati na matematičen način profit, bi najbolj čisto, kar je možno definiral krajo, ki izvira iz določenih pravic.
    Seveda ne bi smel popisati enega izdelka, ampak bi model moral vsebovati vse izdelke. Tudi ne en sam trg, vse trge. Globalna formula bi dala odgovor.
    Zato jaz nisem navdušena nad kapitalizmom, čeprav mi omogoča, da ker sem spretnejša, živim v ugodnem okolju, dovolj izobražena, živim bolje od 75% ljudi na svetu.

    No, nisem prepričana, da me boš razumel.
    Kak liberalni navdušenec bi mi takoj glavo odšraufal in popljuval s komunajzerko.
    Priznati pa sem pripravljena le kanček idealizma.

  15.   andee — 30.06.2010 @ 13:23 andee

    @Kinky Tone:
    glej, predvsem se v trenutni družbi nenehno ponavljajo ene in iste fraze, ki prej onemogočajo kot omogočajo, da bi prišli kamorkoli naprej. Ena do njih je žal tudi zgodba o tem, kako se je z družbenim, skupnim kapitalom reševalo velike kapitaliste. Morda. Nisem dovolj pameten in nimam dovolj primernih podatkov, da bi sodil o tem. Vsekakor pa sem sit ponavljanja te in še nekaterih drugih podobnih, večinoma na nekakšen populističen marksizem spominjajočih fraz, nastalih v času začetkov krize. V redu, morda to drži. A kaj nam to pove in kam naprej. Predvsem, ali je to sploh res, ali to podpirajo dejanski podatki, in če je to res (recimo, da to še verjamem), zakaj je prišlo do tega, in če razlogi niso upravičeni, kaj nam to pove in kako to spremeniti (če pa so upravičeni, iz tega tudi končno potegniti neke sklepe o delovanju družbenih in ekonomskih mehanizmov). Ali pa utopiti nemoč v kozarcu vina ali kar v kakšni reki, če ni možno nič spremeniti. Vse to je bistveno bolje kot ponavljati ene in iste nikamor vodeče fraze, in storiti ničesar…

  16.   andee — 30.06.2010 @ 13:36 andee

    @Nevenka:
    morda te res sicer ne razumem, ampak nekaj mi je pa tokom študija na EF (vizavi preteklega na FDV) postalo jasno: ekonomski modeli in razmišljanja so sposobni vljučiti bistveno več, kot pa to slika naša predstava o ‘profitu pred ljudmi’. Veliko izjemno dobrih, matematično podkovanih ekonomistov NI zagovornikov liberalnega kapitalizma, in nekateri to tudi dokazujejo z ekonomskimi modeli. Eden takšnih je gotovo nam dobro znani Joseph Stiglitz, še ena, ki jo sam pogosto omenjam, je Elinor Ostrom. Pa še veliko jih je.

    Zato nezaupanje v ekonomsko in matematično modeliranje ni prav zelo na mestu, ker nenazadnje modeli vedno odražajo neko teorijo zadaj, in od slednje je odvisno, o čem bodo govorili modeli.

    Samo če pa nekdo ni pripravljen razumeti delovanja teh modelov, teorije zadaj, in postopka, na kakšen način so ti modeli zgrajeni, mu je seveda pot v razumevanje delovanja ekonomije kot enega temeljev sistema, v katerem živimo, žal zaprta. In zato govorim, da so potem pogosto njegove (npr. Žižkove) misli ljudem, ki poznajo te modele, preprosto smešne in izjemno banalne, manipulativne. Morda se gredo svetovljane in jih sprejemajo, morda tudi to ne. Vsekakor pa je to velika škoda, ker oboji, tako ekonomisti kot filozofi pač poskušamo razložiti svet okoli nas, nenazadnje torej iste pojave.

  17.   nevenka — 30.06.2010 @ 13:38 nevenka

    In izrazito sem poudarila, da ne zagovarjam uravnilovke, izrazito sem poudarila, da je bistveno merjenje učinkovitosti. Na tak način bi se po svetu vzpostavila taka produkcija dobrin, ki bi bila najboljša možna glede na lokacijo.

  18.   andee — 30.06.2010 @ 13:40 andee

    @NoMercy:
    tudi jaz bi bil morda (!) za komunizem, če bi ga kdo znal res temeljito in brez populističnih manipulacij predstaviti, kot družbeni sistem torej, z vsemi njegovimi značilnostmi in morebitnimi sistemskimi prednostmi glede na sedanji sistem.
    Če pa gre seveda zgolj za to o čemer ti tule pišeš, jah, pa hvala lepa…

  19.   nevenka — 30.06.2010 @ 13:44 nevenka

    Osebno zelo zagovarjam matematične modele. In predvsem zaradi tega trdim, da ljudje pojma nimajo kaj je v resnici profit. Profit je miljonkrat olupljena čebulica, niti slučajno njegova zadnja manifestacija, ki roma v nek žep.

    Sicer s ekonomskimi teorijami namerno ne ukvarjam več, ker me bolj zanimajo druge reči, ukvarjam se s praktičnimi zadevami, ki so pač moj poklic. Je pa nemogoče, da me ne bi zanimalo kam plovemo. Zanima me kakšna miselnost bo zmagala kot višja, boljša in bolj moralna? Upam, da ne kaj nasprotnega.

  20.   andee — 30.06.2010 @ 13:45 andee

    @Nevenka:
    če prav razumem, hočeš povedati, da ni možno dodajati vrednost, ustvarjanje nove vrednosti, ne da bi vzeli nekje drugje oz. nekomu drugemu?

  21.   nevenka — 30.06.2010 @ 13:47 nevenka

    Nova vrednost ni profit.

  22.   andee — 30.06.2010 @ 13:52 andee

    Se opravičujem, ker sprašujem naprej, ampak kaj pa potem definiraš kot profit?

  23.   nevenka — 30.06.2010 @ 13:59 nevenka

    Jaz sem dodala vrednost zemlji in pridelala 500 fižolčkov. Sedaj grem pa z njimi na trg.
    Teh mojih 500 fižolčkov je zahtevalo točno določen napor, več znanja, manj časa, ali pa več časa in manj znanja. Glede na napor, bi to lahko zamenjala na trgu za enak napor in dobila tridest krompirjev. Če bi bilo pošteno. A, ker je krompirja malo, bom dobila za 500 fižolčkov le 10 krompirjev. Tako pač deluja ponudba in povpraševanje,
    do točke ravnotežja, torej dokler ima nekdo prednost
    in lahko menja za stvari, ki so v resnici vrednejše.
    Vidiš, da to že zamegljuje
    dodano vrednost in ovrednoti še prednost?
    Ta prednost je tista, ki vedno nekomu jemlje.
    V tej smeri razmišljam.

  24.   nevenka — 30.06.2010 @ 14:00 nevenka

    Zame je profit ovrednotenje tržne prednosti.

  25.   nevenka — 30.06.2010 @ 14:03 nevenka

    Pa to tudi ni tako enostavno. Ker bo marsikdo rekel, da je treba tržno prednost ustvariti in je v to tudi vloženo dela.
    To je včasih res in včasih ne. Nafto je ustvarila narava, kajneda.

  26.   nevenka — 30.06.2010 @ 14:10 nevenka

    Te prednosti so kot genski zapis, selijo se s kapitalom.

    Oprosti, ker tako kapljam,
    ampak še nekaj zelo delam vmes. Ponavadi delam več stvari hkrati, pa je včasih kaj tudi preveč.

  27.   andee — 30.06.2010 @ 14:15 andee

    @Nevenka:
    hvala za tole. Nasvet liberalnega ekonomista bi seveda bil: prični pridelovati krompir. In tudi ravnotežje se bo ustvarilo, ko bo krompir pričelo pridelovati več ljudi (se namreč bolj ’splača’, če lahko z manj napora dobiš več zaslužka). S tem bodo tudi cene krompirja padle, ker ga ne bo več malo. Situacija, o kateri govoriš ti, pa seveda ni ravnotežna, zato bi po klasični ekonomski teoriji vodila v nestabilnost in iskanje novega, zgoraj navedenega ravnotežja.

    Vendar pa prednosti nekoga obstajajo tudi po ustvarjanju ravnotežne situacije. Lahko ima nekdo več energije za delo, ali boljšo tehnologijo. Čeprav pa (v skladu s klasično teorijo) ravnotežni mehanizmi poskrbijo, da se tudi to primerno ovrednoti.

  28.   andee — 30.06.2010 @ 14:28 andee

    Se opravičujem, zdaj moram teči naprej. Bom skušal odgovoriti naprej, če bo seveda še kaj, zvečer.

  29.   nevenka — 30.06.2010 @ 14:59 nevenka

    Ja, kje si pa še videl, da kakšna ravnotežna situacija traja :-)
    Človek bi prej mislil, da je ravnotežje izhodišče, ki se ves čas ruši. Meni ni noben problem, problem postaviti na glavo:-)

    No, če se vrnem k profitu,
    pa mislim, da je zelo povezan z daljno zgodovino nastanka kapitala, kapital sam po sebi pa vleče prednosti ves čas s seboj.
    Lahko jih izkoristiš ali pa zapraviš.
    lp

  30.   nevenka — 30.06.2010 @ 15:09 nevenka

    Aja, seveda bi bil nasvet liberalnega ekonomista, naj začnem pridelovati krompir, a ta odločitev ne bi rešila umirajočih v Afriki.
    Če bi hoteli imeti bolj enakomerno razvit svet, bi se prednosti, ki jih nekdo lahko doseže po posameznih trgih zelo zmanjšale.
    In to je bistvo kapitalizma, ki je grdo.
    Hoče, goji, povzroča nerazvitost. Čeprav pačasi na vedno bolj razvitem nivoju, ravno toliko, da se liberalci lahko repenčijo kako je vse oh in sploh.
    Nekdo končno dobi žlico riža, nekdo se pa turistično vozi po vesolju.
    Uravnilovka ni dobra, skrajno razslojevanje, ki ga povzroča kapitalizem pa tudi ne.
    Zato sploh vprašanje kakšen naj bi bil boljši sistem.

  31.   andee — 30.06.2010 @ 19:13 andee

    @Nevenka:
    najprej bi samo rekel, da imam malo slabo vest, morda sem bil nekoliko preveč direktno (neo)klasično ekonomski v prejšnjih dveh replikah. Na tak način bi ti pač verjetno odgovoril vsak v mikroekonomiji kolikor toliko podkovan ekonomist.

    Ne vem sicer, če je bistvo kapitalizma res grdo (pravzaprav se s tem ne strinjam, kot se verjetno ugane iz doslej napisanega), je pa gotovo res, da zadeve niso enostavne. Tudi do (ali iz) ravnotežij ne pride tako enostavno, kot si to predstavljajo zgoraj omenjeni ekonomisti, in tudi razslojevanje je velik problem. Prav zato je iskanje boljšega sistema (ali dolgoročnih sprememb v sistemu) več kot na mestu.

    Upam pa, da se ta debata še razvije naprej – če že ne ob tem, pa ob kakšnem drugem zapisu.

  32.   nevenka — 30.06.2010 @ 20:13 nevenka

    Ja, saj jaz vem kaj mi ljudje pogosto odgovarjajo, tudi vem zakaj in koliko so se pripravljeni v nekatere stvari razumsko poglobiti.

    Kako naivno so se nekateri zagnali v čudoviti kapitalizem z malim podjetništvom in potem bliskovito skrahirali, ko so se soočili s konkurenco in davčnimi bremeni.
    Kako prefrigano so se prikoritniki zakadili v družbeno lastnino in se potajkunili.
    Zdravih kapitalistov je pri nas čisto malo in mi se naj bi šli kapitalizem?
    Ahhh. Malo prednosti znamo izkoristiti, če pogledam skozi oči kapitalizma. Zato capljamo.

    V zadnjih dva tisoč letih se človek kljub nekaterim “revolucijam” ni bistveno spremenil, a dva tisoč let za človeka je dolga doba in še vedno je samo nekaterim ljudem res dobro. Da smo ljudje različni je naravno, da je človek nastal, tudi. Da se razvija tudi. Skupaj z njim tudi družba. Žal, vsaj zame, se to dogaja prepočasi.
    Ozaveščenost in odgovornost do drugih živih bitij ne bi smela biti problem.
    Dobrin na svetu je dovolj, da bi ljudje v vseh okljih lahko bili produktivni vsaj toliko, da bi živeli človeka vredno življenje. Mislim, da noben sistem, človeka ne bi smel potisniti nižje.

    Ravno zadnje čase razmišljam, kako zelo arogantni do ostalih državljanov so zdravniki in njihov sindikat. Vedejo se kot, da je “država” neka XY tvorba in ne ljudje. Kot da ne sodijo v okvir nekega narodnega gospodarstva, ki ima omejeno imetje. Ker se vsi bojimo za zdravje, hočejo na vsak način večjo prednost. Ne borijo se za realno vrednost dela, ki ga pravzaprav določa kupna moč Slovencev.
    Ne Švicarjev. Zdravniki imajo uravnilovko v glavi, vsi hočejo večje plače, ne samo boljši in bolj pridni. In stašno se upirajo ideji, da bi kdo nadziral njihovo učinkovitost. Tudi naši sodniki so taki, pa so “zadolženi za poštenje in pravičnost”.

    Dokler je kapitalizem sestavljen iz podsistemov, ki delujejo v okviru podtrgov, ni pričakovati, da bi bilo normalno, da imajo naši zdravniki švicarska plače, delavci pa albanske.
    Zato sem na začetku govorila o pravilnih razmerjih ovrednotenja dela dela.
    Če bi se to doseglo na svetovnem nivoju, in z malce solidarnosti (to bi me spet kak liberalec po nosu) bi lahko izkoreninili skrajno revščino.
    Sicer obstajajo ljudje, ki so strašno proti temu, da bi manj ljudi umiralo od lakote, in jih skrbi prenaseljenost.
    Ne vem zakaj, boljši standard ljudi je še vedno znižal nacionalne prirastke.

    Na družbo je najbrž potrebno gledati interdisciplinarno. Družba je živa tvorba.
    Znanost napreduje, sodobne vede posegajo v nepredstavljivo.
    In zato imam zaupanje v to, da bo družba postala bolj človeku prijazna. Mislim, da je to nujnost.

  33.   andee — 30.06.2010 @ 23:14 andee

    @Nevenka:
    hvala za ta zapis. Sicer sem bolj ‘podsistemski človek’, ampak razumem, kaj misliš, ko govoriš o zdravniških in delavskih plačah, sam bi temu rekel klani, klike in lobiji. In ni hujšega od tega, se strinjam, če sem to prav razumel.

    Vendar sem sam optimist. Mislim, da kljub vsem pritoževanjem še nismo živeli v tako bogati in tudi solidarni družbi, polni možnosti. Verjetno sem marsikomu izvabil prizanesljiv nasmeh, ampak ja, res verjamem, da se družba razvija kar v pravo smer, čeprav je to seveda vedno (upravičeno) predmet debate. Ekonomist Tyler Cowen v zvezi s tem govori o kulturnih pesimistih (pri nas jih je recimo polno, prepoznate jih po tem, da so prepričani, da gre ta svet v vedno večjo dekadenco in propad, praviloma pa že po tem, da so nenehno nezadovoljni z nečim, karkoli že to je) in kulturnih optimistih. Tako sam pokaže, da kljub vsem kritikam in nezadovoljstvu vsaj v ZDA še nikoli pred tem (piše se leto 1998) ni bilo toliko blaginje, toliko možnosti, toliko različnih kulturnih projektov. In s tem bi se, gledano tudi globalno kar zelo strinjal. Seveda pa problemov še vedno mrgoli, toda hkrati je predvsem izjemno ojačana naša senzibilnost za te probleme. Tako nas že nek tornado v ZDA, orkanski val kje v Pacifiku ali potres na Haitiju spravi v predapokaliptična razmišljanja. Pojavi, kot so ti, pa se seveda dogajajo že tisočletja, le da pred sto leti zanje ni nihče vedel, ker je tudi komajda kdo vedel, kje je sploh Haiti… Medijsko prenapihnjena družba ustvarja tudi občutek, da je vseh grozot in krivic toliko, kot še nikoli, sam mislim, da jih tako malo še nikoli ni bilo. V današnjem času rešujemo krizo tako, da sprejemamo ukrepe, v 16. ali 17. stoletju so finančno krizo kratko malo ‘rešili’ tako, da so pobili kraljevo družino ali vsaj njene finančnike. Sam vseeno glasujem za prvo možnost, sem pač konformist :)

    Zato ja, gotovo je pravilno in zelo zelo koristno razmišljati (in reševati) o problemih, kot so premajhne plače ali podcenjena vrednost dela, ampak mislim, da je družba človeku že kar prijazna, vedno bolj, sami pa jo lahko seveda še ‘oprijaznimo’. Kako? Dol z Gordano Živčec Kalan naprimer… :) ) (brez šale, da bo jasno)

    Se pa strinjam z večino sicer zapisanega v repliki.

  34.   Simona Rebolj — 1.07.2010 @ 16:16 Simona Rebolj

    Nekaj pripomb v sklopu zastavljenih izhodišč in komentarjev …

    Žižek po mojem mnenju zagovarja Stalina toliko, kot si ti, andee, zagovarjal Hitlerja v enem zapisu. Izpostavil si nekaj izhodišč, ki so znotraj same filozofije, ki so se spridile v ideološkem maršu, vredne razmisleka, in si takoj fasal komentar, ki ti je naprej metal, da si verjetno bolan, saj naj bi bilo jasno, za kaj je pri Hitlerju šlo, kar je seveda daleč od resnice in večina populistično zlorabljanih tez, za kaj naj bi šlo in da naj bi se zaradi tega vse skupaj zalomilo v morilski marš, ne drži, saj se izpostavlja samo končne posledice, kar ne odpira slike v pomembne prelomnice pri razvoju negativnega izplena.

    Problem Žižka je, da se suka med precej radikalnim populizmom, ki daje prosto pot populističnim pavšalnim povzetkom njegovih miselnih konstrukcij, za nameček pa marsikdaj tudi sam stresa pavšalne kozle, ampak, zanimivo, teh ponavadi nihče sploh posebej ne komentira, če se zgodijo, torej sploh ne opazi. Zelo podobno se je dogajalo tudi rokovalki s populizmom Ayn Rand na primer. Polno totalno zgrešenih pavšalnih ocen njenih teorij, pripisovanje nekih domnevnih paradoksov v njenem delovanju, ki niso obstajali, na drugi strani pa popolna ignoranca ali celo sprejemanje do nekaterih njenih tez, ki so bile evidentno zgrešene. Zato ni čudno, da se tej popularni ruski prebežnici v deželo sanj, ki je z veseljem postala Američanka, zdaj dogaja nekaj spet navidez paradoksalnega. Vsi bi pričakovali, da bo pod avtorstvom te popularne zagovornice kapitalizma oziroma svobodnega trga posnet megavisok proračunski film Atlas Shrugged, ki bo že v konceptu obetal milijone profita, planiralo se je Pitta in Jolie v glavnih vlogah, ker naj bi tudi kot metafora relanosti predstavljala simbol njene filozofije, vključno s pojmom dobrodelnosti kot aktom osebne želje, presoje in posledične vrednote, namesto v sistem vkomponirane nujnosti. Heh. Pa je po večletnem kramljanju in pogajanju vse padlo v vodo, tako močno, da bo film po njenem delu bizarno nizkoproračunski, celo neodvisen in brez ene hollywoodske zvezde. Zdaj se krešejo vprašanja, ali je sploh mogoče s tako neekskluzivno produkcijo posnet film, glede na predviden zalogaj. Zame je to čisti dokaz, ki se odvija izven mentalne kontrole površnih in premalo umnih za razumevanje prave narave stvari dogajanja, da filozofija Ayn Rand v svoji biti ni imela zveze s kapitalistično mentaliteto vzpostavljanja konkurence, kakor jo poznamo danes in vzporejamo s segmenti takoimenovanega neoliberalizma, ampak ravno obratno. Njena filozofija je predvidevala kapitalizem v svoji najčistejši moralni obliki, največji kiks ša je tičal v predvidevanju premnogo večje moči, volje in sposobnosti takoimenovanih inteligentnih, ustvarjalnih, visoko moralnih in celo herojskih ljudi, ki lahko le na svobodnem teritoriju ustvarijo družbo visokih vrednot, ker jih pri tem ne bo ovirala mafija – država s svojimi bednimi ne-umnimi skorumpiranimi osebnostmi, ki jim absolutna zaščita, varnost države daje možnost, da rovarijo brez realne vrednosti rezultatov svojega potenciala. Kakšna pomota! Škoda, ker je že umrla. Videla bi, koliko je z razvijanjem mentalitete prostega trga na primer danes vredno njeno delo (za katerega je seveda osebno stavila, da bi po moralnem vrednotnem zakonu moral kotirat absolutno visoko …). Denar je podrazumevala kot blagovni indikator za vrednost kakovosti produkta, ki se v svoji pravi naravi stvari po najvišjih moralnih zakonih vzpostavi na konkurenčnem trgu, brez pritiska države, ki nudi zaščito za upravljanje osebam, ki niso zaslužni in ne dosegajo ustreznega nivoja, da bi znali vodit ljudi v pravo smer. Njeno napačno predvidevanje je bilo, da le na teritoriju svobode prevzamejo vajeti močni, pametni, herojski, visoko moralni posamezniki s prepričljivostjo in zgledom. Debakl.

    Zelo prav je imela, da je narava mentaliteta podlaga za vse. Da brez prave mentalitetne podlage, ki je vkomponirana v družbo noben ekonomski sistem ne more delovat v želeno smer, ker pomanjkljivo ne predvideva pomembnih psiholoških in socialnih dejavnikov. Zato lahko razpravljamo o razlikah, kako se suka na primer ideja komunizma ali kapitalizma različno po državah. Ne samo zaradi velikosti ali majhnosti države, ampak tudi zaradi kulturnih procesov in s tem povezane mentalitete. Zato je Ayn Rand, spet pravilno, navidez paradoksalno kot poslanka kapitalizma kot osrednji motiv, najbolj vzporedno operirala s pridigami na terenu kulture!!! Tudi v smislu umetnosti itd.

    Zato se mi zdi omenjanje ekonomistov, ki se bojda zaradi poznavanja ekonomskih sistemov in vzvodov posmehujejo tem in onim teorijam enako smešno, kot bi bilo smešno obratno. Da se filozof posmehuje ekonomistom s svojim operiranjem z ekonomskimi sistemi. Čemu se posmehovat? Treba se je povezovat. Filozofija s tega spekta namreč nikoli ne more bit napačna po defoltu, lahko samo ocenjujemo njeno kakovost na poslagi želenih in predvidenih rezultatov. In na tem mestu se vključi tudi pojem ekonomskih rešitev v razpravo. Ekonomija je vzvod za reševanje sistemskega delovanje, ne more bit pa podlaga!!! Poslaga je vedno najprej misel, ideja, zastavitev želenega cilja. Na to se vključi ekonomija, antropologija, sociologija, psihologija itd. in s tem povezane meje verjetnosti za vzpostavitev poti določenemu cilju naproti.

    Strinjam se z Nevenko, da komunizma v svoji pravi naravi stvari sploh ni bilo in ja, andee, naj se sliši še tako nenavadno na prvo žogo, povsod se je pod diktaturo in ideološkim popreproščanjem spridil. To ni izgovor, čeprav se strinjam s tabo, da je ugotovitev velikokrat zlobaljana za izgovor blesavim popreproščenim zagovorom določenih ideologij v prid. Pri nas na primer je bila gotovo ena najbolj zavednih komunistk na primer Angela Vode, kar je pomenilo, da je morala iz KP izstopit in se kvečjemu spustit v vojno z ideologi, ki soakcijo sprevrgli v diktaturo. Zelo pomembno, andee, je tvoje opozorilo (kot nekaj neverjetnega), ali naj bi bila pri umevanju stvari torej večina navadnih butcev, ki so si povsod narobe razlagali določeno idejo, na primer komunizem. Ja, andee, točno tako!!!! Večina so navadno butci, ki se ne ukvarjajo s temi zadevami dnevno. Pač večina nikoli niso kvalitetni in natančni filozofi. Verjetno v okviru nacizma lažje razumeš, da je ocena večine Nemcev tistega obdobja v butastosti. Zakaj neki se zdi to dejstvo tako nenavadno? Od kod butastost izvira? Od nadpovprečne volje po bližnjicah in osebni neodgovornosti za posledice določene mentalitete, torej v želji po pripadnosti, skritju v množici in posledičnem sledenju, v poanti ovc. To ni nič drugače kot poanta popularnih eksperimentov, ki se ne vežejo navidezno na ideologijo, kako večina udeležencev eksperimenta v vlogah zapora podivja ali še boljši eksperment … kako so učiteljice kot del eksperimenta po navodilih pripravljene z elektrošoki učence stresat do smrti!!!! Brez razmisleka in brez občutka lastne odgovornosti za odločanje, kaj boš naredil, kaj ne in kaj boš mislil o čem!!!!

    Kaj je problem ideologij? Predvsem to, da se postavijo na čelo vodje, ki morajo vzpostavit diktaturo, da bi za časa življenja uživali rezultate. Preskočijo dolgotrajne korake in stopnje, da bi se uveljavila domnevno pozitivna ideja v svoji najboljši obliki, ker sicer cilja pač ne bi doživeli sami. Oseben apetit na položaju sproži sprevrženo obliko morebiti pozitivne, obče koristne demokratične ideologije. Ideologija s svojimi verskimi vodji zato nikoli ne more uspet. Mentalitetne in kulturne spremembe zahtevajo absolutno več časa po defoltu. Vpeljava določenega ekonomskega sistema je zato velikokrat največja možna potuha, ker predvideva rešitev situacije zaradi nekaj mehanskio sistemskih potez, naloga ekonomistov pa pač ni nujnost, da razumejo še vse možne druge vplive na posledice same izvedbe. Zato se jaz na mestu ekonomistov ne bi tako posmehovala teoretikom te ali one sorte. Ker preprosto tudi oni v zgodovini niso dokazali še nič posebej ponosa vrednega. In tudi niso mogli, saj se še niso dovolj intenzivno uspeli izogibat problemu fahidiotizma, o čemer sva že nekaj rekla.

    Iz vrst ideologij so vedno uporabni lahko samo določeni segmenti, čim se kakršna koli ideologija izvršuje na način režima, pridemo na isto, idološke razlike postanejo irelevantne zato, ker se na vodstvenih položajih ideoloških vodij vplete človeški faktor. Na vrhovne pozicije namreč ne pridejo najbolj zlahka najbolj pametni in sposobni, ampak najbolj, drzni, predrzni, objestni in tisti z visoko stopnjo volje do tveganja, s poudarjenim sindromom narcisoidnosti. Takšni ljudje pa hkrati previdevajo hitre rezultate svojemu egu v prid … da bim čim prej uživali v svojih sadovih. Četudi na začetku poti, po potrebi, tak človek deluje kot priden moralen človekoljuben suženj, je to samo ena izmed mask, kot sredstvo na poti do cilja. Podobno funkcionirajo najbolj ambiciozni kapitalisti. Če odštejemo faktor dedovanja … mali pridni delavec ustanovi podjetje, njegove predrznosti in objestnosti na poti so očem na prvi pogled skrite, potem zgradi imperij in v trenutku ko dobi v roke dovolj za občutek nadmoči in oblasti, postane izkoriščevalski pohlepni tiran, ki nima nikoli dovolj, ker seveda pojma nima, kaj sploh je tisto, kar človeka izpolnjuje, saj se s tem nikoli ukvarjal ni. Postane nekdo, ki mu prodati pomeni več od namena kakovostnega pridonosa družbi. Tukaj nastopi funkcija piarja, ki vedno želi in predvideva večino butcev, ki se jih mora zintrigirat, da kupijo. Skratka, ni vprašanje krompirja ali fižolčkov!!! Mnogo pomembnejše je vprašanje ali posamezniki vedo, kaj sploh je krompir. Ali ga sploh potrebujejo??? Kdo jim je povedal, da bi bilo dobro, da gojijo krompir, ker je na trgu redkejši, a naj bi ga potrebovali??? Kdo je povedal ljudem, da je hamburger dober??? Zakaj ne pomaga in prodaja ne upade drastično, čeprav smo dovolj že obveščani, zakaj ni dober. Ja, ja, saj vemo zakaj, ampak kaj to pove!!! Da se lahko mirno posmehujem ekonomistom, ki stavijo na rešitev napredka v konkurenčnosti na trgu, ki bojda z uravnotežanjem izpostavlja človeku prave oziroma koristne produkte na površje. Jah, kateremu človeku pa??? Butcu ali pametnemu??? V čem je pa razlika??? V sposobnosti vizije o kakovosti življenja in sposobnosti predvidevanja posledic za nekaj!!!

    Trg nikoli ne more uravnavat nivoja osveščenosti, inteligence in razgledanosti, ker v interesu večine butcev ni volje po učenju in trudi po kakovostnejših užitkih. Za to mora skrbet država, ker manjšina proti večini nikoli ni dovolj močna, da bi zmagala na terenu prostega “boja” in konkurence (ključna zmota Ayn Rand). Nadpovprečno inteligentni, osveščeni in razgledani pa so vedno v manjšini, zelo podobno kot perverznjaki. Večina jih najraje fuka v dveh položajih, ker je tako najlažje in se jim ne ljubi psihološko poglabljat v vzvode drugovrstnih možnih doživljajev spolnih praks. Ker višjega užitka sploh ne spoznajo, ne občutijo, da obstaja. Perverznjaki pa hočejo več, nekaj bolj kompleksnega itd. Tudi intelektualci v pravem pomenu besede so perverznjaki, manjšina. Hočejo več. Ne mučijo se s težavnejšimi sporočili,d a bi slabše živeli, kot si predstavlja večina preprostega butastega ljudstva, ampak obratno. Da bi uživali v sporočilih življenja bolj, na več ravneh, nivojih in po kapaciteti. Tem ljudem postane užitek na stopnji sveto preproste burke, kjer afne gunca klovn s prežvečenimi prvožogaškimi vici, muka, ker je dolgočasno, preživeto, premalo kakovostno. Skratka, v špas teatru se redki dolgočasijo, zehajo, umirajo od dolgcajta, podobno kot ob bednem fuku, ki res ne obeta katarze. Ampak večina se pa krohota in tolče po kolenih. Taista večina bo na trgu kupila in podprla marsikaj, z veseljem tudi strup, saj ne bo vedela, da je zastrupljena in taista večina bo zlahka salutirala pod prenekatero diktaturo, kjer nek ambiciozni debil sesuva tri preproste stavke v imenu neke domnevne ideologije.

    Konkurenca na prostem trgu je dobra. Ven pride verjetno okrog 10% dobri produktov in osebnosti in okrog 90% sranja. Podlaga je v mentaliteti in kulturi naroda. Vzvodi države za regulacijo izpostavljanja pomembnih vrednot mora bit, če hočemo napredovat, saj je jasno, da je večina vedno butasta. Noben sistem v imenu demokracije pa nikoli ne bo uspel, dokler se ne ukine pravica do dedovanja, dokler so odvetniki na trgu, dokler se ne postavi omejitev zgornje meje bogatenja posameznika in absolutno sistemsko prepove revščina, torej uvede absolutna pravica do osnovnih potreb za najnižjo stopnjo kakovosti preživetja. Najnižja stopnja pa nikakor ne more pomenit zgolj preživetja, ampak kakovostnega preživetja. Kakršna koli debata o razvitem svetu in pravi poti je totalen nesmisel, še posebej danes, ko smo že vedno v sužnjelastniški interpretaciji določene dober. Kapitalizem je itak od nekdaj. To ni sistem. To je nujnost. S pretokom denarja pojasnjujemo vrednote družbe in vrednotenje česar koli že. Ekonomisti zgodovinsko zame zanekrat niso naredili še nobenega omembe vrednega koraka, ker se ne lotijo niti omenjenega bistva v zvezi z omejitvami bogatenja na primer. Kar koli se bodo spomnili v bodočnosti brez omejitve bogatenja, prepovedi revščine in prepovedi odvetnikov na trgu je “blowing in the wind”.

  35.   andee — 1.07.2010 @ 17:28 andee

    @Simona:
    hvala za poglobitev v zapis. Najprej, da je Žižkovo zagovarjanje Stalina enako mojemu poskusu sprave s Hitlerjem se seveda ne strinjam. Žižek je večkrat (zlasti ob začetku krize, kot nekakšen kolovodja) več kot očitno izpostavil potrebo po obuditvi komunizma, leninizma in stalinizma in ob sklepu svoje londonske konference, posvečene obuditvi teh idej, pozdravljal s stisnjeno pestjo in želel peti internacionalo… Tvoje besede in komparacijo bi torej lahko (!) bral, kot da hočeš reči, da sam zagovarjam povratek k nacizmu in pozdravljam z ‘Sieg Heil’ (in neizbežno iztegnjeno desnico). Res mislim, da to nima nobene osnove v realnosti mojih zapisov tule…

    Se mi zdi zelo koristno premišljati komunizem in njegove različne oblike, ampak z nujno mero distance, ki pa je Žižek pogosto ni zmožen, najbrž od tod tudi del njegove priljubljenosti in od tod mase vsaj delno zmanipuliranih ljudi na njegovih predavanjih, željnih spektakla in Žižkovih miselnih provokacij. Ampak eno je resno misliti nek koncept, drugo je pa provociranje z njim, da bi te čimveč ljudi opazilo. Jah, v slednjem pa priznam da je Žižek dober. Čeprav pa priznam, da so tudi med njegovimi mislimi zelo dobre, resne, analitske ugotovitve, samo mislim, da jim žal tudi sam ne da pomena, ki bi si ga zaslužile. Ga pač preveč vleče fenomen njegove rasputinske slave…

    Toliko, najprej o Žižku in podobnosti z mojimi zapisi.

    Zakaj se lahko ekonomisti posmehujejo filozofom in slednji prvim ne, pa se? Ker prvi berejo druge in jih razumejo, tudi na mojem doktorskem študiju smo imeli že v prvem letniku predmet Filozofija ekonomskih in poslovnih ved (ki je bila pravzaprav filozofija znanosti). Ali imajo na filozofiji predmet Višja matematika, Linearna algebra, Diferencialne enačbe, Finančna matematika? Priznam, da ga številni ne rabijo, vendar potem pač izpadejo smešni, ko analizirajo kak ekonomski pojav v sistemu, v katerem živimo… Zato napadejo nekoga, ki z ekonomskega vidika kritizira subvencije za kulturo, in mu v odgovor vedo povedati le, da je amerikanofil, neoliberalec, neoimperialist, poveličevalec svete ekonomije. Skratka oblatijo ga, kolikor in kjer le morejo, da bi v strahu prikrili, da mu odgovora pač ne znajo dati. Ko mački stopiš na rep, zacvili.

    Zato se posmehujem tudi sam, posmehujem abotnim razmišljanjem večine naših levičarskih teoretikov in kritikov kapitalizma, ki ponavadi že v prvem odstavku svojih spisov zagrešijo takšne ekonomske nesmisle, da se človek dobesedno vpraša, če so sploh naredili srednjo šolo. In govorijo o eksternalijah kot neposrednih ekonomskih učinkih, o solidarnosti, ki da je boljša za družbeno delovanje kot konkurenčnost, o dobri državi, ki da bolje porazdeli ekonomske dobrine in podobno. Prvo je seveda neumnost, zaradi katere na ekonomiji niti prvega letnika ne moreš opraviti. Drugi dve sta nedokazani trditvi, ki pa sta vedno priročni pri preglaševanju nasprotnika. In če kdo hoče na to podati ekonomski, na ekonomskih modelih temelječ argument, je nazadnjak, desničar in neoliberalec. Ampak, dobro o tem smo že veliko povedali tule.

    Se strinjam, da ekonomija ni podstat družbe, kot bi nas radi prepričali marksisti, je le eden njenih podsistemov. Vendar je za razliko od socializma, kjer je bila v središču politika, država, in ekonomska sfera ni mogla prosto dihati, v sodobni družbi ekonomija močno pridobila na pomenu, in morda prav zaradi te razlike od prejšnjega sistema pridobila skoraj nekak posvečen status. Vsekakor je pravilno, da če že na vse lahko gledamo kot na umetnost, na politiko, na znanost, da smo zmožni na vsak družbeni pojav pogledati tudi (!) skozi oči ekonomije. Dejansko nam lahko ta pogled veliko pove. Kaj pa je na začetku, misel ali kaj drugega, pa ne bi razpravljal. Ali je sploh karkoli v začetku? Ali nam je začetek in konec nečesa sploh misljiv? Ali lahko na tak način mislimo npr. neskončnost vesolja ali že lastno smrt? Zato ne bi dajal prednosti prav ničemur, tudi miselni, mišljenski, filozofski sferi ne.

    Praviš: ‘Strinjam se z Nevenko, da komunizma v svoji pravi naravi stvari sploh ni bilo in ja, andee, naj se sliši še tako nenavadno na prvo žogo, povsod se je pod diktaturo in ideološkim popreproščanjem spridil.’
    Glej, če preverjaš neko naravoslovno enačbo, pač ugotavljaš statistiko, v koliko primerih enačba da pričakovane (ali nepričakovane) rezultate. In če v izhodišče recimo dvajsetkrat postaviš komunizem in Marxa&Engelsa, in dvajsetkrat dobiš katastrofalen, od pričakovanj popolnoma različen rezultat, je najbrž nekaj narobe s pričakovanji… Zato govoriti, da je kljub številnim sistemom, ki so poskusili s komunizmom, in pravzaprav vsi dobili obupne rezultate, torej govoriti, da je z izhodiščnimi pričakovanji vse v redu, dejanje nekoga, ki noče sprejeti realnosti… Morda, celo verjetno, je v miselnosti komunističnih teoretikov marsikaj zanimivega, ampak verjeti to, kar bi me radi prepričali vedve z Nevenko, enostavno ne pije vode… Morda se da na teh osnovah zgraditi kak zanimiv (in pravičen, učinkovit, stabilen) sistem, ampak bo najprej potrebno jasno dati odgovor, kje je bila dosedaj napaka. Žal, odgovori, da je bila v ideološkem manipuliranju in zlorabi me ne prepričajo. Zakaj? Ker nimam nobenega (!) zagotovila, da do popolnoma enakega pojava in rezultata ne bo prišlo tudi pri naslednji vpeljavi tega sistema. In zato mi je kot racionalno mislečemu jasno bolj verjetna enačba, ki pravi, da ob začetni spremenljivki Marx&Engels vrže ven polomijo. Žal, tako pač je, vsi dosedanji poskusi, in dovolj jih je bilo, so dali bolj ali manj enak rezultat. Kar pa, kot rečeno, ne pomeni (prav nasprotno), da ne velja zgodbe zelo natančno premisliti, in morda je doslej res še nismo dovolj.

    Praviš: ‘Skratka, ni vprašanje krompirja ali fižolčkov!!! Mnogo pomembnejše je vprašanje ali posamezniki vedo, kaj sploh je krompir. Ali ga sploh potrebujejo??? Kdo jim je povedal, da bi bilo dobro, da gojijo krompir, ker je na trgu redkejši, a naj bi ga potrebovali??? Kdo je povedal ljudem, da je hamburger dober??? Zakaj ne pomaga in prodaja ne upade drastično, čeprav smo dovolj že obveščani, zakaj ni dober. Ja, ja, saj vemo zakaj, ampak kaj to pove!!! Da se lahko mirno posmehujem ekonomistom, ki stavijo na rešitev napredka v konkurenčnosti na trgu, ki bojda z uravnotežanjem izpostavlja človeku prave oziroma koristne produkte na površje. Jah, kateremu človeku pa??? Butcu ali pametnemu??? V čem je pa razlika??? V sposobnosti vizije o kakovosti življenja in sposobnosti predvidevanja posledic za nekaj!!!’

    Glej, ekonomija pravi samo to, da v primeru, kot ga je navedla Nevenka, ni vzpostavljeno ravnotežje, in da verjetno po naravi stvari zgodba ne bo dolgo trajala in se bo raje razvila v smer večje produkcije krompirja. Pod številnimi predpostavkami seveda (popolne informacije, racionalnost akterjev, zmožnost hitrega prilagajanja cen, ipd.), ki seveda niso vedno izpolnjene. Pravi tudi, da popolna konkurenca da boljše rezultate za posameznike in družbo kot katerakoli druga strukturna oblika (npr. monopol, duopol, monopolistična konkurenca), kar se da zelo hitro in jasno pokazati, in spada v osnove mikroekonomije. O tem, kaj so človeku pravi proizvodi, ta znanost ne govori prav veliko, to prepušča ljudem samim. Pogosto pa (vsaj tista, ki zase pravi, da je pozitivna, za razliko od normativne) ne mara, da nekdo drug določi, kaj je za koga ‘pravi’ proizvod. Je pa jasno, in tudi o tem na polju ekonomije ne more biti dvoma, da obstajajo dobrine, ki jih trg ne more zagotoviti v družbeno optimalni meri, in zato potrebuje nekoga, ki v to situacijo poseže z ukrepi.

    Še en tvoj odstavek: ‘Konkurenca na prostem trgu je dobra. Ven pride verjetno okrog 10% dobri produktov in osebnosti in okrog 90% sranja. Podlaga je v mentaliteti in kulturi naroda. Vzvodi države za regulacijo izpostavljanja pomembnih vrednot mora bit, če hočemo napredovat, saj je jasno, da je večina vedno butasta. Noben sistem v imenu demokracije pa nikoli ne bo uspel, dokler se ne ukine pravica do dedovanja, dokler so odvetniki na trgu, dokler se ne postavi omejitev zgornje meje bogatenja posameznika in absolutno sistemsko prepove revščina, torej uvede absolutna pravica do osnovnih potreb za najnižjo stopnjo kakovosti preživetja. Najnižja stopnja pa nikakor ne more pomenit zgolj preživetja, ampak kakovostnega preživetja. Kakršna koli debata o razvitem svetu in pravi poti je totalen nesmisel, še posebej danes, ko smo že vedno v sužnjelastniški interpretaciji določene dober. Kapitalizem je itak od nekdaj. To ni sistem. To je nujnost. S pretokom denarja pojasnjujemo vrednote družbe in vrednotenje česar koli že. Ekonomisti zgodovinsko zame zanekrat niso naredili še nobenega omembe vrednega koraka, ker se ne lotijo niti omenjenega bistva v zvezi z omejitvami bogatenja na primer.’

    Glede odvetnikov in dedovanja ne bi. Ne verjamem, da je dobro postaviti zgornjo mejo bogatenja, da to povzroča izgubo za družbo, bi se verjetno dalo hitro pokazati ekonomsko, se mi pa zdi s čisto etičnega vidika to sporno, ker verjamem, da bi to ukinilo veliko spodbud za najkreativnejše in najsposobnejše (ali recimo drugače, za tiste najbolj željne uspeha). Zato ameriški kulturni ekonomist Cowen, ki ga rad citiram, pravi, da je razlika med Ameriko in Evropo, prav v tem, da Američani svojim bogatašem pravijo: ‘Super, dobro delate. Radi bi, da bi bili še bogatejši.’. Evropejci pa jih gledamo kot nekakšne tatove družbe in jih želimo obdavčiti in predvsem pobrati čimveč očitno nakradenega premoženja. Zgovorna razlika, ki se hitro prenese tudi v družbene in ekonomske kazalce. Zato imam rad slovenske bogataše in iz izkušnje lahko povem (ponovim), da so to v veliki meri povsem zdravi, normalni in socialno čisto normalno čuteči ljudje. Seveda so tudi tu izjeme.

    Da bi pa ukinili revščino: odlično, samo kako? Na tak način, da ohranimo vse ali vsaj večino tistega, kar imamo, prosim. In na tak način, da ohranimo tudi spodbude za tiste (ki jih je veliko), ki želijo delati, ustvarjati in hej, zakaj pa ne, s tem tudi obogateti. Prav zato govorim, da so sodobne, vsaj zahodne družbe zaradi dolge tradicije boja proti revščini že relativno bogate in prijazne. Se pa strinjam, vsak ukrep, ki bi pripomogel k odpravi revščine, je dobrodošel, v kolikor je ekonomsko vzdržen.

  36.   Simona Rebolj — 2.07.2010 @ 16:41 Simona Rebolj

    @Andee:

    Ne bo mogoče zadovoljivo pokomentirat vse v pojasnilo, ker gre že za preveč širok in kompleksen nivo, za kakršnega je dopisovanje prepočasno in preomejeno.

    Seveda ne trdim, da si zagovarjal povratek k nacizmu, kakor se je transformiral v končnem ideološkem maršu, ampak tudi Žižek ne salutira izrojeni končni udejanjeni verziji komunizma, o Stalinu z aspekta kompleksnejše obravnave je pa že veliko polemiziral in ljudje, ki ne jemljejo v obzir vsega izpovedanega, ampak samo v populističnem slogu zgroženo godrnjajo ob omembi Stalina, ker so slišali, da je bil pač diktator, niso omembe vredno v svoji presoji, ker ne dosegajo pričakovane potrebne ravni za razpravo sploh. Žižek je namreč na to temo govoril že marsikaj, med drugim tudi to, da bi se morali ravno slovenski levičarji najbolj angažirat v razkrivanju, priznanju in spravi pri povojnih pobojih, ker bi le tako lahko dokazali, da sploh razumejo pravo naravo ideologije, ki naj bi ji v svojem vrednotnem okviru sledili in se je v preteklosti izrodila. Na primer. Zato tvoj stavek o Žižku, ki bojda nedvoumno poziva k obuditvi komunizma, leninizma in stalinizma ne pove vsebinsko o sami naravi stvari prav nič in lahko izpade le manipulativna trditev, ki predvideva, da bi moralo bit vsem jasno, kaj to pomeni. Enako, kot je komentator pod tvojim zapisom v povezavi s Hitlerjem kar na prvo žogo že presodil, da se že ob omembi tega imena kar ve, kako je treba zadevo sveto preprosto ocenit (pa bolj malo razlagat), a ne, in seveda predvsem izgubljat čas in energijo za izlive zgražanja. Dogčas, brezplodnost, brez veze, izven relevantnega, kaj šele koristnega nivoja. Nemreč stavek, ki si ga zapisal, ne pojasni ničesar o tem, kaj sami pozivi k obuditvi v primeru Žižka, glede na vse, o čemer in kakor govori, sploh pomenijo. K čemu sploh poziva? Katera je tista plat medalje, h kateri poziva, kakumeva srž komunizma v svoji prvobitni naravi itd.?

    Seveda je res, da se Žižek zapleta v populizem, z izjavami in gestami, zato je populistično tudi bolj obravnavan inse mu je treba toliko manj bat, da bi bil kaj bolj razkrinkavan pri morebitnih kompleksnejših in pomembnejših skrenitvah s poti po logiki stvari znotraj določenih zastavljenih in zgrajenih teorij, ker se je enostavneje ukvarjat z njegovimi akterskimi izbruhi, ki jih s svojimi nameni in cilji uprizarja, odzivi so pa precej brez namenov in ciljev, kar mu gre brez dvoma na roko. Te fore opozarjanja in zgražanja na Žižkove stisnjene pesti in željo po popevanju internacionale so zame na primer skeč tipa As ti tud not padu, zrno resnice v samem vzgibu pa berem kot kontro skečem, ki jih izvaja na primer Berlusconi in sama moderna fašistoizacija alias berlusconizacija nasploh. Žižek, menim, da se v teh primerih odloča za pravilo igre uravnotežanja, pri čemer je seveda berlusconi brez dvoma bolj pristen od njega, ki to izvaja … kot akt sežiga križa nekih treh umetnikov znotraj svoje argumentacije in provokacije, kar nikakor ni isto od sežiganja križev treh vandalov, ki bi enako počeli, ne da bi vedeli, zakaj oziroma bi vedeli samo to, kar so vedele učiteljice, ko so učence tresle z elektrošoki. Sam si na primer serviral tudi zapis na temo govora Zupaniča na Prešernovi proslavi. To je ista stvar. Zupanič je zgroženo polemiziral o Žižkovi nezaslišani izjavi o podstavitvi bombe pod CD. Takrat si provokacijo z veliko večjo mero tolerance razumel, ker je bolj godila tudi tvoji teoriji v zvezi s subvencijami kulturnikov itd. Če ti Žižkova poanta ne bi tako sedla, bi se pa mirno lahko pridružil brezmejnemu zgražanju, ker naj bi bojda Žižek pozival kar k terorizmu na Slovenskem in širil nestrpnost proti slovenskim umetnikom … hehehe … Meni se zdi seveda to blesavo in izguba časa. Popolna izguba časa se mi je zdel zato tudi osnoven koncept Zupaničevega govora, kot bi padel na prvo žogo Žižkovega podtaknjenega populizma, pri čemer v primeru Žižka izpade bebec vedno tisti, ki pade na foro in ne Žižek. Enako sem se takrat strinjala s tabo v primeru, ki naj bi padel v popolnoma drugo ideološko zgodbo, Mrkaića, ki je zganjal podobne akcije z enakim namenom in ni bilo bolj tragikomičnega od tega, da je z neodzivom ali prvožogaškim odzivom vedno po defoltu zmagal in dokazal, kar je želel dokazat v srži stvari, pri čemer je irekevantno, ali je imel v svojih teorijah prav ali ne ali nekaj vmes. Kdor ne zna ali ne zmore argumentirano parirat nastavljenim minam in se spusti na nivo klovna v odzivu, ki mu seže predmet pomena do prve floskule, izpade iz igre kot relevanten objekt znotraj relevantnega dialoga.

    Seveda se strinjam, da Žižka zanaša in celo, da tudi iztiri. Ampak mene za razumevanja problema bolj zanima, zakaj in v imenu česa, če me že sploh kaj zanima. Vendar pa niti Žižka, niti Hanžka, ki ga v primerjavi z Žižkom, verjetno zaradi močnejšega značajskega čustvenega nabora, odnese zlahka še mnogo bolj, še nikoli nisem zasledila, da bi ga odneslo tako radikalno, izven vseh mej, kar se tiče logike stvari (in dobrega okusa), kot je v ideologiji odneslo tebe v zadnjih dveh odstavkih tvojega komentarja. Ne vem, če bi se mi ljubilo zabavat ob spremljanju pogovora med teboj in Žižkom ali celo Hanžkom, kjer ti ne bi razumel in hotel razumet prave narave ideologije komunizma in bi trdil, da smo ga že doživeli in spoznali, Hanžek pa bi se poscal na tvoje razlage, kako bojda neoliberalizem sploh ne obstaja in brezmejno dobrodušno filozofijo prostega trga in s tem povezanih halucinacij o lepoti svobode sploh še nismo spoznali. Potem bi dodal kakšno floskulo o čudoviti napredni mentalitete Amerike, ob emer bi Hanžek verjetno že razbijal kozarce, on pa tebi o napredni mentaliteti Danske, ob čemer bi se ti mrgodil, ker ti je nekoč zmanjkalo za čaj ob njihovih zate previsokih cenah in ker nisi bil zadovoljen s hotelsko uslužnostjo … hehe … Debakl!!! Morda bi bil tak scenarij dovolj zabaven, če bi ga režiral Woody Allen. Zaradi tvojih zadnjih dveh odstavkov ocenjujem Žižkovo petje internacionale, stiskanje pesti ali celo Hanžkovo po mojem mnenju ne-umno mahanje s podobicami El Cheja kot čisti balzam za psiho v imenu uravnotežanja. Moja psiha funkcionira sicer drugače, na podlagi dolgoletnega preverjanja mej verjetnosti. Ob prebranih zadnjih dveh odstavkih tvojega zadnjega komentarja se mi ne porodi vzgib za akcijo, kaj šele za revolucijo, ampak glede na zgodovinsko obdelane predložene podobne situacije in s tem povezano presojo o mejah verjetnosti pomislim, da bi si pognala kroglo v glavo. V kontekstu morebitne populistične večje vrednosti bi bilo morda priporočljivo to storit sredi sončnega popoldneva pred Prešernovim spomenikom s kakšnim primernim sloganom na majčki in nekaj minut pred aktom poklicat POP TV. Gre namreč za vzgib, ki pahne človeka v obup zaradi metaforičnega spoznanja o omejitvi (osebnega) časa in razširjenosti dolgotrajne težko zdravljene bolezni. Gre za tisto, kar je sporočal na primer Lars von Trier z Dogvillom. Solucijski problem protagonistke Grace je problem stalinizma ali hitlerjanstva in je problem vsakogar. Skratka, ker me ob zadnjih dveh odstavkih tvojega komentarja na primer sili, da bi streljala, ker ne vidim realne možnosti za svetlobo na koncu tunela, glede na predloženo in glede na to, koliko stopenj manjka v absolutno preomejenem časovnem okviru, zadevo sprejemam kot oseben problem, prosto po Cioranu, nevšečnosti biti rojen (v dan čas in okoliščine, ki ga metaforično mentalitetno umeščam niti ne v pozni srednji vek razvoja homo sapiensa). Ker je jasno, da noben pospešek ni možen v smislu pričakovanja obroditve sadov, saj je nemogoče pobit dovolj ljudi, preden bi te ustavili, predvsem je pa nemogoče ustrezno dovolj natančno planirat ciljne tarče “upravičenega” umora, je definitivno bolj enostavno in produktivno odstranit sebe, če že. Česar seveda ne nameravam storit iz drugih tudi na koncept vplivajočih razlogov. Povratek k zadnjima dvema odstavkoma kasneje.

    Ekonomija je vedno, v vseh časih pomembna podstat obravnave družbe, ne glede na sistemsko družbeno ureditev. Enako kot sociologija, psihologija itd. V realnem stanju stvari ne vidim, da bi bila danes kaj pomembnejša ali manj pomembna kot za časa komunizma, samo paralelno poteka pač malo drugače, kot se je mentaliteta v svoji srži predrugačila pač. Ekonomija se pa kaj drugega kot upogibat po tokovih prioritetne mentalitete pač ne more. Če je torej v smislu vrednotnega sistema bojda denar in materializem ter s tem povezani vzvodi razdeljevanja in ravnanja z denarjem v večji prioriteti kot po ideologiji komunizma, kaj šele socializma, še ne pomeni, da je ekonomija kot veda bolj pomembna, niti da je manj. Da je vedno najprej misel prva, je pa logično, saj ti v primeru razvojne stopnje pračloveka o ekonomiji sploh razpravljat ne bi mogel, četudi bi ravno tako v tvojem delovanju na nek način sredi gozda obstajala, ja. Ampak na nivoju konstruiranja in uporabe ekonomije kot vede e ideja vedno pred akcijo, torej misel, torej filozofija.

    “Zakaj se lahko ekonomisti posmehujejo filozofom in slednji prvim ne, pa se? Ker prvi berejo druge in jih razumejo, tudi na mojem doktorskem študiju smo imeli že v prvem letniku predmet Filozofija ekonomskih in poslovnih ved (ki je bila pravzaprav filozofija znanosti). Ali imajo na filozofiji predmet Višja matematika, Linearna algebra, Diferencialne enačbe, Finančna matematika?”

    No, tale citat me je tudi precej na rit vrgel. Bi mi lahko predložil kakšne dokaze ali vsaj argumente, da bojda ekonomisti v omembe vrednem razmerju berejo filozofe (in drugo potrebno za presojo o visoki kakovosti umevanja vsebin) in jih celo razumejo??????? Pa menda ne misliš, da eno leto nekaj filozofije po rednem programu na doktorskem študiju ekonomije pomeni relevanten dokaz o umevanju filozofije ekonomistov? To bom sprejela kot vic, ker ne verjamem, da lahko resno misliš. Ne verjamem, da lahko resno misliš, da je na tem nivoju razumevanja filozofije ekonomista po tvoje primerljivo z nivojem filozofa, ki se spozna na linearno algebro, finančno matematiko in diferencialne enačbe. Ne, andee, niti približno ni enako, kot si ne bi drznila izjavljat, da se spozna na ekonomijo vsak fdvjevec, ker je predmet temelji ekonomije del dodiplomskega študija, na podiplomskem pa itak možna še drastična nadgradnja. Se pa vsi na matematiko spoznamo precej bolje kot se vsi na filozofijo, saj smo jo imeli že v srednji šoli več na programu kot filozofije, psihologije ali sociologije … hehe … Leto filozofije v okviru nekega študija pa menim, da ne dosega nivoja osnovnega poznavanja s kombinatoriko, ki je snov tretjega ali četrtega letnika gimnazijskega programa. Da ne omenjam problem sposobnosti in razumevanja na določenem področju, ki nima dovolj zveze z regularnim izobrazbenim tretmanom. Z drugimi besedami manjka obravnava “fenomena”, zakaj je Rugelj prebral morda največ knjig med Slovenci, a tako slabo razumel in po logiki stvari povezoval. Potem imamo še problem sposobnosti upoštevanja več informacij in vplivov hkrati na predmet obravnave v primerjavi s poglobljenim detajliziranim fokusom na en aspekt obravnave, pri čemer se zatakne že pri obravnavi premoščanja razlik med spoloma in s tem povezanimi možganskimi zmožnostmi po danosti in preverjanju izjem, kako do izjemnosti ali povezovanja v smeri dopolnjevanja. Juj, pa se je še medicina vtaknila vmes. In ne, ne vidim nobenega problema, da bi moral “filozof” poznat kar koli omanjenega iz ekomije, kar si omenil, saj ima filozof tebe za to, ti imaš pa filozofa za kaj drugega. Če se seveda ne zavedaš, da potrebuješ dobrega filozofa, in se lahko posmehuješ, ker si eno leto na doktorskem študiju imel nekaj filozofije na programu, se pa z lahkoto lahko jaz pač posmehujem temu. Čeprav se ne zmorem posmehovat, ker me preveč žalosti in jezi vse skupaj. Problem nestrinjanja med filozofom in ekonomistom je pa identične narave, kot je lahko med dvema ekonomistoma ali filozofoma. Povsem jasno je, da ti kot ekonomist zaradi osebnih ideoloških prepričanj preprosto ne bi hotel delat v sodelovanju s filozofom tipa Žižek in obratno. Torej se že v kali sploh ne bi spravila k delu, kar pa ne velja za vse ekonomiste na tem svetu. To je tisto, kar sem ti že davno omenila na primeru usklajevanj razvojnega plana ob omizju med Žigo Turkom in razvojnim planom Hanžka na drugi strani. Takrat sem ti poudarila, da je vprašanje, kaj sploh kdo hoče in noče,pa se ob to verjetno raje sploh obregnil nisi. Kaj kdo hoče ali noče je pa posledica premnogih vplivov. Najprej bi potrebovali kakovostno oceno psihiatra vpletenih posameznikov, potem kakovostno presojo o sposobnosti razmišljanja, opazovanja in povezaovanja, torej razumevanja informacij in snovi posameznikov, potem prepoznat razloga za namene in cilje posameznikov in potem bi marsikdo že na sprejemnih izpitih odpadli kot relevantni usklajevalci pogajanj o smeri razvoja nasploh.

    Tvoja “bol”, ker si deležen posmehov teh in onih kulturnikov na določenih položajih ob tvojem relativiziranju poante subvencij sploh nima povezave s temo o ekonomiji vis a vis filozofije, saj anekdota ne vsebuje nikakršnih pojasnil, kdo sploh so ti ljduje, ki se ti posmehujejo in kakšno raven relevantnosti obvladovanja določenega podoročja na zgodovinskem, sociološkem, psihološkem in filozofskem terenu sploh poosebljajo. Nikakršnih vzrokov za posemeh ni razvidnih. Torej bi lahko presodila, da tvoja osebna negativna izkušnja vpliva na čustveno reakcijo preko kakršne povezuješ svojo domnevno pravico do posmehovanja filozofom in filozofiji v vlogi ekonomista, kar odraža pomanjkanje zmožnosti vzpostavitve objektivne distance do problema. V tem oziru nisi primeren kandidat za takšno razpravo, dokler ne greš skozi avtorefleksijo in s tem povezanim procesom odlepljanja osebnega čustvenega angažmaja v obravnavo omenjenega problema, saj vse skupaj kaže tudi na probleme z definicijo kdo je kdo in zakaj.

    In priznam, da nisem še slišala nikogar od javnih osebnosti v smislu levičarjev, ki jih omenjaš, ki bi govorili, da je solidarnost boljša od konkurenčnosti. To je pavšaliziranje. Osebno vidim predvsem problem v tem, da takoimenovan neoliberalizem v največji možni meri diskreditira pojem solidarnosti kot pomemben segment delvanja družbe in se fahidiotsko smeši s pretirano ideološko vero v nadpovprečno moč konkurenčnosti, ki ima seveda v načinu delovanja še veliko stranpoti. O tem sem ti tudi že pisala na primeru klepeta s Štihom o definiciji kakovosti produktov na trgu. Skratka, ti levičarji v tvojem jeziku menijo, da se je zloraba pojma konkurenčnosti že pokazala in dovolj razbohotila v svoji ideologiji prostega trga in bi bilo treba zadevo uravnotežit s pojmom solidarnosti. Beda in revščina, v katero so ljudje prisiljevani po rodu (srednji vek) v primerjavi z drugimi (v imenu pravice do dedovanja – srednji vek) pač ni v nobenem oziru zadovoljiva motivacija za ustvarjalnost in produktivnost, tako kot neobrzdano brezmejno bogatenje ni, česar ti ne moreš ali nočeš razumet. Mogoče je študij ekonomije ponudil premalo filozofije, psihologije in sociologije, pa tudi če bi jo, še ne bi pomenilo, da je bilo izobraževanje predano in planirano dovolj kakovostno.

    Ne vem, kaj naj bi počel ekonomist, ki dvajsetkrat v enačbo pojda po Marxu vstavi enačbo, pa se ne izide. Premalo podatkov imam, da bi čemer koli verjela. Vem predvsem to, da socialno naravnan model na Danskem deluje. Očitno drugače vstavljajo enačbe. In vem, da ne glede na to, da deluje dobro, tega ekonomist tvojega kova preprosto že na ideološki podlagi zavrača, ker je prepričan v določene mantre iz Amerike, ki so seveda v nasprotju z ideološkim modelom Danske in ki so že razpadle na prafaktorje, zaradi česar je Donald Trump umaknil idejo, da bi sploh kandidiral za predsednika, je pa dobil več možnosti javnosti manj znan kandidat Obama. Med drugim se je to zgodilo tudi zato, ker mantra o hvaljenju bogatih in veselju, da bi bili še bolj bogati in podobnih piarovskih aplavzih roparskih bank, ki ne dosegajo morale mafijskih posojil in zastavljaljnic, tudi v Ameriki že zdavnaj ni več popularna mantra. Tudi v petkrat bolj goste trepalnice maskare Loreal, ker se cenim, redko kdo še verjame, če se že ravno ceni.

    Zelo dvomim v ekonomista, ki bi se trudil celo hitro dokazat, kako bi bojda omejitev zgornje meje bogatenja pomenilo izgubo za družbo. Verjetno se norčuješ, ker mi ni jasno, kako neki bi ekonomist brez vpletanja vplivov z drugih področij znanosti lahko to dokazal. Aja, morda zaradi enega leta filozofije na doktorskem študiju. Ne se hecat. No, saj si zadevo takoj popravil in se spustil kar na področje etike. Jah, seveda, ne gre samo z ekonomijo inhitro imamo ekonomista, ki bi se šel kregat s profesorjem Kreftom o etiki. Vprašanje pa je, koliko špinače je pojedel, da mu lahko argumentirano uspeva na zadovoljivem nivoju sploh razpravljat o tem. Tega seveda tudi v tvojem primeru na podlagi enega odstavka ne morem dovolj presodit. Lahko pa presodim, da je hud problem že pri ločevanju najbolj sposobnih in ustvarjalnih ter uspeha željnih. Ker preprosto omeniš vse kar skupaj z “recimo drugače”. Nenenene … to ni “recimo drugače”, ampak dva popolnoma različna pojma!!! Usposobljeni in ustvarjalni ljudje so pomemben kapital vsake družbe (zaradi česar med drugim je ključen element družbe solidarnosti in socilani pristop, saj je omgočenje čim bolj demokratičnih enkovrednih izhodišč za zmožnost pri usposabljanju v prid vsake družbe … revščina in nizka stopnja izobrazbe pač ni in žre kapital kot sod brez dna vodo). Uspeha željni in ambiciozni posamezniki pa so lahko tudi rak rana vsake družbe, ker ambicioznost ne obeta nujno ustreznih vrlin, vrednot, niti sposobnosti in kreativnosti, ki bi pomembno prispevala k družbi v obče dobro, je pa ravno obratno. Narcisoiden model ambiciozneža je visoko motiviran, da v sistem vpeljuje in izvaja vzvode, ki so v popolni sreganosti s pojmi zdrave konkurence, ki botruje uravnoteženemu razvoju vseh področjih, ki so pomembne človeku za kakovost bivanja. Mentaliteta, kultura in sistem, ki omogoča takšnemu delovanju precej nemoteno rovarjenje pa zagotovo daljnoročno ni obetaven, da bi se družba lahko uvrščala na lestvico najbolj zadovoljnih … hehehe … brez skrbi, na tej lestvici niso niti ambiciozni bogati, katerih cilj je le bogatenje, saj takovrstno bogatenje, ki daleč presega človekove zmožnosti koriščenja kapitala, ne služi psihološko motivaciji, ampak je znak psihoze. Takovrstnemu bogatašu ni motivacija še večje bogatenje, to je stran vržen denar, ampak izključno uveljavljanju moči in špekulacije. Gre za psiholške procese, ki se na druge terene lahko preusmerjajo tudi v bolj koristne smernice, a se ne, v kolikor vrednote družbe ne postavljajo dovolj visoko druga področja udejanjanja istih psiholških simptomov, ki bi bili nagrajevani z občutkom dostojanstva, ki je ključnejši faktor od bogatenja. Zanimiv je sindrom bogataša, ki se udeležuje razprodaj na primer. Obstajajo prihološki razlogi in so zelo pogosti. Gre za filing. In seveda nadpovprečen strah pred izgubo premoženja, ki se veča, kolikor se veča profit in ne obratno. Verjetno najbolj pogost razlog je ravno v zrcaljenju čsutev ob obstoju revščine, pri čemer nadpovprečno bogat lahko občuti večjo paranojo strahu pred izgubo kot reven, ki izgubit nima več kaj. Iz tega izhajajoče je problem paranoje in škrtosti bogatega (za udobno preživetje več kot deset življenj), na videz paradoksalno, v obstoju revščine itd.

    Skratka, ta fahidiotska floskula o bogatenju kot ključni motivaciji je milo rečeno nevzdržna za nek nivo. Že izven poznavanja določenih zadev v navezavi s to temo, je nevzdržno že sploh pomanjkanje vprašanja in razmisleka, zakaj neki se kdor koli sploh odloči za poklice, ki so še kako pomembni in potrebni vsakemu človeku, ki žev kali ne obetajo nobene motivacije po vsak zadovoljivem zaslužku. Tudi za profesorja ekonomije velja. Kako, zaboga, ekonomista s tako mantro, če ne drugega, ne skrbi za motivacijo na področju šolstva, zdravstva in neštetih poklicev. Nonsens. Seveda je profit pomemben del motivacije (ne pa ključen), nikakor pa nima nobene funkcije več od trenutka kapitalskega zadoščenja za udobnejše preživetje celega življenja. Oskrbovanje potomcev je nadalje samo še izgovor za psihozo in v tem segmentu je dedovanje itak debakl proti demokraciji in s tem povezani motivaciji za kakovostno delo. Seveda dedovanja ne moreš ukinit, dkler v nekih primerih služi za osnoven pomemben faktor preživetja slehernika nižjega srednjega razreda.

    Vseeno mi je koga rad citiraš, ker bi me zanimalo samo, zakaj sploh in ne vidim, v čem naj bi bila sporna razlika med Ameriko in Evropo, pri čemer v splošnem javnem mnenju ni več take razlike. Preusmerjanje lastništva nad kapitalom in s tem povezanega iupravljanja na posameznike je pa itak jasen tiste vrste idiotizem, ki se je razgalil ob recesiji. Seveda se Amerika rešuje na davkoplačevalcih, sanira banke in še marsikaj, ampak jih ne rešujejo bogataši. Rešuje jih srednji in revni sloj, ki jih Amerika barbarsko izkorišča ne samo v Ameriki, ampak tudi izven nje, a ne. Skratka, Američani od države ne dobijo niti približno toliko kot dobi neka Danska, pa zato državni profit in obstoječi bogataši res ne jočejo in jim res nič ne manjka. Da pa gledaš nekega Gatesa, ki ne more imet več motivacije za nič, da gre iz čistega dolgčasa nazaj študirat, ker mu pomanjkanje formalne izobrazbe rahlo maje dostojanstvo in potem se iz čistega dolgčasa in logične slabe vesti kao ukvarja z dobrodelnostjo, je pa strip!!! Komedija! Že dolgo po logiki stvari nekoristen človek, skratka, saj nima nobenih smernic, kaj bi lahko še počel, da bi si v družbi za nagrado višal renome. Preprosto ni razpisano “tekmovanje”, za kaj drugega prebojnega na ustvarjalnem pordočju pa nima več dovolj časa, da bi z veseljemštartal iz nule. Prepevat in igrat za zvezdniško ambicijo tudi ne more začet, jah, kdo ga bo pa gledal in poslušal, a ne. Motivacija pa taka.

    “Zato imam rad slovenske bogataše in iz izkušnje lahko povem (ponovim), da so to v veliki meri povsem zdravi, normalni in socialno čisto normalno čuteči ljudje. Seveda so tudi tu izjeme.”

    Ježešna marička! Jah, jaz sem pa popolnoma neizkušena in nisem spoznala nobenega “bogataša” v življenju, no. A bova primerjala listo osebnih poznanstev bogatašev in dopisala površne orise karakterjev. Nikarte. Spoznala sem jih dovolj in imam mnenje o določenih skupnih simptomih in razlikah glede na druge okoliščine vplivov na posameznika. Pavšalne sodbe me sploh ne zanimajo, ker mi je bolj zanimivo čim globlje razumevanje stvari, zakaj in kako nekaj deluje. Zato na tak stavek ne morem reči drugega kot, hmmm, jaz sem spoznala pa tudi nekaj boljnih bogatašev, revma, ledvični kamni, rana na želodcu, največ od njih pa ni psihično povsem stabilnih, ampak itak z velikim veseljem hodijo k šrinku, da malo poklepetajo in pojamrajo komu, ker jih ima sicer malo kdo voljo poslušat, ko cvilijo in ker so kronično obremenjeni s frustro, kdo se druži z njimi samo zato, ker imajo veliko denarja in kdo, uveeeeee, jim ima zares rad. Woody Allenovske fore skratka. In ja, spoznala sem seveda tudi zdrave, normalno socialno čutečega pa nobenega. Torej bi znal bit že problem, kaj sploh ti umevaš pod normalno socialno čuteče bitje. Zame glede na zadnja dva odstavka tudi ti nisi blizu normalnemu socialno čutečemu bitju, torej diskreditiram po defoltu že tvoje zmožnosti prepoznavanja česa takega.

    In ob vsem tem praviš, da bi ukinil revščino??? Hehehe … A ne veš, kako!!! Prekleto dobro veš kako in povsem dovolj veš za začetek, zato si pa takoj nasul nekaj pogojev, pod kakršnimi edino bi bil pripravljen sploh uporabljat svoje ekonomsko znanje in morebiten kreativni potencial na tem področju. Ideologija vodi tvojo voljo in motivacijo za uporabo svojih usposobljenosti in morebitnih sposobnosti, kar je tudi odraz tvoje psihe in značaja seveda. Vse to vpliva na delovanje posameznika. Torej se lahko že na filozofskem temelju, če se vrnem k izhodišču kar poslovimood razprave, kako, a ne? Pogoji so z moje strani absolutno zavrnjeni na primer, vprašanje pa je, koliko časa in zakaj bi potrebovali za usklajevanje interesov in v imenu česa že. Vsaki veverici je pa lahko jasno, da možnost neomejenega kapitala v lasti in upravljanju posameznikov, ki nikakor niso definirani in jim ni treba bit definirani kot sposobni in kreativni za delovanje v dobrobit občemu koristnemu in s tem povezanim vplivom na politiko države, ki jo moč kapitala avtomatsko v roke dobi, ne omogoča niti v osnovi sanje o odpravi revščine, kaj šele kakovostnemu uravnavanju kakovostnega vsakdana na drugih področjih (revščina je le en segment problema družbe na poti razvoja namesto stagnacije ali vračanja k izhodiščem po vsaki novi revoluciji, a ne … in cilj vsake nove revolucije je v ključni ponati vedno vzet kapitalistom nazaj, kar so nakradli). Povej mi, andee, je etično ljudem prepovedat, da bi kradli sploh??? Je etično, da ljudem prepovedujemo, da pridejo do profita, kakor pač zmorejo in znajo? Je etično ljudem odvzemat pravico do enakovrednih izhodišč v življenju po načelu rodu, družine, v kakršno je rojen??? Je to etično? Ko te že tako bojda “skrbi” etika pri omejitvi bogatenja.

  37.   andee — 2.07.2010 @ 19:00 andee

    @Simona:
    bom zapisal nekaj hitrih misli po prebranem odgovoru:

    1) ne želim polemizirati na osebni ravni, kot sva po mojem že ugotovila. Zato razprave o tem, kakšen sem jaz ali ti, puščam tebi. Tudi če bi se (s)poznala, bi to še vedno ne sodilo v koncept tega, torej mojega bloga. Res ne vem, kaj razen osebnih žalitev lahko pridobimo s takšnim načinom komunikacije, žal.

    2) Pri trditvah, ki sem jih zapisal v zadnjem komentarju (in to prav vseh), pa žal tudi vztrajam. Recimo, da verjamem, da Žižek morda res ne misli resno, predvsem pa opažam, da njegov vpliv resnično seže zelo globoko, žal tudi tule na blogih. Enkrat ga kritizirate, enkrat sprejemate. Žal sem ga sam v začetku krize predobro in prevelikokrat slišal govoriti in slišal kaj je govoril. In eno je filozofsko razmišljanje in analiziranje, drugo pa zagovor in zavzemanje za rušenje sistema brez kakršne koli alternative zadaj. Aja, saj je (dejansko!!) zagovarjal alternativo: stalinizem. Aha, tega ne smem reči. Ok – zmeda torej. Ampak mislim, da ne pri meni.

    Če pa zdaj spreminja mnenje, pa svaka čast. Priznam, da mu ne sledim več, ker mislim, da bo porabil še dolgo časa, da pride kamorkoli zares naprej iz svojih stališč. Pa četudi mu priznavam vso mednarodno uspešnost in občasno vrhunsko pronicljivost.

    3) Glede bogatenja, Danske in podobnih stvari, mislim, da bi bilo na mestu tudi, da ti znaš ločiti različne načine govora. Ko sem govoril o Danski, sem govoril na čisto osebni, doživljajski ravni (kar sem seveda tudi ponovil že na prve tvoje obtožbe takrat), in moj namen ni bil ugotavljati neko globalno resnico o danskem sistemu, pač pa preprosto zapisovati tisto, kar se mi je zdelo vrednega zapisati od dnevnih razmišljanj. Ne vem, misliš, da bi se moral opravičiti Dancem?

    Da pa mislim, da ekonomisti morda bolje razumejo filozofijo kot filozofi ekonomijo, hm. O tem lahko sklepam predvsem iz sebe, ker nekako povezujem obe področji (pa s tem ne pravim, da oboje obvladam). Prav gotovo kot kulturolog berem filozofsko čtivo, in kot bodoči ekonomist ekonomsko. In vem kakšne ekonomske neumnosti dejansko pišejo številni slovenski intelektualci, ko skušajo analizirati gospodarski in družbeni sistem. Predvsem pa se zaradi matematične in logične narave področja bistveno lažje prepozna takšne neumnosti, v primeru filozofije se to da zvesti na ‘drugačno’ mišljenje, v primeru ekonomije pa se dostikrat (res pa ne tudi vedno) da ugotoviti kdo blefira oz. zavaja.

    Da bo jasno, kar sem zapisal, ne pomeni, da ima ekonomija prednost pred filozofijo, niti slučajno. Pač pa preprosto to, da večina slovenskih filozofov izjemno (!) rado piše kritike sistema kapitalizma, obenem pa ima izjemno malo pojma po kakšnih principih deluje. Na tak način seveda ne moremo naprej. So pa številni filozofi (kot je bila verjetno Ayn Rand), ki so vsaj skušali razumeti delovanje sistema tudi s te perspektive. Ampak, žal, ti, o katerih sam tu pišem, preverjeno o širšem področju ekonomije nimajo posebnega znanja, da ne rečem kaj hujšega. Kar je še hujše z vidika tega, da smo dejansko vsi poslušali matematiko zelo dolgo časa v svojem šolanju.

    Ampak glej, kot rečeno, nimam posebej dobrih dni, in se mi ne da prepirati non stop tudi tule na blogu. Kot rečeno v neke osebne diskvalifikacije, ali prepire ne mislim iti. Sam se zaenkrat čisto zabavam pri pisanju tega bloga in odgovarjanju na njem, in sem bil čisto in zelo vesel prijaznega odziva (tudi) s tvoje strani. Če bo to še naprej, super, sicer pa bom odgovarjal, če bo kaj res vsebinskega, ali če bom morda boljše volje :) V toliko konfliktne napade pa vsaj danes ali te dni ne želim iti.

  38.   Simona Rebolj — 4.07.2010 @ 20:46 Simona Rebolj

    @Andee:

    1. Se strinjam, ampak še po dodatnem preletu svojega komentarja preprosto nisem zasledila ničesar, zaradi česar bi lahko zaznala, da je tvoja opomba pod prvo točko sploh potrebna. SSamo v delčku, kjer te označim s svojega aspekta za socialno ne “normalno” čutečega (kakor ocenjujem na določeni podlagi presoje o možnostih, ki še niso dosežene, itak veliko večino), kar je pa na podlagi in v okviru predloženega povsem umestno že zaradi problematiziranja pojma, kaj naj bi pomenilo definicijo ravni “normalno” čutečega v določenem okviru. Vsaka debata torej avtomatsko vsebuje tudi komunikacijo na osebni ravni, že zato, ker komunicirata dve osebi, problematizirano je lahko samo, kadar določene izjave na osebnem nivoju nimajo konstruktivne vrednosti za samo vsebino debate, ampak služijo na primer kvečjemu za oviranje nekomu morda nevšečnega vsebinskega toka debate ali podpihovanju nerealnega všečnega toka v imenu osebne naklonjenosti … hehe … V tem se najbrž strinjava.

    2. Ja, seveda, saj to sem tukaj že večkrat v preteklosti nekemu drugemu komentatorju pojasnjevala s svojega aspekta. Takrat na primeru Mrkaića in takrat si to z lahkoto sprejel, ker sva se o tistem določenem aspektu obravnave delovanja Mrkaića midva itak strinjala, tisti drugi komentator pa mi je očital, zakaj enkrat Mrkaića kritiziram, drugič pa hvalim. Jah, ker gre za druge tematike, a ne. Nekaj najbolj običajnega v mojem primeru je, da nekoga v določenih primerih kritiziram, v drugih pa hvalim. Odvisno, za kaj gre. Enako velja za Žižka. V bistvu se trenutno ne spomnim, ali obstaja kdo, ki se mi je zdel v vseh aspektih in ozirih samo hvalevreden ali samo obsojanja vreden. V takem primeru bi pa itak prej začela dvomit v svojo natančnost zaznav v primerjavi z morebitnim simpatiziranjem ali nesimpatiziranjem na osebni ravni neke splošne naklonjenosti, ki je za samo spoznavno raven razmišljanja navaden balast.

    Kar se sicer obravanave Žižka tiče, z mojega vidika ne vidim nobene zmede, za druge po blogih ali kjer koli že seveda ne morem trdit, da ne obstaja in zagotovo tudi obstaja. Mene prav nič ne moti in ne mislim, da ne bi smel reči, da Žižek zagovarja Stalinizem. Česa takega nikjer nisem zapisala in zaradi mene lahko rečeš kar koli, mene pa vedno zanimajo samo argumenti, vzroki, zakaj nekdo kar koli že trdi. Na trditve, da nekdo meni, kako neka zmeda ni na njegovi strani, ampak na neki drugi strani, preprosto ne morem replicirat, ker ni ničesar vsebinskega, na kar bi se lahko sploh navezala, zato lahko to sprejemam samo kot izraz osebnega občutka nekoga, kar lahko samo sprejemam ali odbijam, samo stanje stvari v vsebini pa zato ne bo nič drugačno. Sicer se pa seveda strinjam, da je med filozofsko analizo in zgolj zagovorom ali rušenjem nečesa velika razlika. Vendar sem na to temo, kako vidim zadevo, vključno z določenimi primeri, precej povedala v prejšnjem komentarju, pa bi lahko kvečjemu na tej podlagi kaj razvijali v smeri presoje, koliko je analize, koliko zagovora in zakaj kdaj tako ali drugače. V primeru končne ocene, da nekdo nekaj samo zagovarja in nič analizira, pa spet ne morem dat replike, ker ni vsebinskega materiala, posrednih ali neposrednih dokazov ali argumentov za navezovanje oziroma lahko rečem, da je moja replika na to temo že zapisana v prejšnjem komentarju.

    Sicer meni Žižkova mednarodna uspešnost ni tako fascinantna, ravno zato, ker menim, da ne temelji predvsem na elementih vrhunske pronicljivosti, kolikor vmes tudi obstaja na določenih mestih, kar se mi zdi za filozofa v svoji morebitni slavi prioritetnega namena v primerjavi s populističnimi vzvodi in akrobacijami drugih morebitnih popzvezd. Mislim, da se prevečkrat hrupno oglaša predvidljivo in brez potrebe kot s kakšno posebej relevantno potrebo in ni ne duha ne sluha o njem, ko bi bilo lahko zelo na mestu, da bi pristavil piskrček s kakšno morebiti pametno domislico v podporo ali kritiko česa zelo relevantega v današnjem času. No, in s tega vidika tudi ni nenavadno, da se ga zlahka doživlja kot enega izmed ideologov, v tem primeru pač komunističnih, ki je ostal zamrznjen v času in noče v penzijo.

    3. Se strinjam. Ločevanje okvira zapisanega od drugega možnega okvira je zelo pomembno in absolutno ne mislim, da bi se moral zaradi tistega zapisa opravičit Dancem. Irelevantno. Spraševala sem se kvečjemu, ali bi se morali, glede na predloženo zapisano, Danci res za kar koli opravičit tebi, ker imajo na primer tako visoke cene ali ker nisi bil verjetno s strani Slovencev nameščen v hotel, ki bi ti bil bolj po godu … hehe … Preprosto se mi je zdel nivo in izbor vrednega o dnevnem razmišljanju ob obisku te dežele omembe nevreden. Lahko bi rekla, da me kot bralca res ni zanimala zgroženost nekoga nad visokimi cenami, saj je za Slovenca vendar možnost, da ne bo zgrožen nad cenami, samo če odpotuje v še večjo vukojebino od te, v kateri živi s svojo mizerno nizko neevropsko plačo na primer. In potem se mi je zdelo tudi vse ostalo bolj kot nekakšen namerni koncept omenjanja samo slabega, vključno s prepirčkom z osebjem v hotelu, kar samo po sebi nič ne pove. Seveda je treba dopustit možnost, da v okviru tistega seminarja na Danskem v bistvu nisi nič doživel in videl, razen kave v hotelu in vremenskih razmer na poti do prostora, kjer se je odvijal seminar. Podobno sem doživljala določena gostovanja, kjer sem delala tudi sama, ko preprosto ni bilo časa, da bi sploh kaj doživela ali videla v nekem mestu in ko sem prišla nazaj v bistvu nisem imela kaj povedat o tamkajšnjih ljudeh, kulturi ter utripu dnevnega in nočnega življenja, razen da sem pojamrala, kako sem se vsa utrujena mogoče na nekem pločniku še spotaknila in razbila koleno, ampak to se meni ne bi zdel vreden izbor za objavo neke razglednice iz Rima ali od koder koli že … hehe … Imaš pa vso pravico seveda pisat o svojih občutkih v kakršnih koli okvirih že in samo po sebi definitivno ni nič narobe s tem. Ampak vseeno … glede na zapisano nisem mogla zaznat krivde Danske, si pa nekako v tem smislu zadevo naslovil … v stilu Zaenkrat nič lepega na Danskem, razen kave. Okej. Ampak saj tudi ni bilo zaznat v zapisu nič o Danski, razen njihovih visokih cen, kar je itak preverljivo tudi iz Afrike, in nekega hotela, za katerega niti ni razvidno, koliko zvezdic je obetal sploh in zakaj se je zgodil prepirček z osebjem. In priznam, da sem tvojo potezo objave zaznala tudi kot izraz nestrpnosti do države, ki precej slovi v svojih kvalitetah po svetu, kar pa je nevšečno nekomu, ki je navdušen nad ameriško klimo in sistemom, ki že v osnovni mentaliteti in ideologiji predstavlja seveda ravno obratne smernice.

    Ja, zelo verjetno sklepaš po sebi, seveda pa sicer med ekonomisti ni veliko primerkov, ki bi se kaj dosti ukvarjali zraven še s filozofijo ali celo s kulturo, po možnosti še z umetnostjo … hehe … In seveda tudi ekonomisti niso vsi enaki in tudi ekonomisti stresajo nebuloze in se med seboj ne
    strinjajo vsej matematični logiki navkljub, se zelo velikokrat tudi zasmehujejo in ponižujejo med seboj. In nekateri so bolj ideološko obremenjeni pri uporabi in razvijanju smeri znotraj soje stroke, nekateri premorejo več objektivne distance in širine. Zagotovo razni intelektualci pišejo tudi nezaslišane ekonomske neumnosti. Temu si ne bi drznila nikoli oporekat. Ampak neverjetne sociološke, filozofskse kaj šele psihološke neumnosti blebetajo in celo pisarijo tudi prenekateri ekonomisti, ko želijo s svojimi neumnostmi pametno podkrepit določene ekonomske teorije, ki jih podpirajo, v zagovor. Žal. Ko se kakšen Mrkaić začne še celo vtikat na področje literature na način, ki presega pojme obdelave delovanja trga in pisaka kozlarije o delu kakšnega Mateja Dolenca in se repenči z Deso Muck v javnosti, kot da podpira vrhuski potencial svetovno uspešne literature (kar ne drži ne v kontekstu vrhunske umetniške literature niti možnega komercialnega uspeha svetovnih razsežnosti), se lahko primem pa samo za glavo, režim in se hkrati sprašujem, zakaj si dovoli tak debakl.

    Zato velikokrat poudarjam, da je največji problem v povezovanju kvalitetnih predstavnikov in intelektualcev z različnih področij, ki so dovolj lucidni, da znajo povezovat dobre, relevantne informacije med seboj. Nikomur ni treba znat in obvladat vsega, saj niti ne more. Lahko pa prepoznava relevantne informacije, ki se dobro poklopijo s poznavanjem stvari tistega, kar obvlada sam. Pri nas je pa že na ideološki bazi in pri definiciji samih namenov, kaj šele cilju, totalen kaos in neusklajenost. Vsaj kolikor opažam po javnih in nekaterih gostilniških debatah, ki potekajo na povsem enakem nivoju.

    Moram se spotaknit še ob tvoj stavek o intelektualcih, ki določeno “filozofijo” zlahka sprovedejo na pojme pač drugačnega mišljenja, k čemur se ekonomisti že zaradi same večje eksaktnosti ne morejo zatekat. No, tudi se zatekajo. Pri predvidevanju izplena določenih teorij s svojimi zmotnimi eksaktnimi izračuni, ki se ne izkažejo za realne v aktivni fazi zaradi slabega predvidevanja drugih obstoječih vplivov. Že zaradi tega se lahko pezdirji z mencingerji in obratno kregajo in zasmehujejo med seboj še tri stoletja. Intelektualci, ki operirajo s pač drugačnim mišljenjem in jih res ni malo, pa niso nobeni intelektualci, četudi se tako predstavljajo in celo, še toliko raje, mahajo s svojimi diplomami s slovenskih sumljivo intelektualnih fakultet, ampa so navadni bleferji. Tako slabi bleferji, da se niso izurili niti v sposobnosti opreiranja s kakšnimi manj prozornimi izgovori od blesavega floskularjenja o drugečnem mišljenju, s čimer si res ne moreš niti riti obrisat in toliko je tudi vredno njihovo drugačno mišljenje. Omembe vreden intelektualec ali konkretneje filozof, če bi že hoteli, bo z odgovornostjo operiral predvsem s prepričljivimi argumenti in jasno podal svoje ugotovitve v določen okvir z jasno definiranimi nameni in cilji, ki jih bo zagovarjal pri procesu svojih ugotovitev. Prav nič presenetljivo se mi seveda ne zdi, da si brez dvoma tudi ti sam naletel na veliko nakladačev in bleferjev, s katerimi nisi mogel vzpostavit nekega nivoja in pretoka debate o čemer koli že, ampak se je vse skupaj sesulo na nivo otročjega blebetanja o drugačnih mišljenjih in po možnosti posledičnega infantilnega bockanja z vzvodi neupravičenega zasmehovanja ali drugovrstnega verbalnega podtikanja in brezplodnega pongponganja. Se dogaja. Še posebej na področju kulture in zadnje čase vedno bolj. In seveda podobno kot nekdo, ki ni potopljen predvsem v sfero ekonomije, težje prepozna bleferja, se enako dogaja obratno. Že z definicijami, kam kaj spada in kaj bi želeli s čim doseči vlada totalen kaos in razne kvaziintelektualne komisije se brutalno smešijo s svojimi potezami. Tudi na tem področju se dogaja podobno kot v politiki, da je prežeto z blefom prijatelj prijatelju, nivo na vseh spektih področja pa drastično pada. Vse skupaj izpade zelo podobno letošnji državni proslavi, kjer je bilo po definiciji narobe vse, že zaradi pomanjkanja definicij samih. Nastopajoči pa so prezentirali kar sami tisto politiko, iz katere naj bi se bojda po pričakovanju kritično norčevali. Jah, posmeha vredno kar na treh niovjih hkrati. Verjetno rekord v času. Na področju takoimenovanega intelektualizma in specifičneje kulture se res na žalost v zadnjem obdobju bohoti ogromno navadnega cenenega blefa in bleferji odpirajo šampanjce, če se izrazim janševistično, ki rad občasno s svojimi “intelektualnimi” pisnimi izpadi postane eden izmed njih. To se dogaja tako na področju umevanja možnosti in aspektov ter nivojev komerciale kot na področju vrhunske umetnosti. Še huje. Celo definicije se mešajo. Kar nima nobene zveze s takoimnovanimi brisanji meje skozi čas, na kar se radi zgovarjajo navadni bleferji brez prepričljivih argumentov. Kako je z blefom hudo na področju ekonomije pa ne vem natančneje in verjetno sceno bolje poznaš ti. Osebno lahko izrazim predvsem razočaranje nad opažanjem premočnega in prepogostega ideološkega vpliva na ekonomiste pri usmerjanju svojega dela.

    Z zadnjim odstavkom se pa itak strinjam in me veseli. Nothing personal oziroma nič z nameni osebne diskvalifikacije! V vsakem primeru mi je fino občasno podebatirat s človekom, ki je diskutabilen, ne glede na strinjanje ali nestrinjanje s čim.

  39.   andee — 5.07.2010 @ 16:57 andee

    @Simona:

    ad1) hvala za zapisano. Me veseli, priznam, da sem ob nekaj podobnih dogodkih v zadnjih tednih tole vzel morda preveč osebno. Vsekakor ni bilo mišljeno (saj mislim, da je to jasno), da ne smeš povedati, kar misliš ali kaj je narobe v zapisih, vendar pa so res eno napadi ad rem in drugo ad personam.

    ad2) Glej, sem se odločil, da kar direktno povzamem, zakaj sem toliko proti Žižku:
    a) ker je njegova teorija nekakšna metateorija slovenskega intektualnega prostora, in si, če jo povzemaš, avtomatsko ‘in’, če se ne strinjaš, pa avtomatsko ‘out’. Zato bo po mojem njena prava, dejanska vrednost, vsaj zame, vidna šele, ko se bodo pojavile resne rivalske teorije in resni rivalski misleci, ki jih bo tudi širša javnost jemala zares. Morda sem nekoč nekaj podobnega videl celo v Mrkaiću, priznam.

    b) ker je Žižek brez vsakega sramu sodeloval v intektualnih pogromih, ki so jih levičarski kvazi-teoretiki vršili nad vsemi tistimi, ki so kakorkoli zagovarjali (ali vsaj ne kritizirali) kapitalistični sistem ob nastanku krize. In ker je namesto argumentov prevladalo kazanje s prstom: vi ste to povzročili, zato utihnite. Kar je šlo do te mere, da so ljudje na forumih, prepojeni s tem duhom, pričeli pisati o pobojih kulakov in resno začeli zagovarjati pobijanje določene družbene skupine, v tem primeru vodilnih menedžerjev. Skratka: ker v času nastanka krize ni bil zmožen drugega kot kazati na ‘našega pravega sovražnika, kapitalizem’ (ne bi prilagal linkov, ampak to je zagotovo citat iz njegovega predavanja na MK, Divje misli). Kot sam vem, so on in še nekateri vsaj malo razmišljali o nasilni revoluciji, nekaj podobnega oktobrski. Žal, in pri tem je on po mojem mislil čisto resno… In če skuša zdaj relativizirati vse in ‘misliti komunizem’, je to odlično, ampak predvsem mislim, da bo dejansko porabil veliko časa, da iz teh blodenj oblikuje karkoli, kar se ne veže zgolj na kritično paberkovanje o komunizmu in kapitalizmu, nekaj, kar me iskreno rečeno ne zanima več preveč, in so mi bistveno dražji drugi misleci, ki so bodisi na filozofski bodisi na ekonomski način sposobni misliti družbo, v kateri živimo.

    Torej njegova edina vrednost, vsaj zame, ostaja njegova svetovna slava, ki mu gre kot morda edinemu (ali enemu redkih) Slovencu nasploh. S tem se pa strinjam, svaka čast, kakorkoli je že do tega prišel. In glede tega se še lahko zgledujemo po njem, torej po sposobnosti za uspeh v svetu teorije.

    ad3) Priznam, da bi najraje pozabil na odgovor glede Danske… Se strinjam s tabo:
    ‘Seveda je treba dopustit možnost, da v okviru tistega seminarja na Danskem v bistvu nisi nič doživel in videl, razen kave v hotelu in vremenskih razmer na poti do prostora, kjer se je odvijal seminar.’
    Žal je to kar blizu resnici, ampak sem po koncu vsega kar vesel nad zelo uspelim svojim formalnim delom obveznosti. Tako, da se opravičujem Danski, mislim, da bi moral iti in biti tam precej drugačen, da bi pisal kakšne bolj potopisne zgodbe, tako pa je vse ostalo pri opažanjih ob kuhanju kave in čaja v hotelu, žal…

    Glede ekonomistov in filozofov, se pa kar precej strinjam, na obeh področjih je veliko blefa. Ampak žal je precej več filozofov, ki pišejo kritike ekonomskega sistema, v katerem živimo, kot ekonomistov, ki bi pisali kritike sodobne filozofije. Zato je veliko kritik sistema, ki ponavadi (ne pa vedno) prihajajo z leve strani, precej ekonomsko smešnih, čeprav vedno visoko in lepo zvenečih. Zato npr. Andrej Rozman Roza ob sprejemanju ničelnega davka na knjigo začne vpiti o simbolnih vidikih tega ukrepa, medtem ko o ekonomskih, ki so vsaj tu primarni, ni ne duha ne sluha. Zato govorim o bleferjih na področju razmišljanja o družbi, verjemi, da iz zelo bogatih (tudi lastnih bleferskih) izkušenj.

    Ok, ampak se vsaj v jedru in predvsem v tvojem zaključku torej upam strinjava, me zares veseli.

  40.   AndrejM — 6.07.2010 @ 08:13

    Najprej pohvala. Eden redkih blogov, ki jih je sploh vredno prebirati, kajti sicer so blogi postali večinoma (99,9%) ali klepetalnice ali pljuvalnice ali prostor, kjer pisec zdravi svoje frustracije ali prostor, kjer “oseba na visokem osebnem nivoju” (bljak, večinoma) druge “uči”, kako živeti ali pa prazen rumen pop blog, kjer gre samo in izključno za klikanje in morebiten zaslužek pisca.

    Kar se tiče Slavoja Žižka: bil je neke vrste siva eminenca stare LDS, ki je s svojimi včasih dejanji, drugič nedejanji zakuhala to, kar imamo danes. Nepotizem, politično kadrovanje, razdeljevanje resorjev (in denarja) med politične skupine in druge interesne sfere, ogromen (para)državni aparat in v končni fazi tudi lastninjenje. O Stalinu in stalinizmu pa je večkrat pisal zelo naklonjeno. Pač, par deset milijonov ljudi, ki jih je Stalin dal pobiti, jih mučin v koncentracijskih in delovnih taboriščih po vsej ZSSR, uničena življenja milijonov družin…to pa je bilo nepomembno, kolateralna škoda pač.

    In nov družben red? Nekaj novega? Še niso iznašli in tudi ne bodo. Morda je skandinavski model tržno-socialne države nekaj, kar bi bilo vredno posnemati. Plus narediti majhno učinkovito in predvsem poceni državo (isto velja tudi za organe EU). Vse ostalo je seveda pesek v oči.

  41.   nevenka — 6.07.2010 @ 09:23 nevenka

    Morda bomo kdaj prišli v fazo, ki se ji bo reklo uravnoteženi kapitalizem.
    To, da se liberalni uravnoteži s krizo, mi ni ravno všeč.
    Sanje menda niso prepovedane. Družbena zavest pa se počasi spreminja, z vsakim posamezikom, ki se vsaj malo bolj izobrazi in ozavesti odgovornost do drugih ljudi.

  42.   andee — 6.07.2010 @ 11:46 andee

    @AndrejM:
    najlepša hvala za pohvale, zelo dobro denejo. Glede Žižka (pa tudi glede iskanja novega sistema)bi se strinjal s povedanim, čeprav se pa vsaj delno strinjam tudi s Simono, da je pri filozofih potrebno videti prek moralnih vidikov njihovih teorij. Ampak žal je tudi Žižek sam precejkrat preveč moralen ali bolje rečeno zagovarja širši javnosti zelo všečna stališča, brez resnega premisleka o drugih stališčih in teorijah. Zato je po mojem hujši problem njegovega mišljenja v daljnosežnosti, mislim, da njegovim teorijam preprosto manjka svežine in razloženih realnih problemov, in da se ujame v ponavljanju istega. Kar pa je v času krize postalo zelo modno, ‘preproste’ in ‘jasne’ formule za razlago dogajanja, mislim, da bi temu lahko rekli populizem.

    @Nevenka:
    povedala si zelo dobro in velikokrat opaženo značilnost kapitalizma, namreč njegovo cikličnost, zapletanje v pozitivne ali negativne ‘konjunkture’. Že sam osnovni ekonomski mehanizem ravnotežja, o katerem sva zgoraj že nekaj debatirala, je zgrajen iz nenehnih menjavanj obdobij neravnotežja in ravnotežja. Zato tudi ekonomisti jemljejo krize kot normalni spremljevalec kapitalizma. Priznam, da si je težko predstavljati svet brez dinamike, torej brez dobrih in slabih let. Je pa tvoja replika vsekakor lahko izziv ekonomiji, da najde bolj stabilen in vzdržen sistem z manj nihanji, kot tudi pri preučevanju mehanizma splošnega ravnotežja.

  43.   marš na drini — 6.07.2010 @ 12:15 marš na drini

    vedno znova dobivam potrditev, da veliko ljudi, ki žižka kritizira, ga v bistvu sploh ne razume. povezava, ki jo je on imel z LDS je recimo bila veliko bolj v tem, da je imel med visokimi člani LDS osebne prijatelje, recimo golobiča, kot pa da bi s samim LDS in njihovo politiko on imel kaj bistvenega. to so potem mediji napihnili do te mere, da so ga oklicali za ideologa LDS, kar je itak neumnost. potem se omenja stalina in njegovo naklonjenost stalinizmu, kar je spet ocena nekoga, ki pojma nima o kontekstu in smislu izjav, ki jih uporablja kot dokaz za svoje trditve. ampak to je pač tako, če si človek mnenje o nekom ustvarja preko tega, kar zapišejo mediji, ki jih itak zanima samo senzacionalnost in seveda bojo tako zgrabili žižkovo izjavo, da je pač on komunist, “pozabili” bojo pa dodati to, v kakem kontekstu in s kakšnim namenom je ta izjava bila sploh izrečena. ali pa ga bojo citirali, da je golobič slovenski stalin, ne bojo pa pojasnili, kaj je s tem sploh mislil. potem pa nek povprečen bralec, ki pojma nima o žižkovem razmišljanju, seveda to interpretira kot čaščenje stalinizma. ker žižkova izhodišča so popolnoma preprosta: 1. za njega je komunizem 20. stoletja bil polom, tragedija, katastrofa, ki zanj ne samo ni več aktualna, ampak dejasnko zaključena zgodba. 2. liberalni kapitalizem, ki je recimo fukojamo prepričal do te mere, da je začel razmišljati o koncu zgodovine pa tudi ni nekaj, kar bi žižek smatral končno stopnjo družbenega razvoja, ampak nekaj, ki v sebi nosi neke tako hude pomanjklivosti, ki pač silijo k določenim spremembam. skratka, gre za nekega zelo uravnoteženega in objektivnega misleca, ki ne idealizira nekih skrajnosti, ampak dejansko skuša locirati probleme, manj pa ponujati rešitve, ker po njegovem mnenju to niti ni poslanstvo filozofa.

  44.   andee — 6.07.2010 @ 12:29 andee

    @Marš na Drini:
    kar se mene tiče (morda je bilo to bolj namenjeno komu drugemu) se glede LDS in stalinizma morda s teboj celo strinjam, če ima nekdo eksplikativno močne teorije v ozadju, je to vse minorno. Ampak, da gre pri Žižku za ‘uravnoteženega in objektivnega misleca’ se pa ne bi povsem strinjal. Gre za nekoga zelo nagnjenega k radikalnemu mišljenju, in kot je pokazal v času krize tudi željnega dejanj. Morda prav zaradi tega, ker se zaveda, da ker je nesposoben ponuditi rešitve, mora pristajati na zelo hecna dejanja.

    Da pa filozofi ne morejo ponuditi rešitev, se mi pa tudi zdi nekoliko smešna trditev. Če bi npr. šlo za umetnike, bi se strinjal. Da pa je naloga filozofa samo ‘postavljati vprašanja’, ni nič drugega kot izmikanje možnim posledicam svojih teorij in s tem tudi njihovi dejanskosti, konkretnosti. Še kako je naloga misleca tudi odgovarjati na vprašanja! Sicer po mojem pristanemo v poljubnosti, kjer smo lahko že veseli, če nekdo sploh napiše članek in v njem postavi kakšno vprašanje ali kritiko, da bi pričakovali od njega še kaj drugega, kar bi lahko dal, pa najbrž že presega njegove zmogljivosti. Ljubi bog. Brez zamere.

    Je pa seveda res, da so odgovori težko konkluzivni, dokončni, ampak to ne more biti razlog, da niso postavljeni.

  45.   marš na drini — 6.07.2010 @ 12:50 marš na drini

    radikalen je tam, kjer pač smatra, da je to potrebno, mislim, da v tem ni nič radikalnega. ne gre za to, da filozofi ne bi mogli ponujat rešitev, ampak za to, da pač on smatra, da to ni njihovo poslanstvo, da so pač za to drugi in je to pač njegovo mnenje, seveda se z njim lahko tudi ne strinjamo, ampak svoje poslanstvo on razume na ta način. sicer pa da ne bom govoril v prazna, tukaj je link, kjer govori ravno o tem, kaj nam lahko komunizem, marksizem ponudi danes.

    http://www.youtube.com/watch?v=_GD69Cc20rw

  46.   andee — 6.07.2010 @ 12:55 andee

    @Marš:
    ne me prekinjat, prosim… V trenutku prejema sporočila sem bil že v osmi minuti istega videa na Youtubu. Žal so se vsi tisti videi, ki si mi jih nekoč priložil, že pobrisali z YT.

    Kakorkoli, priznam da Žižku nisem več sledil v zadnje pol leta, ker je bilo veliko bistveno bolj zanimivih stvari. Zdaj pa to postaja resno :) Kakorkoli, se zagotovo beremo.

  47.   marš na drini — 6.07.2010 @ 13:28 marš na drini

    ja, sem obazil. celo račun tega “maribochana”, ki je imel na tone gradiva o žižku so očitno na youtube ukinili.

  48.   andee — 6.07.2010 @ 14:13 andee

    @Marš:
    sem pogledal, pa nič novega videl…

    Najprej, splošni vtis z vidika psihoanalize je povsem v skladu z Žižkovim zavedanjem lastne strukture osebnosti, ko pravi, da je obsesivni nevrotik, in da vseskozi govori in je aktiven samo zato, da se ne bi nič spremenilo. Moj vtis je žal zelo podoben… Vprašanje je samo, zakaj ljudje tega ne opazijo, ko pa jim sam to v obraz pove? Odgovor: prav zaradi tega! Ker tudi najbolj očitni stvari ne verjamejo, če jim jo oseba, ki jo to zadeva, prizna v obraz. Tako recimo, če bom sam med pisanjem testa šel do profesorja in mu dal svoj test in dejal, da sem pravkar prepisoval od soseda, me bo imel za norega in ne za tisto, kar res sem – prepisovalec. Mislim, da gre tu za podoben mehanizem, in da Žižek v tem, ko nenehno govoriči o spremembi in boju proti sistemu, prav to onemogoča.

    Vsaka druga beseda, ki jo Žižek uporabi je vezana na ’strategijo, kako se znebiti sistema v katerem živimo’, z drugimi besedami, kako mu dokončno odrezati jajca. Mislim, da tam okrog 35:40 iskreno prizna, da pa najbrž tudi brez tega sistema ne bi bilo ravno lahko, ampak vseeno. Skratka, priznam sicer, da stalinizma ne omeni nikjer, vendar pa je vsebina nastopa zelo jasna in žal povsem v skladu s tem, kar sem sam govoril… Da je naš sovražnik le en, kapitalizem, ki se ga je treba znebiti za vsako ceno in na kakršen koli način. Razlogov za to je že bistveno manj, omenjeni so npr. nepravičnosti v družbi, ekološka kriza ipd. Dejanskega razloga zakaj strategija, iz katere se Žižek večkrat dela norca, se pravi počasi spreminjati sistem v smer večje pravičnosti, ne bi bila primerna, pa denimo nikjer in od nikoder… (pa ne pravim, da je ta nujno prava) Celo sam Žižek si ob koncu nasprotuje še sam, ko pravi, da sta pravzaprav nekako dve možnosti za rezanje jajc: hitra, radikalna, in počasna, pot majhnih korakov. Skratka, treba je odrezati jajca kapitalizmu!! Zakaj? Who cares! (da Fukuyama slučajno ne bi imel prav, verjetno)

    Žal sem prav na to svaril v svojih zapisih. Je pa seveda predavanje zaradi številnih šal, anekdot, primerov iz pop kulture in dejanskega življenja, neskončno zabavno. Ampak žal tudi ob časovnem tempiranju smejanja in ploskanja množice bolj podobno ameriški, kapitalistični sitcom komediji kot pa resnim mislim. Od tod njegova popularnost, vem, svaka čast, ampak žal zame tisto bistvo seveda globoko umanjka.

  49.   nomercy — 6.07.2010 @ 14:22 nomercy

    Bistvo komunizma:
    delaš kot idijot v dobro drugih
    vse, kar se ti nadpovprečno posreči: ujeti večjega prasca, debelejšo gosko, najti sočnejši ananas, prepustiš kot “zaslugo” za skupnost dežurnemu tisti dan.
    Seks ponudiš najpreje najbolj odurni baburi v skupnosti
    ———————–
    Je še kdo za komunizem :)

  50.   andee — 6.07.2010 @ 14:49 andee

    @NoMercy:
    tako preprosto to verjetno ne gre :) Čeprav se pa povedano zdi žal sumljivo blizu resnici, če nisi partijski veljak seveda.
    Čeprav, toliko je treba biti pošten, to po slišanem vendarle ne leti na Žižkove misli.

  51.   nomercy — 6.07.2010 @ 15:15 nomercy

    @ Andee:
    o drugi plati se pa v komunizmu ne govori/piše :)
    npr.: letih suše, lakote, bolezni, jalovih žensk … takrat se išče notranje in zunanje sovražnike, ker tega “križa” si pač nihče ne upa naprtiti :)

  52.   marš na drini — 6.07.2010 @ 16:07 marš na drini

    mislim, da problemi, ki jih žižek omenja niso izmišljeni ali pa potencirani. problemi obstajajo in tega se ne da zanikat. imamo pač potem tri možnosti. 1. status quo, 2. poskušati zadeve spreminjati znotraj obstoječega sistema, kar je vizija večine in 3. spremeniti sistem. verjetno prva možnost pride v poštev le pri tistih, ki na račun vseh teh problemov prosperirajo. 2. možnost je sicer na videz dobra, ampak kaj pa če ima žižek prav? kaj pa če vsi ti problemi, ki se jih danes zavedamo niso neke motnje v sistemu, ki se jih pač da malo “pošraufat” in potem bo vse ok, kaj pa če so recimo vsi ti problemi dejansko sistem kot tak, kaj če je to pač kapitalizem kot tak? kaj če je ta ideajo kapitalizma kot najbolj pravičnega sistem ravno tako utopična, kot je bil komunizem? ker ravno tako, kot so pomankljivosti v komunizmu opravičevali z nekimi drugimi dejavniki in ne sistemom kot takim, se isto počne v kapitalizmu. pravijo ne, ni kriv kapitalizem, kriva je grabežljivost posameznikov itd., sistem je pa čisto ok. morda pe le ni tako čisto ok in morda je celo tako slab, da se nam zaradi njega res lahko tudi slabo piše, bomo pač videli.

    kar se pa kapitalizma tiče pa on poudarja, da ne gre toliko zato, da bi se ga morali znebiti iz nekega principa, ampak zato, ker nas v nasprotnem primeru, po njegovem mnenju, čaka še hujša katastrofa. torej spet ne gre za neko ideološko izbiro v smislu, kapitalizem je slab zato, ker sem pač sam komunist, dejmo se ga znebit za vsako ceno, ampak gre spet za nek premišljen razlog, ker gre pač za nek sistem, ki nas, po njegovem mnenju, vodi v neko ekološko, biološko, demografsko in še kakšno katastrofo. torej, gre za dobrobit človeštva, po njegovem mnenju, ne pa za nek ideološki prevrat.

  53.   andee — 6.07.2010 @ 17:08 andee

    @Marš:
    glej, edini kolikor toliko sprejemljiv argument, ki ga ponudi Žižek, je res to, da nas v primeru kapitalizma čaka nekakšna katastrofa, še najbližje bi lahko govorili o ekološki kataklizmi.

    Toda: kaj Žižek ponuja v zameno? Sploh kaj? Razen obupanega obujanja komunističnih idej ničesar… Kar je predvsem problematično je to, da gre dejansko samo za kritiko per se, ki je torej sama sebi namen. Ker se na tovrstno kritiziranje javnost v dvorani očitno odziva, kot si Žižek želi. Iz Žižkovega govora je žal sklepati, da gre za čisto manipulacijo, brez kakršne koli želje po širši sliki.

    Iz njegovega govora bi človek sklepal, da smo tik pred propadom sveta in da so radikalne spremembe nujne in to takoj. Žal pri tem še najbolj spominja na milenaristično gibanje, se oproščam. O resničnih razlogih je tako zelo malo govora, ker Žižek z obsesivnim govorjenjem to prepreči in pogosto tjavdan povzroča smeh, smeh žal v tem primeru kot čisti anestetik, da se pač ne zavemo, kakšne neumnosti klobasa… Se opravičujem…

  54.   andee — 6.07.2010 @ 17:21 andee

    @NoMercy:
    se bojim, da so tovrstne nadloge tudi v kapitalizmu… In da se jih včasih tudi ta skuša znebiti na podoben način, čeprav mu gre morda težje od rok, ker je manj avtoritaren.

    Ampak ja, žal dajem tudi po videnem svoj glas kapitalizmu, seveda z nujnimi prevpraševanji njegovih temeljev vseskozi, ki pa jih ta sistem vsak kolikor toliko dopušča.

  55.   Simona Rebolj — 6.07.2010 @ 19:06 Simona Rebolj

    Neka splošna replika na zanimiv dialog, ker je sicer preveč komentarjev, da bi se dalo direkt replicirat v manj kot dnevu:

    Andee … Žižek sicer kaže s prstom, ampak ni res, da ne ponuja nobenega možnega odgovora na morebitne rešitve. Ponuja tisto, kar tudi sam kar naprej omenjaš, a zgolj v smislu kazanja s prstom in samo po sebi umevnega odnosa v smer rezanja jajc … hehe … Poziva k razmisleku o rešitvah, ki so bile del komunistične ideologije!!! Seveda ne k Stalinizmu, ki je že naznanjal zlorabo ideologije same v svojih dobrih namenih, vendar je treba razumet, da je problem vsake revolucije in rušenja sistema predvsem in tudi v tem, da se hkrati z zlorabljenim in slabim zaradi avtomatskega srda do ideologije same, pokoplje na žalost tudi vse dobro zgrajeno in spravi na začetek porušene zgradbe do temeljev. In potem, kar se je pri nas tudi zgodilo, se gre v neko povsem drugo smer, češ, tam, kjer smo bili, vse smrdi in nova ideologija, mentaliteta in posledični sistem v svoji naivni deviškosti privabi spet nove posiljevalce, zlorabljevalce in druge srake h koritu in spet imamo zaenkurc sistem in pozive k rušenju.

    Tudi osebno menim, da je veliko na tem, kar je omenil marš na drini, in sicer v vprašanju, kaj pa če je tudi pri zdajšnjemu kapitalizmu res ključen problem že same bazične ideološke in sistemske narave in ne zgolj v drobnih modifikacijah, kot se je rado enako zgovarjalo pri komunizmu. No, osebno itak menim, da je točno v tem ključen problem in sem nekaj elementov debakla že omenila – v pravici do dedovanja, odvetnikih na trgu in neomejeni možnosti bogatenja, kar med drugim predaja tudi poglavitno oblast in monopol nad tokovi delovanja družbe nekim privatnikom, ki jim ni treba nikakor odgovarjat za svoje sposobnosti sploh, ampak oblast definira imetje, denar. Na tak način je lahko kakršna koli ideja po naprednem in demokratičnem svetu, kaj šele odpravi reviščine in vzpostavljanja sistema čim bolj enakih izhodiščnih možnosti, sama sebi v posmeh.

    No, ravno Danski pa na primer Američani, ki so srečni, ker se lahko valjajo v zlatem blatu namesto drekavem kar tako pavšalno radi očitajo, da so Danci komunisti, nekateri pa, da so socialisti in da furajo socialističen sistem. Očitek pa tak … hehe … Kot vidimo pa ta sistem, ki ima mentalitetno sicer res veliko skupnega s socialistično idejo in hkrati marsikaj skupnega s komunistično, pač ne deluje tako, kot je pri nas, kaj šele v Rusiji. Gre torej za kontekste in načine implementacij določenih elementov v kapitalizem (saj kapitalizem itak vedno je prisoten in mora bit, vprašanje je samo kakšen in kako deluje). Torej tudi Žižkovi tovrstni pozivi k razmisleku pač ne morejo bit kar sami po sebi za odmet, ker si sploh drzne pomislit na kar koli komunističnega ali socialističnega (mislim, da gre v bistvu bolj za slednje v poanti, ki je skupna in kjer se križa s komunizmom). Ker po tej logiki je pravzaprav grd grd neumen komunist vsak, ki sploh opleta s samim skandinavskim okvirnim modelom v bistvu. Od česar pa so seveda Američani v svoji mentaliteti tako daleč, da lahko šele zdaj praznujejo nek drobec boljše zdravstvene socialne varnosti, pa še to ne gre skozi brez problemov … hehe …

    Problemček se pa seveda pojavi, ker zelo verjetno tudi Žižek ne vidi možne luči na koncu tunela brez nove revolucije. To je to, kar gre andeeju na jetra v vonju po pozivu k novi “anarhiji”. Tisti, peščica, ki namreč držijo v rokah niti temne plati medalje takoimenovanega neoliberalnega modela, ki nažira po logiki stvari ljudi z novim rešimom neznostnosti in propadanja, četudi z drugih vogalov, teh niti ne bodo spustili drugače kot preko trupel. Saj že neka Živčec Kalanova from Slovenia noče odstopit s položaja … hehe … Zgodba je namreč v svojem bistvu vedno ista … Plenilci zlorabijo luknje deviškega sistema in mentalitete ter po stari navadi oplenijo državo. Plebs nekaj časa veruje, verjame in jih celo občuduje, ker se futrajo s sanjami, da bi tudi oni tako in bi tudi oni lahko ter delujejo v paktu s plenilci nezavedno. Potem začnejo plenilci iz dolgčasa in maničnosti slej ko prej sumljivo drastično seveda pretiravat in meje verjetnosti za fantaziranje plebsa se začnejo krčit in krhat, sanje se sesuvajo in plebs podivja, hoče nazaj vse, kar jim je bilo pokradeno v imenu neke ideologije. In to je nova revolucija. Problem je v tem, da nova revolucija seveda spet smrdi po novi devici, ki bo spet toliko lažje v svoji deviškosti pofukana in serijsko posiljevana z vseh strani. Zato osebno menim, da še zdaleč ni slabo zatekanje k sistemom, ki smo jih že poznali in pod njimi tudi marsikaj zgradili, ne samo zasrali. Z dobro kombinacijo devica morda ne bi bila tako deviška, ampak vsaj malo bolj izkušena baba. S tega vidika tudi Žižkovo vračanje k poznanemu ni slabo. Pomembna bi bila samo debata o vidikih in konceptih implementacije glede na naš prostor in s tem povezane možnosti. Amerika bo šla pa brez regeneracije več kot očitno v rit. Pa ne zato, ker bi finančno propadla, za to ima vzpostavljene kar prebrisane mafijske varovalke, ampak se sesuva na ideološkem nivoju, ki onesrečuje in ropa Američane same in jih pošilja v take in drugačne vojne, zato ni čudno, da je zmagal Obama in še manj čudno je, da za vsak drek faše kritiko, da je komunist … hahaha … Komunist pa tak, še daleč od tega. Ampak za Ameriko je to že čista revolucija, saj jim je grozilo, da bi postal predsednik države nek stupidni Trump s preveč denarja in pregrdim lasnim vložkom, tako da …

    Kakor koli obrneš gredo vse poti nekam h komunizmu naproti, če prafaraziram. Demokracije in s tem povezano željo po plačilu za zaslužnost na poti h kakovosti življenja za vse pa s pravico do dedovanja, selekcijo kupovanja pravice za izboritev pravice z odvetniki na trgu in brez omejitve stopnje bogatenja (kar pomeni motivacijo na neustvarjalni psihološki bazi) nimamo na podlagi ničesar in od nikoder za pričakovat. Sploh brez veze razmišljat, kakšna ideologija in sistem bi bil boljši. Noben.

  56.   andee — 6.07.2010 @ 19:57 andee

    @Simona:
    hvala, ker si se priključila dialogu. Glej, z mojega vidika tvoj zgornji komentar ponuja več vsebine, kot celoten Žižkov nastop na Youtubu. Bom razložil zakaj.

    ‘Poziva k razmisleku o rešitvah, ki so bile del komunistične ideologije!!!’
    Žižek ne poziva k nobenemu razmisleku. Žižek poziva k rezanju jajc, brez milosti.

    ‘in sicer v vprašanju, kaj pa če je tudi pri zdajšnjemu kapitalizmu res ključen problem že same bazične ideološke in sistemske narave in ne zgolj v drobnih modifikacijah, kot se je rado enako zgovarjalo pri komunizmu.’

    Glej, odlično, se popolnoma strinjam… Ampak ali je to vprašanje ali trditev, hipoteza ali dokazana trditev? Sem mnenja, da je to morda res. Morda pa tudi ne. Morda je res problem v sami strukturni, bazični naravi sistema, čeprav pri Žižku nikjer ni niti z besedo omenjeno, v čem naj bi ta strukturni manko bil. Po mojem skromnem mnenju verjetno zato, ker Žižek nima pojma ne o sistemski teoriji, ne o drugih bolj sistemskih vedah, da bi lahko razložil ta sistemski, strukturni manko. Zato je njegov edini izhod, pa še tega v predavanju ne uporabi, zatekanje h Karlu Marxu, ki je bil seveda bistveno bolj ’sistemsko’ razgledan od njega. Vsa ostala teoretska mnenja bi verjetno/morda Žižek v samoobrambi prištel kar k problemu samemu, torej jih štel za neoliberalna, kapitalistična, sovražna.

    Morda pa zgornja trditev seveda ne drži, morda ni problem v strukturi kapitalizma, morda je ta sistem pač sistem, kot vsak drug, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ki bo svoje mesto milom ili silom morda prepustil drugemu, boljšemu, ko/če bo ta izdelan. Morda, ker gre seveda za hipotezo, za trditev, ki hvalabogu ni samoumevno veljavna.

    ‘Torej tudi Žižkovi tovrstni pozivi k razmisleku pač ne morejo bit kar sami po sebi za odmet, ker si sploh drzne pomislit na kar koli komunističnega ali socialističnega (mislim, da gre v bistvu bolj za slednje v poanti, ki je skupna in kjer se križa s komunizmom). Ker po tej logiki je pravzaprav grd grd neumen komunist vsak, ki sploh opleta s samim skandinavskim okvirnim modelom v bistvu.’

    Žižek v svojem predavanju zelo jasno pove, da niti v sanjah ne govori o socialdemokratskem modelu, ali izboljšavah kapitalizma, temveč, kot že povedano (pa tudi sam to ponavlja) o rezanju jajc! O dokončnem obglavljenju kapitalizma kot sovražnika. Prosim poslušaj zgornji linkani prispevek (cca. 40 minut), morda bo bolj jasno, o čem je govora.

    ‘Tisti, peščica, ki namreč držijo v rokah niti temne plati medalje takoimenovanega neoliberalnega modela, ki nažira po logiki stvari ljudi z novim rešimom neznostnosti in propadanja, četudi z drugih vogalov, teh niti ne bodo spustili drugače kot preko trupel.’

    Od kod to? Trupla so pred nedavnim zahtevali samo boljševiško nastrojeni pisuni na forumih. Celo Šrot in Bavčar sta sestopila čisto mirno, resda po precejšnjem času in odporu. Morda bi to bilo celo v primeru kakega psihopata lahko res, ampak mislim, da je glede na dogajanja pri nas bolj verjeten ta drugi del.

    ‘Amerika bo šla pa brez regeneracije več kot očitno v rit.’

    V to zelo močno dvomim. Podobno kot so ob nastanku krize nekateri govorili o njenem bankrotu, so zdaj ti isti govorci pred bankrotom in bodo morda sami kmalu prosili Ameriko za posojilo… Paradoks… Mislim, da prav regeneracija, ki jo vsaj ponekod že doživlja kapitalizem, bolje kot vse besedičenje tule odgovarja na vprašanja. Sistem je gotovo zmožen preživeti, vprašanje pa je ali se ga ne bomo sami potrudili razbiti, kot pročelje parlamenta. Ali tako zelo potrebujemo mentalne ’sovražnike’, ali res ne moremo brez tega?

    ‘Demokracije in s tem povezano željo po plačilu za zaslužnost na poti h kakovosti življenja za vse pa s pravico do dedovanja, selekcijo kupovanja pravice za izboritev pravice z odvetniki na trgu in brez omejitve stopnje bogatenja (kar pomeni motivacijo na neustvarjalni psihološki bazi) nimamo na podlagi ničesar in od nikoder za pričakovat. Sploh brez veze razmišljat, kakšna ideologija in sistem bi bil boljši. Noben.’

    Zdaj smo tu, o čemer sem govoril na začetku. Na podlagi tega sploh lahko začnemo ‘delati’, to je meso, to so konkretni problemi, ki se več kot očitno pojavljajo v kapitalizmu. Ne pravim, da so tudi zelo daljnosežni (pa tudi da niso, to bi terjalo posebno debato), ampak Žižek še tega nima… Morda zato, ker bi pokazalo, da so njegova razmišljanja kot star skelet, ki je tik pred sesutjem vase… Ne vem, res, kam bi ga še postavil, vem, da je govorjenje o filozofskih sistemih rahlo staromodna reč v dobi ‘antisistemskih gibanj’, ampak žal je njegova misel res podobna misli klovna. Brez kakšne koli prave substance, namenjena zgolj zabavi množic – ‘mater stari, ta ga pa pihne, ta si pa upa…’. Žal imam občutek, da mu prav ta odziv najbolj godi, zelo žal.

  57.   andee — 6.07.2010 @ 21:39 andee

    Sam sem šel še enkrat poslušat omenjeno Žižkovo predavanje in še nekaj YT prispevkov o njem. Priznam, da je morda (!) nekaj mojih zgornjih izjav preveč vzetih iz konteksta, in da se da brati Žižkovo predavanje tudi na kak drug način. Vendar nekaj pa ostane nespornega: Žižek je, kot se sam tudi večkrat označi, okorel marksist. Pomeni, da je najmileje rečeno predstavnik zgolj nekega, zelo ozkega pogleda na svet. In v slovenskem poveličevanju njegove osebnosti je potrebno zelo jasno imeti pred očmi širšo sliko, tako filozofije kot psihoanalize. In razumeti družbeno pogojenost trenutne obsesije z marksizmom, pogojenost s stanjem gospodarske krize, ki se ga na nek način da brati skozi radikalne levičarske pozicije, vendar pa je korelacija med spremenljivkama priljubljenosti te misli in gospodarsko krizo zelo velika. Kar pomeni, da bo v času prosperitete marsikdo, ki zdaj poziva nazaj k socializmu, spet pel slavospeve sistemu, ki bo tedaj v uporabi. Morda pa bo prav tedaj boljši čas za resnične spremembe, ali vsaj njihovo izgrajevanje.

  58.   APM — 7.07.2010 @ 08:56

    V sobotni prilogi Dela piše, da so voditelje konference v Berlinu, nemški časopisi označili kot klovne. To nesporno drži.
    Komunizem je bil družbeni eksperiment, izveden na najširšem območju našega planeta, zajel je več kot polovico vsega človeštva, trajal je več kot pol stoletja in neslavno propadel.
    Kako si peščica povprečnih filozofov domišlja, da bo našla eliksir, ki bo mrtvo in smrdljivo( 100.000.000 pobitih in še petkrat toliko prizadetih) truplo oživilo z eksibicijami podobnimi pouličnim performansom?
    Svet se za takšne čudake ne meni. V dejanski demokraciji pač dobijo prostor pod soncem, saj še domače živali uživajo spoštovanje in se jih ne sme mučiti.
    Slovenija, kjer rdeča inteligenca še ni ugotovila, da komunizem, ne samo, da je mrtev, že zavdarja, se še vedno oplaja z neumnostmi, ki jih stresajo čudaki, organizatiorji obujevalnega preformansa.
    Če bi že želeli uspeh, bi morali performans organizirati v Pekingu, pod vodstvom Kitajske komunistične partije in pritegniti njihove voditelje k sodelovanju, predsdnika največje partije na svetu pa pridobiti za častnega pokrovitelja.
    V tem primeru bi se lahko v realnosti podučili, kako deluje kitajska KP na račun uvoženega kapitalizma, s pomočjo katerega postaja ena vodilnih gospodasrkih sil, ki je sposobna nahraniti 1,5 mrd ljudi, kar strogi komunizem pod velikim Moa Ze dongom ni uspel tedaj, ko je kitajska štela še manj kot 1,0 mrd duš.
    Berlinski veseljaki pa me vseeno spominjo na domače znanstvenike, ki se v današnjem času spopadajo z epohalnimi izboljšavami parne lokomotive.
    Da ne boste ugibali za kaj gre. Gre za prispodobo Pahorjeve vlade, ki si prizadeva obuditi delavsko samoupravljanje na temeljih Marksizma. Delni uspehi so že vidni in pričakovati je čudež, da bo prav v Sloveniji tuplo še enkrat crknilo.
    Potrpite še malo, saj se bo čudež zgodil kmalu.

  59.   AndrejM — 7.07.2010 @ 09:21

    @Marš…

    Sem prebral nekaj Žižkovih člankov in vem, kaj sem prebral. Torej si nisem mnenja ustvaril na podlagi kakšnih novinarskih člankov.
    In kar se tiče LDS: Slavoj se je večkrat pojavljal kot nekakšna siva eminenca, na samo kot prijatelj od GG. Spomnim se ene konvencije (bil sem na njej) in ker ga ni bilo v Sloveniji, se je oglasil nekje iz tujine. In s svojim filozofiranjem je potrjeval “pravo pot”, ki jo je takrat ubrala LDS in ki jo imamo na lastni koži čast občutiti tudi danes. Kapitalizem v najbolj umazani obliki. In on bo zdaj govoril o drugačni, boljši družbi? Nima te pravice, si jo je zapravil, sori.
    Da pa je nekje v tujini ekstravaganten? Ja, res je, no, saj je Murko v Sloveniji tudi.

  60.   nevenka — 7.07.2010 @ 09:30 nevenka

    Morda pa le ne bi bilo tako narobe razmisliti o tem kam plove kapitalizem. Ravno danes sem prebrala, da bi EU rada dosegla, da bi starostniki delali do sedemdesetega leta. Kapitalistična požrešnost navadnemu človeku ne privošči spodobnega zaslužka in krajšega delovnega časa, da bi si lahko ustvaril družino. Ni ustrezne natalitete. Zato se nacije starajo, ne samo zato, ker se življenjsko pričakovanje povečuje. To hkrati je odraz napredka določenih kvalitet v življenju, hkrati pa tudi ne. Biti živ in prikovan na posteljo deset in več let in tako dočakati 95 let, ne pomeni, da si čil in zdrav do sedemdesetega.
    In res je čudno, da se o tem razmišlja ob hkratni brezposelnosti.
    S čim se ukvarjajo politike, ki niso sposobne odgovorno voditi gospodarstev? Odraz nesposobnosti se vidi zelo natančno ravno v pokojninski zakonodaji. Vodstva, ki znajo voditi, se borijo za gospodarsko rast, za višjo produktivnost, napredne tehnologije, torej razvoj, ki zagotavlja večje ustvarjanje in tako tudi sposobnost za skrb za starejše, utrujene in bolne.
    Naše politike pa po liniji najmanjšega odpora….tako kot v podjetjih, kjer ne znajo znižati nobenega drugega stroška kot le strošek dela in ljudem znižajo plače in jim tako razložijo funkcioniranje konkurence. Bljak.

  61.   AndrejM — 7.07.2010 @ 10:58

    Nevenka, saj smo se za to borili, kajne? Ups, nismo se, v začetku devetdesetih so nas pošteno nategnili. Če bi danes imeli plebiscit, kjer bi ljudje točno vedeli da gremo na svoje z dodatkom najbolj krutega kapitalizma, bi plebiscit gladko padel. Priznam, tudi sam sem bil nategnjen in država, v kateri danes živimo, je ena velika sramota. Na žalost.
    In v sistemu, ki ga imamo, mora lastnik kapitala zadostiti (v Sloveniji) dvojemu: najprej se mora prebiti skozi vse, kar mu ponuja povampirjena državna uprava z vsemi pijavkami, ki so obešene na to državno upravo (visoki davki, papirologija, nedelovanje sodnega sistema, korupcija, nepotizem…govorim seveda o poštenih in politično ali kako drugače ne-vezanih podjetnikih), potem pa mora še sam zaslužiti ogromno v zelo kratkem času. Najebe pa seveda navaden človek.
    Grki so na ulicah že govorili o revoluciji. No, v Sloveniji bodo stavkal pa (para)državni uslužbenci. Noro, narobe svet. Čez nekaj let pa bomo vsi skupaj debelo gledali, ker bo Slovenija bankrotirala.

  62.   andee — 7.07.2010 @ 11:35 andee

    Hvala vsem za komentarje.
    Glede Žižka:
    kot sem dejal ob koncu včeraj, gotovo je pri nekem filozofu smiselno zgodbo videti v širši luči, torej ne zgolj skozi asociacije na prvo žogo, kot so povezave z dejanskimi sistemi, kot sta socializem ali nacizem. Slednjega omenjam, ker bi po isti logiki lahko diskreditirali miselnost Nietzscheja in Heideggra, pa še koga. In žal nekateri na levi to tudi počnejo, ampak tudi to je že druga zgodba. Skratka, tudi pri Žižku je treba videti predvsem njegovo misel, ne toliko neposredne politične posledice. Čeprav se pa strinjam, da je ali bo po svoji krivdi dobil res prizvok klovna, kar je tudi zanj zelo dvorezen meč.

    Glede Slovenije in kapitalizma:
    še vedno trdim, da bi rad videl koga drugega, recimo koga od ‘navadnih ljudi’ na mestu tistih, ki jih sedaj vlačimo po zobeh. Šele tedaj bi lahko videli, ali ti res delajo tako slabo in pokvarjeno, kot jim to pripisujemo sedaj.

    Glede komunizma:
    bi se strinjal z Nevenko, da je zelo dobro iskati druge, drugačne sisteme. In zato morda ni toliko napak premišljati o lastnostih drugih sistemov, ki smo jih že izkusili. Seveda pa je od tod do dejanske prakse velik razkorak, in vsi vemo, kaj je komunizem že prinesel… Zato je tudi pozive Žižka k rezanju jajc potrebno pustiti tam, kjer so, bodisi kot izreke filozofa ali klovna.

  63.   Simona Rebolj — 8.07.2010 @ 22:31 Simona Rebolj

    @Andee:

    “Žižek ne poziva k nobenemu razmisleku. Žižek poziva k rezanju jajc, brez milosti.”

    kot si že v naslednjem komentarju omilil radikalno mnenje … vseeno … seveda poziva k razmisleku že v formi njegovega nastopa samega. Ne vem, zakaj te tako revoltira samo rezanje jajc, no. Osebno se strinjam z Žižkom, da je treba takemu kapitalizmu, kot ga imamo danes, odrezat ravno jajca, jajca v njegovi testosteronski agresivni požrešnosti. Saj rezanje jajc še ne pomeni popolnega uboja, kvečjemu zatre spolno slo in s tem možno povezano voljo do posiljevanja, če se dogaja, preko česar zatre tudi voljo do drugovrstnega repenčenja na bedni osnovi – na jajcih … hehe … Za kapitalizem, ki je itak podlaga za vsakršen sistem, je res najbolje, da je brez jajc, jajca se pa implementira skozi druge sistemske rešitve, ki predvidevajo glavo in jajca na pravem mestu. Komunizmu v svoji najslabši možni zlorabljeni obliki so bila pa jajca itak že odrezana, ampak tudi glava in izrezano srce. Če bi vrnili kapitalizmu brez jajc predvsem komunistično srce in vse skupaj zapakirali v neko telo z glavo na pravem mestu, vidim možne produktivne rešitve.

    Zato se mi zdi, glede na vse, kar smo že tudi tukaj izrekli, vseeno kar malo preveč trmasto in razprave nevredno, ko v zadnjem komentarju spet, kot da nismo nič povedali, ponavljaš mantro, kako smo že videli, kaj je komunizem prinesel v praksi. Za kapitalizem tudi vemo, kaj je v praksi že prinesel. Vedno isto. Mesarsko klanje, ko se je plebs naveličal ropanja stokrat preimenovanih takšnih in drugačnih fevdalcev, aristokratov, tajkunov itd. Pa te nič ne moti. Rad verjameš, da je v praksi še vedno lahko predvidevat možno dobro verzijo. Saj, meni je prav, in ne odrekam te možnosti, ki zagotovo obstaja, me pa moti, da kateri koli drug sistem nekdo eliminira kar po defoltu v vseh segmentih in se po eni strani razburja, ker nekdo kapitalizmu reže jajca, sam pa nekemu drugemu sistemu kar počez odreka vse možne dobre segmente možne omplementacije v prakso in mu reže kar jajca, glavo in še ruva srce. Jah, čak’ mal … what are we talking about? … hehe …

    ” … čeprav pri Žižku nikjer ni niti z besedo omenjeno, v čem naj bi ta strukturni manko bil. Po mojem skromnem mnenju verjetno zato, ker Žižek nima pojma ne o sistemski teoriji, ne o drugih bolj sistemskih vedah, da bi lahko razložil ta sistemski, strukturni manko. Zato je njegov edini izhod, pa še tega v predavanju ne uporabi, zatekanje h Karlu Marxu, ki je bil seveda bistveno bolj ’sistemsko’ razgledan od njega. Vsa ostala teoretska mnenja bi verjetno/morda Žižek v samoobrambi prištel kar k problemu samemu, torej jih štel za neoliberalna, kapitalistična, sovražna.”

    Ja, se strinjam, kar sem itak že povedala, da se Žižek preveč trkolika v populizem in seveda pri marsičem kot večina drugih izobražencev premalo da na sodelovanje z drugovrstnimi izobraženci, kar bi bogatilo tudi njegov spekter. To je podobno kot solaža španskega fuzbalerja v polfinalu, ko je raje zjebal Torresa in sam brcal, da bi le zasluge za vse pobasal sam in potem ni padel gol … hehe … Z mrtvimi vedeži je pač lažje komunicirat kot z živimi, pa tako tudi z Marxom. S tega vidika se tudi ne strinjam z maršem v toleranci do Žižka, da ponujane rešitve niso njegov problem. To je problem in mora bit osnovni namen in cilj vsakega intelektualca, ki se pač nekaj gre v smer razreševanja neke enačbe. V misli je ogromno matematike z vidika logičnega in kompleksnega mišljenja ali pa streljanja na gol na srečo. Skratka, neki nastavki morajo bit. In matematični nastavki so zelo pomembni tudi za povezovanje z ekonomijo oziroma z ekonomisti. Postavi se namen, cilj in pretehta meje verjetnosti. Če ekonomist pojasni, da v nekem kontekstu meje verjetnosti niso tako obetavne iz ekonomskih razlogov, kot si jih predstavlja na primer filozof, sociolog, psiholog itd., se preide na plan B v zastavljenem okviru itd. No, s tega vidika meni na primer, kot sem že omenila, mene Žižkova slava ne gane preveč. Ti pa mu ravno pri tem čestitaš. Večkrat opažam, da se v nečem ne strinjava, kar se tiče odnosa do stvari, čeprav v smeri rezultata zagovarjava isto. Meni se zdi ravno ta pojem slave pri Žižku problem, ker menim, da vpliva na tok razvijanja določenih misli v smeri rešitev, ker se zatakne v populistični prioriteti. To, da je nekdo uspel postat slaven, meni samo po sebi pač ne pomeni hvalevrednega dosežka. Sicer bi se lahko v slovenskih okvirih s tega spekta klanjala tudi Murku. Pa se mu ne. Ker se mi zdi ta pojem uspeha nevereden kakršne koli koristnosti in marsikdo, ki bi lahko uporabil enake vzvode za slavo, jih pač ne bi, ker bi mu bilo izpod časti. Zakaj bi me torej fasciniral nekdo samo zato, ker je pripravljen zganjat nekaj, česar bi se nešteti prej sramovali??? Je to pogum??? ne bi rekla. Enako velja v svetovnem merilu za kakšno Paris Hilton. Kaj je pa naredila, razen da se kot bogata dedinja blamira z blesavimi izjavami, hišnimi porniči in podobno? Hej!!! To pa res ni dosežek, ampak samo vprašanje, kaj je kdo pripravljen za slavo zganjat. Torej Artur Šternovska dilema … hehe … No, Žižek je dobro zastavil na začetku in uporabil vse možne vzvode, celo v rumeni tisk s poroko, ki je v slogu tabloidnih porok že preteklost, se je zrinil. Ampak potem gledam, kako je to uporabil??? merjenje izkoristka uporabljenih vzvodov za slavo? In ta se mi zdi preprosto preslab, slabši, kot bi lahko bil. Kako in zakaj sem že zapisala. Zato ni čudno, da so odzivi na njegovo pojavljanje in predavanja vedno slabši. Ker vsebino prilagaja populizmu, namesto da bi možen populističen okvir izrabljal za podtikanje reevantnejše vsebine!!! V ta trik slave, ki obrne na glavo smisel, se da pogoltnit pa itak večina. Zaradi neznosne lahkosti bivanja verjetno.

    Še drobna replikca na ping pong med maršem in teboj o Žižku kot le prijatelju Golobiča ali ideologu LDS. Po mojem mnenju je obojegamalo res. Ni toliko ideolog, kot ga vidiš ti, ni pa samo prijatelj, kot bolj vidi marš. Je podoben ideolog v okviru tipa Golobič in temu primerno je z Golobičem tudi presedlal k večji podpori stranke Zares. Glede na to, da je tudi objavljal članke v strankarskem glasilu Zaresa, seveda ne moremo trdit, da je popolnoma neodvisen filozof od političnih interesov v Sloveniji. To je pač neogibno prepoznavno dejstvo, ki ga je sam objavil – v časopisu stranke Zares pač … haha … LDS-ovec pa ne more bit več s svojo filozofijo, ker se je LDS s Senico in drugimi Školčevimi prijatelji preobrazila v stranko, ki sledi interesom kapitala in kapitalistov. Bivša LDS s svojim ideološkim okvirom je zato danes Zares. Ni Zares nova stranka. Zares je v bistvu stara LDS, današnja LDS pa je nova leva stranka z neoliberalnim in kapitalističnim ideološkim modelom. Navidezna zmeda pač. V tem so naši politiki na levi in desni nasploh itak mojstri.

    “Od kod to? Trupla so pred nedavnim zahtevali samo boljševiško nastrojeni pisuni na forumih. Celo Šrot in Bavčar sta sestopila čisto mirno, resda po precejšnjem času in odporu. Morda bi to bilo celo v primeru kakega psihopata lahko res, ampak mislim, da je glede na dogajanja pri nas bolj verjeten ta drugi del.”

    Hahaha … Šrot in Bavčar sestopila mirno … dej, nehi no. Ja, po precejšnjem času in odporu … hahaha … To s trupli je tisto, kar sem v prejšnjem komentarju itak izrazila v strinjanju z opazko, da Žižek cilja na novo revolucijo. Kar je itak logično, ker si je drugače težko zamišljat, kako bi sploh prišlo do kakšne radikalnejše spremembe, saj nihče pač ne odstopi hitro in brez odpora. Predvsem je pa zoprno, ker vsi odstopijo brez zapora, ne glede na to, kaj so pokradli. Ker imajo svoje botre, kjer je treba. Iz časa, ko se je sistem po revoluciji vzpostavljal in spet omogočil pisanje in risanje varovalk za svoje najdražje, a ne. Kapital in oblast sta pa itak siamska dvojčka. To je pač problem. Kako brez revolucije do sprememb. Pezdir trenutno kaže s svojo akcijo, kako. V smislu, da če bi bilo več takih posamičnih akcij in bolj zgoščeno, bi morda šlo, s posledičnimi pobudami za sistemske spremembe in s takovrstnim aktivnim nadzorom javnosti. Ja, morda. Stvar nove debate.

    “‘Amerika bo šla pa brez regeneracije več kot očitno v rit.’

    V to zelo močno dvomim. Podobno kot so ob nastanku krize nekateri govorili o njenem bankrotu, so zdaj ti isti govorci pred bankrotom in bodo morda sami kmalu prosili Ameriko za posojilo… Paradoks…”

    Ja, finančno tudi jaz dvomim in sem tudi zapisala, da finančno nikakor ne mislim, da bo šla Amerika v rit, ampak si ta del izpustil in okrnil citat na samo eno posplošeno zgolj uvodno trditev. To je moteča praksa, ker se je treba potem kar naprej vračat nazaj k enim in istim pojasnilom. V rit greš lahko tudi iz drugih razlogov, ne samo zato ker se državna blagajna sprazni. Amerika itak konstantno in redno krade, varovalke za mirno spanje mafijcev ima pa naravnost odlične, to je itak jasno. Ampak ima pa tudi obubožan narod s peščico bogatašev, veliko razprtij z narodi, ki jih cuza na obrestih za takoimenovana posojila in druge vrste kraj, vojnih dobičkov itd. In šele včeraj je malo komunistične ideje vpeljala v zdravstven sistem, kar je posmeha vredno za bojda napredno in civilizirano državo. Imamo dovolj bogate civilizirane ljudi s civiliziranim socialnim in demokratičnim čutom ali takšno državo, imamo pa lahko tudi zelo bogate slabo civilizirane opice, ki jih samo trezor drži pokonci in padejo od šoka na rit, ko se jim prvi avion zaleti v najvišjo neokusno grdo stavbo, plod precej neustvarjalne arhitekture … hehe … Zato z lahkoto verjamem, da bo Amerika vedno na vrhu kandidatk za deljenje posojil, ja. Ofkors! En moj znanec iz mladosti, kriminalc, ki je po “fužinsko” služil z dilanjem nekih avtomobilskih delov, droge in podobnega danes tudi lomi roke in dobro živi predvsem od visokih obresti pri posojilih, v katera lovi obubožane ljudi v stiski. Zelo civilizirano, demokratično in pojem uspeha, res. No, do zdaj mu je samo enkrat nekaj resno priletelo v glavo. Ni bil ravno avion, ampak biljardna kugla. Mislim, da se finančno ne bo nikoli sesul, obstajajo pa še druge stvari in vplivi, ki ga sesuvajo po logiki stvari in ga bodo sesule. Amerika je modernejša verzija Kitajske, je vredna podpore proti Kitajski in to je vse. Ni pa dežela prihodnosti, če ne bo drastično spremenila svoj ideološki okvir.

  64.   andee — 8.07.2010 @ 23:21 andee

    @Simona:

    ‘Za kapitalizem, ki je itak podlaga za vsakršen sistem, je res najbolje, da je brez jajc, jajca se pa implementira skozi druge sistemske rešitve, ki predvidevajo glavo in jajca na pravem mestu.’

    Počasi bi bilo dobro, da preden debatiramo naprej, jasno definiramo pojme. Kaj je torej kapitalizem, mislim, da je to zares ključno vprašanje, ki si ga po videnem in prebranem tudi Žižek sploh ne zastavi. Zato ta pojem, podobno kot pojem neoliberalizem, prikrojimo naši vsakokratni intenci. Mislim, da bi bila debata precej lažja, če bi definicijo tega pojma povedali. Na eni strani imamo tako npr. a) kapitalizem kot podlago za sistem, kot pišeš zgoraj, torej kapitalizem kot nek skupek značilnosti, ki je ‘podlaga za vsak sistem’ (v kar pa tudi dvomim, ampak seveda odvisno od definicije), b) kapitalizem kot antisistem vsem drugim sistemom, torej kjer nimajo sužnjelastništva, fevdalizma in komunizma, imajo kapitalizem; v tem primeru vsekakor lahko raje govorimo o kapitalizmih, vprašanje, če imajo sploh kakšno posebno skupno, vsem lastno podlago, drugačno od splošnega govoričenja o ‘profitu pred ljudmi’; c)kapitalizem koz označevalec za posledice, ponavadi slabe, ki jih vidimo v družbi, v tem primeru se ga pogosto imenuje oz. psuje kot neokolonializem, neoimperializem, neoliberalizem, ipd. Torej, ključno je postaviti definicijo, sicer sploh ne vemo, o čem govorimo in ali govorimo o istem.

    Zato tudi ne vem, komu ali čemu je potrebno odrezati jajca… Ko se izjasnimo okrog zgornjega vprašanja, bo morda jasneje viden tudi odgovor na tega.

    Me veseli, da se strinjava glede rešitev in nezadostnosti zgolj postavljanja vprašanj kot poslanstvu neke misli. Glede slave pa takole: Žižkova slava je vendarle nekaj drugega od slave Murka ali Paris Hilton. Sem pa jo omenil predvsem zaradi tega, ker je ena redkih stvari, ki mi je preostala pri pojmovanju njegovega trajnejšega pomena za Slovence.

    Pingponga glede LDS se nisem šel jaz, mislim, da je bil tu akter AndrejM. Mene prav malo briga Žižkova politična pripadnost, zaradi mene je lahko tudi karadžičevec. Vse kar šteje, vsaj meni, je njegova teoretska misel.

    Morda je res revolucija najhitrejši vzvod do sprememb. Je pa seveda tudi vzvod brez povratka, in vzvod, ki lahko pelje tudi zelo hitro v vzvratno smer. Kot gotovo včasih tudi naprej.

    V Ameriki sem sicer bil (doslej le enkrat). Predvsem se mi zdi, da je to dežela tisočerih obrazov. Nekateri jo zato lahko vidijo v zelo dobri, nekateri pa slabi luči. ‘Paradise on earth’ seveda ni, ni pa tudi Kitajska št. 2. Ali pa je eno in drugo. Sam predvsem mislim, da je zelo zanimiva, drugačna, posebna država, ki veliko slabega vtisa požanje predvsem zaradi svoje dominatnosti v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu, zaradi česar je tarča vseh, ki vsaj v mokrih sanjah želijo sami na vrh, na njeno mesto. Na področju kulturne ekonomike opažam, da so celo ekonomisti zelo drugačni tostran in onstran oceana. Vendar mislim, da je središče velikega dela dogajanja vendarle tam, in zato to državo in njene prebivalce vsaj malo občudujem in želim več izkušenj in vedenja o dejanskem življenju tam, in zakaj večina ljudi, ki jih sam poznam, odhaja v Ameriko in ne iz nje.

  65.   Simona Rebolj — 9.07.2010 @ 18:03 Simona Rebolj

    “Počasi bi bilo dobro, da preden debatiramo naprej, jasno definiramo pojme. Kaj je torej kapitalizem, mislim, da je to zares ključno vprašanje, ki si ga po videnem in prebranem tudi Žižek sploh ne zastavi. Zato ta pojem, podobno kot pojem neoliberalizem, prikrojimo naši vsakokratni intenci. Mislim, da bi bila debata precej lažja, če bi definicijo tega pojma povedali. …”

    Za kakršno koli razpravo na ustrezno kakovostnem progresivnem nivoju o čemer koli je zagotovo zelo pomembna opredelitev definicij ali definicije. Je predpogoj. To spada v tisti koš, ki sem ga v komentarjih tudi omenila, da filozofija oziroma kakovosten intelektualizem predvideva prav tako matematično logiko stvari, kakovost pa se lahko meri, če parafraziram, s sposobnostjo oziroma usposobljenostjo reševanja težjih enačb, obravnavo z vplejavo več neznank hkrati (in ne samo ene) ter posledičnimi definiranji le teh in nadaljnjo uporabo. Zato me je zelo motilo, ker si sam med komentarji v koš filozofiranja in intelektualizma zmetal kar neke odzive nekih ljudi in seveda omenil pojem “drugačnega mišljenja” kot nekaj relevantnega znotraj filozofiranja (kar sem sama podala kot podlago za vsakršno delovanje) v primerijavi z eksaktno ekonomijo. Ob tem sem seveda zlahka posumila, da ne gre za nikakršno omenjanje omembe vrednih filozofov, intelektualcev ali filozofije, ampak gre zelo verjetno za ljudi, ki bi se lahko znašli tudi v okviru ekonomije pred tvojim obličjem, a bi jih sam lahko ocenil, da preprosto niso še dovolj podučeni ali nadarjeni ali usposobljeni ekonomisti in zavirajo tvojo rast na omenjenem področju, saj ne moreš sodelovat pri kompleksnejših ekonomskih vprašanjih, če nekdo opreira še na nivoju učenja enačbe z vpeljavo ene ušive neznanke, zverziranost in hitrost kompleksnega in logičnega obvladovanja reševanja težjih enačb pa je tudi na še prekleto nizki uvajalni stopnji. Seveda nekdo, ki se z ekonomijo ne ubada večji del svojega življenja težko razpozna, kaj je več in kaj je manj znotraj ekonomske stroke. Ampak enako se godi v odnosu do takoimenovane filozofije, kjer šteje samo vprašanje zmožnosti razumevanja kompleksnejših vpeljav in povezav med argumenti ali/in dokazi, ki seveda predvidevajo določen rezultat. Drugačno mišljenje nima pri tem kaj iskat, ker je irelevantno v drugačnosti kot sami po sebi … drugačni rezultati namreč, za katere moramo vedet, kako se je sploh prišlo do njih preko enačbe in torej vedet za vzroke drugačnih rezultatov, so interesantni samo za nadaljnji diskurz same uporabe pri čemer koli že in lahko postajajo nove vpeljane “neznanke” pri razširjevanju enačbe na nove cilje, ki bi jih želeli dojeti ali doseči. Zakaj sploh lapam o tem zdaj?

    Debata bi bila vsekakor lažja, če bi predhodno natančno definirali, kaj je sploh kapitalizem. Ampak ta del sem preskočila, ker sem same definicije že implementirala v svoja vsebinska pojasnila in sproti navajala, katero plat medalje kapitalizma uporabljam za pojasnilo nečesa. Tako samo po sebi umevno se mi je zdelo, da so obstoječe definicije jasne in ni potreben predhoden kurz za opredelitev in spoznavanje definicij. Tako se je meni zdela debata lažja v smislu hitrejšega progresa v razpravi. Seveda se pa tako ne more zdet lažje nekomu, ki ga preskok na že samo vpeljevanje oziroma uporaba definicij v enačbah mede. Kar zagotovo zelo dobro poznaš v občutku pri ekonomiji, v trenutku, ko neke formule zate na določenem področju še niso bile samo po sebi umevne za uporabo in si se po logiki stvari, kot vsak, moral še urit v sposobnosti poznavanja določenih postopkov in sčasoma posledičnega tudi prepoznavanja določenih uporabljenih postopkov že znotraj uporabe, torej razbiranja uporabljenih formul – definicij v uporabi sami. Kot si sam nadalje zapisal v kurzu definicij jih po logiki stvari obstaja itak več, torej ne obstaja lahka pot diskurza z eno samo ušivo neznanko, ki jo definiramo in potem lahkotno razpravljamo o 1 + x je 3, torej x je 2, ampak obstaja več aspektov z definicijami, ki jih lahko znotraj diskurza uporabljamo in vprašanje je samo, kdaj in kako jih uporabljamo, da so ustrezne kot formula za razvoj določenega pojasnila. In iz tega lahko razbiramo, za kaj gre. Uporaba nekega pojma, na primer neoliberalizem, kot si sam omenil primer, na podlagi kar neke nedefinirane intence je uporaba zelo verjetno napačne formule, ki tudi ne daje relevantnih rezultatov oziroma zelo verejetno napačne. Osebno ne uporabljam nobenega pojma kar tako, kadar mi paše, ker sem ravno tako vrsto kave tisti dan zjutraj pila, ampak vedno samo kot uporabo formule za določeno pojasnilo, kar je razvidno iz pojasnila samega. Šele ko se pojasnilo razume (zakaj uporaba ravno te formule v določenem primeru in kakšen je namen), lahko slednjemu, kakor zastavim, nekdo tudi na primer nasprotuje s protiargumenti in dokazi v kakršnem koli smislu že … ali da naj ne bi šlo za uporabo prave formule in zakaj ali da je problematiziran že sam namen z uporabo takšne formule itd. Možnosti za to ponuja vsebina – zastavljena enačba s svojim podanim rezultazom sama. Ali je rezultat pravi ali ne, je stopnja tveganja kar primerljiva s stopnjo tveganja znotraj ekonomije same na nivoju problema, ko so po logiki stvari reševanja družbenih vprašanj tudi same eksaktno dokazljive formule podvržene še drugim vplivom, kar nudi poligon možnosti, da se lahko zabavamo ob spremljanju prepirov tudi med ekonomisti pri predvidevanju o kompleksnejših rešitvah, kaj šele pri opredelitvi namena. No, to je pa itak tisti segment, kjer ekonomisti ponavadi radi stresajo kozle, ker nemalokrat ne obvladajo matematično logiko filozofskega mišljenja na ustreznem kompleksnem nivoju, ki obsega različna podoročja aspektov vplivov od področja sociologije, psihologije in blabla in če se pri svojem delu srečujejo z že prej omenjanimi bleferji, ki servirajo pač “drugačna mišljenja”, kar kot samo po sebi relevanten umeven fakt sploh ne obstaja, dobijo občutek, da je poznajo in obvladajo filozofsko “obrt” delovanja in, heh, sveda včasih celo presegajo v pameti same filozofe. Kar je brez dvoma v določenih primerih tudi absolutno res, ampak manjka definicija, koga in zakaj se sploh dojema po priloženem za omembe vrednega dovolj kakovostnega intelektualca … hehe … Enako velja za ekonomiste. In drug drugega se težje ocenjuje, še posebej v času, ko povezovanje zelo slabo šiba oziroma sploh en šiba … skratka, neki žižki tam po svoje filozofirajo in, kot si zapisal vmes stresajo tudi ekonomske nesmisle, na drugi strani pa paleta nekih slovenskih popularnih popstar ekonomistov snuje svojo ekonomijo in stresa filozofske nesmisle. Vsi prepričani, da obvladajo vse, čeprav ni razloga, da bi tako mislili, razen razloga psihološkega izvora, ki se dotika poant egomanij in s tem povezanih narcisoidnih zablod. Pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in posledičnega sodelovanje pa daje svoje toliko slabše rezultate skozi zgodovino.

    Na prvi odstavek ne morem dat replike. Možne definicije, ki si jih povzel, sem že uporabljala in ker ni replike na vse uporabljeno, se nimam na kaj navezat. Pri Žižku se tudi ne morem navezat na nič, ker ni konkretnih primerov, ki bi lahko kazali na to, da se Žižek izgublja v nepoznavanju možnih definicij kapitalizma glede na aspekt obravnave, ali se ne izgublja, ker bi definicijo samo lahko prepoznala že v uporabi določenih njegovih teorij. Lahko samo verjamem ali ne verjamem na slepo. Edino, na kar se lahko navežem je tisto, kar si pa problematiziral tudi sam. Osebno sem jasno uporabila tudi definicijo kapitalizma kot spremljevalca vseh sistemov, kot osnovo za človekovo preživetje po nekem osnovnem daj dam principu. Tebi se zdi to vprašljivo, torej bi to definicijo lahko problematizirali v smer zakaj, kako in čemu na ljubo. Kot si kasneje sam izpostavil, da je o kapitalizmu kot sistemski ureditvi težko razpravljat enoznačno, kot je možno druge režime, saj gre lahko za različne ureditve in uporabo, lahko dodam samo, ja, no, saj, kapitalizem je samo fleksibilna oblika v tem času možnih zastavljenih pravil igre pri pretoka in razporejanju financ, kar se veže na določeno družbeno ureditev, še globlje razčlenjeno na mentalitetno ideološko podstat družbe itd. Ne glede na to, da se sicer definira tudi komunizem na primer kot družbeno in ekonomsko ureditev, ki naj bi takrat zamenjala kapitalizem, gre samo za interprepretacijo kapitalizma samega, kot na primer kapitalizem v demokratični družbi, hej, pri čemer je že sama definicija demokracije problematična, ker je nikjer ne vidim v svoji prečiščeni obliki, saj je že na podlagi upoštevanja dedovanja preprosto nemogoč v svoji uveljavitvi. Ampak kar lapamo pač, da imamo neko definicijo, pri čemer bojda vemo vsi enako, o čem govorimo. Je, če preveč govorimo in premalo mislimo vsekakor.

    Skratka, kapitalizem kot neka posebej definirana družbena ureditev po mojem mnenju ne obstaja. Tisto, po opažanjih, kar se ponavadi omenja kot kapitalizem, pomeni enako tistim, ki operirajo s pojmom neoliberalizem (neo je v bistvu brezvezna predpona za ključno poanto stvari, saj v ključni poanti zadeva ne deluje nič drugače kot kapitalizem pred uvedbo na primer nekdaj novega družbenega reda komunizma, samo nekaj modificiranih vzvodov je predrugačenih, da bi dosegli isto stanje stvari, saj gre za poskus ustvarjenja reda s strani istih profilov ljudi, zato ni čudno, da se je zgodila celo pravno sprejemljiva tako in malo drugače izvajana denacionalizacija na tleh bivših komunističčnih držav itd.). No, in tisto, kar definira ideologijo samega neoliberalizma v svojih prioritetah (prosta bitka na trgu med večino, torej povprečnih ljudi, ki ne morejo garantirat v nobenem smislu kakovosti razvoja v vseh pomembnih sferah za eksistenco človeka, ki pač ni samo finančni profit) so jajca. Če je kapitalizem sam uklonljiv določenim družbenim ureditva in v tem smislu diskutabilen, se, če parafraziram, neoliberalizem rad z jajci repenči na takoimenovanem svobodnem trgu, kjer je dovoljeno v imenu konkurence pred in med povprečnim ljudstvom v bistvu vse, kar premore pač povprečen um zgradit, ne kaj dosti nadpovprečnega. Za tetosteronsko jajčno filozofijo je seveda kurac s polnimi jajci prioritetnega pomena in predvideva slavje ob zmagah na račun poražencev, se pa bolj malo ukvarja s samo naravo poraženih in zmagovalnih. Podobno kot se v vojni napadalec repenči predvsem z orožjem in se bolj malo sprašuje, koga je sploh pobil in ali je to za dolgoročni razvoj človeštva morda minus in ne plus. V tem smislu tudi nikakor ni samo po sebi umevno, da je Amerika na primer kar samo po sebi umeven primerek veselja, ker je tako monopolna država s svojimi državljani, samo zato, ker je pač monopolna na ekonomski bazi, kar omogoča seveda tudi več možnih vložkov v kreativni potencial. Ampak vprašanje je, ali je, glede na vložek, uporaba kreativnega potenciala in sploh kapital kreativnega potenciala res tako zavidljivo kakovostno uporabljen v primerjavi z nekaterimi drugimi razvitimi državami s svojimi državljani. To, da se vse smeri sukajo v združevanje držav in poskus k čimvečjemu izenačevanju prvil igre po svetu, je jasno. In zdaj se vprašam samo eno, katera pravila igre predstavljajo večje zadovoljstvo državljanov in zakaj. Žal Amerika s svojim 23. mestom na lestvici ne predstavlja dežele sanj, kakor se propagira, ja, izključno na podlagi možnih tisočerih obrazov, kot si omenil. Ampak v strnjenem pogledu rezultata, je nezadovoljnih obrazov preveč, razlogi za nezadovoljstvoso pa evidentni. Nezadovoljni obrazi so nezadovoljni, ker so posiljeni od neoliberalca z veliki jajci. In logično je, da ob posiljevalcih začnejo ljudje mislit na ugodno rešitev kastracije, a ne. Kastracija seveda niti ni nujno najbolj priporočljiva v mehanskem/fizičnem smislu, ker je morda zaradi same mentalitete slaba rešitev v preskoku, ki ima spet premalo filozofsko utrjene podlage. Reguliranje jajčnega gona je možno tudi s terapijo, torej z razumom … hehe … Definitivno je pa nauk o problemu v tem, da ne želimo tako prostega in neoviranega fukaja naokrog, vključno s posiljevanjem in drugimi pojavnimi oblikami seksualne odvisnosti, ki se pojavljajo na trgu kot odvisnost od tega ali onega shoping and fucking obsesivnosti. Preprosto ima vse skupaj premalo veze z osebno srečo in osebno izpolnitvijo posameznika. In to so pomembna vprašanja v pomenu in smernicah za bodočnost. Ker svoboda in posledični možen kaos daje vedno prednost primitivizmu in sili, nikakor pa razumni opredelitvi kakovosti bivanja na kakršnem koli področju že.

    “Me veseli, da se strinjava glede rešitev in nezadostnosti zgolj postavljanja vprašanj kot poslanstvu neke misli. Glede slave pa takole: Žižkova slava je vendarle nekaj drugega od slave Murka ali Paris Hilton. Sem pa jo omenil predvsem zaradi tega, ker je ena redkih stvari, ki mi je preostala pri pojmovanju njegovega trajnejšega pomena za Slovence.”

    Problematično oziroma nedorečeno se mi je zdelo, ker si omenjal slavo kot nekaj pohvalnega pri Žižku, kot omembe vreden dodežek, ki mu ga ne odrekaš v priznaju. No, jaz pa ravno obratno, kakor sem pojasnila v vzrokih. In v vzrokih in posledicah same Žižkove slave in s tem povezanega populizma kot nepohvalnega sva se strinjala. Še huje. Ti si Žižka s svojimi izpadi v javnosti ocenil celo kot klovna. Zakaj bi se torej nekdo, ki ocenjuje uporabo slave nekoga slabo, celo tako slabo, da ga lahko primerja s klovnom, pri čemer je od osnovnega poslanstva neke relevantne filozofije seveda bore malo ali nič ostalo, gledal hvalevredno na dejstvo, da je postal slaven in prepoznaven??? V smislu vpliva populizma na možno vedenje bi pričakovala prej, da se bo avtor take cene strinjal z mano, da je ravno populizem kot možna posledica slave tisto najslabše, kar se je zgodilo nekomu, da se je razvil v klovna, namesto da bi slabo bolje izrabljal v smer osnovnega predvidenega namena. Po matematični logiki mišljenja lahko iz tega sklepam le eno, da avtor takega pogleda na stvar umeva pojem dosežka prepoznavnosti in slave predvsem že samo po sebi kot nek hvalevreden fakt, kot posledico nekega ustreznega in celo nadpovprečno uspešnega delovanja znotraj določenih pravil igre. Primera Paris Hilton in Murko sem uporabila znotraj pojasnila umevanja pojma slave z negativnega aspekta, v podkrepitev moji teoriji oziroma mišljenju, da slava sama po sebi ni dosežek, ampak je v presoji o oceni vezan na poanto samega namena in cilja. Nisem primera sploh uporabljala v povezavi s primerjavo z Žižkom in naravo njegove slave. Če primerjamo, pa vidim povezavo z Murkom ali Hiltonovo v tem, da je klovnostvo stopilo v prioriteten namen uporabe slave, razliko pa v tem, da naj bi Žižek namen v reklami teoretskemu filozofskemu razmišljanju z uporabo same slave precej spridil v smer ne najbolje uporabljanih populističnih vzvodov, medtem ko sta primer Murko ali Hilton primera z doseženim namenom v trženju takoimenovanega klovnostva. Lahko bi torej rekli, da sta Murko in Hilton svoj namen dosegla, pri Žižku pa bi lahko rekli, da mu je namen, glede na pričakovanja, prej spodletel. Torej lahko rečem, da efekt slave in možno uporabo vzvodov populizma ni ravno hvalevredno uporabljal. V primeru Žižka se tako možen očitek lahko prioritetno usmeri nanj, kot na avtorja samega, medtem ko primeri Murko ali Hilton razgrinjajo predvsem “krivdo” in možne očitke na okolje – tiste, ki tako vrsto slave brez konstruktivne vrednosti tolerirajo in celo podpihujejo. Murko in Hilton sta torej bolj simptom, precej manj odgovorna za svojo slavo v primerjavi z družbo, medtem ko je Žižek prej primerek tega, kako nek obstoječ simptom lahko preveč vpliva tudi na uporabo slave z določenimi nameni, kjer sama slava ne definira končnega cilja, ampak bi morala predstavljat samo razširjeno možnost uspeha za zasluge. Če se navežem na tvojo tezo, bi bilo torej pomembno vprašanje, kakšen je ta trajnejši pomen za Slovence preko slave Žižka? Kakšen je ali bi lahko bil trajnejši pomen za Slovence poroka neke Slovenke Melanije Knavs s slavnim ameriškim mogotcem Trumpom? Kakšen pomen ima trajno slaven Hitler za Nemce? Itd. Itd.

    “Pingponga glede LDS se nisem šel jaz, mislim, da je bil tu akter AndrejM. Mene prav malo briga Žižkova politična pripadnost, zaradi mene je lahko tudi karadžičevec. Vse kar šteje, vsaj meni, je njegova teoretska misel.”

    Replicirala sem, kar sem tudi jasno izrazila, na dialog med tabo in maršem o Žižku kot ideologu določene stranke ali zgolj prijateljem Golobiča in pač postregla z nekaj informacijami, ki se mi osebno zdijo relevantne pri opredelitvi Žižka v oziru večje ali manjše pripadnosti določeni politični opciji ali stranki v Sloveniji.

    “Morda je res revolucija najhitrejši vzvod do sprememb. Je pa seveda tudi vzvod brez povratka, in vzvod, ki lahko pelje tudi zelo hitro v vzvratno smer. Kot gotovo včasih tudi naprej.”

    Ja, seveda.

    “Sam predvsem mislim, da je zelo zanimiva, drugačna, posebna država, ki veliko slabega vtisa požanje predvsem zaradi svoje dominatnosti v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu, zaradi česar je tarča vseh, ki vsaj v mokrih sanjah želijo sami na vrh, na njeno mesto.”

    Amerika veliko slabega požanje ne samo zaradi dominantnosti, ampak tudi zaradi nerealnega oglaševanja demokracije ob očitni pretirani neenakosti med državljani, ki je celo vpeta v sam sistemski vzvod, že v okviru kvalitetnega ali nekvalitetnega šolanja itd., ki se drastično navezuje na model prioritete v finančni zmožnosti posameznika. Država, ki se duva s pojmom demokracije je tudi precej smešna, kot šele leta 2010 uvaja določene popravke zdravstvenega sistema, kakršni so potrebni. Še bolj smešna pa je, ko njeni državljani padajo na rit od šoka, ko je izvoljen predsednik afroameriške rase, ob tem, ko vemo, kje in kako pušča geta ta prečudovita država tisočerih obrazov. Gre tudi za državo, kjer se počuti varen državljan z dovoljenjem za nošnjo orožja, kar se je, zanimivo, zdaj v zakonu še ojačalo tudi na dežele, ki so premogle večje omejitve. “Zanimiva” kultura in način bivanja. Seveda ima tudi Amerika svoje pozitivne plati in prednosti v primerjavi s Slovenijo na primer, ampak totalno neresno, intelektualnega diskurza popolnoma nevredno in populistično se mi pa zdi kritike popavšalizirat v smer, da pripadajo tistim, ki si v mokrih sanjah želijo na njeno mesto, kot si se izrazil. Če je edina možna pohvala te države, da je finančno, politično in zgolj s tem v navezavi kulturno domnantna (ker v smislu kulturne dominance, kar se tiče zgodovinsko filozofsko in umetniško gledano, dominantna pač ni,kar ni nezanemarljiv podatek!!!), me mokre sanje kogarkoli na tej podlagi itak ne fascinirajo prav nič in se mi zdijo taki primerki “kritikov” omembe nevredni. To je tako, kot bi zavidala nekomu, ki jezgolj veliko zaslužil na trgu, neoziraje se na to, s čim je zaslužil in zakaj ter kakšno je torej njegovo sporočilo in pridonos današnjim in bodočim generacijam. To bi pomenilo, da sem pač plehka osebnost, ki mi je tudi sami prav malo mar za vsebino in kakovost življenja in pojma nimam, zakaj bi predstavljala relevanten primer takoimenovane zavisti ob razpravi o kakovosti življenja na bazi družbenega in ekonomskega sistema, ki po definiciji obsega še mnoge druge spremenljivke in indikatorje za oceno bolje ali slabše posameznikove in kolektivne kakovosti bivanja. Zato me vedno zanima pri presojah o delovanju določene države samo kompleksen pogled vseh vplivo in posledic pri funkcioniranju določene države.

    “Na področju kulturne ekonomike opažam, da so celo ekonomisti zelo drugačni tostran in onstran oceana. Vendar mislim, da je središče velikega dela dogajanja vendarle tam, in zato to državo in njene prebivalce vsaj malo občudujem in želim več izkušenj in vedenja o dejanskem življenju tam, in zakaj večina ljudi, ki jih sam poznam, odhaja v Ameriko in ne iz nje.”

    Seveda so ekonomisti zagotovo tudi drugačni tam, ker, o čemer sem že pisala, na delovanje ekonomista drastično vpliva ideologija in mentaliteta okolja, v kakršnem se nahaja, zato tudi ekonomija v svoji eksaktnosti pač ni tako zelo eksaktna, da bi vsi ekonomisti širom sveta strinjajoče prihajali do enakih spoznanj in zaključkov. Svoje delo vežejo na interese, namene in cilje.

    Odvisno je, kakšna vrsta glavnega dogajanja koga zanima. Če si govoril v kulturnem smislu, bi marsikdo morda raje odšel v Francijo, nekateri pikirajo iz bolj specifičnih razlogov na Češko itd. Amerika je sicer bolj dežela popa, dežela neštetih natakarjev in natakaric, ki čakajo na svojo priložnost za slavo. Na primer. Ni pa samo to. Je predvsem velika dežela, ki omogoča za vsakogar možnega nekaj, tudi z zmanjšano možnostjo za prepoznavnost, ampak vsaj obstaja. Vsaj obstaja jazz četrt in možnost nekega življenja s tem na primer. Amerika je že štartala v tem smislu kot multikulturna tvorba, ki naj bi predstavljala deželo sanj, deželo možnosti. To je pa tudi ameriški poligon za hkratno večje možnosti izkoriščanja plebsa v njihovem hrepenenju in posledičnem vložku z izgubljanjem časa za upanje. Ni nelogično, da večina ljudi po priložnosti beži tja, saj že sam piar in narava stvari njenega prostranega trga obeta največ možnosti an prvi vtis. Če dodamo še razširjenost in svetovni monopol jezika samega, pa sploh. in po logiki stvari se veliko ubežnikov v Ameriko vrne prekleto razočaranih, ker se jim tako spopularizirane sanje v morju ljudi niso uresničile, nekaterim pa nekaj uspe pač. V primerjavi s peščico Američanov še vedno zelo zelo malo, precej manj, kot bi človek predvideval skozi sam napihnjen piar možnosti. Obstaja pa več možnosti kot marsikje konkurirat na velikem trgu in nekaj doseči, ja, ampak samo možnosti, ker nevidna roka, ki uravnava trg, pač ni tako zelo nevidna, kot bi radi vidni politikanti nalagali naivne in “nedolžne” iskalce sanj.

  66.   andee — 9.07.2010 @ 19:08 andee

    @Simona:
    si bom dovolil razdeliti tvojo repliko na dva dela.

    Prvega ne razumem čisto, ali bolje rečeno se z njim ne strinjam. Prav zato, ker se s pojmi kapitalizem, globalizacija, demokracija, populizem, neoliberalizem, če hočeš, operira tako pavšalno, je toliko nelogičnih, in posledično tudi vsebinsko nepravilnih trditev in prepričanj, stališč. Bom pokazal primer – če trdiš, da je kapitalizem samo osnova vsakega sistema (npr. logika daj-dam), kaj potem sploh kritiziraš? Samo sebe in svojo naravo? Ali pa je, glede na drugi del tvoje replike, potem smiselno obrniti Žižka, in reči, da naš pravi sovražnik ni kapitalizem, pač pa Amerika?

    Še odgovori na drugi del, s katerim lažje stopim v dialog. Glede Žižkove slave bi se s tabo kar strinjal, morda sta res Murko in Hiltonova bolj uspešna glede na svoje ‘poslanstvo’, namen, kot Žižek. Čeprav je pa res, da če se bo kdo želel v bližnji bodočnosti v teoretski, družboslovni srenji predstaviti tujcem, bo verjetno pred precejšnjo skušnjavo omeniti Žižka. Da ga poznajo, je skoraj nesporno, v kakšni luči pa že bolj dvoznačno. Tako da je odločitev stvar posameznika. Se pa strinjam, da to lahko tudi škodi naši podobi, zato upam, da se vendarle kmalu najde kak rivalski slovenski mislec, podobno ali še bolj prodoren od Slavoja Žižka. Po možnosti z novo, svežo paradigmatsko spremembo.

    ‘Replicirala sem, kar sem tudi jasno izrazila, na dialog med tabo in maršem o Žižku kot ideologu določene stranke ali zgolj prijateljem Golobiča’

    Ne vem, o kakšnem dialogu govoriš. Ta dialog sta tu vodila samo Marš in AndrejM, sam nisem sploh sodeloval, ker me to kot rečeno ne zanima. Žižkovi prijatelji in politična prepričanja so njegova stvar.

    ‘Zato me vedno zanima pri presojah o delovanju določene države samo kompleksen pogled vseh vplivov in posledic pri funkcioniranju določene države.’

    Ja, se načeloma strinjam. Ampak dokler bo Amerika benchmark, glavna tarča vseh primerjav, bo kljub kritikam še vedno usmerjevalec dogajanja. Podobno kot kapitalizem… Zato sam tudi tu zagovarjam da je potrebno seveda biti tudi (!) kritičen, vendar se je obenem potrebno zavedati tudi vseh dobrih lastnosti ameriškega sistema, ki tja še vedno privabljajo množice. In ko bo obstajala resna alternativa, po vseh kriterijih, npr. Danska, bo verjetno večina želela iti tja. Ampak zaenkrat po mojem še ni tako. Sam lahko zagotovo govorim vsaj o univerzitetnem študiju, vsaj na področju ekonomije. Zato je ob vseh kritikah potrebno videti tudi svetle plati te države, šele tako po mojem pridemo do res kompleksnega pogleda.

    ‘Zato tudi ekonomija v svoji eksaktnosti pač ni tako zelo eksaktna,’

    Bi se kar strinjal. Morda mnogi ekonomisti tega še ne razumem/jo dovolj. Čeprav dvomim, da je sploh katera znanost res eksaktna, nič bolj in nič manj kot ekonomija.

    ‘Odvisno je, kakšna vrsta glavnega dogajanja koga zanima.’

    Ja, ampak če greš npr. gledat lestvico vodilnih svetovnih univerz, jih je med prvih 20 ameriških 19, med prvih sto pa samo okoli deset do petnajst neameriških. Zato kogarkoli zanima znanje, bo najprej pomislil na Harvard, MIT, Princeton, Yale ali Berkeley. Vsaj zaenkrat številni drugi zelo počasi capljajo za tem, in verjamem, da je na kar nekaj drugih področjih podobno.

    Zato nikakor (!) ne govorim o tem, da je Amerika obljubljena dežela, ampak ob vseh kritikah je vendarle potrebno imeti pred očmi tudi (!) njene številne pozitivne lastnosti. V nasprotnem gre spet za iskanje sovražnikov na silo, kjer jih je najlažje najti, torej pri tistih, ki so pač najbolj na očeh.

  67.   aha — 10.07.2010 @ 21:33

    Žižek je najbrž previden karakter, in tudi sam pri sebi še ni “povsem” prešel na zagovarjanje Stalina, to počne le v šalah, ali pa reče, da je Gilles Deleuze (tisti človek, ki mu Žižek pravi, da je svetnik psihoanalize) na smrtni postelji ugotovil, da je potrebna rehabilitacija Stalina.
    Kar počne malo manj obotavljivo je to, da je končno začel “zagovarjati” nasilje. Pravim končno, ker so vsi veliki politični teoretiki to vedeli, se zavedali nujnosti terorja oblastnika zato, da bi se ustavilo nasilje vseh proti vsem.

  68.   andee — 10.07.2010 @ 21:58 andee

    @Aha:
    hvala za komentar. Najprej morda majhna netočnost: ali nista Gilles Deleuze in (radikalni psihoanalitik) Felix Guattari prav ena najodločnejših kritikov psihoanalize? V ta namen razvijeta nadomestni koncept shizoanalize.

    Da pa Žižek zagovarja nasilje, ni toliko presenetljivo, saj to počnejo še nekateri sodobni levičarski teoretiki, tudi pri nas. Kar je vsaj zame, po ogledu njegovega predavanja na Youtubu, tudi eden njegovih populističnih momentov.
    Ne vem pa, če vsi veliki politični teoretiki res zagovarjajo nasilje. Čeprav ne poznam posebej dobro političnih teorij, mi pride na misel že de Tocqueville.

  69.   aha — 10.07.2010 @ 22:28

    Shizoanalizo sta tako poimenovala le zato, da bi pokazala, da je treba sesuti temeljni kamen tradicionalne psihoanalize, Ojdipov kompleks (in ker so bila druga poimenovanja že zasedena). Je pa njuna kritika psihoanalize še vedno psihoanaliza in za moje pojme najboljša psihoanaliza.

    “Zagovarjanje” nasilja danes, ko velja ideologija “neprisile” liberalnega kapitalizma ni populističini pojav, ampak nasprotno, je najbolj “ezoterično” boleče spoznanje, spoznanje velikih političnih mislecev, ki je bilo pozabljeno – verjetno ravno zaradi zmagovitega pohoda liberalizma. Veliki misleci so nasilje suverena zagovarjali ravno v imenu svobode posameznika, ne pa v imenu pravic suverena.

    Tocqueville ravno z analizo ameriške demokracije analizira prehod v novi režim, kako je nasilje suverena v liberalni družbi postalo še subtilnejše in vseobsežnejše: vladar ne tepe več telesa, da bi prišel do duše, pravi Tocqueville, pač pa gre direktno nad dušo, ljudje si med sabo v bistvu “nenasilno zagrozijo” z ekskomunikacijo iz družbe, če boš mislil(samo mislil, kaj šele govoril ali delal) drugače kot večina, tj, kot vsi.

    Pišem o “zagovarjanju” nasilja, bolje bi bilo reči analiziranje nasilja, ne pa njegovo apriorno neumno kratkovidno slepo zavračanje, kot se to počne danes, ne zavedajoč se, da smo že njegovi pripravljaci ali pa izvajalci.

  70.   andee — 10.07.2010 @ 22:41 andee

    @Aha:
    Deleuze, Tocqueville – super, vidim da obvladaš :) Sam teh stvari oz. teorij ne poznam v takšni meri, ker niso z mojega področja.

    Glede nasilja pa toliko: seveda je najslabše živeti v prepričanju, da živimo v ‘najboljši možni družbi’, brez konfliktov, in brez Žižku ljubega pojma strukturnega nasilja. Zato prikrito ali glasno zagovarjanje ideologije ‘neprisile’ brez uvida v vse strukturne konflikte, ki jih tudi ta sistem sproža, ni na mestu.

    Ampak ali niso ti konflikti del vsakega sistema, ali torej poznamo kakšno možnost, ki ne porodi še hujših strukturnih konfliktov? Zato sam govorim, da kritika in zaletavost k ‘rezanju jajc’ nista posebej dalekovidni možnosti, in verjamem, da je kritično mišljenje z leve zmožno bolj premišljenih in globokih analiz sistema. Morda (!) takšnih, ki ne bodo pojma nasilja uveljavile kot nujni del svojih strategij odzivanja.

  71.   aha — 10.07.2010 @ 23:01

    Hočeš zgolj odzivanje v sistemu, ali hočeš vladanje sistemu, oblast, proletarsko oblast? Je sistem pošast, mi pa se lahko zgolj odzivamo, ali pa si drznemo sistemu odrezati jajca? To je Lacanovska definicja desničarja in levičarja, od odgovora na to vprašajne je odvisno ali si desničar ali levičar.
    Za oblast si je treba vedno umazati roke, vedno (še celo za bedno preživetje, odzivanje, si jih je treba). In point je, višje spoznanje je: ko si suveren umaže roke, da bi raja lahko svobodneje in spodobneje živela, ta “umazanija” ni nekaj slabega, ampak je nekaj najboljšega na svetu.

    btw. nefer je Žižka obtoževati pozivanja k nasilnim akcijam, pravi ravno nasprotno, treba je obrniti 11.tezo, da so filozofi do sedaj svet le različno interpretirali, na nas pa je, da ga spremenimo – Žižek pravi, da je danes res nasprotno, stalno nas silijo v akcije, na nas pa je danes, da si vzamemo čas za premislek in ne naredimo nič.

  72.   andee — 10.07.2010 @ 23:11 andee

    @Aha:
    Lacanovska definicija… Je sicer ne poznam, vendar kot si jo zapisal ti, predpostavlja sistem kot pošast, v obeh možnostih. In če se recimo ne strinjam? Samo vprašam… :)

    Umazati roke… S čim in kako? Predvidevam, da to pomeni, da napraviš neetično dejanje v službi višjega dobrega. Vprašanje je, kaj je tu res etično in neetično.

    btw… Žižek ima zelo jasen sklep svojega omenjenega predavanja, citiram po spominu: današnja 11. teza o Feuerbachu je, da ni dovolj z našimi razmišljanji zgolj mazati, prašiti jajca sistemu, na nas je danes, da mu jajca odrežemo. Na to referiram, ko govorim o Žižkovem pozivanju k nasilju. Sicer pa mislim, da nasprotuješ sam sebi in svoji prvi repliki, ko si dejal, da Žižek sam pričenja zagovarjati nasilje, precej manj obotavljivo.

  73.   andee — 10.07.2010 @ 23:15 andee

    Še vedno pa vsaj zame ostaja bistvena stvar nerazčiščena. Kaj nastane, ko sistemu odrežemo jajca? Proletarska oblast? Deja vu, sploh pa samo zamenjava enega sistema, ene pošasti, z drugo…

  74.   aha — 10.07.2010 @ 23:26

    Ko pošasti odrežemo jajca, jo ukrotimo, damo na verigo. Pošasti res ni mogoče ubiti, ker se vedno znova vrača, dati pa jo je mogoče na verigo, da bo delala za nas. Kako to storiti, pa je ravno predmet politične debate skozi celo zgodovino človeštva.
    Ta pošast močno spominja na Freudovega praočeta, tiranskega gospodarja prahorde – šele ko so se mu sinovi uprli in ga ubili (in ga takoj nato spet povzdignili v čaščenju božanstva) so ustvarili pogoje za nastnek družbe, učlovečenja.

    Lacan samo pravi, da obstajata dve vrsti intelektualcev: desni knave in levi fool, desni vedno podpira gospodarja kjer le more, a to uklanjanje gospodarju je le navidezno – čaka na gospodarjevo smrt, da se bo “pohlevnež” sam lahko postavil na gospodarjevo mesto, levičar pa se gospodarju upira in ga sesuva.

  75.   andee — 10.07.2010 @ 23:47 andee

    Glede Freudovega uboja (pra)očeta: v tvojem prvem odstavku je izjemno veliko protislovij in vprašanj. Bom povedal zgolj nekatere:

    - govoriti, da je kapitalizem praoče, je malo smešno. Ta uboj se dogaja nenehno, in ker (iz Freuda) vemo, da so sinovi potem sami postali očetje in se je zgodba ponovila, mislim, da je predvsem čas, ker nismo več v prahordi, da se iz te želje po uboju nekaj naučimo in nehamo slepo ponavljati iste zgodbe kot doslej.

    - delala za nas… Za koga? Kdo je ta nas? Sinovi? V tej družbi je nekaj milijard sinov in hčera, o kom torej govorimo? O levici, o fools? Ali to ne predpostavlja vedno neko zgodbo ‘nas in njih’, ali ne enači sistema/pošasti z neko skupino ljudi, praviloma vodilnih v sistemu? In vedno znova vodi k reprodukciji elit, poboju starih in ustvarjanju novih? Kam to pelje, in ali ni produktivno edino to, da spoznamo, da ti ljudje niso nič drugačni kot mi, da torej ni nobene globalne delitve mi/vi, us and them?

    - če pošasti odrežemo jajca, postane krotka. Ali je torej v tem primeru sploh še tako dobra za ‘delo za nas’, še posebej v luči spoznanja, da jo vedno zamenja nova, druga pošast. Kaj pa potem uporabimo proti njej? In kako si sploh predstavljamo to rezanje jajc, krotenje in spravljanje na verigo?

    Hvala tudi za še eno Lacanovo definicijo, ki jo je uporabljal tudi Žižek, če ne prej v Kugi fantazem. Dvomim v pravilnost delitve levo/desno, čeprav kot rečeno o politični teoriji ne vem dovolj. Ena od pozicij, ki je po mojem produktivna, in je ta, Lacanova/Žižkova delitev ne zajema, je oportunizem, racionalno vedenje do gospodarja kot do službenega šefa – prijazno in naklonjeno, vendar po potrebi tudi kritično, kadar to situacija zahteva.

  76.   aha — 11.07.2010 @ 07:55

    O uboju preočeta in njegovem vstajenju v družbenih institucijah je govoril že Freud, nič smešnega torej. Deleuze je to le dodelal, nadkodirana despotova-praočetova želja je tista, ki preči družbeno polje, institucije, država je le želja, ki gre od despota v srca podložnikov (v kakšni drugi terminologiji bi taki definiciji države rekli “ideološki aparat države”, ali pa “civilna religija”). Kapitalizem pa je le nora, “shizofrena”, od tradicionalnega nadkodiranja osvobojena želja.

  77.   andee — 11.07.2010 @ 18:49 andee

    @Aha:
    hvala sicer za komentar. Kot že rečeno, se mi zdi super, da razmišljaš v smeri deleuzovske misli, in sam ti tu verjetno ne morem, pa tudi želim parirati, ker to preprosto ni moje področje. Vendar pa ne vidim, v čem zgornja replika odgovori na katerokoli od mojih vprašanj, pa tudi vprašanj podanih v izvornem zapisu. Torej, v grobem, kje je razlika med komunizmom in kapitalizmom, v čem je prvi objektivno boljši, in zakaj je torej potrebno rezati jajca kapitalizmu, predvsem pa ali ne pridemo pri ‘rezanju jajc’ in trenutni vednosti o sistemih le do ponavljanja istega, ali morda še slabšega. Marsikaj od tega se seveda križno povezuje.

    Tudi o tem, kaj je kapitalizem z vidika Deleuza bi bilo morda smiselno še reči kakšno. Povedano namreč govori o kapitalizmu le z vidika želje – nisem specialist za Deleuzovo misel, ampak ali je pri tem mišljena posameznikova ali družbena želja? Če gre namreč za posameznikovo, od koder psihoanaliza tudi izvira, s kakšno logiko lahko od tod sklepamo, posplošimo ugotovljeno na celotni sistem. Če gre za družbeno, o čem pri tem sploh govorimo, in na kakšnih temeljih ugotavljanje značilnosti sistema na podlagi takšne teorije želje sploh počiva. Kaj je torej želja sistema, oz. zakaj in kako (in ali sploh) se da sistem opredeliti skozi teorijo želje.

    Bom zelo vesel za odgovore, ampak seveda o stvari sami.

  78.   aha — 11.07.2010 @ 20:31

    O najbolj temeljnih, (“samoumevnih”) definicjah kaj je kapitalizem in kaj komunizem težko karkoli rečem. Bi pa opozoril, da Deleuzu ne gre le za lastnino nad proizvajalnimi sredstvi, ki naj bo skupna, pač pa mu gre tudi za brezrazredno družbo. Družbeni razredi, ali pa razreda, sta zanj pravzaprav nova fasada stare stvari: kaste.

    Tudi sam nimam vseh odgovorov. Z vidika uradne psihoanalize mislim da prepletenost posameznikove in družbene želje ni noben problem, problem pa si je to predstavljati. Globoka povezanost, “identičnost” posameznikove in družbene želje se mi zdi ravno ena bistvenih spoznanj psihoanalize – že Freud je zavračal Jungovo tezo o posebnem kolektivnem nezavednem, zato ker da je vsako posameznikovo nezavedno po Freudu _ŽE_ kolektivno nezavedno.
    Lacan pravi, da je želja želja drugega – kot da bi s tem hotel reči, da nimamo substancialne svoje želje, in mora priti drugi(človek, institucija) in nam jo dati oz. da obstaja tip komunikacije na nivoju želje.
    To ne pomeni, da želje izvorno sploh nimamo, nasprotno, vsak človek ima neskončno željo, toda ta ni povsem njegova, kot si domišlja posameznik, pač pa je s silami in prisilami naddeterminirana, kodirana, kodirana tako, kot to “hoče” despot.
    Družbene institucije in celo sama država so po Deleuzu tako le različni načini determiniranja-kodiranja želje.

    Saj pravim, ker je želja neskončna, se je ne da zadovoljiti, zato tudi moj zapis o Deleuzu ne bo zadovoljiv.

  79.   andee — 11.07.2010 @ 22:04 andee

    @Aha:
    super, hvala za odgovor, je čisto zadovoljiv :) Čeprav (vsaj z enim očesom) gledam nogomet, nekaj misli:

    - despot… Ker je večina ali kar celotna trenutna Žižkova misel namenjena kritiki kapitalizma, se vprašam, ali obstaja psihoanalitska situacija, kjer despot ne bi bil prisoten. Ali pa gre pri tem našem ‘rezanju jajc’ sistema zgolj za zamenjavo enega despota z drugim. In kje še vedno smisel te zamenjave? Torej s tvojimi besedami – če je kapitalizem nora, shizofrena želja, kakšna struktura želje je potem v ozadju drugih sistemov ali možnosti, ki se ponujajo v zameno?

    - ‘Družbene institucije in celo sama država so po Deleuzu tako le različni načini determiniranja-kodiranja želje.’

    Lacanov izrek o posredovanosti želje prek drugega lahko berem kot človeško primarno socialno naravo. Vendar se ob zgornjem citatu vseeno vprašam, za kodiranje čigave želje gre. Eno je namreč vloga Drugega pri oblikovanju naše primarne osebnostne strukture, drugo pa želja, ki jo imamo kot odrasle, samostojne osebe. Čeprav grem tukaj precej preko svojega znanja o tej temi, se mi pojem družbene želje še vedno zdi contradictio in adjecto. Ne vem, kaj bi lahko predstavljalo (enotno) željo nekega družbenega agregata ali celo kar družbe same, in ali ne gre v tem primeru za nekaj, kar se po svoji strukturi toliko loči od posameznikove želje, da potrebuje tudi drugačen koncept (in morda ime, če to sploh označuje kaj). Ali ne gre vedno za nek agregat želja, ki pa so med seboj vedno nezvedljive brez preostanka?

    Je pa seveda še vedno predvsem bistven odgovor na prvo vprašanje, torej kje se v principu ločita struktura kapitalistične želje in struktura institucij, s katerimi ta sistem nadkodira to željo, od katere druge alternative, in zakaj je prva tako problematična, da terja preobrat.

  80.   aha — 12.07.2010 @ 07:10

    Saj pravim, da je težko razumeti kaj želja sploh je, čigava je itd. Bistvo Deleuza je, da pove, da je želja nesvobodna, nadkodirana, a še vedno neskončna. Tam, kjer naj bi bili intimno najbolj mi sami, smo že determinirani, nadkodirani.

    Glede nujnosti preobrata v socializem, ker je sedanji sistem barbarski, pa ne bom debatiral, ker se najbolj temeljnih stvari ne opravičuje pred gospodarjem, temveč se gospodarju upre, tako kot se kak aksiom v zadnji fazi ne dokazuje, temeveč se ga pribije.

    Bi pa še dodal, da je dilema komunizem vs. kapitalizem precenjena, seveda je ekonomija bistvena, toda pozablja se povsem na ureditev države, na politični režim. Zaradi ideologije liberalizma, je sodobna družba povsem atomizirana – in to je nevzdržna situacija, vse prejšnje družbe, so bile glede tega veliko bolj “komunistične”, ravno zato ker je država skupna stvar, režim je skupna stvar – liberalizem pa to vse skupaj razbije v “pravno državo”, kjer da naj bi atomizirane posameznike skupaj držalo le še pravo.

  81.   andee — 12.07.2010 @ 14:26 andee

    @Aha:
    hvala za odgovor. Tri stvari:

    1) zelo zanimivo se mi zdi pojmovanje želje, kot jo navajaš pri Deleuzu.

    2) glede drugih dveh stvari pa žal ne morem biti tako pozitiven:
    ‘ker se najbolj temeljnih stvari ne opravičuje pred gospodarjem, temveč se gospodarju upre,’.
    Glej zelo preprosto, ampak ključno vprašanje – kakšna je po tvojem razlika med aksiomom in dogmo? Ker zgornji citat namreč nikakor ni aksiom, temveč dogma. Aksiom se namreč zaveda, da je neprevprašan, in je upravičen zgolj zaradi gradnje aksiomatskega sistema. Aksiom tudi dovoljuje spraševanje o njem samem, vendar zgolj izven sistema, ki ga utemeljuje. Zgornji citat pa enostavno postavi, da se o neki stvari ne sme vprašati, in s tem po eni strani postavlja lasten sistem kot popolnoma dogmatski, in po drugi strani kot izjemno krhek, ranljiv in nestabilen, nekredibilen. Se pa strinjam, kdor verjame v zgornji citat o upiranju za vsako ceno, brez možnosti po kakršnem koli resnem razmisleku, so mu gotovo tudi Žižkova razglabljanja všeč. Žal pa se očitno zlahka sesujejo s prvim omenjenim dvomom.

    3) Prvič nihče od liberalcev/libertarcev ne pozablja na državo, na politično ureditev. Tako so tudi v našem podobnem krogu poleg ekonomistov bili tudi politologi, npr. Milan Balažic. Seveda pa je osnovni gradnik libertarne ureditve svoboda, svoboda vsakega, da izbere svoj cilj, svoje poslanstvo. Vendar prav vsi slovenski libertarci poudarjajo močno vlogo države, seveda pa kot čuvaja, watchdoga. ‘Atomizirani posamezniki’… Se seveda sliši zelo grdo in moreče, vendar je komunistična alternativa seveda predaja lastne subjektivitete kolektivnemu subjektu, torej v prvi meri odpoved novoveški zapovedi sapere aude, misli s svojo glavo. Prepričan sem, da to zveni še bistveno hujše… Z besedami Franka Knighta: ‘Laissez-faire is recommended, not because it “works” (for it patently does not) but rather because it holds individual freedom as an absolute good and the alternative may be much worse.’ Čeprav sam nisem libertarec, se mi zdi zgornja misel žal kar modra in točna.

  82.   Simona Rebolj — 12.07.2010 @ 18:30 Simona Rebolj

    @Andee:

    “Prvega ne razumem čisto, ali bolje rečeno se z njim ne strinjam. Prav zato, ker se s pojmi kapitalizem, globalizacija, demokracija, populizem, neoliberalizem, če hočeš, operira tako pavšalno, je toliko nelogičnih, in posledično tudi vsebinsko nepravilnih trditev in prepričanj, stališč. Bom pokazal primer – če trdiš, da je kapitalizem samo osnova vsakega sistema (npr. logika daj-dam), kaj potem sploh kritiziraš? Samo sebe in svojo naravo? Ali pa je, glede na drugi del tvoje replike, potem smiselno obrniti Žižka, in reči, da naš pravi sovražnik ni kapitalizem, pač pa Amerika?”

    Ja,ja, s pojmi Se operira pavšalno na splošno, se strinjam, z marsičem se nasploh operira pavšalno. Če pa osebno po mnenju nekoga s čim konkretno bojda operiram v komentarju prepavšalno (pri čemer mora bit iz konteksta razvidno, zakaj je pomembnejša v določenem kontekstu manj pavšalna obravnava glede na zožene možnosti komentatorske internetne komunikacije), pričakujem konkretne navedbe in s tem povezane vzroke, pa bo stvar hitro rešena. Primer, ki si ga navedel, pa po mojem mnenju še zdaleč ni bil obravnavan pavšalno in menim, da bi to, kar problematiziraš, moralo bit iz vsega, kar sem na to temo zapisala v zadnjem in predhodnem komentarju jasno, ker zapisno je. V prispodobi torej lahko kritiziram jajca ali glavo kapitalizma, priznavam pa nujnost obstoja srca za možno eksistenco sploh, ki ne more drugače funkcionirat v kolektivu kot na podlagi takoimenovanega daj-dam sistema. Vendar kapitalizem sam po sebi v osnovi daj-dam koncepta ni vse, ampak so možne različne variacije, kako se razporeja daj-dam, kar sem s primeri tudi ponazorila … da na primer tako Amerika kot Skandinavija ali konkretneje Danska pač po logiki stvari temeljijo na kapitalizmu, vendar pa je sistem porazdeljevanja sredstev precej različen, a ne. To sem vse pojasnila. Na pdooben način sva se zaštrikala pri pojmu GR in s tem možni povezani hvalospevi določeni državi. In potem ugotovimo da estonski GR ne pomeni kaj dosti in ne pomaga pri socialnih problemih države. Če radikaliziramo strip, ima lahko država visok GR, pa hirajoče državljane po bleščeče spoliranih ulicah. In temu pač ne moremo reči zgolj slab socialni sistem, saj je socialni sistem prav tako vezan na ekonomsko politiko porazdeljevanja sredstev. Itd. Omenila sem tudi neoliberalizem kot pojem kapitalizma s preobilnimi jajci, ki predvideva “svobodno” in neomejeno upravljanje posameznika z daj-dam na trgu neoziraje se na socialne, kulturne funkcije in funkcije presoje o pomenih kakovosti produktov za državljane, torej sem tudi preko tega definirala pojme kapitalizma v svoji raznolikosti znotraj splošnega okvira, zato je pripomba o tem, kaj sploh kritiziram in ali gre zgolj za človekovo naravo samo po sebi, prepavšalna glede na navajan material, ki ga lahko bralec komentarjev uporabi ali ne uporabi v presojo. Pri opombi na Žižka bi lahko rekla, da naš pravi sovražnik v odnosu do kapitalizma ni kapitalizem sam po sebi kot tak, ampak kapitalizem s prepolnimi jajci, ki hoče preveč fukat in misli, da lahko pofuka in posiljujej vse, kar leze in gre, pri čemer so seveda v nevarnosti celo zlorabe otrok … hehehe … Ta tip kapitalizma se ponavadi omenja kot neoliberalizem. Seveda je glavna promotorka in ustoličevalka tega koncepta kapitalizma Amerika, kar pa se seveda širi tudi na druge družbe. Ni pa pomembna stigma Amerike kot države, ampak vsebina, saj kritiki takovrstnega kapitalizma izvirajo tudi iz Amerike same. Kar ni nenavadno v državi s toliko barier na življenjski poti posameznika, ki finančno prednostno po rodu ni obdarjen s kapitalom, ki drastično hitreje in lažje proizvaja nov kapital, medtem ko pomanjkanje kapitala lažje in hitreje producira nove dolgove. In seveda ni čudno v državi, ki je tako socialna, da je žele prejšnji mesec nekaj malega uredila znotraj katastrofične kapitalistične in nesocialne logike zdravstvenega sistema in s tem povezane varnoti posameznika.

    “Glede Žižkove slave bi se s tabo kar strinjal, morda sta res Murko in Hiltonova bolj uspešna glede na svoje ‘poslanstvo’, namen, kot Žižek. Čeprav je pa res, da če se bo kdo želel v bližnji bodočnosti v teoretski, družboslovni srenji predstaviti tujcem, bo verjetno pred precejšnjo skušnjavo omeniti Žižka. Da ga poznajo, je skoraj nesporno, v kakšni luči pa že bolj dvoznačno. Tako da je odločitev stvar posameznika. Se pa strinjam, da to lahko tudi škodi naši podobi, zato upam, da se vendarle kmalu najde kak rivalski slovenski mislec, podobno ali še bolj prodoren od Slavoja Žižka. Po možnosti z novo, svežo paradigmatsko spremembo.”

    Jah, ponavadi največ lahko naredijo za nove prodorneže na sceni ravno tisti, ki so sami že prodrli. A se to ponavadi ne dogaja, ker prodorneži najraje gledajo predvsem na svoj blagor in uspeh, pa si toliko bolj neradi sami ustvarjajo možno konkurenco … hehehe … Potem je samo vprašanje, koliko avtogolov zaradi takovrstnih značajskih simptomov nameni posameznik družbi, ki si želi napredka, v primerjavi z goli.

    “Ne vem, o kakšnem dialogu govoriš. Ta dialog sta tu vodila samo Marš in AndrejM, sam nisem sploh sodeloval, ker me to kot rečeno ne zanima. Žižkovi prijatelji in politična prepričanja so njegova stvar.”

    Ja, replicirala sem v povzetku, ker se je nabralo veliko komentarjev in bistvena je poanta, da sem hotela samo poudarit neka dejstva, ki vendarle pričajo o določeni večji naklonjenosti Žižka določeni politični opciji, kar po mojemmnenju ni enako kot presoja o domnevnem nacizmu Nietzscheja, kakor si ti dal za primerjavo. Replika je bila navezana na komentar marša 43, potem na tvoj odziv 44 in še nadalje se je res vpletel tudi AndrejM, ampak on je podal bolj mnenje, mene pa je zanimalo samo to, ali je Žižek po marševo le prijatelj Golobiča, ali je deloval tudi v kontekstu funkcije stranke in objava člankov v strankarskem časopisu se meni zdi dovolj tehten dokaz za delovanje nekoga tudi v konkretno strankarsko podporo. S čimer pa seveda ni nujno kaj narobe, lahko pa je, odvisno od kontekstov spet.

    “Ja, se načeloma strinjam. Ampak dokler bo Amerika benchmark, glavna tarča vseh primerjav, bo kljub kritikam še vedno usmerjevalec dogajanja. Podobno kot kapitalizem… Zato sam tudi tu zagovarjam da je potrebno seveda biti tudi (!) kritičen, vendar se je obenem potrebno zavedati tudi vseh dobrih lastnosti ameriškega sistema, ki tja še vedno privabljajo množice. In ko bo obstajala resna alternativa, po vseh kriterijih, npr. Danska, bo verjetno večina želela iti tja. Ampak zaenkrat po mojem še ni tako. Sam lahko zagotovo govorim vsaj o univerzitetnem študiju, vsaj na področju ekonomije. Zato je ob vseh kritikah potrebno videti tudi svetle plati te države, šele tako po mojem pridemo do res kompleksnega pogleda.”

    Seveda se je treba zavedat tudi dobrih lastnosti, ki jih ima Amerika in vsekakor jih ima, ampak če govorimo o zagovarjanju določenega ekonomskega in/ali družbenega sistema, pri čemer nekdo postavlja Ameriko kot primer nekaj najboljšega za prihodnost družbe, se pa nikakor ne morem strinjat in menim, da pretehtajo negativni argumenti, v smislu želje po zgledu. Zgled je že sam po sebi sporen, ker ravno pri Ameriki določene prednosti omogoča že sam širok prostor in s tem povezane razvejane možnosti in na primer, kar sem že omenila, jezikovni monopol. Tudi sama bi verjetno v primeru kotiranja čez mejo s čimer koli že veliko prej pikirala v Ameriko kot na Dansko. Ampak to v prvi vrsti že zaradi jezika, zaradi same velikosti države in možnega iskanja priložnosti in zaradi tega, ker so nacionalno že zgodovinsko precej kulturno razvejan (kar pa ne pomeni, da s podrejenimi kulturami ravnajo dobro, ker ne, samo možnosti za izjeme so dane, kar piarovsko vsekakor pali), Danska na primer vzdržuje precejšnjo zaprtost v tem smislu in homogenost naroda, kar je v kontekstu siceršnjega stanja stvari po svetu, predvsem v Evropi zaenkrat za Dansko dobro. Veliko ljudi na primer dirka rado na lov za priložnostmi tudi v Anglijo. Slovenci še raje. Če se mlad človek odloča še kot študent za določeno deželo, se bo pologiki stvari najraje odločal za deželo, ki je dovolj civilizacijsko napredna in kjer vlada predvsem jezik, ki ga mlad človek relativno dobro obvladuje, a ne. Če že lahko izbira. Zelo podobno je pri naravi odločanja na poslovnem terenu. Izbira se po priložnosti in presoji o možni bolj gladko vodeni komunikaciji in potem se da zadeve na tehtnico. To pa še ne pomeni, da bi bil tak človek, ki se odloči za rovarjenje študijsko in/ali poslovno v neki državi, da bi želel bit rojen v njej pod določenimi okoliščinami, ki niso ravno socialno zavidljive in v tej isti državi kotirat osebnemu napredku naproti. Jaz poznam tudi osebo, ki je odšla živet na Kitajsko in tam dela, ker je našla dobro priložnost in učila se je Kitajščine, začasno se razvleče na dolgoletno lahko, ampak ta oseba še vseeno pravi, da če bi se na Kitajskem rodila v družini s podobnim izhodiščem, kot ji je bilo dano v Sloveniji, bi zelo verjetno tenko piskala in Kitajske nikakor ne doživlja zaradi svojega relativnega uspeha, ki se je izkazal za bolj obetavnega kot kakršna koli možnost v Sloveniji, kot dežele z zavidljivo boljši ekonomskim in socialnim sistemom.

    Ocene študija so tudi relativne. Vsekakor imajo odlične univerze, še posebej tiste, za kakršne potrebuje posameznik veliko denarja v žepu, seveda pa pri ocenah univerz, podobno kot pri fuzbalerskih klubih, a ne, šteje tudi veliko vložen kapital in s tem povezane rabote. Sicer na primer kotirajo po znanju Azijci na sam vrh, pa mene nikakor ni fasciniralo, da ji bojda po preizkusih znanja Slovenci odlično pariramo, ker gre za piflarske teste, ki brez dvoma Azijcem ležijo, medtem ko smo po merjenju razumevanja vsebin Slovencu hudo navzdol, pri repu. Bojda povprečen posameznik (pravilno) razume samo 42% podane vsebine. Zanimivo, a ne.

    Skratka, pomembno vprašanje je, kako bi Slovenija kot država s svojimi izhodišči in okoliščinami lahko prišla do kvalitetnih univerz, glede na to, da nobena univerza v Sloveniji ne bi mogla dobit tako donosnih sponzorjev, kot jih dobivajo nekatere v Ameriki in s tem v paketu tudi kupujejo vse, kar naj bi bilo potrebno. Jo bo Tuš financiral? Dvomim, pa če pobere še desetkrat več kapitala na slovenskem ubožnem malem trgu. Torej bi se bilo bolje, kar se sistema tiče, za dobre univerze zgledaovat morda po drugih državah, ki so primerljivo manjše in s primerljivo možnim dobro funkcionirajočim sistemom.

    “Bi se kar strinjal. Morda mnogi ekonomisti tega še ne razumem/jo dovolj. Čeprav dvomim, da je sploh katera znanost res eksaktna, nič bolj in nič manj kot ekonomija.”

    Se strinjam, nobena veda ni pvsem eksaktna in življenje ni povsem eksaktno, kar je sicer poskušal spodbit že Descartes, a se je izkazalo s svojimi “eksaktnimi” ugotovitvami, da je v meglo brcnil, ampak še do danes ni nihče uspel dokazat tistega, kar je tudi Descartes želel.

    “Zato nikakor (!) ne govorim o tem, da je Amerika obljubljena dežela, ampak ob vseh kritikah je vendarle potrebno imeti pred očmi tudi (!) njene številne pozitivne lastnosti. V nasprotnem gre spet za iskanje sovražnikov na silo, kjer jih je najlažje najti, torej pri tistih, ki so pač najbolj na očeh.”

    Ja, seveda, s tem se pa absolutno strinjam. Pobirat dobro, kar je primerno in se ogibat slabega ali neprimernega za določeno situacijo tistega, ki želi rešit nek problem, v tem primeru države s svojimi stremljenji in vizijo za možen optimalen konstruktiven napredek v dobro vseh.

  83.   andee — 12.07.2010 @ 19:56 andee

    @Simona:
    ne bi se mogel bolj strinjati z večino povedanega, morda sva spet prišla na pol poti…

    1) kapitalizem in definicije
    Se popolnoma strinjam, da je potrebno krotiti kapitalizem, ki postane prepotenten, objesten, brutalen. Prav tu se vidi razlika v razlaganju nastanka krize -številni ‘intelektualci’ pri nas, predvsem z levice, so nas prepričevali, da je razlog v ultimativni pokvarjenosti kapitalizma, in jah, ne prav zelo daleč od tega, da mu je potrebno dokončno odrezati jajca; medtem ko so drugi – čeprav vem da sem dolgočasen, pri nas predvsem nekateri ekonomisti – iskali vzroke v preslabi kontroli (s strani države) in neustreznih spodbudah za menedžerje. Torej eni v rezanju jajc brez resnega premisleka za kaj sploh gre in brez razmisleka tudi o posledicah, in drugi v spremembah v sistemskih mehanizmih, ki bi lahko privedle tudi do resnih sprememb.

    Zato bi se strinjal v tem, da sistem oblikujejo ljudje, in ljudje, če jih prepustiš same sebi z upravičeno možnostjo zlobnih dejanj, lahko postanejo neizmerno pokvarjeni in zlobni. Zato je potrebno razmišljati, kako oblikovati sistemske mehanizme, da se to prepreči, in če je sistem tak (kar pa ta zaenkrat po mojem še ni), da nujno vodi k resničnemu nasilju s strani sistema, najti nove mehanizme in, če je to potrebno, nov, bolj pravičen in racionalen sistem.

    Da pa se onemogoči rezanje jajc kar tjavdan, pa je najlažje, da se postavijo trdne definicije pojmov. Na tak način se lahko najučinkoviteje razkrinkajo populisti, ki nagovarjajo k temu, in dejansko vzamejo samo neke elemente sistema, brez razumevanja celote. Ker razumevanje celote seveda vodi k jasnejšim pojmom in lažji opredelitvi o čem sploh govorimo. Zato se mi zdi tako pomembno, zlasti v primeru poplave kritik kapitalizma, da se najprej sploh zmenimo, kaj je tisto, kar kritiziramo. Ker se v večini primerov izkaže, da prave vsebine teh kritik sploh ni, ker ni elementa, referenta, ki ga kritizirajo… Ampak dobro, to sva verjetno res že predebatirala.

    2) ‘Potem je samo vprašanje, koliko avtogolov zaradi takovrstnih značajskih simptomov nameni posameznik družbi, ki si želi napredka, v primerjavi z goli.’

    Ja, se strinjam. Praksa in zgodovina bo pokazala, ali je Žižkova slava za nas nekaj dobrega ali slabega. Kljub mojemu nestrinjanju z njegovim načinom razmišljanja, pa še vedno mislim, da je njegova uspešnost nekaj dobrega za nas.

    3) Žižek in LDS

    Se opravičujem, prej dejansko sploh nisem vedel o čem govoriš in sem mislil, da si me v replikah zamenjala. Kot rečeno, o temi Žižka in LDS ne bi želel preveč razpravljati v kontekstu tega zapisa, ker mislim, da tu govorimo v zvezi z Žižkom o vsebini njegove misli, in v to ne želim mešati njegovega političnega opredeljevanja in prijateljevanja z Golobičem. Zato je zaradi mene zares lahko tudi pripadnik kake srbske radikalne stranke, tu želim presojati samo domet njegove teoretske misli. Zato sem tudi opustil sklicevanje na njegovo zagovarjanje stalinizma, ker tudi če je bilo ali ni bilo, se da vsebino njegove misli razlagati tudi brez in mimo tega.

    Se mi pa osebno sicer zdi, da sta z Golobičem dobra prijatelja in en od drugega jemljeta elemente za svoje početje – Žižek iz politike za teoretsko misel, in Golobič obratno. Predvsem Golobiču pa zelo dobro pride, da ga podpira taka filozofska in v Sloveniji tudi moralna avtoriteta kot Žižek.

    4) Amerika in študij

    Kot rečeno skoraj ne vem, kaj bi pisal, ker se zelo strinjam s skoraj vsem, kar si zapisala. Tudi meni je načeloma skandinavska miselnost všeč, in ZDA tudi pogosto negativna dežela, vsaj po opisih in podatkih. Vendar kot rečeno, imam občutek, da kot pravi Slovenci zelo radi nosimo po zobeh tiste, ki so na vrhu oz. najbolj izpostavljeni. Tudi zato sem malo alergičen na konstantne kritike Amerike in jah, kot je očitno, tudi kapitalizma in neoliberalizma.

    Glede IQ testov in podobnega bi se seveda strinjal, veliko raziskav izobrazbenih sposobnosti kaže seveda le eno plat medalje. Glede Slovencev pa imam občutek, da smo dovolj sposobni, da pa imamo probleme z dojemanjem avtoritete in značilnosti sistema nasploh.

    5) in 6) se strinjam z vsem zapisanim in dejansko nimam kaj dodati. Morda samo to, da se ob vseh debatah ob tem zapisu počutim kot nek pozitivist, naiven zagovornik sistema in slep za morebitne kritike. Kar bi resnično rad dosegel vsaj z delom svojih zapisov na to temo, je to, da se dobi vpogled in željo po premisleku dejanskega delovanja sistema, z vseh vidikov in pogledov, torej tako naših kot njihovih, tako ‘proletarskih’ kot ‘veleposestniških’. Samo na ta način lahko dosežemo nek pravi dialog med ekonomijo in filozofijo, med levico, desnico in tistim, kar ni ne eno ne drugo. In samo na ta način lahko po mojem preprečimo veliko nepotrebnega nasilja, h kateremu pozivajo vsaj od nastanka krize številni ljudje s številnih, tudi nasprotujočih si strani. Tako dejanskega, kot verbalnega in miselnega nasilja.

  84.   ="."= — 22.07.2010 @ 18:15

    glede nasilja: najhujše nasilje je sistemsko, ambientno, tisto ki ga sploh ne vidiš. problem je, da vidimo revolucionarni teror mao zedonga in kulturne revolucije, ne vidimo pa da je moderni kapitalizem ravno to: teror, ki po količini destrukcije in neumnosti prekaša vse kar se je izrodilo iz komunističnega manifesta. na to, in verjetne posledice tega (skupaj z vrnitvijo revolucionarnega terorja) opozarja žižek, vendar očitno nekateri tega ne dojamejo. ja, eyes wide shut, tako kot v kubrickovem filmu. point je ravno ozadje stvari ki se ga ne zavedaš več.

    ko sem že videl omenjeno ayn rand: mogoče je tu zanimivo, da je žižek svojčas izjavil, da bi bila tista knjiga ki bi jo vzel na samotni otok fountainhead, ne zaradi filozofske ali umetniške vrednosti knjige ali avtorice ampak ravno zaradi totalne banalnosti, ki omogoča uvid v skrito ozadje, podobno kot branje socrealistične literature nekaj pove o stalinizmu.

    tu so mogoče v igri še osebne preference: žižek ima po lastni izjavi rad stalinističen kič, no literatura ayn rand temu konec koncev pride dokaj blizu, čeprav začne iz drugega konca.

    drugače pa je pomen randove za filozofijo in umetnost primerljiv s pomenom mcdonalds za kulinariko: zanimivo je le zakaj se to sranje prodaja in ga ljudje bašejo vase, ne pa mogoče okus ali estetika mcburgerja.

  85.   andee — 22.07.2010 @ 19:45 andee

    @=”.”=:
    hvala za komentar. Ja, to tezo je Žižek res predstavil, če ne prej, v svojem pred tremi leti izdanem delu pri Analecti. Iskreno rečeno je teza sama izjemno banalna in komaj zasluži pozornost, čeprav priznam, da knjige nisem bral in je morda tam vsebinsko bolj bogato predstavljena. Da je v ozadju sistema ’strukturno nasilje’… Bom rekel takole – kdor na svet gleda zgolj skozi optiko moči, hegemonije, ideologije in vladavine, lahko ta pojav res vidi vsepovsod. Sem pa popolnoma prepričan, da bo kak od mene bolj podkovan filozof gotovo povedal, da se podobne teze berejo morda že pri antičnih filozofih in od tedaj vseskozi naprej. Res ni potrebno biti genij, da naslikaš matrico sovražnika, če ne v odprtem pa v sublimnem, podtalnem, ’strukturnem’ smislu.

    Glede Ayn Rand in Žižka bom pa rekel takole: mislim, da bi bil predvsem Žižek lahko kar vesel, če bi kak mislec kova Ayn Rand jemal njegova dela v branje na počitnice. Brez zamere.

  86.   andee — 22.07.2010 @ 20:03 andee

    Sicer pa, če že govorimo o nasilju, mislim, da je eno večjih ’strukturnih nasilij’ pri nas prav hegemonija Žižkove teorije v filozofskih in humanističnih krogih. Mislim, da bi se morali pogovarjati raje ali tudi o tem.

  87.   ="."= — 22.07.2010 @ 20:20

    @andee

    podobno kot če bi rekel, da sta temna materija in energija povsem banalni tezi, pač bog v ozadju stvari. ali pa kot je einsteinova relativnostna teorija zbanalizirana v ljudsko metaforo “vse je relativno”. banalen povzetek še ne pomeni, da je tisto kar povzema banalno. lahko bi si prebral žižkovo knjigo (jaz sem jo) namesto da govoriš o svojih predstavah o tem, kar je tam napisano.

    mislecev kalibra ayn rand je več kot preveč in za izvoz, zato se na nek indirekten, vendar lep zavzemaš za še večjo žižkovo popularnost. podpiram …

  88.   andee — 22.07.2010 @ 20:40 andee

    @=”.”=:
    Glej, kot sem povedal knjige nisem bral, si pa tezo, o kateri govorimo, predstavil ti, predvidevam, da si zato tudi napisal repliko. Iskreno rečeno, pa sem Žižka prebral in preposlušal čisto dovolj, da ga gotovo nekaj časa razen silom prilike ne mislim več. Preprosto tega ni vreden, ker je bolj ideološko, levičarsko opredeljen, kot pa da bi mislil izven tega ozkega ideološkega vzorca. Mislim, da je večina tistih (ali kar vsi), ki ga berejo ali vsaj resno jemljejo, iz levičarske opcije, naj me kdo popravi, če se motim.

    Čeprav to ni kriterij, mi fraza Ayn Rand vrže na Googlu 2.840.000 zadetkov, Slavoj Žižek pa 441.000. Mislim, da že to pove dovolj, gotovo vsaj o misli, da je ‘mislecev kalibra ayn rand več kot preveč in za izvoz’.

  89.   andee — 22.07.2010 @ 20:48 andee

    Einstein in Žižek… Ja, če bi Einstein res povedal samo da ‘je vse relativno’, bi ga morda tretiral enako. Predvsem, ker so o relativnosti v marsičem, kar je človeško, govorili najmanj od Kopernika naprej. Je pa to v tem primeru predvsem odvisno od konteksta Einsteinovega časa.

    Da pa v času, ko je kritika kapitalizma postala skoraj filozofska disciplina, nekdo piše o strukturnem nasilju v ozadju sistema kot posebnem odkritju (kot si v začetku napisal ti), se mi to zdi nekoliko hecno, ja. Glede na to, da kapitalizem nekega jasnega odprtega nasilja (kot je bilo v navadi v socializmih) res ne podpira, je torej o nasilju v kapitalizmu mogoče govoriti le v smislu strukturnega, subtilnega nasilja… Res ne vem kje je tu kakšna posebna inventivnost, človek bi pričakoval, da se resne kritike kapitalizma ravno s tem šele pričnejo, da je to uvod.

  90.   ="."= — 22.07.2010 @ 21:48

    lady gaga mi vrže 127.000.000 zadetkov. torej, lady gaga … ravno randova bi ti lahko povedala kaj o tem, zakaj takšen argument ni najboljši … njej pa bi nekdo (žižek recimo) lahko povedal, zakaj je ta briljantna jasnost “A je A” popolna psihoza, moderna fizika pa zakaj je objektivni realizem fizikalno zelo vprašljiva predpostavka

    ali pa tudi ne, moderna fizika je bila randovi epistemološko sporna :P res, ayn rand sesuti od temeljev navzgor ni kakšen poseben dosežek, je pa zelo naporno zaradi temne commonsense materije, ki maši luknje v objektivistični logiki. vendar, če koga zanima:

    http://aynrandcontrahumannature.blogspot.com/

    glede na to, da si se žižka tako naposlušal in naprebral bi pričakoval boljše poznavanje in razumevanje njegovih idej. tako govoriš zelo mimo njega.

    nasilje v kapitalizmu ni bilo nikdar skrito. zanimivo pa je ravno to, kako se kljub temu pojavijo trditve, da v kapitalizmu ni jasnega, odprtega nasilja. vojaki, tudi slovenski v afganistanu (baje baker in litij, baterije) in iraku (nafta, kaj drugega) so seveda na mirovni misiji. zanimivo je kako je to nasilje potisnjeno v ozadje. ali še bolj fundamentalno: kako se iz kaosa pojavi razum in kako je razum slep za kaos v sebi. če bi lahko izbral eno od žižkovih izhodišč, bi to bil to ta heglov citat:

    The human being is this night, this empty nothing, that contains everything in its simplicity—an unending wealth of many representations, images, of which none belongs to him—or which are not present. … One catches sight of this night when one looks human beings in the eye—into a night that becomes awful (Hegel,Jenaer Realphilosophie, 1805-6)

    pri kapitalizmu (in njegovih vernikih) je zanimiva ta slepota, podobno kot pri komunizmu (in seveda, njegovih vernikih).

    naj zaključim s tem, da žižek res ni tvoj tipični levičar. poleg rdečih zvezd ga zelo zanima tudi krščanstvo, o čemer je marsikaj napisal, lacanu in heglu (tam nekje izvira njegova misel) pa boš težko očital komunizem. ta popularni, komunistični del je samo vrh ledene gore, je pa sestavni del ledene gore.

  91.   andee — 22.07.2010 @ 22:48 andee

    @=”.”=:
    Oh joj. Prvič, govorimo seveda o mislecih. Če bi govorili o pop pevcih bi bila primerjava morda na mestu.

    Drugič, ne zagovarjam teorije Ayn Rand, samo govoriti, da je takih mislecev na tisoče in jo dajati v nič, s čimer si na blog prišel ti, je pa res iz trte izvito.

    Tretjič, ‘nasilje v kapitalizmu ni bilo nikdar skrito’ – sem pa mislil, da hočeš povedati ravno obratno, da nasilje je prikrito in da ga ne vidimo. Tako pišeš v prvi repliki.

    ‘zanimivo pa je ravno to, kako se kljub temu pojavijo trditve, da v kapitalizmu ni jasnega, odprtega nasilja.’ – ja, če prav razumem je prav Žižek eden tistih, ki v tem delu govori, da je bistveno tisto prikrito, prostemu pogledu nevidno nasilje.

    ‘pri kapitalizmu (in njegovih vernikih) je zanimiva ta slepota, podobno kot pri komunizmu (in seveda, njegovih vernikih).’ – nisem filozof, ampak Heglov citat pravi nekaj drugega, in ne govori o slepoti nekaterih, temveč o lastnosti vseh človeških bitij, o tem (vključno s citatom), kar je npr. zanimalo tudi Kojeva kot enega največjih heglovcev v dvajsetem stoletju (o tem npr. Hribar).

    ‘žižek res ni tvoj tipični levičar’ – si ga vprašal? Mislim, da bi bil precej užaljen…

    ‘poleg rdečih zvezd ga zelo zanima tudi krščanstvo’ – da ga zanima, še ne pomeni, da ga tudi zagovarja oz. ima pozitiven odnos do njega. Je pa res o tem pisal npr. v spremni besedi k Heglovi Absolutni religiji.

    ‘lacanu in heglu (tam nekje izvira njegova misel) pa boš težko očital komunizem. ta popularni, komunistični del je samo vrh ledene gore, je pa sestavni del ledene gore.’

    Ja, je pa sestavni del značilen za Žižka, ki se celo sam v več intervjujih označi za marksista (npr.: http://www.youtube.com/watch?v=EzM8tqjmCU8&feature=PlayList&p=6BCB5F959F1F28AB&playnext=1&index=5, 0:48-0:52). Video posnetku pa tudi ti težko očitaš poneverbo. In kot vem so marksisti levičarji, ali se motim?

  92.   marš na drini — 23.07.2010 @ 01:31 marš na drini

    “‘žižek res ni tvoj tipični levičar’ – si ga vprašal? Mislim, da bi bil precej užaljen…”

    žižek tipično levico celo prezira. redko se zgodi, da ne bi izjavil kaj v tem stilu… “what a typical leftist would do… that’s nonsense”… spodaj imaš dva njegova citata, kjer je ta njegov odnos do tipične levice povsem jasen.

    “So, again, when I problematize even democracy, it’s not this typical Leftist, fascist way of thinking, “oh it’s not spectacular enough; we need radical measures.” No, it’s that maybe we should start to ask questions like”What does democracy effectively mean, and how does it function today? What do we really decide?”

    “I read a wonderful essay by Orwell from 1938. There he has a wonderful analysis of the typical leftist liberal. He says they ask for a change, but they do it in a hypocritical way: they ask for a change but it’s almost as if to make sure that no real change will happen.”

    “In kot vem so marksisti levičarji, ali se motim?”

    ne dolgo tega je škof stres izjavil, da se povsem strinja z marxom pri njegovi analizi kapitalizma. potem pa nadaljeval, da se pa manj strinja z rešitvami, ki jih je marx ponujal. pa stres verjetno ni levičar, kar pač ne pomeni, da ne more biti v določenem mišljenju dejansko marxist. oziroma se z marxom strinjat. žižek seveda vedno poudarja, da je marksist, ampak je povsem zmotno to izjavo interpretirati na nek tipičen način. podobno kot se je tudi že zgodilo, da je izjavil da je stalinist, ampak če boš potem šel to interpretirat tako, kot da zagovarja razne stalinistične čistke, gulage in podoben teror, potem ta njegova izjava povsem izgubi smisel.

    “da se podobne teze berejo morda že pri antičnih filozofih in od tedaj vseskozi naprej”

    težko, ker se nasilje mainstreamovska začne problematizirati šele v 20. stoletju, po moje, prej pa je bilo bolj kot ne, za prave cilje, vedno dovoljeno, no, saj še vedno je, ampak le v službi preprečevanja večjega zla, oziroma branjenja vrednote nenasilja, oziroma tako se ga opravičuje. in ker pač moderni liberalni kapitalizem nekako bazira na vrednoti nenasilja, je toliko bolj zanimivo odkrivati njegove kontradikcije.

    “Čeprav to ni kriterij, mi fraza Ayn Rand vrže na Googlu 2.840.000 zadetkov, Slavoj Žižek pa 441.000. Mislim, da že to pove dovolj, gotovo vsaj o misli, da je ‘mislecev kalibra ayn rand več kot preveč in za izvoz’.”

    dalai lama pa 9,820,000, buddha 21,800,000, jesus christ 37,800,000 in muhammad kar 51,600,000. sicer pa po moje rand in žižka ne gre primerjati, ker on zadeve analizira in komentira in ne ponuja nekih “navodil za življenje” kot to počne rand.

  93.   andee — 23.07.2010 @ 01:52 andee

    @Marš:
    “In kot vem so marksisti levičarji, ali se motim?”

    ne dolgo tega je škof stres izjavil, da se povsem strinja z marxom pri njegovi analizi kapitalizma. potem pa nadaljeval, da se pa manj strinja z rešitvami, ki jih je marx ponujal. pa stres verjetno ni levičar, kar pač ne pomeni, da ne more biti v določenem mišljenju dejansko marxist. oziroma se z marxom strinjat. žižek seveda vedno poudarja, da je marksist, ampak je povsem zmotno to izjavo interpretirati na nek tipičen način. podobno kot se je tudi že zgodilo, da je izjavil da je stalinist, ampak če boš potem šel to interpretirat tako, kot da zagovarja razne stalinistične čistke, gulage in podoben teror, potem ta njegova izjava povsem izgubi smisel.

    Glej, preden pričnemo spet razprave o tem, kaj Žižek je in ni, me zanima samo nekaj: ugotovili smo, da je marksist. Trdiš, da ni levičar. Se celo popolnoma strinjam, da najbrž ni običajen levičar. Ampak v čem se njegov marksizem torej razlikuje od ‘levičarskih’ marksizmov npr. Lenina, Stalina, Trockega, Tita, Kardelja? V čem je njegov marksizem poseben, razen po kombiniranju z lakanovsko psihoanalizo? In razen po tem, da nenehno ne bi bil rad ne eno ne drugo, vsaj deklarativno.

    Verjetno bi bilo lahko dobro, če se nekdo izmika predalom in kategorijam, ampak žal imam občutek, da gre pri tem, kar se mi pogovarjamo o Žižku, bolj za nekakšno slepomišenje. Vedno kar sam pove – sem marksist, stalinist, leninist. In potem sledijo replike: ja, ampak ni klasičen levičar, stalinist, ne moremo ga tretirati kot stalinista ipd. Saj ne pravim, da je kriv za gulage, ampak na tak način se na prikrit način vtihotapljajo teze iz marksizmov različnih provenienc, in takoj v naslednjem koraku že pove, da ne, on pa to že ni tako mislil, ipd. To ni preskakovanje misli, to je navadna miselna zmeda in strah (pri njem).

    Drugo verjetno jutri. Lahko noč.

  94.   nevenka — 23.07.2010 @ 04:46 nevenka

    Morda pa človek loči osnovno idejo od tega kako se je realizirala. In se z idejo strinja, s posledicami pa ne. Zakaj bi to bilo zmedeno?
    Saj je dejstvo, da diktatura proletariata, ni nikoli bila diktatura proletariata, ampak samo diktatura?

  95.   marš na drini — 23.07.2010 @ 11:34 marš na drini

    jaz ne trdim ničesar. bolj opozarjam na to, da so pojmi levičar, desničar, marxist itd. nekaj tako splošnega da se z njimi nima smisla posebej ubadat. kar je važno je stališče v določenem kontekstu. in ko žižek pravi, da je levičar, marxist, stalinist ali pa celo psihopat to izgovarja v nekem kontekstu, ne na splošno in v najširši možni razlagi posameznega pojma. samo primer na podlagi tvojega vprašanja o razliki med žižkovim marxizmom in marxizmom tiste peterice, ki jo omenjaš. razlika je recimo že v tem, da žižek smatra komunistična gibanja 20. stoletja, ki so jih omenjeni utemeljevali in prakticirali za totalen polom. za nekaj povsem neuporabnega. hrkati s tem pa recimo ima do kapitalizma lahko povsem podobne zadržke, kot jih ima komunizem nasploh, ampak ni vse premočrtno. marxizem je pač dokaj širok miselni konstrukt, ki gre od analize pa do ponujanja rešitve. ampak pri tem pa ni nujno, da ga sprejmeš kot celoto in v celoti, lahko se strinjaš zgolj z določenim delom in v določenem kontekstu. skratka, vsako njegovo izjavo v tej smeri je treba gledati v kontekstu, v katerem je bila izrečena, potem se pač laže razume, kaj je s tem sploh mislil. boš pa težko našel levičarja, ki bo recimo priznaval in celo zagovarjal za tipičnega levičarja povsem nesprejemljiva stališča. recimo, poznamo odnos levice do cerkve ali pa religije nasploh. ampak žižek bo prvi, ki bo po drugi strani trdil, da je recimo richard dawkins s svojimi idejami totalen psihopat in ki bo religijo jemal povsem resno. po drugi strani bo pa trdil, da je etika utemeljena na ateizmu. in ja, potem to lahko izpade kot slepomišenje, ker smo vsi navajeni na to, da se ne da biti nekjev vmes, ampak tu je dejansko žižkova prednost. on ni z ničemer obremenjen in je v tej svoji neobremenjenosti povsem dosleden. skratka, on ni levičar zaradi lepšega, ampak zato in takrat, ko se mu zdi, da to pripomore k rešitvi nekega problema. zato pa se vedno znajde me dvema ognjema. na eni strani so tisti, ki pravijo da je levičar, komunist, stalinist, skratka nepridiprav, na drugi strani imaš pa levičarje, ki ga napadajo, ker ni dovolj levičar, ker levičarstvo 20. stoletja označi za fiasko.

  96.   nevenka — 23.07.2010 @ 11:50 nevenka

    Resnica je itak vedno nekje vmes. Mislim, da se Žižek ukvarja točno s tem :-)

  97.   andee — 23.07.2010 @ 12:50 andee

    @Marš:
    po prespanem: mislim, da je dejansko popolnoma irelevantno, v katero kategorijo želite ali želimo postaviti Žižka, čeprav na ta način in s takšnimi argumenti prav nikogar (!) razen slepih vernikov ne moremo postaviti v nobeno kategorijo. Glede na to, da se Žižek kar sam vztrajno in pogosto opredeljuje za vse našteto, sem pač mislil, da mu delam uslugo in ga sprejmem kot to, kar se predstavlja…

    Kar je bolj bistveno, so teze, ki jih postavlja in o tem me bistveno bolj (ali celo edino) zanima razprava. Eno od njih je včeraj že navedel =”.”=. Torej, da je nasilje v kapitalizmu strukturne narave. Druga, ki jo v zadnjem času večkrat ponavlja, je, da je naš pravi sovražnik kapitalizem in ne npr. Amerika ipd. Skratka, če že razpravljamo, me bodo zanimali predvsem argumenti, ki jih daje in teze, ki jih postavlja – kaj in zakaj. Mislim, da neko resno razpravo lahko vodimo samo na tej ravni. Moje začetno izhodišče pri tem je, da te teze niso kaj prida revolucionarne in pomembne, ampak morda se motim in upam, da me razprava nauči česa novega.

    Torej, ker mislim, da sem sam na zgornji dve tezi že podal začetne odgovore – kaj Žižek dejansko prinese novega in katero stališče mislite, da je vredno pogovora?

  98.   andee — 23.07.2010 @ 12:56 andee

    @Nevenka:
    hvala za vse odgovore.

    ‘Morda pa človek loči osnovno idejo od tega kako se je realizirala. In se z idejo strinja, s posledicami pa ne. Zakaj bi to bilo zmedeno?
    Saj je dejstvo, da diktatura proletariata, ni nikoli bila diktatura proletariata, ampak samo diktatura?’

    Glej, prav dejstvo, da govoriš npr. o diktaturi proletariata, misliš pa npr. samo na diktaturo (ali samo na proletariat), in pričakuješ, da bodo drugi to razumeli (govorim o komerkoli, ne nujno o Žižku), pove, da imaš zmedo v glavi. Pomeni, da lahko govoriš o čemerkoli, izjaviš karkoli, in se v končnem sklicuješ na nekakšno filozofsko imuniteto in ‘večpomenskost povedanega’. Sam imam raje ljudi in mislece, ki jasno in preprosto povedo svoje misli, in za njimi in njihovimi posledicami tudi stojijo, morda sem pač staromoden :)

  99.   Andrej — 23.07.2010 @ 15:18

    Že dolgo se sprašujem, zakaj se sploh še ukvarjamo s komunizmom (razen v zgodovinskem smislu). Nostalgiki, neinformirani idealisti in filozofi z agendo nas še vedno prepričujejo, da je ideja OK, umanjkala je le ustrezna implementacija. Po vseh propadlih desetinah komunističnih eksperimentov in stotinah milijonov nedožnih žrtev je vendarle empirično dejstvo, da je ideja komunizma mrtvorojena. Malo me tolaži dejstvo, da so tovrstna razmišljanja obsojena na margino vsepovsod, razen v slovenskem zakotju z našo specifično zgodovinsko izkušnjo.

    Kar se tiče fenomena Žižek, gre za svojevrsten simptom stanja duha v Sloveniji. Razvil se je lahko le v družbi, kot rečeno s specifično zgodovinsko izkušnjo levičarstva, kjer se je komunizem iz salonskega zanimanja predvojnih intelektualcev prelevil v brutalen pa vendar avtohton teror, ki je svoje nasprotnike fizično odstranil, ostalo javnost pa zmanipuliral do te mere, da ji še danes ni jasno, kaj jo je pravzaprav doletelo. Zato nas ne more čuditi, zakaj so Žižek in današnji salonski komunisti, kakršnih je Tito BTW likvidiral na stotine, Stalin pa na stotisoče, spet fascinirani nad despoti & revolucijo, liberalni Zahod pa se jim gnusi (če se že njegovim materialnim čarom ne morejo upreti).

  100.   nevenka — 23.07.2010 @ 15:51 nevenka

    Komunizem v svoji žlahtni obliki, tisti najbolj idealni, bi imel možnost obstanka v družbi v kateri bi človek bil sposoben ugotoviti, da ima nekih dobrin več kot dovolj.
    Ko se danes o tem pogovarjamo, je normalno, da razvijamo potrebe vzporedno s celovitim razvojem in svojim osebnim. Komunizem predvideva končno mejo. Zadostitev egoizmu.
    Šele takrat se bi lahko razvila resnična kolektivna in trajna solidarnost. Pogoj je torej zelo bogata družba, oz. večji del družbe.
    Do takrat pa vsaka solidarnost večinoma služi vrednotenju lastnega ega. Nekaj iskrenih posameznikov ne more rešiti sveta. Marx je bil 1000 ali pa še več let pred časom, morda celo utopist.
    Gre samo za to, ali iz določenega sistema lahko povzamemo kaj dobrega, zanemarimo slabo in s to koristno izkušnjo izboljšamo kar imamo.

  101.   Simona Rebolj — 23.07.2010 @ 19:21 Simona Rebolj

    Vidim, da tale zapis s komentarji noče “umreti”, hehe …, komunizem versus “kapitalizem” oziroma neoliberalizem tema je najljubši nesporazum v Sloveniji, za katerega vedno bolj menim, da postaja samemu sebi v namen. Večji užitek je v vojni, ohranjat nesporazum, kot se orientirat na skupne rešitve. Ne mislim se vključit v zelo verjetno neskončen klepet, ampak na nekaj si pa ne morem pomagat, da ne bi replicirala vsaj okvirno:

    @ =”.”=:

    “ko sem že videl omenjeno ayn rand: mogoče je tu zanimivo, da je žižek svojčas izjavil, da bi bila tista knjiga ki bi jo vzel na samotni otok fountainhead, ne zaradi filozofske ali umetniške vrednosti knjige ali avtorice ampak ravno zaradi totalne banalnosti, ki omogoča uvid v skrito ozadje, podobno kot branje socrealistične literature nekaj pove o stalinizmu.”

    Takovrsten komentar Žižku nikakor ni v čast, saj se takih izjav že samo po netu od nekih povprečnih najstnikov, ki sploh pojma nimajo, o čem je filozofirala Randova kar drenja in take izjave na njen račun pašejo v koš navadnega populističnega floskularjenja brez relevantnih argumentov na podlagi poznavanja njene filozofije in posledično na žalost tudi plohe kretenoidnih interpretacij, ki nikakor ne držijo in so plod površnega poznavanja in umevanja stvari. Ironično se zato zgodi, da je večina kritik popolnoma neutemeljenih, plod naivne interpretacije določenih tez Randove, tisto, na kar bi se dalo podat umestno kritiko, pa ti floskulatorji, ki ne vedo, o čem govorijo, kritike sploh ne podajo, ker je pač niso uspeli zaznat. In tako je vse narobe in brezplodne debate o nečem, na čemer ni nič, se lahko trkolikarjo prav nekoristno v neskončnost. Žižek, kot filozof, bi namreč moral vedet in se ogibat populističnih izjav, da je takšno komentiranje filozofije Ayn Rand na podlagi romana Fountainhead popoln nonsens.

    Biografija Randove ima namreč dve plati njenega delovanja. Eno je filmski del, pri čemer je nekoč delovala kot igralka, kasneje scenaristka, potem se je predala filozofiji in skozi svojo idejo sistema neobhodno tudi politiki. Skratka, bila je velika ljubiteljica umetnosti, predvsem filmske, slikarske (povprečen kekec, ki sploh ne pozna njene filozofije zato ni mogel razumet, zakaj je živela svojega moža slikarja, ki je prekleto nič služil, ker naj se to ne bi skladalo z njeno filozofijo o “human nature”, vrednotah posameznika in prioritetah, a se je popolnoma skladalo, če natančno sploh razumeš in spoznaš njen celoten prepleten koncept takoimenovanega “objektivizma” in denarja kot vrednote – nagrade za dobro delo, kar pa mora človek prepoznat), pa tudi drugih zvrsti, zato je na primer napisala tudi romantični manifest, kjer govori o njenem vidiku, zakaj naj bi bila romantika podlaga vsake dobre umetnosti in nikakor realizem. To je samo okvir. Znotraj filmske umetnosti je bila zato bazično navdušena nad masterpisi tipa V vrtincu, nad herojskimi liki itd., kar se pozna tudi v njenem romanu Fountainhead ( v Atlas Shrugged je že bolj postavila v ospredje filozofijo samo, a ne kaj dosti).

    Treba je razumet, da roman Fountainhead ni filozofski roman v prioriteti, ampak predvsem njen fiction projekt, za katerega si je seveda kot hiper ljubiteljica filma želela, da bi postal tudi film in ga je temu primerno filmično pisala, kar je tudi dosegla. V romanu se seveda zrcali njena filozofija, vsekakor, vendar je podrejen bazičnemu konceptu romantičnega fikšna, pri čemer je bil njen cilj, da napiše roman tudi tako komercialno ustrezno, da bi med ljudmi pač uspel in bi se preko tovrstnega populističnega pisarovskega vidika lahko ljudstvi kot filozofinja približala. To je bil njen načrtovan projekt in ni bolj trapastega, kot če se pojavi s Fountainheadom v rokah nek filozof in vriska, da je to navaden komercialen drek, ki ni vreden filozofske pozornosti … hahahaha … Prej bi rekla, da tak filozof ni vreden posebne pozornosti, saj bi moral vedet, da to v kali ni filozofska knjiga, ampak je romantični komercialni fikšn, ki samo odraža kakopak filozofski temelj Randove. To je tako, kot bi nek filozof vreščal, da je roman V vrtincu za filozofa brez posebne dodane vrednoti. Seveda. Saj tudi ni bilo mišljeno drugače.

    Ta film Fountainhead je na primer takrat dobesedno grabila serija zvezdnikov, najbolj Clarke Gable, ki ga je Randova tudi sicer cenila kot igralca, in je naprimer prekinil pogodbo s svojim studiom, ker ni dobil glavne role (dobil jo je Gary Cooper). Takrat se je seveda na polno mešala tudi politika, kot vedno pri filmu itd. Zanimiva je bila izjava Gabla, da ga je roman navdušil in kako z veseljem bi sodeloval pri tem filmu, vendar pa je kasneje ugotovil, da ne razume dobro filozofije Randove, ker je retežak zalogaj, saj je on pač samo igralec … hehe … To je seveda ugotovil po pogovorih z Randovo, kjer je, kot je opisoval, po njegovem izpadel bebec, ker ji ni zmogel sledit in seveda se mu v kratkem času tudi ni uspelo prebit skozi umevanje celea koncepta, da bi si lahko rekel, da gre na avdicijo za rolo kot podpornik ali nasprotnik njene filozofije, niti ni bilo potrebe za kaj takega.

    Kot lahko preveriš na IMDB so komentarji na sam filmkot dan in noč, od popolnega pljuvanja do navdušenja na drugi strani. Samo dva ekstrema. Zelo podobno kot v Sloveniji danes pri klepetih med zagovorniki socializma in takoimenovanega neoliberalizma. Eno samo radikalno cufanje za ali proti, ki pa nima kakšnih argumentiranih in koristnih temeljev v razpravi o enem ali drugem, da bi lahko kam prišli. Redke so debate, ki bi dosegale nek osnoven nivo objektivizma, prosto po Ayn Rand.

    Seveda ima filozofija Randove tudi kiks, vendar se je tega verjetnega kiksa kar zavedala, zato je pa ustanavljala svoja omizja oziroma kar nekakšno šolo, kamor so se lahko vključevali mladi intelektualci in študenti z različnih podorčjih, saj njena filozofija brez tistega, kar je najbolj cenila – in to je bil visoko razgledan človek na visokem duhovnem nivoju (kaj to pomeni in zakaj, je pridigala), saj le ta lahko izobražuje, usmerja in nagrajuje druge v obče optimalno svobodno dobro. Zato na primer pade na preizkušnji njena teza o dobrodelnosti, saj bi po njenem okviru zagotovo funkcionirala optimalno, nikakor pa med podrhaljenim plebsom (kar tudi vidimo, da ne funkcionira), ki zaradi večinskosti ne – umnosti pregazi sposobnejšo manjšino. Ampak saj Randova v bistvu nikoli ni verjela, da bi se lahko filozofija kapitalizma, kakor ga je sama vzpostavila v modelu, razvila tako, kot bi se morala, v kolikor ne poteka sozvočno izobraževanje v samih vrlinah.

    In preprosto ni res, da se da njeno filozofijo od spodaj navzgor enostavno zdesetkat. Več let sem sledila temu trudu prenekaterih pametnjakovičev, pa ni uspelo nikomur. Opazila sem samo, da si je kdo domišljal, da mu je uspelo zaradi slabotne interpretacije njene filozofije in večinoma pomanjkanja določenih informacij, kar je o čem še rekla. Lahko si prepričan, da ni izostal niti trud nekaterih takrat uglednih profesorjev na univerzah, ki so bili zelo zaskrbljeni zaradi popularnosti Randove med študenti in so seveda hoteli (predvsem v tistem času in političnem okviru) razložit, da je na njeni filozofiji še manj kot na Freudovi prihoanalizi … hehe … In te anekdote so tudi zelo filmične, saj preprosto ne gre, ker Randova Biblija funkcionira kot Biblija. Vse štima, samo ljudje niso pravi … haha … Večinoma nititisti, ki jo zagovarjajo kot svojo “gurujko”, da ne bo pomote, ampak še manj tisti, ki jo ponižujejo in zaničujejo. Slednji so bedasti še bolj, prvi pa večinoma samo smešni in večinoma žalijo Randovo, ker mislijo, da jo razumejo, pa jo ne. Ker neoliberalizem, kakor ga propagirajo današnji neoliberalci, je tako daleč od vrednotnega spektra po Randovi, da se v grobu obrača. Ona je namreč denar razumela kot izmenjavo za kvaliteto in potrditev kvalitete, pri čemer se učljiv človek uči prepoznavat vrednost vrednega in spoštljivo posluša in spoštuje boljše učitelje od sebe, ceni heroje itd. Današnji neoliberalci pa jo razumejo približno tako, kot je ni razumel Michael Brandon, ki je bil ključna persona prve skupine “učencev” Randove in ga je seveda tudi odfukala kot pritlehneža, nesposobneža in debila, da je cvilil in jokal že do pred kratkim. Blog Brendona je bilo res zabavno brat. Lani ga je ukinil. Bila sem presenečena, da še obstaja.Sem mislila, da je že umrl. In kaj je bil ključen spor z Randovo? To, da ni razumel določenih nujnih človeških vrlin, nadarjenosti in sposobnosti, ki jih mora človek po Randovi dosegat, da bi bil sploh upravičen do sanjarjenja o zaslužku in uspehu. Brendon je storil točno to, kar je prezirala. Nekaj je pač zahinavil, namesto da bi se pokončno zavzel za svoj način življenja, kasneje pa je koval kot psioholog predvsem dobiček, ki ni dosegal neke posebne vrednosti kakovosti in nivoja. To je nekaj, kar je Randovi predstavljalo glavobol in kar je kritizirala pri državni oblasti …

    Polno je tega. In o Randovi se mi zdi preprosto kar kodljivo površno polemizirat, še posebej danes, ko imamo tolpe nekih neoliberalcev, ki trdijo, da je Randova za njih svetnica, potem pa sesuvajo take nebuloze, da jih Randova ne bi polsušala niti pet minut, ampak kvečjemu vprašala pred brco v rit: “Imaš sploh zdravo pamet?”

    Z dežja pod kap. Populizem je zjebal njeno filozofijo. Če ne bi šla v vzvode populizma, bi jo pa spet brala samo peščica intelektualce, takrat morda bolj posvečeno, pa še kakšna nagrada bi padla, a kaj, ko večina spet pojma ne bi imela, zakaj naj bi sploh šlo.

  102.   Simona Rebolj — 23.07.2010 @ 19:55 Simona Rebolj

    Aja … še to … Žal. Žižek je imel zagotovo prav, ko je izjavil, da je v Fountainheadu zasledil ideal komunizma in stalinizma (verjetno v ideji heroja, ki gre ljudstvo za njim na goro – v “komuno” … hehe). Saj drugače ne more bit v poanti idelaa organizacije družbe bit ne more. Ampak! Randova je vedno idealizirala učljivega, sposobnega človeka, ki želi bit sposoben in ustvarjat nadgradnjo ali pa se zgledovat in “služit pametnejšim in sposobnejšim, ker slednje človek ceni, v kolikor je ponotranjil vrline (saj je po Randovi hodil v šolo z odličnimi učitelji, a ne). Popreproščeno rečeno. V tem je ključna razlika. Randova je toliko več sovraštva požela tudi zaradi favoriziranja nadarjenih, učljivih, moralnih in sposobnih v primerjavi z neučljivimi, mentalno lenimi, nemoralnimi, neukimi in nesposobnimi podrhaljeneži. Po domače rečeno. Skratka, ona ni bila poveličevalec teze, naj gre oblast v roke delavskemu narodu, skromnemu in kvazi poštenemu (kaj pa to pomeni??? Saj pošten moraš znat bit, sicer si zlahka nepošten, ker si preprosto neveden!!!). In tukaj nastopi ironija. Namreč povprečen neoliberalec se ujame v to past, ki jo je Žižek zaznal, s svojo idejo, kako svobodni trg vse uravnava dobro in je dobro in koristno tisto, kar uspe na svobodnem trgu (kar je popoln debakl, saj večinsko slaboumje v tem primeru vodi trg in kakovost produktov v vseh oziroh brez regulacije lahko samo pada in cena nekakovosti raste, kar se še posebej pozna pri intelektualni sferi, brez katere pa človek ne more napredovat.) Skratka, mokre sanje povprečnega neoliberalca so ravno v tem, da ima možnost obogatet vsak butalec, če se spomni nečesa, kar bo na trgu dobro prodajal. In to so enake mokre sanje komunističnim – delavski razred bo lepo živel in bo spoštovan, četudi bo lajal v luno cele dneve in popravljal ure doma. No, neoliberalnež bo popravljalca ur pognal na trg, naj gre obogatet … hehe … Brez ključnih vprašanj, zakaj ure, od kod ure, kaj imamo od ur, kaj bomo imeli od njih, kaj dobrega, slabega itd. Zato herojstvo po Randovo ni bil Stalin, ker je bil preprosto to zanjo model bedaka, ki svojo praznino bedastosti krepi z vzvodi moči, neoziraje se na ključne človekove vrline – jih ne premore, niti ni premogel česar koli ustvarit na umetniškem, intelektualnem ali proizvodnem smislu. In ljudstvo drži na poneumljenosti in kvečjemu preganjanju drugačnih in nadpovprečno ustvarjalnih ljudi. Enako se piše seveda svobodnemu trgu po neoliberalno, le da brez takoimenovanega herojskega vodje. Večina današnjih neoliberalcev oziroma zagovornikov svobodnega trga namreč popolnoma spušča ta pomemben del Randove, ki enako komunistični ideji pričakuje herojske ikone. A ti so popolno nasprotje stalinističnemu tipu značaja in sposobnosti. In heroj ne vlada, ampak gre samo za simbole zgleda, ki ga ljudstvo prepozna (prepoznalo bi ga lahko, če bi uspela šola po Ayn Rand, pa po logiki stvari ni.)

    Nobena filozofija po nikomer v zgodovini ni uspela. Ampak ne zgolj iz razloga, ker ni uspela “šola po”, v večini drugih primerih zaradi luknjastih favoriziranih filozofov in filozofij, v nekaterih segmentih pa zaradi istega, ja (ker se meja verjetnosti ustavi pri šoli … tega se je zavedal tudi tako Stalin kot Hitler in oba sta v tej paranoji ugotovila, da je treba ogromno neučljivih ljudi pobit, da bi sploh lahko kje začel … hehe … filozofi se pa s tem ne ukvarjajo, ampak lahko samo sebe ubijejo, da ne bi gledali, kaj vse se bo godilo z njihovimi tezami in izjavami v prihodnosti). To je samo stvar mej verjetnosti in v tem smislu ni Randova nič boljša, ampak tudi nikakor nič slabša od večine filozofov. Žal.

  103.   ="."= — 23.07.2010 @ 20:02

    @andee

    če bi govorila recimo o friedrichu hayeku, bi se strinjal da gre za misleca, kakršnih je malo, pri ayn rand nikakor.

    malo preveč o ayn rand, pač trenutno berem njeno biografijo: popularnosti in pomena ayn rand ne gre odrekati, tako kot tega ne gre odrekati mcdonaldsu in coca coli. je pa obojemu možno odrekati kvaliteto. nekako je mcdonalds pojem tega, da zapakiraš mastno trupelce med dve rezini nečesa, dodaš solatko ki je že zdavnaj umrla od depresije in namešaš dovolj kemikalij, da se drobovje ne upre, možgani pa drogirano vzkliknejo: še!, še posebej, ko sinergetsko kombiniraš s koka kolo. ni noben presežek, je pa splošno znano, da je pri tem mcdonalds najboljši in edini, itak. kljub temu da obstaja tisoče boljših jedi. ayn rand je podoben intelektualen junk food. malo mrtve solatke: evropska interpretacija aristotela in nietzschejev individualizem nasproti čredi, recimo, ampak bistvo je ogromen kos mastnega blefa.

    google sicer ne vrne natančnega števila mislecev, ki ayn rand intelektualno in estetsko dosegajo, jih pa lahko najde ogromno, ki jo presegajo. če primerjam recimo utopistiko “atlas shrugged” in ursulo le guin v “left hand of darkness” ali “the dispossesed”, je atlas smešna otročja sanjarija, obupno literarno delo in slaba filozofija. randovi poleg literarnih kvalitet resno umanjka obzorje, domišljija in hecno, razum. še pop šodr kot so jagenjčki ki obmolknejo veliko bolj uspešno obdeluje temo superiornega, vendar demonskega posameznika nasproti čredi (in čredo samo) kot vse njeno prežvekovanje iz fascinacije nad williamom hickmanom. pustimo ob strani neumnosti v levih blogih, da ga je kadarkoli zagovarjala, vendar se mi ta kaže kot simptom, nerazrešen konflikt v njenih enačbah, podobno brutalnega nasilja je v atlasu in fountainhead kar dosti. kakorkoli že, če je ayn rand res nek dosežek v radikalni kapitalistični misli, je ta v res globoki krizi. najbolj zanimivo je da si kdo želi nadeti takšna uborna in raztrgana oblačila duha in jih celo ima za kraljevsko ogrinjalo ….

    ko praviš: ‘nasilje v kapitalizmu ni bilo nikdar skrito’ – sem pa mislil, da hočeš povedati ravno obratno, da nasilje je prikrito in da ga ne vidimo

    res je, da se nisem natančno izrazil. nasilje je zelo odkrito, vendar so oči široko zaprte. če bi bilo skrito, pač ne bi videli ničesar v medijih, tako so recimo funkcionirale komunistične diktature. zanimivo je, zakaj res ekstremnega nasilja sploh ne vidimo več kot nasilje, ampak podobno kot tehnologija postaja naše okolje, environment. žižek knjigo o nasilju začne s prispodobo tihotapca, ki se čez mejo sprehaja s prazno samokolnico. carinik ga ima na sumu in neuspešno poskuša zalotiti, pa nikoli ne najde nič. potem ko se carinik upokoji, končno izve point: tip je tihotapil samokolnice. torej, povsem očitno, vendar skrito. načini kako pretihotapiti samokolnico polno kosti so seveda v komunistični, fašistični diktaturi in v kapitalistični demokraciji povsem različni, ravno tako načini kako ideologija doseže da oči ostanejo zaprte ali (kar živimo zdaj) ostanejo odprte, vendar slepe.

    konkreten primer: reka nasilja ki se izliva iz ekranov neposredno v možgane je pogruntavšcina sodobnega tržnega kapitalizma. nedvomno zelo vpliva na razmišljanje in dojemanje, možgani sprejemajo dogodke ves čas budnosti, v zavesti zaznamo le spomine na sanje, slutnje, tesnobe. v praksi ta tok nasilja pasivizira posameznika, iz njega naredi dobrega potrošnika (kupovanje kot redukcija stresa ali celo smrtni gon zapravljanja) in nasilje konstituira kot ozadje realnosti. zanimivo je to nezavedno, kot nekaj kar se kaže kot totalna jasnost.

    če o tem govorim iz sodobnega jezika in okolja ( aktivističnega, političnega, ekonomskega, kognitivno znanstvenega) bodo moje možnosti dojemanja in izrekanja nujno pogojene s tem, da sem del sodobnosti. pri žižku je upoštevanja vredno, da uporablja jezik ki je malo izven duha časa: psihoanaliza (lacan, freud) in interpretacija hegla. tu je ena osnovnih premis nepopolnost, usodna razklanost mišljenja samega. ravno obratno kot pri randovi, mislim da je razlika očitna že v začetkih: žižek v ticklish subject začne iz obskurnega heglovega citata ki komplicira stvari, oz. poudarja razklanost, randova iz tavtologije, ki poenostavlja in iz katere lahko pač logično dokažeš vse.

    in ja, tovrstno branje hegla, lacana in freuda je (kolikor vem) žižkov unikat (tu hvala za omembo kojeva, ne poznam niti približno, mi je pa zanimiv). sicer žižek ni nikoli postavil aksimov ali sistema, je pa v “parallax view” dovolj jasno opisal za kaj gre. mogoče bi lahko površno opisal kot inverz heisenbergovega načela nedoločenosti: tam so ločena opažanja natančna, objekt obstaja, vendar ga ne moreš natančno videti zaradi lastne interference. v žižkovi paralaksi je objekt ravno razkol med temi opažanji, subjekt je ravno razkol med različnimi perspektivami …

    glede posnetka: to da reče, da je “old fashioned marxist” mi je humoren uvod v kontekst o določeni estetiki filmov, kot iztočnica. ni vpis v partijsko knjižico. in tudi če je levičar, kaj to sploh pomeni ? zakaj je to problematično ? ali iz tega sledi, da zagovarja stalinove poboje (kot impliciraš ?)

    sicer pa bo mogoče koga presenetilo da nisem ravno žižkov oboževalec, bližje mi je tehnokratska interpretacija deleuza, kot se jo gre manuel delanda, zna biti da je tudi boljša kristalna krogla za nejasno prihodnost v teh zanimivih časih. hja, vendar de landa le dobro interpretira, futurist in inovativen mislec kot žižek pa ravno ni. po drugi strani pa: žižkovo paralaksno razmišljanje je sicer zelo zanimivo in ima ogromen potencial, vendar priznam da odkritja reda einsteinove relativnostne teorije iz tega zaenkrat še ni, ko sem bral “first as tragedy, then as farce” je prvi del knjige ko kritizira kapitalizem res udaren, drugi del ko govori o komunistični alternativi pa precej bled … pomanjkanje vizije ?

  104.   ="."= — 23.07.2010 @ 20:22

    @simona

    moj vir glede življenja ayn rand:

    http://www.amazon.com/Goddess-Market-Rand-American-Right/dp/0195324870

    glede umetnosti: ne bi si želel še enkrat brati galtov govor v atlas shrugged, ali celo knjige v celoti, bilo je res mučno … glede logike in filozofije: če te objektivizem navdihuje pri tvojem življenju in delu, good for you. meni je zatohla ječa duha, v kateri ne bi želel živeti. vendar je to verjetno posledica moje omejenosti, saj drži, da nobenemu pravemu objektivistu nihče še ni uspel dokazati da je veliko delo ayn rand na kakršenkoli način nepopolno

  105.   andee — 23.07.2010 @ 21:10 andee

    @=”.”=:
    hvala za enega bolj normalnih komentarjev danes. Diskusijo o Ayn Rand bi prepustil vama s Simono – nisem ne objektivist, ne neoliberalec, tudi sicer vem o njenem delu le iz komentarjev kolegov in predvsem iz diskusij na Blogosu in blogu Libertarec. Moje replike so se vezale le na njeno v nič dajanje v začetku te debate, ker mi že sam njen vpliv na dogajanje npr. v ZDA (številni sodobni ekonomisti so bili pod njenim vplivom) pove, da morda le ni tako brez vsebine, kot je bilo nakazano.

    Hvala za bolj natančno razlago Žižkove teze. Vendar tu ne morem drugega kot reči/ponoviti/ponavljati: ali ni tako vedno, v naši naravi ali naravi vsakega sistema? Seveda je koristno odpirati eyes wide shut, ampak ali nam to kaj pomaga? Kaj razen počasnih sprememb, ki pa se tako ali tako nenehno predlagajo in se o njih razmišlja, dejansko lahko storimo? Npr. dobro znano dejstvo je, da so tako fašizem, nacizem, kot komunizem, želeli boljšega človeka, torej terjali neko spremembo, ki se je pokazalo, da je bila v praksi tako 1) neuresničljiva, kot 2) povzročila masovno nasilje. Ali ni torej neka mera nasilja, nasprotij, agresije v sistemu vedno prisotna, in ali res poznamo sistem, v katerem bi ga bilo manj, kot ga je sedaj?

    V tem smislu mi je Žižkova teza banalna, da se razumemo. Ker nam ne pomaga prav dosti, razen odpiranja oči tistim, ki jih ob vseh strahovih, ki jih naplavljajo in potencirajo mediji v družbi tveganja, še nimajo odprtih.

    V razprave o širši Žižkovi misli se sam ne mislim podajati v smislu filozofskih referenc, ker pač to ni moje strokovno področje, nakazal sem zgolj nekaj stvari (npr. Hribar, Kojeve), ki jih pač poznam. Bi bil vesel malo bolj natančne razlage ‘paralaksne teorije’ Žižka, kljub nekaterim vprašanjem, ki se mi ob tem sprožajo (o necelovitosti je na veliko govorila že prva generacija frankfurtske šole z Adornom na čelu), obljubim, da ne bom preveč popadljiv :) Se mi zdi zanimivo in morda ena redkih stvari, ki bi se je pri Žižku lahko oprijel/i.

    Glede tega ali je Žižek levičar, marksist, stalinist, … – dejansko je to popolnoma vseeno (!!!). Moje replike pa letijo samo na to, da se konstantno (vsaj tu) zagovarja, da pa nič od tega ni, in se ga s tem vsaj posredno opravičuje (čeprav ne vem, dejansko pred čim). Kot sem dejal, je zaradi mene lahko tudi karadžičevec. Samo dejstva iz pogovorov pa govorijo svoje, in tu se nenehno opredeljuje kot levičar in marksist. Torej mu to že pomeni nekaj zelo pomembnega. Ne vem, zakaj bi bilo to problem, edino, kar je spornega, je to, da se sam s tem glasno hvali in da mu (predvsem iz slišanega) to pomeni tudi del njegove teorije (npr. ‘kot staromodni marksist pa stojim na stališču…’). Meni so pač bolj domače teorije, ki so zgolj teorije, in nekaj povedo tako eni kot drugi strani, brez opredeljevanja, vsem skratka.

  106.   ="."= — 23.07.2010 @ 21:11

    ps. resnična ayn rand je ravno v prepadu med mojo, simonino in še kakšno perspektivo, ne pa v perspektivi sami. in karkoli si že mislim o njenem delu, marsikomu bi branje njenih del in refleksija prebranega koristila, našim lokalnim mladim upom še posebej. kljub temu, ne bi še enkrat galta, prosim :P

  107.   Simona Rebolj — 27.07.2010 @ 16:30 Simona Rebolj

    Samo en prerez na zadnje komentarje, ker je tema preširoko zastavljena in se na tak način lahko nikoli ne konča. Še posebej v delu namenjenu andeeju, ki obravnava Žižka.

    @=”.”=:

    Vir, ki si ga navedel, je eden izmed mnogih, ki s svoje perspektive izbere določene dele in jih zapakira v predstavitev po svoji želji. Hočem povedat, da je podobno kot s slovenskimi časopisi, ki jih je bolje brat na eno temo vse, da si lahko ustvariš približno objektivno sliko, kaj naj bi se res dogajalo in kam nekaj vodilo, dobro v primerih, ko se še posebej ve, da nekdo ali nekaj vzbuja sila nasprotujoč odnos, prebirat vse različne verzije in iskat prerez, predvsem se pa naslanjat na izvor, torej na tisto, kar se obravnava. Če gre za človeka, ki je podajal neko filozofijo ali zganjal nek medijski vpliv, je to še toliko lažje. Preprosto ga vprašaš in poiščeš odgovore … hehe …

    Brezveze se mi zdi pretirano poveličevat Žižkovo poanto, način in namene, na drugi strani pa na primer z neko Ayn Rand podelat levoročno kot s populističnim hamburgerjem. Hej. Tako simpl pač ne gre, če posebej v tem primeru, ko gre pri obeh osebah za močan vpliv populizma in hamburgerstva. Ampak če že je prisotna gradnja imidža in oponion mejkerstva skozi populizem, je treba primerjat med seboj eno in drugo. Moje ugotovitve, ki jih ne morem natančno razložit tukaj, so, da je Randova absolutno podcenjena (čeprav je populizem furala bolj pošteno od Žižka, saj je preprosto spisala sve komercialni bukli in posnet je bil komercialen film – drugi v popolnoma drugačnih okoliščinah, ki so tudi zelo zgovorne, je v nastajanju … skratka, ni predstavljala nekaj za nekaj, kar ni, ampak ločila eno, kar je počela, od drugega, medtem ko Žižek to počne kar v paketu in se zgolj naknadno še norčuje iz tega, pri čemer lahko konzumator njegovih klovnovanj pač sam ugotovi, da je in kdaj je bebec, če bi ga jemal resno z aspekta konstruktivne in nepovršne filozofije).

    Naslanjanje na Hegla je pač lahko v redu, daleč od omembe vrednosti pa, če ni nič izvirnega in novega na zahodu. Da pišeš traktate o nekem filmu, ki ga sploh videl nisi, kar Žižek počne, lahko ni nič narobe, če ima zadeva vnaprej napovedan nek namen in vnaprej napovedan okvir in težo. Je možno, omembe vredno in zanimivo. Na taki ali drugačni podlagi. Če pa to zganjaš brez takega pristopa in se naknadno v intervjujih, ki jih lahko marsikdo zamudi, pač pozajebavaš, ko si bil že ravno že nekoč razkrinkan, da si pisal o zadevi, o kateri pojma nimaš, kao zezaš, da si spisal navadno sranje brez cilja pač, pri čemer naj bi konzumator izpadel spet bebec, v kolikor bi ga jemal resno, ker on kao itak prizna in je pač cinik v tem primeru, no, v tem primeru gre pa za navadno populistično klovnovanje, ki igra po klasičnih piarovskih pravilih igre, kako zabavat ljudstvo, da te bo vedno znova pač gledalo (bolj kot poslušalo), ker si pač zabaven klovn. Ljudje so radi metani na fore in nategovani v prekleto dolgočasnem vsakdanu. Piarovsko pravilo No.1!

    Preberi si zadnji prispevek na temo Žižkove trenutne večje odmevnosti na Razgledih. Notri so omenjene še neke fore, ki naj bi bile noviteta in jih bojda Žižek raje zganja pred tujimi mediji (logično, zakaj bi pa v našem mikro medijskem prostoru zabijal čas z afengunci raje?), vendar ni res, ker je bilo že videno, pred leti, na primer v intervjuju s Stankovičem itd. Torej se človek že ponavlja in mu gre lahko na roko, da ljudje hitro pozabljajo oziroma tudi ne sledijo preveč. Niti besedice pa o kakšni tezi, ki naj bi jo serviral. Omembe nevredno? Sploh ne odzveni?

    Skratka, Randova je podcenjena v svojih vsebinah in namenih – glede na okvir, kakršen obstaja in ga je treba najprej definirat, do kod sploh seže in kaj hoče, kar je škoda samo zaradi samega umevanja stvari in nadaljnjih nesporazumov, ki sem jih omenjala, pri čemer je veliko narobe razumljeno in uporabljano tako s strani tistih, ki jo poscenjujejo kot s strani tistih, ki jo poveličujejo. Žižek pa je vsaj pri nas kvečjemu precenjen – njegov okvir, kaj hoče in do kod sega pa je drugačen, saj on bolj filozofira zaradi filozofiranja kot kakršno koli tezo, kaj šele sistem kreira, medtem ko se mu v tujini dogaja, kar se populizma tiče, mnogo bolj zoprna slika, kot se je Randovi. Ob njenih populističnih potezah je javnost vsaj o nečem debatirala in tudi tisti del, ki jo je pljuval, je o nečem relevantnem za trenutni in bodoči sistem polemiziral. Medtem ko pri Žižku ni opazit nobene polemike po medijih o ničemer, razen norčevanja iz površnosti ali njegovih for in nategov itd., naklonjena obravnava izpade pa tako, kot bi opisovali z naklonjenostjo simpatičnega dvornega norčka, ki ga je spet pihal in pač provocira s Stalinom nad glavo. Hihihihohoho, joj, kako je zabavno.

    Freuda na primer tudi ni težko kakor koli uporabljat za mentalne prevrate in menim, da je za filozofa kvečjemu škandalozno, če z njim ne opravi v nekaj stavkih. Zelo z levo roko. Freud ga je namreč tako sral, kar se tiče ideološkega vpliva, ki je razsulo osnovno logiko, matematiko osnovne psihologije, da je za vsakega misleca, ki premore akrobacije na osnovnošolskem nivoju zadeva pis of kejk. Freudu je uspelo zdrsnit celo na nivo opredelitve, da je manj manj, več pa več, pri čemer bi moral otrok, ko zagleda prvič kurca (deklica) dojet, da je kastriran, ker ima tisti nekaj več, otrok, ki prvi zagleda pičko oziroma prostor, ki nima kurca, pa takoj dojet, da ima tam spodaj nekaj več in se razpočit od navdušenja. To je tako, kot bi psihološko predvideval, da je vsaka izrastlina nekaj več za človekovo dojemanje v podzavesti, in vsak manjko izrastline nekaj manj. Po Freudu bi imeli vsi horor mejkerji, ki ustvarjajo spake z izrastlinami v primerjavi s človekom, kakor ga je slehernik vajen ugledat, in z odbitki, resne težave, kako bi strašili ljudi. Ne gre namreč za nekaj več ali nekaj manj, ampak samo za razliko od tega, česar si vajen in kar umevaš kot normalen pojav. V tem smislu se ustrašiš vsake izrastline ali pomanjkljivosti. Seveda Freud nikoli ni pojasnilniti po svoji naivni tezi, kako neki umeva obstoj dojk (nekj več) v otrokovi percepciji v primerjavi z drugo platjo, ko dojk ni. In seveda se Freud nikoli ni lotil drugih premnogo bolj pomembnih razlik med spoloma, ki sprožajo močno frustro pri obeh in živi še danes, v kleru je pa itak ponazorjena zelo transparentno preko zgodbe o Jožefu, Mariji in Jezusovem rojstvu. Ponazorjena v smislu kleča frustre moškega, ki nikoli ne more bit prepričan, ali je oče, je posebej če se ženska sprehaja naokrog in ni zaprta v ječi … hehe … in frustro ujetosti ženske na drugi strani, ki nikoli ne more zanikat, da je mati. Itd. Freud tudi ni mogel in ni želel predvidevat, da bo histerija (predvsem ženska psihična “bolezen”) praktično izginila kot diagnoza v prihodnosti. In to v trenutku, ko bodo njemu podobni Freudi izgubili sistemsko patriarhalno moč, da prodajajo buče in praskajo tam, kjer ne srbi sploh.

    Toliko o unikumih. Skratka, Žižek ne dela usluge tudi tistim delom svoje filozofije, ki so zanimivi in imajo nekaj v sebi. Ne dela usluge filozofiji sploh, ker mu je prevelika prioriteta, da se trži kot klovn. Randova je pa čisto druga zgodba. Ona je bila na nek način bolj politik, ki je svojo filozofijo v tem okviru gradil, ampak je bilo vse podrejenu iskanju sistema. Populizem ji je delal škodo, ker je bila ona vedno zares (neodvisno od tega, ali jo kdo dojema za plehko budalo ali guruja stoletja), Žižku in predvsem namenu filozofije pa populizem škodi, ker Žižek pač misli, da mu koristi in populizem sam producira kot takega. Ob koncu njegovega delovanja ali celo življenja seveda pričakujemo, kot populizem in vsak popkorn triler predvideva, njegovo dokončno sporočilo javnosti, da je bilo vse eno sranje. To je še Kierkegaard obvladal v piarovskem smislu pa je vseeno kar nekaj svojega ponudil v omembe vreden razmislek, ne glede na sodbo. Kdor plat sranja, ki je bilo evidentno, ni že vmes uspel razbrat, je pa njegov problem kot problem vseh nas, če se zajebamo na katerem kolu kuclju življenja pač, ker mislimo, da je nekaj več, ker je več in nekaj manj, ker je manj. Tako simpl.

    Strinjam se s tvojim zadnjim komentarjem, da bi marsikomu koristilo poznavanje njenih del, čeprav še najmanj Fountainheada ali Atlasa brez drugega. Tudi branje Žižka bi marsikomu koristilo. Ampak kurc, ko oboje lahko marsikomu škodi, če ne bere na pravi način ali ničesar ne razume, kot je zapisano in kakršen je namen, ali ne zna ustrezno povezovat med seboj posamezne obravnave s strani avtorja in podaja fahidiotske zaključke na fahidiotski podlagi. Mislim, da je slabo, če človek nič ne bere in nič ne ve, nastane pa lahko tudi precejšnja zmeda s strani ljudi, ki veliko berejo, ampak, zaboga, nič ne preberejo in vnašajo v prostor same dezinformacije. V takih primerih si človek poželi, da bi ti ljudje malo manj brali, pa raje morda okopavali krompir, še posebej če jim je omogočen večji dostop dostop do širše slišnosti, ker je bojda več vedno, kar izgleda več, manj pa pač manj, ker bojda izgleda manj … hehe …

    Objektivizem je pa itak edino nekaj boljšega, kar je Randova vrgla v pozornost. Drugo bi bilo z lahkoto pogrešljivo. In ja, seveda, mene osebno predvsem objektivizem navdihuje (ne zaradi Randove, že od davno, še preden sem vedela, da sploh obstaja neka Randova in njena filozofija objektivizma). Ne samo navdihuje, ampak predvsem osvobaja. Ječo družbe pa nasploh opažam predvsem zaradi strahu pred objektivizmom, za kar bi najraje rekli, da sploh ne obstaja. Pa obstaja in to zelo in menim, da tudi edini osvobaja, še posebej v primerjavi s subjektivizmom … hehe . Od kod ta paradoks mojega mnenja od ječi in svobodi in na primer tvojega, pa raje kdaj drugič. Tega je preveč.

    Andee:

    “nisem ne objektivist, ne neoliberalec, tudi sicer vem o njenem delu le iz komentarjev kolegov in predvsem iz diskusij na Blogosu in blogu Libertarec.”

    Ja, no, saj. Na njegovem blogu sem zasledila nekaj tez in na mojem, kamor je enkrat prišel debatirat, na podlagi česar bi se Randova zagotovo skregala z njim. Dotika se predvsem pojma kakovosti produktov in kakovost človeka. Ampak Libertarec je še okej, kar se tiče pogleda v doslednost, v smislu, ali razumeš, v kar verjameš (pustimo sodbe ob strani, ampak samo v smislu ali je eno z drugim sploh kompatibilno, kakor je servirano), še huje je pogledat blog Pavla, ki prav tako bojda naj bi razumel in po enoliberalno cenil Randovo. Je prešprical njene teze o religiji, veri in podobnem??? V stripu si predstavljam, da bi se Randova in Pavel lahko celo stepla, če bi se preveč pogovarjala … hahaha … ampak dvomim, da avtor bloga sploh ve za to možnost. Verjetno je samo prebral Fountainhead in slišal, da gre za opinion mejkersko utemeljiteljico politike kapitalizma in prostega trga.

  108.   andee — 27.07.2010 @ 20:30 andee

    @Simona (in ostali):

    hvala, ker se še podajaš v to vsaj na prvi pogled res že razvlečeno debato. Z Žižkom se sam razen silom prilike ne mislim več ukvarjati podrobno, ker mi to ne dopušča čas, pa tudi dejansko mislim, da tega, v primerjavi z nekaterimi/številnimi drugimi deli in avtorji, ni vreden. Če bo izpostavljena resnično kakšna njegova prelomna filozofska teza, morda. Predvsem pa v primeru nadaljevanja debate predlagam, da odpremo nov zapis, ker ta NI bil namenjen Slavoju Žižku, temveč različnim razmišljanjem o vlogah komunizma in kapitalizma, izpostavljenim tudi na konferenci, o kateri je govora v osnovnem zapisu. Zato hvala tudi za debato o Ayn Rand, kolikor sodi (in zgornje replike gotovo sodijo) v kontekst zapisa.

    Sicer pa me zanima, ali poleg klasične wikipedijske strani obstaja kak kratek in jasen, čimbolj nepristranski prispevek z razlago tez objektivizma. Trenutno (in tako bo še kar nekaj časa) nimam dovolj časa, da bi bral Atlas Shrugged ali Fountainhead, bi me pa glede na zanimive, čeprav nasprotujoče si opise, ki jih nekateri dajete, zanimalo to prebrati. Kolikor sam razumem iz kratkega web researcha, so njene teze predvsem kombinacija laisser faire kvazi-smithovskega mišljenja z nekakšno nietzschejansko aristokratsko filozofijo nadčloveka. Vsi zgornji pojmi nikakor niso mišljeni pejorativno (npr. kvazi-smithovsko uporabljam, ker je še vedno dvomljivo, da je Smith res zagovarjal nevidno roko trga v takšni meri, kot se mu to pripisuje, več bodo verjetno prinesle tudi razprave ob slovenskem prevodu Bogastva narodov, ki ga pripravlja SH).

    Se veselim nadaljnjih odzivov, čeprav morda pod katerim drugim zapisom.

    P.S.: Grem pa še enkrat prebrat zapis s Simoninega bloga, mislim da iz 2008, posvečen Ayn Rand.

  109.   andee — 27.07.2010 @ 21:53 andee

    Sem že našel kar dovolj materiala v obeh (zlasti drugem) Simoninem zapisu iz tega časa. Čeprav bom še vedno hvaležen za karkoli drugega.

  110.   ,,,="."=,,, — 28.07.2010 @ 11:58

    @simona

    Čemu oporekaš pri knjigi ki sem jo navedel ? Temu, da gre za resno in obširno zgodovinsko študijo ? Da gre za presek in povzetek zanesljivih virov, ki ga je napisala akademska zgodovinarka ? Da je to dejansko prva biografija ki je nastala iz avtentičnih zapisov Ayn Rand ? Kot bi lahko prebrala, če bi sledila povezavi je večina knjig ki so bile posthumno objavljene pod imenom Ayn Rand izdatno retuširanih. Skoraj vsaka stran njenih dnevnikov, recimo. Burnsova je tudi prva neodvisna zgodovinarka, ki je dosegla dostop do Ayn Rand archives. Tako da me res zanima, kateri so tvoji boljši in drugačni viri, s katerimi bi bilo potrebno brati in primerjati to biografijo … lahko le rečem da večina tvojih biografskih ugotovitev zgoraj ne zdrži primerjave z zgodovinskimi dejstvi. K tvojim zagotovilom, da logike njenega sistema ni uspel nihče načeti lahko dodam le: ja, vendar le v očeh njenih slepih privržencev.

    Tu le nekaj pripomb:

    Fountainhead je v prioriteti filozofski, ideološki roman, še pod močnim vplivom (vulgarno dojetih) Nietzschevih idej, ki jih je izrazila že v Little Street. Že prva vrstica “Howard Roark laughed” izhaja iz, kot piše v njenih dnevnikih: “posameznika, ki je rojen brez slabosti empatije do drugih, katerega čustva so v popolnosti nadzorovana z njegovo logiko, ki ne trpi ker ne verjame v trpljenje”. In malo za tem: “Poglej, kaj Nietzsche pravi o smehu”. Inspiracija v Little Street je seveda William Hickman. Premoč logike nad čustvi in antagonistična individualnost sta dve njenih osnovnih (če že ne ravno izvirnih) idej, ki jih je kasneje razvila v objektivizem.

    Eno teoretičnih in praktičnih notranjih protislovij objektivizma je ravno v tem: primat logike nazadnje zanika individualnost samo. Logika je namreč le stroj, ki zagotavlja konsistentnost, ne pa resnice. Če se torej čustva in mistika podredijo logiki, je posameznik natančno določen z svojo filozofijo in premisami. Tista objektivistična z aksiomom vpeljana svobodna volja mu bo itak pomagala le, da se odloči ali bo objektivističen individuum ali prezira vreden second-taker. Atlas je poln takšnih situacij. Ker Randova dovoljuje le eno pravilno, objektivistično filozofijo racionalnega posameznika, pravilne premise v dani situaciji pa tudi natanko določene, so takšni posamezniki samo med seboj zamenljivi roboti ideologije. Kot je rekla Randova: “Med resnično racionalnimi posamezniki ni medsebojnih konfliktov’. To res drži v njeni filozofski fikciji, je pa tudi robotska kvaliteta Galta in ostalih objektivističnih protagonistov tam očitna. Dogajanje v njenem objektivističnem krožku je pa empiričen dokaz da mehanizem njene teorije deluje v tej smeri, čeprav se nazadnje sesuje zaradi človeške nepopolnosti.

    Glede tega, da je Randova dopuščala različnost: pač jasno dokumentirano je, da je ni. Lahko da je to tvoje branje njene filozofije (good for you), ne sloni pa takšno branje na dejstvih. Objektivna resničnost, žal … :P Sicer bi res lahko Randova iz svojih premis in aksiomov prišla do bistveno drugačnih zaključkov. To da je za enega aksiomov vzela tavtologijo, ti. zakon identitete (ki ga je Aristotel sicer omenil, nikoli pa uporabljal pri sklepanju) je pač lahko le smešno nekomu, ki malo pozna logiko. Z A=A pač lahko postaviš in izpelješ karkoli. Nasploh njena filozofija z Aristotelom nima veliko skupnega, kljub sklicevanju nanj. S formalno, strogo logiko pa še manj. Že v zgodnjih dnevnikih je sicer zapisala da hoče doseči “matematiko filozofije”. Hja, če bi le pogledala okoli sebe kaj se je v matematiki in logiki dogajalo takrat: polom Hilbertovega programa, odkritje pošastnih protislovij tam ko se je zdelo vse najbolj jasno, Goedlov teorem, razne nearistotelovske logike in še kaj …

    Pa ni. Veliko prerada se je zanašala na površne povzetke in mnenja. Recimo takšna, kot ji je o psihologiji podajal nesojeni naslednik Brandon.
    Vse življenje je iskala moškega, ki bil lahko njena zvezda (od tu mimogrede tudi njena izjava, da si ženska ne bi smela želeti biti predsednica ZDA) in prav tragikomično je da je fasala takšen beden nadomestek. Ja, to je ena redkih točk kjer se o Randovi strinjam s tabo: Brandon je bil dokaj povprečen oportunist in zanjo katastrofa. Je pa res, da jo je izbrala sama in da v tem primeru učenec lahko marsikaj pove o učitelju. Kakorkoli, njen razhod z njim pa ni bil niti najmanj dostojanstven, so bili pa detalji zabavni, čeprav ne za udeležene. Najprej objektivistična terapija (logike in premis) Brandove soproge Barbare, ker je imela iracionalne napade panike, ko je Brandon združeval telo in um z Randovo (sicer naj bi to najprej bilo samo platonično razmerje, ampak jebiga), nato večletna objektivistična terapija Brandonove impotence, med katero je Brandon imel razmerje z mlajšo Patricijo, Randovi pa je lagal, da je impotenten in da ga ženske ne privlačijo več. Logika in premise so bile tu zelo enostavne: takrat 25 let starejša Randova ga ni več privlačila, ni pa želel ogroziti svojega objektivističnega biznisa, ki je takrat cvetel. Ko je Randova odkrila laž se ji je podrl svet, saj so bili zanjo logika, filozofija, seks, čustva neločljiva celota. Zadnje besede Brandonu: “Če je v tebi trohica integritete boš naslednjih 20 let impotenten. In če se ti bo vseeno dvignil, bo to znak še hujše moralne degradacije.” to kar lepo ponazorijo.

    Ja, Randova si res zasluži tisto Nietzschejevo opazko, da moramo pri filozofu biti predvsem pozorni na to, kaj poskuša z svojo filozofijo doseči pri drugih in zaceliti pri sebi, šele potem pa na misel samo.

    Isto seveda velja za Žižka, predvsem ko filozofsko nagovarja množice. Vsekakor mu je uspelo v javni diskurz pripeljati idejo komunizma, vendar kaj to pomaga, če umanjka prepričljivo nadaljevanje, ne samo za množice. Mogoče poskuša igrati vlogo klovnovskega Bartelebya ali duha na Macbethovi (tu Berlusconijevi) žurki in je za klovnarjenjem kaj globjega, vendar vseeno: vse prepogosto total fail. Moram se strinjati s tabo, še najbolj verjetno je da se v vlogi pop filozofa enostavno ne znajde. Zanimiva je primerjava z Rutarjem, ki lacanovske ideje tudi popularno dovolj kvalitetno predstavi. Še to: o Randovi je rekel, da je primer nekoga, ki se je s kapitalizmom identificiral do te mere, da ga dejansko že subvertira. Dejansko je Randova v dolarju videla simbol svobode (konec Atlas Shrugged ko Galt z gesto dolarja blagoslavja recimo), nosila je broško z dolarskim simbolom in zelo nekritično sprejela american way kot way of liberty. Vpliv american way na njeno filozofijo pa je tudi zelo jasen. Tako da njeno umeščanje na desni del libertarnega spektra ni posledica tega da bi jo površno brali. Je pa res vprašanje, če bi v Galtovo utopično dolino sprejela Jobsa, Gatesa, finančnike in ostale kralje kapitala v njegovi parazitski fazi …

    Glede Freuda: total fail na veliko področjih, ne nazadnje terapevtskem. Uporabnost psihoanalitične terapije je podobno nična kot objektivistične. Vendar: njegove ideje o nezavednem in seksualnosti, ki so zdaj v zbanalizirani obliki samoumevne so bile v prejšnjem stoletju popoln šok za tedanje psihologe, filozofe in še koga. Freud je v znanost in filozofijo dejansko vpeljal pojem nezavednega. Precejšen del njegovih razmišljanj na to temo daleč presega banalnosti, ki jih zdaj slišiš, ko poslušaš o tem kaj naj bi Freud rekel. Zato je pri Freudu po moje potrebno biti dvakratno pazljiv: da ga ne podcenjuješ na podlagi popularne intepretacije ali ga preveč radodarno interpretiraš, kar počnejo Lacanovci. Vsekakor pa imajo njegove ideje še vedno moč, da navdihujejo. Ob tem: če originalen prispevek Freuda in inspiracijo ki jo je nudil kasnejšim mislecem primerjam z Randovo se mi zdi Randova nedvomna regresija v že znano in filozofija, ki je pač mrtvorojena.

    @andee

    Nasilje pri Žižku je nasilje Realnega, tega kar je nemogoče misliti v simbolnem redu ali ideologiji. Kaže se kot zamolčanje, lapsus, simptom. Takšen simptom kapitalizma je recimo to da milijarde ljudi v slumih (Mike Davis, Planet of Slums) nihče ne vidi. Vendar bo to Realno prej ali slej izbruhnilo kot zelo neprijetnega, veliko hujšega kot so bili recimo nemiri v pariških predmestjih. Ideologija neprijetnega pa ne gotovo ne bo komunizem, ampak bo mogoče Islam ali apokaliptično krščanstvo. Kaj bo posledica simbolnega nasilja, ki ga vsakodnevno downloadamo v naše možgane pa ne ve nihče. So pa znaki pobebavljenja javnega diskurza via Berlusconi zelo jasni in zlovešči, tudi pri nas.

    Simptomatično je tudi to, da se skoraj nihče ne vpraša zakaj obstaja sistem, ki je tako očitno uničujoč, vendar se vsem zdi edini možni in kaj je v kitajski robi tako magičnega, da zaradi nje pozabljamo na vse to. Ali da je naenkrat diktatura na Kitajskem sprejemljiva, če je del svetovne mreže kapitala. Ali da je Hayek svojčas jasno podprl Pinocheta in v tem ni videl nasprotja z svojo ideologijo svobode. Ali pa je to indikativno da je kapitalizem v sedanji obliki podoben nateg iz stališča človeških pravic, demokracije in potenciala kot je bil komunizem. Hecno, ravno strah pred komunizmom je več naredil za formalno demokracijo na zahodu kot vsi kapitalistični ideologi svobode skupaj.

    Ko se pojavi neprijeten simptom, recimo prej omenjena predmestja, 11. september, popolna kršitev vseh norm mednarodnega prava in fiasko v Iraku ali sedanja in bodoča ekonomska in ekološka katastrofa pa smo vsi samo zmedeni nedolžni idealisti, kot recimo Greenspan: “napaka v izračunih, sorry”. Tako da glede Žižka in komunistične revolucije lahko rečem samo: žal v primerjavi s pošastmi, ki čakajo da se bodo rodile iz plodne maternice Kapitala mogoče sploh ni slaba možnost. Lahko da pošasti v zelo bebavo dobesednem pomenu, saj je naslednje obzorje razvrata kapitala ravno biotehnologija: moč nad življenjem in smrtjo.

    Se pa moram žal strinjati da ob zagovornikih kot sta Žižek in Badiou komunistična hipoteza mogoče sploh ne potrebuje sovražnikov. To, kar je svojčas rekel Marx da se bo kapitalizem prej ali slej sesul zaradi notranjih kontradiktornosti je pa tudi slaba tolažba če bo žrtev tega kolapsa tisti realen ekosistem, v katerem realno živimo. Pa ne tule mi o ekoloških katastrofah, ki jih je sproduciral komunizem v svojem fetišističnem in ultimativno neuspešnem sledenju razvratu kapitala na Zahodu. Kazanje s prstom na duha komunizma medtem ko je volk pred vrati in ravno na tem, da ti odpihne hišico je čisto preveč Macbethovsko početje.

    ps. zna biti, da je odgovor na to, kako omejiti diktatorski razvrat kapitala in razrast kapitala in tehnologije v rakavo tkivo prej na libertarni in anarhistični kot na komunistični strani. k temu se nagibam tudi sam, vendar imam ob debilani obstoječega libertarizma o tem tudi resne dvome.

  111.   andee — 28.07.2010 @ 12:58 andee

    @,,,=”.”=,,,:
    ‘Nasilje pri Žižku je nasilje Realnega, tega kar je nemogoče misliti v simbolnem redu ali ideologiji. Kaže se kot zamolčanje, lapsus, simptom. Takšen simptom kapitalizma je recimo to da milijarde ljudi v slumih (Mike Davis, Planet of Slums) nihče ne vidi.’

    Kaj nam dejstvo, da lahko beremo tvoje misli tule, pove o nasilju v sistemu, in kaj nam dejstvo, da podobne misli producira morje svetovnih intelektualcev v odmevnih časopisih (ali vsaj slovenskih pri nas) pove o nasilju v istem sistemu? Morda to, da so mediji eni tistih, ki po svoji strukturi ustvarjajo še veliko večje nasilje – produkcijo družbe senzacionalizma in ustvarjanja strahov, kjer, kot piše Beck, običajen glavni problem iz preteklih družb ‘Lačen sem’ zamenja ‘Strah me je’. Morda pa tudi to, da vsi ti intelektualci ne uspejo razumeti delovanja sistema do te mere, da bi resnično producirali trditve in teze, ki bi bile sposobne razumeti in spreminjati sistem v smeri, kot jo želijo, kar bi bil vsaj zame eden dokazov o tehtnosti njihovih trditev.

  112.   ,,,=”.”=,,, — 28.07.2010 @ 14:45

    @andee

    Zelo dober point. Recimo dejstvo da tole pišem v Linuxu in Firefoxu ni ravno podpora komunizmu, je pa precej večji udarec parazitski varianti kapitalizma kot ga bo kot kaže Žižek kadarkoli zmogel ;)

  113.   marš na drini — 28.07.2010 @ 18:06 marš na drini

    ” Moje replike pa letijo samo na to, da se konstantno (vsaj tu) zagovarja, da pa nič od tega ni, in se ga s tem vsaj posredno opravičuje (čeprav ne vem, dejansko pred čim). Kot sem dejal, je zaradi mene lahko tudi karadžičevec. Samo dejstva iz pogovorov pa govorijo svoje, in tu se nenehno opredeljuje kot levičar in marksist. Torej mu to že pomeni nekaj zelo pomembnega.”

    to si napačno razumel. vsaj jaz nikjer ne trdim, da pač nekaj ni, kar sem že v zadnjem komentarju poudaril, torej to, da ničesar ne trdim, niti nega, da nekaj ni. gre samo za to, da je treba razumet kontekst njegovih izjav. tu ni toliko pomembno kaj on trdi, da je, ampak kaj taka trditev pomeni, kako je motivirana. s tem bi se moral ukvarjati. ker po drugi strani pa spet trdiš, da sploh ni relevantno kaj on je, kar je pa v kontradikciji s tem, da vedno ponavljaš, da on trdi da je marxist, stalinist itd. če to kar on je ni relevantno, zakaj je potem relevantno to, kar on trdi, da je?

    glede ayn rand pa tole. z njeno idejo sem se malo več ukvarjal pred leti in me je zanimala predvsem iz gledišča filozofije kot take. in ravno tu je v bistvu največji problem objektivizma, ker preprosto ne vzdrži filozofkse logike. ima pa seveda v sebi zanimive elemente razmišljanja, ki so pa uporabni predvsem kot nek motivacijski element v iskanju smisla vsakega posameznika, skratka podobno kot vera, čeprav na bolj praktični osnovi.

    recimo vzemimo eno njenih osnovnih in bistvenih stališ, da je pač življenje za posameznika njegova najvišja vrednota. ravno iz te perspektive potem napada altruizem kot največjo zmoto človeštva. in na prvi pogled se lahko zadeva zdi smiselna, življenje je res vrednota, ampak po ayn rand to ni neka arbitrarna vrednota, kot pač vsaka vrednota je, ampak prej neko stanje stvari, ki mu ni moč ubežati. ampak potem lahko damo nek primer zapornika, ki je zaprt v nekem krutem zaporu, kjer ga dnevno mučijo. ali je za takega človeka potem življenje res lahko vrednota? seveda bo tudi objektivist tu moral priznati, da nikakor ne, bo pa dodal, da je to nek ekstremen primer in da bi bilo seveda drugače, če bi ta človek bil prost. seveda, ampak s tem priznajo ravno to, da je ta vrednota arbitrarna. ker vprašanje pač je ali je nekaj lahko vrednota, če se jo kot vrednoto ne sprejema in ali ni nekaj vrednota ravno in samo takrat, ko se je za vrednoto dojema in sprejema in vrednota nikakor ne more biti neko v naprej določeno dejstvo?

  114.   andee — 28.07.2010 @ 18:27 andee

    @Marš:
    brez zamere, vprašanje, ali je Žižek res tisto, za kar se predstavlja, se mi, kot zgoraj povedano, ne zdi vredno tako kompleksne razdelave, kot jo skušaš izpeljati sam. Sploh, kot rečeno, se mi debata o Žižku, v kolikor ta ne bo o kakšni njegovi tezi, ki me strokovno zadeva, zaenkrat, tudi zaradi časovnih omejitev, ne zdi preveč vredna nadaljnje razprave.

    Glede Ayn Rand načeloma prepuščam debato vam. Glede tega, ali sploh obstaja altruizem, je pri njej po prebranem in slišanem res problem oz. veliko kontroverz, podobno kot pri nekaterih pojmih drugih dveh iz ‘trojice strašnih’, o katerih pišem v novem zapisu. Glede tega, ali je življenje vrednota, če se spreobrne v dnevni pekel, pa je morda na mestu primerjava s koncentracijskimi taborišči in refleksijami psihiatra Viktorja Frankla, da namreč preživijo tisti, ki vidijo v življenju smisel, torej vrednoto. V tem je torej morda vsaj delna podobnost z razlagami, v čem je npr. vrednota biti vojak ali policist in dati življenje za ljudstvo, o čemer tudi tečejo razprave glede Randove. V tem je torej morda tudi stična točka s tvojimi opažanji in teorijami Randove, ampak kot rečeno, me prosim ne držati za besede.

  115.   ="."= — 28.07.2010 @ 18:49

    @mars

    glede tega, da randova oz. objektivizem nasprotuje samomoru se motiš. tu je pozicija povsem konsistentna: možnost samomora zanjo logično izvira iz tega da zanjo golo življenje ni vrednota in je tudi predstavljen kot pravilna odločitev, ko življenje izgubi smisel. v fountainhead je recimo samomor prikazan kot moralna opcija, ko časopisni magnat ugotovi, da njegovo življenje ne ustreza idealu. galt v atlasu tudi jasno pove, da bi se v določeni situaciji ubil, da bi zaščitil svoje ideale in mogoče dagny (se ne spomnim natanko kje)

  116.   marš na drini — 28.07.2010 @ 19:38 marš na drini

    andee,

    “brez zamere, vprašanje, ali je Žižek res tisto, za kar se predstavlja, se mi, kot zgoraj povedano, ne zdi vredno tako kompleksne razdelave”

    je pa nujno, če ga hočeš razumeti, če ti ga pa ne zdi vredno razumeti, potem pa o tem res nima smisla razmišljati.

    =”.”=,

    saj nikjer ne pišem, da nasprotuje samomoru, ampak o tem, da je vrednota stvar človekovega dojemanja in ne nakaj, kar lahko ayn rand objektivno določi. saj ravno iz razlogov, ki jih navajaš potem pridemo do tega, da nimamo niti nobene podlage, da “obsojamo” altruizem kot nekaj “nemoralnega”, če pač v tem nekdo vidi smisel, a ne?

  117.   =”.”= — 28.07.2010 @ 19:49

    @mars

    res je, sem zelo površno bral. to da je po randovi neprijetno situacijo ko življenja ni več vredno živeti moralno razrešiti z samomorom je sicer konsistentno z njenim sistemom vrednot in tem da je zanjo življenje osnovna vrednota, vendar problem določanja vrednote z arbitrarno logiko ostaja. mogoče komu ne bi bilo vredno živeti v galtovi utopiji, kdo ve ;)

  118.   andee — 28.07.2010 @ 20:53 andee

    @Marš:
    glej, kdorkoli, veliki mislec, politik/poslanec, ali navadni Jaka z ulice, ima pravico, da je ‘ker želi biti in kar želi biti’ (citat z bloga Vlatke). Vendar če se predstavi kot npr. nacist, s tem seveda jemlje nase vse, kar se povezuje s to družbeno identiteto in identifikacijo. Zato mora v tem primeru imeti zelo jasne argumente, kje in v čem se od tega loči.

    Če pa se nekdo nenehno predstavlja in postavlja v različne družbene identifikacije, in naj bi mi vseskozi vedeli, da ne gre za nič od tega, kje je potem smisel tega? Zakaj naj hodim okoli in kričim, da sem marksist, če bom ob prvi negativni stvari povezani s to identifikacijo pričel (jaz in moji pristaši) vpiti – ne, on pa že ni marksist, ne morete ga razumeti tako, itd ipd. Številni družbeni teoretiki uporabljajo inter- in transdisciplinarne pozicije, in jemljejo za razlago in reševanje nekega strokovnega problema spoznanja tako z enega, drugega kot vseh drugih političnih, teoretskih in drugih polov. Vendar se ne predstavljajo danes kot libertarci, pojutrišnjem kot marksisti. Zato ne vem, v čem je smisel Žižkovega nenehnega predstavljanja kot marksista in levičarja, če ne v tem, da to tudi dejansko je, oz. mu dovolimo biti, kar bi rad pač bil…

    Zato ja, če je Žižkovo početje takšne narave, se mi zdi preprosto nesmiselno, razen zmede kakšnega posebnega učinka ni. Zato se mi s tem delom njegove zgodbe prav gotovo ne da več ukvarjati. Zaradi mene je lahko ustaš, četnik ali svetopisemski apostol, iz povedanega je tako ali tako očitno, da je to stavek, ki je/naj bi bil pri njem brez posebnega pomena, in razprava o tem prav zaradi tega tudi ni možna.

    Bolj ‘plastično’ to težko razložim.

  119.   polonika — 28.07.2010 @ 22:04 polonika

    14 Ja, bogat kapitalist bo učil o komunizmu in socializmu. Ja, a samo zato, da si bo žepe polnil in bogatel.
    Tisočkrat videno.

    Nekoč najhujši komunisti in socialisti so danes najhujši kapitalisti, ki še niso dojeli kaj v resnici sploh so.

    Denar jim tako diši, da vse kar vidijo pokradejo,… s socialistični idejami pa filajo neumno množico, da jim ploska in dela zastonj, da se kapitalistične svinje na oblasti lahko redijo (beri nekdanji komunisti, od Jankovića naprej – limuzina, bogate večerji,…, izsiljeni milijoni, luksuz,… kje ti je tukaj socializem????).

    To je realnost danes. Besede so pač zastonj, štejejo dejanja. In dejanja govorijo sama zase, brez neumnih teorij, ki samo poneumljajo ljudi.

  120.   marš na drini — 29.07.2010 @ 08:57 marš na drini

    “Vendar če se predstavi kot npr. nacist, s tem seveda jemlje nase vse, kar se povezuje s to družbeno identiteto in identifikacijo.”

    to je dobra iztočnica za en tak bolj ekstremen primer, ki lahko bolj pojasni moje stališče glede žižka. recimo imaš primer nekoga, ki bi izjavil nekaj v smislu: “kar se tiče zdravstvenih poskusov na ljudeh sem nacist.” to izjavo bi seveda lahko razumeli povsem na splošno in verjeli, da je pač ta človek dejansko nacist v vsej pojavnosti nacizma, lahko pa zadevo razumemo v kontekstu. recimo vemo, da so nacisti izvajali medicinske poskuse nad zaporniki v koncetraciskem taborišču in seveda tudi vemo, da to ni bilo izključno zato, ker bi bili sadisti, ampak ker so si od tega obetali neka odkritja, ugotovitve, ki bi lahko koristile razvoju skupnosti. in ravno na to se lahko potem tista izjava, da je pač on nacist navezuje, torej na to idejo, da je lahko pod določenimi pogoji in v določenih razmerah dopustno ali pa celo zaželjeno, da se interesi posameznika žrtvujejo v dobro družbe. torej, če zadevo tako interpretiramo, kar se meni zdi da bi pri žižku morali, potem je ta biti nacist nekaj povsem drugega. je zgolj izkanje nekih rešitev, pri čemer se pač z neko raziskovalno ali pa akademsko neobremenjenosti ali pa celo hladnostjo poslužuješ tudi idej, ki so recimo bile del nekih spornih pogledov na svet, ker se ti zdi, da v neki dani situaciji lahko pripomorejo k rešitvi problema.

    sedaj seveda jaz ne trdim, da žižek ni marksist itd., ampak gre za razliko v dojemanju tega pojma biti markist. žižek pri tem ni nek tipičen levičar, ki pač svojo levičarsko idejo preprosto smatra za boljšo. tipičnega levičarja kapitalizem sploh ne zanima. ne zanimaga ali je dober ali slab, ne zanimajo ga slabosti in prednosti, zanima ga samo implementacija njegove levičarkse ideje. skratka, kapitalizma ne dojema kritično, ampak gre zgolj za to, da je pristaš neke druge socialne ureditve in to ureditev zagovarja. in ravno zato je tovrstno levičarstvo predmet žižkove kritike, ker recimo tovrstno levičarstvo se s kapitalizmom sploh ne ubada, ampak mu gre samo zato, da se njegove ideje čim bolj implementirajo v sistem. zato pa on recimo ne korenito zahteva odpravo kapitalizma kot takega, ampak samo to, da se recimo povečajo pravice iz naslova socialnih pravic itd. pri žižku zadeva deluje po moje ravno obratno. žižek je do kapitalizma kritičen ravno tako kot do marksizma. v kapitalizmu pač vidi probleme, na katere po njegovem lahko marksizem odgovori. njega marksizem kot tak ne zanima, zanima ga v tem, kako bi bilo možno z njim odpraviti neke anomalije, ki jih kapitalizem prinaša. žižek ne počne drugega kot analizira družbeno dogajanje z marksistično optiko in tu je predvsem akademski tako da ja, nekih konkretnih rešitev ne ponuja, ampak zgolj ustvarja polje za diskusijo, ki gre v neki drugi smeri od tipično levičarksih diskurzov. in če se ti levičarske ideja ali pa kritika kapitalizma že v osnovi zdijo brez veze, potem te seveda žižek ne more zanimat.

    =”.”=,

    “to da je po randovi neprijetno situacijo ko življenja ni več vredno živeti moralno razrešiti z samomorom je sicer konsistentno z njenim sistemom vrednot”

    ne vem, koliko je to lahko konsistentno, ker ayn rand to dilemo reši bolj po domače, s tem da trdi, da pač v takih situacijah morala itak ne obstaja več, ker gre za neko ekstremno situacijo, ki je ne moremo primerjati z neko normalno situacijo v kateri lahko človek normalno obstaja. torej, ne gre toliko za to, da bi bil samomor lahko moralno upravičen, amapk za to, da o morali niti ne moremo več govoriti, ker o morali lahko govorimo samo v normalnih okoliščinah, kar pa neka huda osebne stistka človeka ni.

    podobni nesmisli se recimo dogajajo glede njenega odnosa do altrizma. če recimo srečaš na cesti človeka, ki umira od lakote je po njenem ok, da ga nahraniš, da bi pa šel v afriko zato, da bi nahranil ljudi, pa ni ok. ampak če pogledaš motivacijo dejanja iz prvega primera je popolnoma ista tisti iz drugega – torej, reševanje človeškega življenja in nič drugega. torej, poenostavljeno bi lahko rekli, da je reševanje življenja po naključju nekaj ok, namerno reševanje človeka pa ne. to je zame kontradikcija. ker človekovo življenje ne more biti manj vredno le zato, ker si se ga ti zavestno odločil reševati in več vredno takrat, ko to počnoš po neki sili naključnih razmer. v obeh primerih do počneš ker življenje sočloveka smatraš za vrednoto. torej, kako je lahko v enem primeru to moralno korektno, v drugem pa ne?

  121.   ="."= — 29.07.2010 @ 11:32

    ps. moje trditve o objektivizmu kot povsem mrtvorojeni filozofiji očitno ne držijo

    http://en.wikipedia.org/wiki/David_Kelley

    recimo, tole bi znalo biti kar zanimivo:

    http://www.amazon.com/Life-Ones-Own-Individual-Welfare/dp/188257771X

  122.   andee — 29.07.2010 @ 12:48 andee

    @Marš:
    bom rekel podobno kot včasih rečem/va v diskusiji tule s Simono: recimo, da sva prišla na pol poti. Z marsičem se zelo strinjam in je dobro povedano, na marsikaj bi imel še kaj dodati, ampak priznam, da to res vsaj meni ni dovolj pomembna tema, s katero bi obeležil tele deževne poletne dni. Vsekakor me levica in kritika oz. spreminjanje kapitalizma zelo zanima, samo se bojim da ne na način, kot to počne Žižek.

  123.   andee — 29.07.2010 @ 12:56 andee

    @=”.”=:
    hvala za linke. Bomo prečekirali… Čeprav se iz slišanega kar malo bojim (seveda pa ne trdim), da objektivizem in teorije Ayn Rand bolehajo za podobnimi simptomi prevelike želje po odmevnosti kot Žižkove.

    @polonika:
    hvala za komentar. Čeprav morda ne sodi preveč v to debato, je kar si povedala gotovo hrbtna, realna stran teorij, o katerih debatiramo.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |