V krizi smisla tiči misel






         

22.09.2011

Pahorjev padec – kratka bolj sebi namenjena refleksija od daleč

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 22.09.2011

Pozdrav vsem,

kot bom objavil v prihodnjem prispevku, nisem več v Sloveniji. Kljub vsem administrativnim problemom, s katerimi se soočam te dni, zaključujem drugi teden svojega enoletnega študijskega bivanja v ZDA, natančneje v Bloomingtonu v Indiani. Tule bi rad malo “dal ven” nekaj misli ob padcu vlade Boruta Pahorja, kar spremljam zgolj prek interneta.

Slovenija je v krizi in z državljanskega vidika nisem niti malo ponosen na to, da sem v tem času v tujini. Spet pa je res, da je morda Slovenija bolj v neke vrste apatiji kot tisti pravi urgentni krizi. Apatiji, ker zares ni jasno, čemu zdaj slediti. Leta 2004 nas je verjetno veliko volilo SDS, ker smo bili prepričani, da je napočil čas za radikalne spremembe na oblasti in konec hegemonije neke opcije (morda bi ji lahko rekli slovenska levica) in stranke LDS, ki jo je tedaj najbolje ponazarjala. Leta 2008 vas je verjetno veliko volilo SD, levico in Boruta Pahorja, ker ste/smo bili bili razočarani nad tem, kar je pokazal Janša – nad številnim aferaštvom, mračnjaško politiko nenehnega sklicevanja na stare napake prejšnje oblasti, izključevanja in spodbujanja potez, ki so prej delile kot združevale Slovence (npr. poudarjanje domobranstva, “vračanja krivic iz preteklosti”, ipd.).

Hmm, leta 2011 nimamo nobene vizije več, nobenega človeka ali opcije, ki bi lahko peljala stvari naprej. Pahor in levica so tako zavozili stvari, vsaj v medijskem, javnomnenjskem smislu, da jim bo verjetno kar nekaj časa le redkokdo namenil svoj glas. Janševe napake in negativna medijska podoba iz preteklega mandata so prav tako še preveč sveži, da bi vzbudili veliko upanja volivcem. Druge stranke in osebnosti preprosto niso dovolj močne, prodorne ali medijsko primerne, da bi lahko predstavljale alternativo. Ob tem se mi poraja misel, ali ne bi bilo morda v trenutnem stanju najbolje, da vlado res vodi velika koalicija, sestavljena iz strank, ki so sicer večidel zavozile svojo kredibilnost, so pa gotovo najbolje tehnično usposobljene in imajo največ izkušenj z vodenjem države. Tako vsaj neke radikalne napake, ki bi jo kak nadebudni “nov obraz” povzročil, ne bomo dovolili. V vmesnem času bo več kot dovolj časa, da se oblikuje neka resna opozicija z novimi obrazi, ki jim bo odgovornost do vodenja in stanja v državi predstavljala vrednoto in pomembno točko v njihovem življenju. Trenutno takšnih namreč ni, oz. so če v zametkih. Iluzorno bi bilo pričakovati, da v državi, ki temelji na vladavini lobijev, ki desetletja niso spustili nobene resne alternative, in ki so razmišljanje v miselnem okviru lobijev tako privzgojile, da je danes skoraj vsakemu že kar malce sedla pod kožo, iluzorno je pričakovati, da bo v takšnem stanju nek kontingent “novih obrazov” v trenutku skočil iz ljudstva, kot nekakšen deus ex machina. Žal, tega ni in na takšen način verjetno tudi ne pride do tega. Morda bi bilo celo nevarno v tem trenutku državo prepustiti nekomu, ki nima pojma o njenem vodenju, in še nikoli ni sodeloval pri ničemur takšnem. Dosti bolj realno se mi zdi v tem trenutku, ko je dejansko neka opcija, recimo ji tranzicija (tako levice kot desnice) prišla do svoje končne točke, iti korak za korakom.

Vendar je potrebno vseeno iti naprej! Velika koalicija, ali že videna Janševa vladavina, seveda ne smeta biti izgovor, da ponovno potonemo v brezna politične apatičnosti in (ne)zadovoljstva s čemerkoli, kar je na oblastni agendi. Potrebno je graditi gibanja in razmišljanja “od spodaj”, potrebno je, v športnem smislu, graditi na mladih, na bodočih kadrih, ki bodo sposobni nadomestiti ekipo, ki nas je pripeljala do sem, kjer smo danes, in morda res popraviti, preseči in izboljšati njene (ne)dosežke. Osnovni fokus nove oblasti pa naj bo gradnja in spodbujanje novih generacij, da bodo bile pripravljene in znale prevzeti krmilo, ko bo za to čas. Trenutno pač ni pravi čas, žal, bom sicer vesel, če me bo dogajanja kakorkoli pozitivno demantiralo. Trenutno je žal čas, da ponovno zgradimo bolj uspešno zgodbo kot doslej, to pa bo morda trajalo.

Osnovna agenda nove oblasti (morda je to tudi zaključni klic moje nadvse neuspešne in neaktivne pobude “Stranka novih obrazov”) bi torej morala biti: na kratki rok predvsem spodbujanje in sprostitev gospodarstva, nižji davki, manj pravnih ovir pri ustanavljanju podjetij in bolj trdna pravna država, nekakšna slovenska “ekonomika ponudbe”, kot sta jo predstavljala vladavini Thatcherjeve in Reagana. Na daljši rok pa spodbujanje in sproščanje mehanizmov vključevanja mlajših kadrov v vse ravni odločanja in razmišljanja o vodenju državi. Vsekakor prenehanje z negativno selekcijo na temelju pripadnosti političnim opcijam, čeprav je in bo del tega vedno prisoten (in tudi je skoraj povsod, kolikor vsaj lahko sam opazujem). Spodbujanje pošiljanja mladih kadrov na ugledne tuje univerze, spodbujanje in veselje nad novimi idejami, ki če se le da ČIMBOLJ demantirajo stara znanja, in ne kot doslej vztrajanje in forsiranje zgolj nekih miselnih opcij, in prevlade političnega kupčkanja tudi v akademskih in intelektualnih krogih. Čimveč, čimbolj različno, čimbolj ustvarjalno, in s čimveč mednarodno primerljivimi rezultati. Naj bodo to vodila, kar se tiče mlade generacije. Sam sem trenutno lociran v povsem univerzitetno usmerjenem malem ameriškem mestecu, in moram reči, da mi tudi klima v mestu postaja čedalje bolj všeč, verjetno bo tako še bolj s časom, ko se tudi omenjeni (številni) administrativni in operativni problemi malo uredijo. V mestu, kjer domuje ena najboljših in najbolj prodornih ameriških univerz, pa kolikor vem, ni niti enega Slovenca (morda se motim, vsekakor pa ni prav močno zaznamovano s Slovenci). Namesto, da vlagamo v propadle ekonomske in politične projekte, ki že po defaultu ne morejo sproducirati karkoli v zameno, raje vlagajmo (in to čimbolj aktivno in usmerjeno) v izobraževanje in vzgojo novih elit. V nasprotnem nas bodo kmalu prehitele tudi nekatere afriške države (kjer je to vsaj deloma že nekaj časa prisotno).

Vem, da sem nekoliko pristranski, vendar me je tudi samega na moji dosedanji akademski poti spremljalo nešteto ovir, zgolj zaradi nekonvencionalnosti poti in miselnih tradicij, ki sem jih izbral. Namesto, da bi podobne poti cenili in podpirali, jih pač preprosto ignoriramo, če se le da, in trobimo ene in iste zdavnaj presežene viže še naprej. Morda pa je stanje, ki ga imamo sedaj, priložnost, da vendarle nekaj spremenimo. Ali pa nas bo v naši mali zavistni Sloveniji res kmalu vrag pobral, žal.

P.S.: Tu mi, za konec tega kratkega spisa, pride na misel še izsek iz predavanja mojega mentorja, ki sem ga poslušal dva dni nazaj, govoril je med drugim tudi o inovacijah. Inovativnost, tako je dejal, se porodi na stičišču različnih miselnih krogov – najbolje je družiti se s čimveč čimbolj drugače mislečimi ljudmi, še več, s čimveč ljudmi, ki se med seboj sploh ne poznajo. V takem primeru najhitreje pride do tiste prave inovativnosti in ustvarjalnosti. Majhna zaprta okolja tega preprosto niso sposobna producirati v enaki meri. Primerjava s Slovenijo in tem, o čemer sem deloma govoril v zapisu, ni zgolj naključje.

P.P.S.: Čeprav nekoliko nerad, se malce počutim, kot bi komu skušal iz dobre pozicije in od daleč soliti pamet. Zato prosim vzemite ta razmišljanja kot pač še en pogled - morda pristranski, morda egocentričen, ne vem. Vsekakor pa najbolj namenjen izčiščenju in komunikaciji misli o domovini, ki jo kljub vsemu malce pa pogrešam tule več tisoč km stran.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   nevenka — 22.09.2011 @ 05:21 nevenka

    Ob ideji, da bi spet dobili Janšo me sprleti srh. A ko pogledam na levo, me ravno tako.
    Osebno nisem več za strankarsko demokracijo. Nisem niti za enopartijski sistem, kakor nekateri razumejo, nestrankarsko demokracijo.
    Ne vem, jaz pa upam, da nekje imamo kak nov obraz. Ko smo izvolili Drnovška, sem jaz prvič slišala zanj.
    Torej morda v ozadju vendale nekje še so ljudje, ki vedo kako se streže večjemu sistemu. Morda nekje še je človek, ki bi znal in ga ne bi bili že totalno siti in ne bi zbujal več nezaupanja kot zaupanja. Osebno sem apatična, kar se izbiranja tiče, v sebi pa globoko zaskrbljena.

    A v Ameriko si šel? Dobro. Človek potrebuje tudi drugačno prespektivno na svet. Ko ravno omenjaš. Še v socializmu smo se trudili in izobraževali kadre v gnilem kapitalizmu, sedaj pa dobri kadri izobraženi doma tja pobegnejo in se ne vrnejo. Res ne vem, kdaj smo imeli več. V času, ko smo ustvarjali lasten kapital, ali v času, ko smo ga uničili ali pa razprodali. V času, ko smo z veseljem imeli osebno akumulacijo ali v času, ko ljudje mislijo, da je bolje vse pojesti, da ti država vsega ne pobere. V času, ko se nismo bali za pokojnine ali v času, ko zanje ne “varčuje” ne država ne posameznik, saj večinoma, niti ne more.
    V tem klopčiču namreč ni toliko niti pravilnih, da bi se lahko vse dobro odvilo. Nekdo bi moral res znati.

  2.   Stric Marč — 22.09.2011 @ 09:46

    Se strinjam z mladim avtorjem. Ideja velika koalicija je racionalna, vebdar trenutno Janši tako dobro kaže, da ne želi deliti oblasti. Vsak nov obraz , ki bi zmagal na volitvah, bi se moral opreti na neka omrežja. Kot sam poveš, je Slovenija prepletena z lobiji in večina bo ohranila privilegije v obeh opcijah. Pahor je bil aparatčik, nikomur nič dolžan in zato tudi drugi njemu nič. Ostal je sam. Človek brez omrežji bi prosperiral le tako, da bi bil populist in bi se obračal direktno na množice. To smo že videli v zgodovini. Pravna država je takrat le orodje politike.

  3.   andee — 23.09.2011 @ 02:39 andee

    @Nevenka:
    jaz predvsem mislim, da se lahko z novim obrazom, če ta nima pravega zaledja, zelo hitro tudi opečemo. Ne vem, kot primer mi na misel pridejo športni trenerji, ko smo večkrat v več (ekipnih) športih poskušali s tujimi trenerji – npr. Serdarušićem, Maljkovićem, skoraj nikoli se ni obneslo. Čeprav sta bila slednja veliki imeni, in na naši sceni povsem nova obraza, polna vzbujajočega upanja, sta pustila samo razočaranje, vsaj po mojem mnenju. Zato se mi zdi bolje ustvarjati razmere, ko se ne bosta pojavila le eden ali dva izstopajoča posameznika, ampak bo za njima cela “ekipa”, ko bo torej res ustvarjena klima za celotno zgodbo. Je pa seveda res, da če bi se pojavil kdo tak bi bilo to odlično, ampak se resnično bojim, da je Slovenija trenutno bolj zgodba starih obrazov, da smo poskusili že skoraj z vsemi, ki so pripravljeni iti v kaj takega. Zato je mogoče bolje budno paziti, da vsaj prihajajoči obrazi ne bodo vsi iz istih opcij in ideoloških bojev kot naše “stare sablje”.

    @Stric Marč:
    evo, “mladi avtor” se javlja :) Ja, večinoma se strinjava! Samo izraz “omrežja” mi ni preveč všeč, recimo temu morda raje, da mora imeti nov obraz svoje zaledje ali še bolje somišljenike. Je pa zelo nevarno, če gradi na nekih omrežjih, kot tile, ki jih gledamo sedaj. Potem v končnem vse postane le še igra nekakšnih omrežij, klanov torej, to pa je ravno tisto česar nočemo.

  4.   nevenka — 23.09.2011 @ 05:19 nevenka

    Vsi stari obrazi so “zamreženi” in to na način, ki ga nočemo.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |