V krizi smisla tiči misel






         

14.04.2011

Javno in zasebno, javno, zasebno, javno-zasebno

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.04.2011

Pozdrav,
današnji dan, poln kulture in konferenc, se zame končuje. Prvi del dneva sem preživel na konferenci o projektih Creative Cities in Second Chance, na ljubljanskem Gradu. Drugi del dneva smo nekateri nadaljevali na predstavitvi analize javno-zasebnih partnerstev, pripravljeni za projekt Second Chance oz. za projekt prenove tovarne Rog, ter prvem delu delavnice o javno-zasebnih partnerstvih.

Kaj povedati in o čem bom govoril v temle prispevku? Najprej kratko opažanje: v kulturi in umetnosti v zadnjem času mrgoli visokozvenečih besed, ki se prodajajo kot rešitve za vse obstoječe probleme. Prva od njih je koncept kreativnega razreda, ki ga je medijsko promoviral ameriški kvazi-guru urbanizma Richard Florida. Druga je ekonomska vrednost kulture oz. predvsem ekonomski učinki kulture. Te je v Evropi dodobra spromovirala (in napravila ogabne) študija podjetja KEA European Affairs “The Economy of Culture in Europe”. Tretji pojem je pojem javno-zasebnega partnerstva. Pa še bi se jih našlo. Kot je na okrogli mizi dopoldan povedal Stojan Pelko, se seveda v kulturni politiki zavedajo, da so ti pojmi “označevalci brez označenca”, torej votle besede. Kljub temu pa jih uporabljajo zaradi tega, ker z njimi lažje navežejo stik z drugimi interesnimi skupinami v družbi in odločevalci. Prav uporaba teh besed naj bi po njegovih besedah pomagala javna sredstva za kulturo dvigniti za desetkrat (resda pa sem podatek slišal le z enim ušesom in bi me v tem trenutku vprašali preveč, če bi želeli podrobnejša pojasnila).

Vse to zveni nekoliko friedmanovsko, v smislu tega, da je pravilna pač tista teorija, ki ima najboljše rezultate, tudi če je očitno napačna. Seveda se ne bi se mogel strinjati s takšno preproščino. Toliko hardheaded znanstvenika sem že postal, da želim delati teorije, ki so tudi utemeljene (ne-falsificirane) in ne nečesa, kar je očiten bullshit. Pa četudi ima še tako velike prepričevalne sposobnosti.

Ampak pojdimo k pravi temi tega zapisa. Rad bi spregovoril o javno-zasebnem partnerstvu in njegovi uporabi v kulturi. Kot že rečeno, je to še en visokoleteči odgovor za vse probleme. Vsi v kulturi in še posebej kulturni politiki danes govorijo o tem. Vključevanje zasebnega kapitala v kulturo je postalo nekakšna mantra, ki naj bi dala odgovore na finančno podhranjenost kulturnega sektorja v zadnjih desetletjih. Že za časa podiplomskega študija sem se vseskozi srečeval z hvaljenji tega koncepta. Dve izmed sošolk sta to temo vzeli za temo svojega magisterija.

Sam se s tem pojmom ukvarjam zadnjih nekaj let. Nekaj časa sem razmišljal tudi, da bi bila to naslovna tema moje doktorske naloge, vendar se mentor takrat s tem ni strinjal. Kljub temu sem ravno na to temo skoraj največ predaval v zadnjih dveh letih. Mentor me je opozoril na prispevek ameriških avtorjev Harta, Shleiferja in Vishnyja iz leta 1997, ki velja za enega najpogosteje uporabljenih ekonomskih teoretskih modelov na tem področju.

Kaj so torej povedali Hart, Shleifer in Vishny? Preskočimo vso tehnično embalažo. Bistvo njihovega prispevka je bilo v tem, da so analizirali mikroekonomiko javno-zasebnih partnerstev in ugotavljali, kdaj je ta oblika primerna za preskrbo neke dobrine. Ločijo dve vrsti inovacij, ki jih lahko vpelje lastnik oz. upravnik nekega projekta: zmanjšanje stroškov in izboljšanje kvalitete. Žal eno praviloma nasprotuje drugemu. Po njihovih ugotovitvah vodi zasebno lastništvo k močnim spodbudam za zmanjševanje stroškov in hkrati zmernim (vendar pogosto prešibkim) spodbudam za izboljševanje kakovosti. Na drugi strani javno lastništvo odpravi premočne spodbude za zmanjševanje stroškov, vendar jih nadomesti s šibkimi spodbudami tako za zmanjševanje stroškov kot izboljševanje kakovosti. Od tega, katera opcija je manj škodljiva je odvisna odločitev o javnem ali javno-zasebnem lastništvu projekta.

Gospodje Hart, Shleifer in Vishny postavijo tri zelo jasne scenarije:
1) če je poslabšanje kvalitete zaradi zmanjšanje stroškov pri projektu majhno, je to očiten primer, ko je vključevanje zasebnega kapitala zaželeno;
2) če so možnosti za zmanjševanje stroškov majhne in so spodbude za javne uslužbence šibke, je to še en primer za zaželenost vključevanja zasebnega kapitala;
3) in na koncu še primer, ko je javno lastništvo bolj primerno: ko je negativen učinek zmanjševanja stroškov na kakovost projekta velik, in je hkrati bodisi izboljšanje kakovosti relativno nepomembno ali pa javni uslužbenci nimajo šibkih spodbud za izboljševanje kakovosti.

Kako zdaj razložiti ta mumbo-jumbo ekonomskih terminov? In predvsem, kaj nam pove o javno zasebnih partnerstvih v kulturi? Imamo torej tri scenarije, in samo te tri scenarije, vsaj v okviru predstavljenega modela. Kaj od tega velja za večino kulturnih dejavnosti in ali se te najdejo v katerem od treh scenarijev?

Najprej: pri večini kulturnih projektov gotovo velja, da je velik poudarek na kakovosti storitve, in ima lahko zmanjševanje stroškov drastične posledice. Prva možnost torej odpade. Možnosti za zmanjševanje stroškov pa je žal ponavadi veliko, npr. z slabšimi predstavami, zanemarjenimi slikami in kipi, slabo sinhroniziranimi in montiranimi filmi, ipd. Odpade torej tudi druga možnost. Kaj pa lahko povemo o tretji? Negativen učinek zmanjševanja stroškov na kakovost je sicer velik, ta možnost torej velja. Vendar pa ne velja nobena od drugih dveh možnosti: izboljševanje kakovosti je praviloma zelo pomembno, javni uslužbenci pa imajo navadno zelo šibke spodbude za dobro delo (še huje, ponavadi imajo celo spodbude za nedelo, ampak to je že druga zgodba). Ker bi morala za tretji scenarij veljati vsaj ena od obeh možnosti, torej tudi zgodba tretjega primera odpade.

Eliminirali smo torej vse tri možnosti. Ugotovimo torej lahko, da v primeru kulturnih projektov ne moremo reči, da je boljša katerakoli od obeh oblik, čisto javno lastništvo ali javno-zasebno partnerstvo. Sodeč po izsledkih nekaterih drugih, bolj nedavnih prispevkov (Iossa, Martimort, 2008; Engel, Fischer, Galetovic, 2009), je celo vprašljivo uporabljati javno-zasebna partnerstva za področja, kjer igra veliko vlogo človeški kapital (Iossa, Martimort), ali kjer je kvaliteto storitve težko specificirati in je lahko le-ta bistveno okrnjena z zmanjševanjem stroškov (Engel, Fischer, Galetovic). Tako postane vedno bolj očitno, da javno zasebno partnerstvo v kulturi nikakor ni najbolj zaželena opcija ali “odgovor na vse probleme”. Ravno nasprotno, njegova uporaba je zelo vprašljiva, in zelo koristno bi bilo napraviti kako bolj poglobljeno (mikro)ekonomsko študijo upravičenosti javno zasebnih partnerstev v kulturi.

Zato lahko mirno rečemo, da je javno-zasebno partnerstvo v kulturi še eden tistih Pelkovih votlih konceptov, s katerimi nas nenehno bombardirajo t.i. zagovorniki kulture, konceptov, ki žal (še) ne pijejo vode. Zato je tudi tu potrebno veliko skepse in previdnosti. Morda bo v prihodnosti kljub pomislekom slovenskih libertarnih ekonomistov mlajše generacije potrebno rehabilitirati pojem javnega, vsaj na področju kulture. In zanj(o) tudi nameniti sredstva, kljub negodovanjem o zapravljanju za “nepotrebne” stvari.

Še nekaj linkov:
1) Hart, O., A. Shleifer, R.W. Vishny (1997): The Proper Scope of Government: Theory and an Application to Prisons, The Quaterly Journal of Economics, 112 (4), 1127-1161 (za tiste, ki se lahko priklopite na spletno bazo JSTOR)
2) Iossa, E., D. Martimort (2008): The Simple Micro-Economics of Public-Private Partnerships, Bristol: University of Bristol, Working Paper No. 08/199
3) Engel, E., R. Fischer, A. Galetovic (2009): The Basic Public Finance of Public-Private Partnerships, New Haven: Yale University, Working Paper No. 957

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |