V krizi smisla tiči misel






         

23.12.2010

Predbožična refleksija

Zapisano pod: Politične 'analize', miks — andee - 23.12.2010

Lep pozdrav,
bom najprej prešel kar k stvari: tale prispevek in predvsem ogled videa mi danes zvečer daje misliti: http://www.rtvslo.si/sport/nogomet/video-nov-odklop-maksimirskega-serifa-zdravka-mamica/246962#comments. Kdor hoče, bo več zvedel na sami strani. Gre za še en izpad Dinamovega funkcionarja Zdravka Mamića, huliganski, brutalen izpad na novinarja.

Lahko bi bil analitski kot npr. Simona (ali še kdo drug), vendar se bom sam omejil na nekaj lastnih misli. Predvsem me izpad spominja na nekaj ljudi iz moje nedavne preteklosti, sproži pa tudi misli o trenutni slovenski politični situaciji. Najprej kratko priznanje: na volitvah 2008 (kot tudi 2004) sem volil Janeza Janšo (oziroma SDS), recite mi kakor že hočete, čeprav je ta opcija trenutno na enem viškov popularnosti, z razlogi, ki se bojim da nimajo z njimi samimi veliko opraviti. Na volitvah 2004 sem verjel, da je naposled čas za politično spremembo in konec hegemonije levičarstva. Sam sem to hegemonijo več kot dobro spoznal v času študija kulturologije, ki je, kot številni drugi humanistični študiji, morda z izjemo filozofije, dobesedno prepojena z levičarsko miselnostjo. Priznam, da je vsaj zame misel Niklasa Luhmanna pomenila tu dokončen obrat – ob njej sem spoznal, da je mogoče teoretizirati tudi izven domen frankfurtske kritične teorije, Marxa, strukturalistov in poststrukturalistov, lakanovstva, ipd. Teoretizirati na izjemno zanimiv, pronicljiv, duhovit in originalen način. Tudi zato sem se kot verjetno odpadniški kulturolog (ki se zdaj kot kaže počasi vrača na fakulteto, tokrat v drugi vlogi) obrnil stran od družbeno angažiranega mišljenja, delovanja, pojma političnega in podobnih v slovenskem družboslovju in humanistiki prevladujočih pojmov. Tudi Janeza Janšo sem v začetku videl v takšni luči, kot poosebitev potrebnih sprememb na vidiku.

Še leta 2008 sem tako volil zanj, preprosto zato, ker se mi je (kot kaže pravilno) zdelo, da Pahorjeva opcija enostavno nima dobrega ekonomskega zaledja, ki počiva na ekonomistih EIPF pod okriljem Jožeta Mencingerja. Samemu mi je vsaj takrat bila bistveno bližje matematizirana, trša miselnost Mrkaićevega kroga ekonomistov, ki so tudi vsaj v začetku igrali pomembno vlogo v Janševi viziji.

Vendar sem danes razdvojen. Morda bi moral skakati od veselja ob polomijah sedanje vlade, morda bi se moral veseliti skorajšnjega brodoloma koalicije. Pa se ne… Preprosto se mi zdi, da sta na mizi dve neodločljivi opciji: ena, Janševa, ki se je že pokazala (ali pa jo sam vidim kot takšno) kot poveličevanje ‘neposrednega’ izražanja, tudi že v brutalni, nizki obliki. Tega, da je najbolje vse nekomu zmetati v obraz, in se trkati po prsih in pljuvati po opoziciji in predvsem preteklih vladah. In druga, Pahorjeva, ki je sicer precej boljša na komunikacijski ravni in je res vzpostavila ali skušala vzpostaviti nek nov vzorec politične kulture, ki pa je povsem neefektivna, žal precejkrat tudi malo bleferska. Koruptivni in klientelistični mislim, da sta bili obe, težko bi vedel katera bolj, čeprav se v tem trenutku zdi sedanja bolj, podobno kot se je pred štirimi leti mnogim zdela ogabna in sprevržena takratna.

Ne vem. Iz osebnih razlogov mi niso več (!) blizu ljudje, ki dajejo brutalni direktnosti prednost pred umirjenim izražanjem. Verjamem, da če nekdo dobro dela, to ni dovolj, zgled daje tudi s svojim obnašanjem in odnosom. Žal je velikokrat prisoten le en pol, torej ali nekdo le dobro dela, sicer pa je skrajni primitivec (kot pravijo tudi o Mamiću), ali pa le dobro komunicira, naredi pa bolj malo.

Pred časom sem komentiral blog chefa, žal brez posebnih odgovorov. Nič narobe sicer. Dejansko sem dobil izkušnjo dela s sedanjo ministrico za kulturo, ki prihaja iz stranke, ki mi je še do pred kratkim (in zelo dolgo, že bistveno pred prevaro Golobiča) bila ogabna, torej stranke Zares. Lahko rečem samo, da sem bil izjemno pozitivno presenečen nad Širco in njenimi ljudmi. Sodelovanje v delovni skupini (ki na srečo – ali morda čigavo smolo – nima zveze z zakonom o RTV) na ministrstvu pa je izjemna izkušnja, in moji kolegi, ki so v tej skupini so sodeč po odzivih podobnega mnenja. Skupina dejansko rešuje to, čemur je bila namenjena, torej področje nevladnih organizacij v kulturi pri nas, in dobesedno kljuka odprte teme in skuša iskati odgovore. Tudi nekateri drugi predlogi Širce so zelo smiselni in so vsekakor neprimerljivi z mojim (seveda pa osebnim) občutkom ob delu s prejšnjim ministrom.

Zato so moje simpatije zadnjega časa tudi s sedanjo vlado. Dolgo časa se mi je zdel eden najboljših ljudi v slovenski politiki Borut Pahor. Žal se te vizije zdaj podirajo. Predvsem je to žal, ker neke druge opcije ni na vidiku. Ena možnost je seveda revolucija, ki jo mnogi zagovarjajo. Revolucija, ki pa ne vem, če lahko prinese karkoli novega. Zakaj bi jo torej delali? No, odgovor je na dlani (in najbrž tudi kar točen): da končno nekdo plača za svoje napake. Se strinjam, vendar koga postaviti namesto sedanje oblasti? Janeza Janšo? Žal, že videno in izkušeno v relativno slabi luči. Ne vem, zakaj bi neučljivi Janezi morali ponavljati zgodovino prepolno napak. Rado Pezdir? Matej Lahovnik? Tadva se namreč ponujata skozi sugestije nekaterih novinarjev kot opciji, sama sta sicer zaenkrat zelo distancirana od morebitnega sodelovanja v politiki. Rada poznam (sicer zelo bežno) iz ekonomskih krogov, Lahovnika prav tako. O slednjem se ne bi izrekal, mislim, da je svojo priložnost že imel. Rado Pezdir pa se mi zdi odličen v aktivistični vlogi, morda bi bil res dober tudi kot politik, žal pa se mi zdi, da je v njem nekoliko (ali veliko) populizma. V ekonomskem smislu prav nič drugega kot ponavljanje tega kar je govoril/ponavljal že njegov duhovni oče Mrkaić ne zmore. Kdo torej? Jelinčič? Erjavec? Prvi – boh pomagi… Drugi – prav tako… Oba sta (tudi meni) izjemno simpatični osebnosti na slovenski politični sceni, vendar ju ne vidim v vodilni vlogi. Eden vodi praktično lobistično stranko DeSUS, ki deluje le kolikor se bori za svojo, torej upokojensko stvar. Res ne vem, če je (že) čas, da družbo vodijo upokojenci. Drugi/prvi je kljub svoji relativni treznosti populist in nacionalist.

Kam torej sedaj? Predlog bi bil, da sedaj sprte stranke končno pričnejo sodelovati. Vsaj malo. Ker je predlog nekega novega sistema, novih ljudi, povejmo si odkrito: čista iluzija. Novih ljudi, ki bi šli v politiko, ni. Če pa so, to ne bi naredili iz razlogov, da bi kaj tam napravili, predvsem pa je po mojem nevarno takšne nove ljudi takoj spustiti k vsem odločitvam. Nekaj podobnega se vidi na primeru ZDA in Obame, ki so mu v splošni evforiji podelili celo Nobelovo nagrado (za kaj že…?), zdaj pa ni tam nič kaj posebej drugačnega kot prej.

Zato ostane kot edina zanimiva opcija sodelovanje strank, denimo SD, SDS, DeSUS, SNS, SLS. Te se zdijo najbolj sveže, neobremenjene in potencialno pripravljene na sodelovanje. To bi bilo vsaj nekaj, kar bi po eni strani končno prekinilo slovenski kulturni boj, predalčkanje in predvsem nenehne absurdne spopade med strankami. Po drugi strani bi bila to tudi sprememba v politični kulturi, in nekaj, kar bi dejansko napravilo nekaj novega. Najbrž je prav v tem attitudu nesodelovanja, konstantnega aferaštva, nedržavotvornega pričkanja za vsak las, ključ do sedanjega stanja, ne v politiki ampak v deželi nasploh. Sodelovanje torej, namesto kritike, politična kultura namesto nastopaštva in nastavljanja pasti.

Kaj pa realne opcije – se bojim namreč, da tole zgoraj ne bo izvedljivo, žal. Realno je najbrž to, da bo sedanja vlada padla in bo namesto nje prišel nazaj Janša. Kaj bo to pomenilo, bomo videli, vendar bo verjetno povzročilo še veliko novih delitev in vračanja enakega. Ne vem, bomo videli. Vsekakor pa vsem bralcem bloga, ki je bil letos kar aktiven, želim vesel, blagoslovljen (ali kakršen že hočete) božič in vso srečo v letu, ki prihaja. Žal jo bomo po mojem kar rabili…

  • Share/Bookmark


7 komentarjev »

  1.   marš na drini — 23.12.2010 @ 22:15 marš na drini

    ravno to jaz ves čas poudarjam. v sloveniji dejansko ni neke zdrave politične sile in to je za državo res pogubna popotnica. mislim, da je zmaga janše na naslednjih volitvah skoraj neizbežna, tako da tam nekje leta 2016 pričakujem, da bo slovenija res na dnu. samo upamo lahko, da se do takrat pojavi kakšna pametna alternativa, ker če ne je res boljše, da državo kar ukinemo, oziroma jo prodamo najboljšemu ponudniku.

  2.   andee — 23.12.2010 @ 22:51 andee

    @Marš:
    se povsem strinjam. Čeprav se morda do volitev, če ne bodo predčasne, še kaj spremeni.

  3.   nevenka — 24.12.2010 @ 08:42 nevenka

    Moja osebno mišljenje o naši politiki je praktično identično. Žal gre moje razmišljanje v smeri, da naša poltična prepričanja enostavno niso zrela za ustvarjalno demokracijo. Ekrat skrajno leva in enkrat skrajno desna opcija, obe nesposobni dvigniti Slovenijo iz težav, samo poglabljata zgodovinsko pogojeno razklanost in predvsem favoritizirata zgolj politične cilje posameznih strank, to je zagotovaljanje oblasti, čeprav je tisto, kar naj bi imeli v oblasti praktično vsak dan manj vredno.
    Osebno menim, da nujno potrebujemo nestrankarsko oblast. Tehnično vlado, ali karkoli že, sestavljeno iz strokovnjakov neobremenjenih z socialnim mreženjem, ki pravzaprav pogojuje vso to nesrečno skorumpiranost in neusmerjenost v blaginjo Slovencev.
    Ali so stranke nujne za demokracijo, ne vem. Se premalo spoznam. A naše stranke niso zrele za odgovornost, ki naj bi jo nosile na oblasti. In zato ne podpiram nobene.
    Srečna bi bila, če bi lahko imela v mislih vsaj ljudi, posemznike, ki bi jim lahko zaupala težko delo, kot je vodenje neke organizirane družbe.
    Morda je problem tudi v tem, da imamo zamegljene cilje. Tudi prioritete reševanja vsake posamezne problematike so po mojem občutku zmedene in zato je ljudem, ki bi tudi trenutno lahko kaj več naredili pravzaprav zelo težko. Me pa veseli, če imaš dobre izkušnje z Širco. A vseeno je polno ljudi, ki ji zamerjo določene odločitve, vsaj to, da Ljubljanska tržnica ni več kulturni spomenik in je zaradi tega izpostavljenja gradbenemu rovarjenju, ki bi zlahka bilo kje drugje.

    Pa lepe praznike ti želim Andee in srečno in še srečnejše leto 2011. Prav tako to želim tvojim komentatorjem, ki so sposobni na kulturen način ubesediti svoja mnenja in zato ne kazijo blogosa.

  4.   nevenka — 24.12.2010 @ 08:46 nevenka

    Oh, se opravičujem, nasula sem dobro mero pravopisnih škratkov. Sem ravno vstala in sem še vsa žuratorska od včeraj, ko smo imeli zabavo v službi. Bilo je naporno a veselo :-)

  5.   andee — 24.12.2010 @ 15:17 andee

    @Nevenka:

    hvala za odgovor. Se večinoma strinjam, morda tudi s tehnično vlado, čeprav sem malo skeptičen do strokovnjakov v politiki (če tehnična vlada pomeni to). Verjamem, da je eno biti dober in uspešen v stroki, nekaj čisto drugega pa biti dober politik. Je pa dober zgled morda lahko Švica, kjer je državni upravni sistem sicer zelo razvejan, vendar deluje odlično, posebnost pa je, da se predsednik, torej dejanski vodja države, menja vsako leto (in ne more biti ponovno izvoljen), zato nima takega vpliva na odločitve, in dejansko navadno za švicarske politike sploh ne slišimo. Parlament pa je nepoklicne narave, poslanci se nimajo časa posebej ukvarjati z raznimi spletkami, kot se kje drugje. V državi pa teče vse bistveno bolje kot pri nas, vsaj po mojem občutku.

    Toliko. Srečno 2011 želim tudi jaz in zelo lepe praznike.

  6.   nevenka — 25.12.2010 @ 12:02 nevenka

    Andee, ko sv že pri tem. Kaj pa je dober politik oz. kaj je dober stokovnjak?
    Je prvo nekdo, ki ima izkušnje s politiko?
    Torej pridobljene vzorce, ki so nas pripeljali tja, kjer smo. In dober strokovnjak, dober organizator in dober manager? In konec koncev je izobražen politolog menda tudi strokovnjak. Saj ne mislim, da bi moral biti zdravstveni minister zdravnik, bi pa vsekakor moral poznati zdravstvo in se zavedati kakšna dobrina to za človeka je, posebno kadar zboli. In tako naprej….
    Osebno se mi zdi švicarski model kar všečen.
    Res. Da se politika ukvarja s skupnim dobrim in ne z osebnim pridobitništvom. Že to, da tak človek nima drugačnih ambicij, razen ugleda, omogoča bolj pošteno funkcioniranje in politiki daje mesto, ki bi ga tudi sicer morala imeti. Spoštovano mesto.
    Pri nas nobenega politika več ne cenim.

  7.   andee — 25.12.2010 @ 16:24 andee

    @Nevenka:
    dober strokovnjak je verjetno nekdo, ki je uspešen na svojem strokovnem področju. Dober politik pa je tisti, ki je uspešen, torej verjetno predvsem učinkovit na političnem področju, kot politik.

    Po mojem lahko vlečemo paralele z managementom. S področja kulture je znanih kar nekaj primerov (npr. prejšnji direktor Opere), ko so odlični strokovnjaki na managerskih položajih popolnoma zafurali institucije. Podobnih primerov je kar nekaj mislim da tudi v zdravstvu.

    Podobno kot v teh primerih sam zagovarjam posebnosti področij. Tako si lahko odličen strokovnjak ali manager, pa to še ne pove, da boš uspešen tudi kot politik. In obratno, lahko si zelo povprečen strokovnjak, pa boš odličen kot politik (ali manager). Je pa res, da se v primeru politike postavlja predvsem vprašanje kriterijev – kdaj je nek politik uspešen? Ko zmaga na volitvah? Ko uspešno spelje kak pomemben projekt? Ko doseže vrh na listah popularnosti? Ko zmaga kako vojno (malo karikirano)? Ali kaj drugega? Politika je že tako zelo low na listi poklicev, zato so odgovori na takšna vprašanja po mojem hitro zelo podvrženi ironiji in smehu. Bi pa bilo po mojem zelo pomembno odgovoriti na to vprašanje (če se to da), ker bi na ta način lažje vrednotili delo politikov, in bi bilo bistveno manj sporov okrog tega in morda tudi bistveno manj govora o politiki nasploh.

    Vsekakor pa je, spet podobno kot pri managementu (ki ga malo bolje poznam), pomembno, da tudi politik ali manager dobro poznata svoje področje. Kar pomeni, da poznata njegove lastnosti, posebnosti, vsebine, ni pa jima potrebno objavljati v mednarodnih revijah naprimer. Samo s poznavanjem področja sta po mojem lahko priznana in uspešna na tem področju, z redkimi izjemami morda.

    Glede skupnega dobra in pridobitništva pa sam zagovarjam, kot je bilo morda že razbrati iz kakšnih drugih zapisov tule, razlago, po kateri ne moremo spreminjati ljudi. Ne moremo torej doseči, da bodo ljudje bolj etični, moralni ipd. Vsaj v nekem splošnem smislu. To po mojem spada v njihovo osebno dimenzijo, in je stvar vsakega posameznika. Stvar sistema pa je, da vpelje ustrezne spodbude in načine, na katere se ljudem, ki so na položajih, pa so po naravi bolj samopridobitniški, čimbolj ali povsem onemogoči, da bi to svojo naravo prevedli v podjetju ali družbi škodljive odločitve. Tudi zato se mi zdi švicarski model zanimiv, ker mu uspe doseči prav to, precej bolj kot npr. pri nas, ko ima politika še vedno neko osrednje mesto v družbi in javnih razpravah. Prav zato je morda tako prezirana, ko gre celotni družbi slabo, kot je stanje sedaj. Ker vsi za vse krivimo predvsem politike. Res pa je seveda, da so pri nas za marsikaj dejansko krivi.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |