V krizi smisla tiči misel






         

14.08.2010

Sobotna noč – Namesto vročine in zvoka kastanjet

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 14.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat spet o skladbi, v trenutku pisanja kar melanholično obarvani, v želji, da bi namesto deževnega slovenskega avgusta potoval po sončni Andaluziji ali Kastilji.

Skladba Spain pianista Chicka Coree je ena tistih, ki je med vsemi skladbami t.i. fusion obdobja v jazzu med najbolj znanimi in predvsem igranimi. Temelji na harmonski strukturi znamenitega Adagia iz Rodrigovega Concierta de Aranjuez, pravzaprav je že uvod Chick Corea spisal oz. prepisal od tod. Zato kot prvo referenco prilagam interpretacijo omenjenega drugega stavka Rodrigove koncertne kompozicije, izpod prstov pokojnega mojstra klasične kitare Narcisa Yepesa.

Sledi izvorna skladba, izvedena v Coreevi zasedbi iz sedemdesetih let, Return to Forever, kjer so poleg Chicka igrali še zakonca Airto Moreira in Flora Purim, Joe Farrell na saksofonu in flavti ter Stanley Clarke na bas kitari. Prav ta skladba je, poleg morda njej zelo podobne La Fiesta, tista, ki morda najbolj zaznamuje delo te skupine. Mimogrede, verjamem, da legendarnega pianista Chicka Coree ni potrebno posebej predstavljati, več pa lahko preberete tudi tule.

Sledi sodobnejša izvedba zasedbe istega avtorja, Chick Corea Elektric Band, s katero je Corea navduševal konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, zasedba pa poleg Coree vključuje še saksofonista Erica Marienthala, kitarista Franka Gambaleja, basista Johna Pattituccija ter bobnarja Dava Weckla.

Skladba je navdihovala tudi predstavnike instrumenta, s katerim je Španija (in jaz) najmočneje povezana: kitare. Tako je nepozabno priredbo pripravila trojica velikih, John McLaughlin, Paco de Lucía in Al Di Meola. Prilagam pa izvedbo v duetu prvih dveh, ki me je navdušila še bolj kot omenjena izvedba v triu.

Sledijo vokalne interpretacije – najprej razvpiti in briljantni Bobby McFerrin v duetu s samim Coreo, ter nato še skladba, prirejena z angleškim besedilom, ki ga je napisal legendarni Al Jarreau, ki skladbo v priloženi izvedbi tudi izvaja.

Za zaključek bi morda veljalo priložiti kaj še bolj sodobnega, vezanega na pop glasbo in kulturo. Tako bi lahko priložili npr. zelo dobro izvedbo Stevieja Wonderja. Vendar pa me je prepričala in očarala izvedba resnično nenavadne skupine Béla Fleck and the Flecktones (mimogrede tudi večkratnih grammyjevcev), ki vključuje banjo, bas kitaro in drumitar (nekakšen križanec sintetizatorja, tolkal in afriških glasbil). Izvedba je vsaj po mojem ena najmočnejših in najbolj presenetljivih med vsemi priloženimi, zato jo posebej priporočam.

Toliko. Veliko užitkov.

Narciso Yepes – Concierto de Aranjuez, II: Adagio
Chick Corea and Return to Forever – Spain
Chick Corea Elektric Band – Spain
John McLaughlin, Paco de Lucía – Spain
Bobby McFerrin, Chick Corea – Spain
Al Jarreau – Spain
Béla Fleck and the Flecktones – Spain

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   nevenka — 15.08.2010 @ 10:05 nevenka

    Meni jazz ni tako zelo blizu, mi je pa zanimiv njegov vpliv na druge zvrsti, predvsem z svojo, včasih prav neverjetno improvizacijo.
    Klaviature mi ne dajo pravega obraza Španije, začutim jo samo ob kitari. Neki muziki enostavno ne moreš izpuliti korenin.
    Chicka sem dosti poslušala v mladih letih, njegov rock-jazz je bil ceneter dogajanja pri vseh mojih prijateljih. Jaz pa sem bila zaljubljenja v “Mahavišnu orkestra”. Resnično, ne samo simbolno, samo ob človeku kot je McLaughlin sem si zamišljala svoje življenje. Druge punce so se zaljubljale v Roberta Redforda :-)
    Seveda človek slej ko prej pristane na tleh.
    A tako lepo je leteti.
    Ravno predvčerajšnjim sem gledala film o španskih ciganih in flamenku. Človek potem razume celo sebe, zakaj se lahko z zlomljnimi krili vržeš v prepad.

    Hvala ti za lep izbor.
    Prvi video grem poslušat še enkrat. Mi je najbližje.

    Se mi zdi, da brez pristne strasti v duši ni umetnosti.

  2.   andee — 15.08.2010 @ 11:41 andee

    @Nevenka:
    hvala za repliko. Ja, mislim, da dobro razumeš izbor pesmi. Mislim, da imajo jazz (in predvsem blues) ter flamenko veliko skupnih točk, nekateri celo pravijo, da je flamenko ciganski blues. Je pa zanimivo, da tudi v nekaterih jazzovskih krogih velja predvsem Paco de Lucia za največjega mojstra kitare, kar dokaže tudi pri svojih improvizacijah ob sodelovanju z McLaughlinom in Di Meolo. Veliko stičnih točk je torej med obema zvrstema glasbe.

    Se pa strinjam, da morda Spain zveni nekoliko umetno v razmerju do originalnega Rodrigovega koncerta. Tudi meni so bolj všeč prave, originalne stvari :)

    Tudi Mahavishnu Orchestra in McLaughlin še prideta na vrsto v tej rubriki, don’t worry :) Roberta Redforda pa ne bo… :mrgreen:

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |