V krizi smisla tiči misel






         

22.09.2011

Z zamikom: Bloomington – prvi dnevi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 22.09.2011

Kljub skoraj enotedenskemu zamiku, objavljam še tale prispevek. Kot rečeno bom morda v prihodnje spet malo bolj uporabljal tale kanal za podajanje svojih misli. Žal pa naj takoj povem tudi to, da bo vendarle morda nekaj zamika pri odgovorih na morebitne odzive, ker vendarle želim večino svoje energije tule posvetiti študiju, razlogu zaradi česar sem sploh tukaj.

BLOOMINGTON – PRVI DNEVI

Po daljšem času se javljam, tokrat moram priznati, da s kar resnimi nameni ponovno malo bolj intenzivno zagnati tale blog. Razlog? Nekoč »davno« sem že omenjal, da sem se prijavil na razpis za Fulbrightove štipendije in bil takrat izbran med rezerve. No in izkazalo se je, da na srečo Obami še ni dovolj zapravljanja in ZDA so se odločile, da podprejo tokrat tudi rezerve, in tako so mi šokiranemu v začetku julija sporočili, da se lahko pripravim na devetmesečni študij v ZDA. Ob tem moram omeniti, da mentor moje disertacije tako ali tako prihaja iz ameriške institucije in sem zato že s prijavo na Fulbrightove štipendije cikal prav na to, da bi končno imel priliko intenzivneje tudi prek njegovih sugestij delati na nalogi (žal je bila komunikacija prek e-maila zaradi njegovega redkega odgovarjanja pogosto, jah, kar nemogoča… in to kljub temu, da sem iz več virov zvedel, da je zelo zadovoljen z mojim napredkom).

Skratka, pred enim tednom sem se tako odpravil eni večjih pustolovščin mojega življenja naproti: destinacija Indiana University Bloomington. Mnogi prvič slišite za to univerzo, verjamem. Gre za osrednjo akademsko institucijo v Indiani, Bloomington pa je elitni kampus te univerze, torej univerze v Indiani. Sam sem akademsko lociran na School of Public and Environmental Affairs (SPEA), šoli, ki se mi po prvem vtisu po vsebinah zdi nekaj podobnega naši FDV, le da na mnogo (resnično mnogo…) višjem nivoju. Šola je na svojem področju (public affairs, nonprofit management) verjetno trenutno kar najboljša, torej prva v ZDA, kar kažejo tudi izmerjeni indeksi, kjer je v skupnem seštevku programov na drugem mestu skupaj s harvardsko Kennedyjevo šolo, na področju neprofitnega menedžmenta pa je kar sama na prvem mestu. Na šoli predava tudi Elinor Ostrom (ki sem jo tu že večkrat omenjal), Nobelova nagrajenka za ekonomijo v letu 2009 in prva (in doslej edina) ženska Nobelova nagrajenka za ekonomijo. Mnogi v ekonomski srenji govorijo o bloomingtonski ekonomski šoli (predvsem zakoncih Ostrom), ki temelji na teoriji pogodb in novoinstitucionalni ekonomiji, kot eni najzanimivejših in posebnih v sodobni ekonomiji.

Torej, v svojih bodočih zapisih na blogu bom skušal malce približati ameriško akademsko dogajanje, seveda s skoraj izključnim poudarkom na bloomingtonskem dogajanju. Bloomington je sicer mestece v južni Indiani, ki živi in diha s svojim univerzitetnim življenjem. Če gre verjeti vozniku, ki me je z avtobusom pripeljal v petkovih jutranjih urah iz indianapoliškega letališča (na avtobusu sem bil, verjeli ali ne, ob vozniku popolnoma sam…), ima Bloomington okrog 50.000 prebivalcev, od katerih jih je 40.000 povezanih z akademskim poslom (študentje, osebje, profesorji). Mestece velja za »izrezano iz škatlice« in nekako takšen je tudi moj vtis po prvem tednu bivanja tule. Izjemno urejeno (čeprav z mnogimi velikimi razlikami do evropskega življenja), ljudje so izjemno, nikoli narejeno prijazni, kriminala tako rekoč ni (čeprav že od junija pogrešajo neko študentko), pravi mali ameriški midwestern podeželski raj, bi lahko rekli. Je pa res, da že od začetka mojega bivanja tu prihaja do komplikacij. Najprej sem ugotovil, da je stanovanje, kjer sem nastanjen (izven kampusa) v velikem neskladju s tem, kar je bilo propagiranega prek interneta – je (oziroma je bilo) »unfurnished«, torej tako rekoč brez vsakega pohištva, in to je bil prvi veliki šok ob prihodu. Predstavljajte si, da po štiriindvajsetih urah potovanja, potem ko ste prespali noč v naslanjačih na praznem letališču v Indianapolisu, pridete v ciljno destinacijo, kjer vas najprej pošiljajo po birokratskih poteh, ko seveda mesta sploh ne poznate, in je vsaka pot še vsaj desetkrat bolj utrudljiva kot sicer. Urediti morate plačevanje elektrike, se javiti mentorju, urediti študentsko izkaznico, račun na banki za plačevanje najemnine. No in ko vse bolj (žal pa kar manj) uspešno uredite, vas utrujene in željne samo tega, da se vržete v naslanjač ali še veliko bolje v sladko in toplo posteljo, odpeljejo v vaš apartma, ki je seveda prazen, brez naslanjača, brez postelje, brez ene preklete mize ali stola!!! Damn! In zdaj kaj? Najprej sem se seveda malo zdrl na uslužbenko, s katero sem urejal posle prek interneta, ki je zmedena naglo zapustila stanovanje in mi v znak dobrodošlice podarila imenik s telefonskimi številkami in me opozorila na poceni opremljevalce stanovanj. Kako prijazno in sočutno, mar ne?! Šalo in ironijo na stran, ker sem bil preveč utrujen, da bi spet šel na avtobus (torej ponovno iskal postajo, prave številke avtobusov, ipd.) sem naročil taksi, se zapeljal do najbližjega in k sreči najcenejšega prodajalca rabljenega pohištva in nabavil zdrajsan naslanjač neke stare mame (ceno sem zbil na $40,00) ter po videzu precej novo žimnico brez vsega, le s podloženim ogrodjem. Nato sem v želji prihraniti prepeškal kake tri kilometre do apartmaja, in še ravno ujel prevoznike, ki so dostavili pohištvo.

Tako torej sedaj že sedmi dan ves čas doma preživljam na (zelo udobnem) naslanjaču in spim brez odeje in povštra, tako na suho, bi lahko dejali. Drug teden imam naročene izposojevalce pohištva, ki bodo stanovanje opremili za $99,00 na mesec in se bom končno lahko malo normalneje počutil tule. Tudi internet še pride, če bo kot dogovorjeno, potem jutri (tole pišem v četrtek, jutri, v petek, pa bo prek priključka na fakulteti šlo k vam na net, torej bom jutri popoldan verjetno že lahko bral kake morebitne odzive).

Skratka, nekako smo uredili vse skupaj, zadnje dni priznam, da že teče vse po nekih bolj ustaljenih tirnicah in se že prav zabavam. Kljub temu pa življenje poteka precej špartansko: če sem discipliniran, zjutraj vstanem ob pol sedmih, tečem na avtobus, ki je tu zelo dobro organiziran. Malo pred osmo sem na fakulteti, tam kupim kavo (ki je v petih različnih okusih, delicious, moram reči) in kak prigrizek, nato me čakajo prve štiri ure iskanja in branja literature za nalogo. Ker je na fakulteti precejšnje pomanjkanje prostora nimam (v pogodbi obljubljene) pisarne, pač pa uporabljam sobo, namenjeno delu podiplomskih študentov, ki je zjutraj povsem prazna, potem pa se vseskozi polni in prazni z zelo različnimi študenti, tako prihaja vmes do inštrukcij, tutoringa torej, pa klepetov nekih asistenk, številnih besnečih pisalnih napadov na računalnike (študentje pišejo oz. tipkajo resnično hitro in glasno, in včasih porabim kar nekaj energije, da ohranim zbranost za svoje delo). Nato navadno skočim na kak sendvič v kletno trgovino, ali na burger ali pizzo v bližnji Memorial Union, zbirališče študentov.

Nato me zopet čaka še kake štiri ali pet ur dela, ponavadi (vsaj zaenkrat je tako) nadaljujem še doma. Tema, ki jo imam za nalogo je resnično zanimiva, in študij pri mentorju, ki je tudi odgovorni urednik osrednjega znanstvenega časopisa na tem področju, Journal of Cultural Economics, jemljem predvsem kot veliko priložnost, da postanem vrhunski kulturni ekonomist, in da napredujem predvsem v ekonomskem in ekonometričnem smislu. Tematika je sicer deaccessioning, torej odsvojitev muzejskih del, oz. ekonomska obravnava tega problema. Tematiko mi je sugeriral mentor, saj je že dlje časa prisotna kot problem v kulturni ekonomiki, v ekonomskem smislu pa je ni modeliral še nihče. Je pa res, da je zgodba zahtevna, zaenkrat delam predvsem na postavljanju osnovnega modela, ki vključuje spoznanja analize principala in agenta (torej ZELO veliko mikroekonomije in precej zahtevnih matematičnih modelov), po novem tudi poslovnih financ, predvsem dolžniškega financiranja in vloge muzejskega endowmenta (termin, ki ga je težko prevesti v slovenščino, najlažje bi mu rekli kapital oz. sredstva muzeja) kot sredstva, s katerim lahko discipliniramo menedžerje. Mentorju sem skušal sugerirati bolj kompleksen pristop, ki bi vključeval več principalov (donatorji, javnost, nadzorni odbor) ter multiple naloge (model multitaskinga, ki sta ga razvila Holmstrom in Milgrom) in hitro naletel na mrk pogled in ponovno sugestijo, da bom »Ameriko« (heh) lahko odkrival, ko bo osnovna zgradba postavljena. Moram reči, da mi je prav zato mentor precej všeč, ker je po eni strani izjemno (!) strog in zahteven, po drugi strani pa njegovi kompetentnosti lahko zaupam dovolj, da verjamem, da me usmerja po pravi poti. Kljub temu, da je zahteven, pa je vseskozi zelo prijazen, čeprav vseskozi tudi vzdržuje primerno distanco.

Skratka, priznam, da se izjemno veselim dela v prihodnjih dneh, ker se resnično (in končno) pričenjajo kazati pravi obrisi končne naloge, ki upam, da bo v času bivanja tule bolj ali manj zaključena. Upam tudi, da me v prihodnjih tednih, ob uspešno prestani prvi strokovni preizkušnji, čaka tudi kaka prava ameriška žurka (OK, bil sem že prvi večer na eni, namenjeni dobrodošlici novih stanovalcev v moji skupini apartmajev, vendar si glede na povedano lahko mislite, da nisem bil ravno »v formi«…). Zaenkrat nekega pravega stika z drugimi študenti še nisem vzpostavil, priznam, da se skušam predvsem osredotočiti na moje znanstveno delo tule, vse drugo naj zaenkrat ostane »v leru«. Če bo šlo vse v redu, bom v prihodnjih dneh skušal priložiti še kakšno fotografijo, da bo vse skupaj malo bolj pestro. Če kogarkoli kaj konkretnega zanima, pa naj vpraša, se bom potrudil tokrat biti bolj ažuren, kot sem bil zadnje čase pri odgovarjanju na replike.

Lep pozdrav torej zaenkrat iz Srednjega Zahoda ZDA.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   nevenka — 22.09.2011 @ 05:39 nevenka

    No, upam, da se boš udobno namestil, ker sicer počutje nikakor ni ustrezno – človek potrebuje počitek.
    Se spominm, da je imel tudi moj oče v začetku težave, čakalo ga je stanovanje nad neko izjemno prometno ulico, v katerem se je vse treslo od vibracij – čisto neprimerno za resen študij. Potem je našel drugo in je bil zelo zadovoljen. A zgodilo se mu je čisto nekaj nepričakovanega, veliko študija, hitra prehrana, malo gibanja – poredil se je kot pujsek.
    Dobil je več kot 15 kg viška.
    Njegovi profesorji so bili zelo sproščeni v primerjavi z našimi, zelo neformalni, to je večkrat poudarjal. Študiral je managament v Pitsburgu. Tja so pošiljali tehnično izobražene ljudi.

    Jaz ti želim vse dobro, tujina je le tujina. Ko se je moj dober pijatelj, še sošolec iz gimnazije odpokal v Ameriko, ga ni bilo več nazaj – samo še na obiske hodi. Za medicino so tam neprimerno boljše možnosti – tudi na raziskovalnem področju.
    Zato upam, da se boš tam dobro kalil, dosegel, kar si se nameril in svoje znanje prinesel domov. Čeprav imaš vso pravico izbirati.

  2.   andee — 23.09.2011 @ 02:19 andee

    Nevenka:
    hvala za reply. Ja, je res kar nekaj nevarnosti, da se porediš, ker so vsaj v kampusu restavracije s hitro prehrano v veliki prevladi, do tistih z bolj normalno prehrano pa se ti po delovnem dnevu enostavno ne ljubi iti… Še najbolje je pri Azijcih, kjer je vsaj veliko zelenjave, pri pizzah in burgerjih imaš pa res kar slabo vest… Verjetno pa pričnem od sobote tudi spet kuhati doma, tako da bo malo bolj poceni in zdravo.

    Ja, profesorji so po mojih dosedanjih izkušnjah (ki pa jih je seveda še zelo malo) res zelo sproščeni, odprti in prizadevni. Čeprav pa nad samo kvaliteto predavanj nisem posebej navdušen, hodim na dva kurza, Arts Administration for Cultural Sector ter Muzejski menedžment, oba sta na podiplomskem študiju Arts Administration. Nič kaj dosti težje ali boljše ni kot pri nas, vse skupaj se mi zdi na zelo osnovni ravni, ne vem, morda me je naša EF že kar malo razvadila ponekod. Je pa res, da študentje bistveno več sodelujejo kot pri nas, in je vedno vsaj tretjina ure posvečena diskusiji v razredu. Kar je seveda super.

    Zaenkrat se ne ukvarjam kaj posebej z razmišljanji ostati ali se vrniti. Ne vem, predvsem zaenkrat seveda nimam nobene konkretne možnosti ostati, v Sloveniji pa me vsaj upam čaka kar nekaj stvari (in seveda ljudi). Vendar pa bi bil vsekakor izziv ostati nekaj let tukaj ali kje drugje v ZDA, ker so vendarle študijski pogoji čisto drugačni. Zaenkrat mi predvsem ustreza osredotočenost, da si lahko cel dan z mislimi pri študiju in raziskovanju. To sem precej pogrešal pri nas, vsaj v mojem primeru.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |