V krizi smisla tiči misel






         

21.10.2010

Rabih Abou-Khalil in arabska jazz platforma

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 21.10.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Pozdrav,

čeprav nekaterim pred časom ni bilo všeč oz. dovolj zgolj eklektično mešanje stilov kot jazzovska smernica, tokrat še ena mešanica: arabski jazz, izpod prstov enega njegovih največjih mojstrov in ‘inovativcev’, libanonskega udista Rabiha Abou-Khalila.

Gospod je sicer rojen v libanonski prestolnici Bejrut, vendar (sodeč po podatkih Wikipedije) že dlje časa živi in deluje delno v Münchnu, delno pa na jugu Francije, s svojo ženo in dvema otrokoma (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Rabih_Abou-Khalil). Gospod je eden pionirjev vključevanja arabskih glasbil in glasbenih motivov v jazz glasbo, čeprav lahko seveda sledi tega najdemo že bistveno prej (eden bolj znanih primerov tega je Ellington/Tizolov standard Caravan, ki ga prilagam tudi v začetku).

Njegova glasbena pot je pravzaprav v razcvetu, in novi albumi nastajajo sproti. Med njegovimi referencami pri sodelovanju najdemo za marsikomu precej neznanega arabskega jazzista fenomenalna imena, kot so Steve Swallow, Howard Levy, Glen Moore, Michel Godard, Mark Nauseef, Alexander Balanescu (vsem bolj znan iz Balanescu kvarteta), ter Kenny Wheeler. Če verjamemo Wikipediji, je gospod eden glavnih tvorcev t.i. jazzovske platforme v arabskem svetu, ki je glede na vedno večjo priljubljenost arabskih in orientalskih ritmov (vsaj znotraj gibanja World Music in festivalov, podobnih Eurosongu) v duhu časa in tudi vedno bolj priljubljena.

Gremo h glasbi. Kot rečeno pričenjamo s starejšim (ki pa gotovo ni edini in verjetno tudi ne prvi) primerom vključevanja arabske motivike v jazzovsko glasbo: priredbo jazzovskega standarda Caravan. Nadaljuje seveda Abou-Khalil sam, in sicer najprej dve dinamični, morda najboljši skladbi: Arabian Waltz in Ma Muse M’amuse. Sledita meditativna The Sad Women of Qana in zanimiva, z vokalom popestrena izvedba nenavadnega imena, Lobotomy Mi Babalu. Kljub temu, da je za glasbo Abou-Khalila značilna humorna nota, žal najbolj duhovite skladbe (spet sodeč po mnenju Wikipedije), Dr. Gieler’s Wiener Schnitzel, nisem uspel najti na YT. Zato prilagam skladbo podobno hecnega imena, Izgubljeni zob ali A Tooth Lost.

Za konec še zanimiva živa izvedba, ki meša portugalski fado z zvoki arabske glasbe, ‘Como um rio’ z neke portugalske prireditve, ki jo Abou-Khalil izvaja skupaj s pevcem Ricardom Ribeirom.

Upam, da vam skladbe uspejo približati to vrsto (križanja) glasbe. Uživajte.

Duke Ellington Orchestra – Caravan
Rabih Abou-Khalil – Arabian Waltz
Rabih Abou-Khalil – Ma Muse M’amuse
Rabih Abou-Khalil – The Sad Women of Qana
Rabih Abou-Khalil Quintet - Lobotomy Mi Babalu
Rabih Abou-Khalil – A Tooth Lost
Ricardo Ribeiro, Rabih Abou-Khalil – Como um rio

  • Share/Bookmark


1 komentar »

  1.   bata — 22.10.2010 @ 10:04 bata

    Ojla,

    sicer me jezz niti malo ne navdušuje toda tele ritmi gredo pa kar dobro v uho. Glede na prvi video, ki si ga izbral se skoraj, da upam trditi, da so v arabski svet kot mnogo drugih “neumnosti” prinesli angleži v času okupacije…
    Neumnosti sem napisala v narekovajih, ker je to samo moje osebno mnenje. :)

    Hvala za tale prispevek :)

    lp, Bata

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |