V krizi smisla tiči misel






         

13.10.2011

Zanimivi dnevi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.10.2011

Zanimivi dnevi so za mano (upam, da tudi še pred mano). Najprej (čeprav vas ta tema najbrž ne zanima prav dosti), predavanj na ameriškem FDV-ju imam vrh glave. Poslušanja tretjerazrednih pravljic o delovanju nevladnih organizacij in vsaj zame le občasno zanimivega predmeta o muzejskem menedžmentu (ki pa je seveda lahko zelo zanimiv za tiste, ki bodo kdaj delali v muzejih). Dovolj imam, res, über. Zato sem se danes prvič udeležil predavanj na ekonomskem oddelku in bilo je odlično! Najprej nelinearni ekonometrični modeli, sicer zelo matematično-teoretsko zastavljeno predavanje, za katerega se mi je po koncu, ko sva se spoznala, profesor celo opravičeval, “da ni vedno tako” ipd. Povedal sem mu, da sem neskončno užival v predavanju in da je bilo odlično. Obenem sva ugotovila, da zelo dobro pozna tudi enega od profesorjev, ki mi je predaval na študiju v Ljubljani, zloglasnega in “grozovitega” Martina Wagnerja, zaradi katerega je bilo napisano nič koliko protestnih pisem in obupanih klicev, profesorja, zaradi katerega smo študentje “scali kri” in prelili nemalo znoja, vendar tudi enega redkih profesorjev, ki smo si ga zapomnili in od katerega tudi izjemno veliko odnesli. Zadnje dni se nasploh veliko ukvarjam z ekonometrijo in ugotavljam, da se literatura iz tega področja zdaj, po treh letih študija, bere kot pesem – dobesedno goltam modele in spoznanja s tega področja. Tudi predavanje je bilo odlično – veliko matematike, teorije množic in topologije, ter ekonometrični nastavki. Zelo se že veselim naslednjih predavanj na to temo.

Drugo predavanje je bilo s področja teorije trgov in cen. Predavatelj, ki je deloval kar nekako smešno, azijski gospod v letih, ki vsakega študenta z nasmehom in živahno iskrečimi očmi pogleda v oči, kot bi nekaj pričakoval od tebe, ali pa samo kot bi bil navdušen kot otrok nad nečim, kar se bo (ali je) zgodilo. Predavanje je bilo čisto mikroekonomsko, teorija dualnosti, torej razmerje med funkcijami koristnosti in stroškov (kjer je ena izvedena iz druge, torej lahko bodisi maksimiramo koristnost/zadovoljstvo, ali pa minimiziramo stroške, od tod tudi ime dualnost). Veliko risanja grafov in ekonomske geometrije. V drugem delu se je dotaknil teorije produkcije in osnovnih aksiomov pri preučevanju krivulj proizvodnje.

Po predavanju sem šel pogledat kdo ta nasmejani in iskrivi profesor je. Gospod Fwu-Ranq Chang je doma s Tajvana, ima dva doktorata - iz ekonomije na Chicago University ter iz matematike na newyorškem Stony Brooku. Tudi sicer je izjemno zanimiva osebnost in kot gostujoči profesor predava še na več uglednih tujih univerzah v ZDA, Evropi in na Japonskem. Med drugim je objavljal v Econometrici in drugih uglednih ekonomskih znanstvenih revijah. Skratka nekaj, kar daje slutiti, da bodo ta predavanja nekaj posebnega, zanimivega, morda navdušujočega, morda presenetljivega. Čeprav teorije, ki jih profesor predava, delujejo nekoliko zastarelo, okorno, ampak se bom vsekakor pustil presenetiti.

Zanimivo je tudi vzdušje v predavalnicah. Medtem, ko na SPEA-i (oz. “ameriškem FDV-ju”) študentje vseskozi sodelujejo in postavljajo vprašanja, pa je na ekonomiji tišina. Pri ekonometriji so bili še kar živahni, pri Changu pa je bilo že kar nagrobno tiho. Tako da sem proti koncu vsaj sam postavil nekaj vprašanj, za kar sem bil tudi nagrajen s tem, da je profesor po koncu ure sam stopil do mene in me zaslišal, od kod prihajam. Ne vem, kaj je pravi razlog takšne razlike v vzdušju. Po eni strano je SPEA vendarle šola z bistveno večjim renomejem od ekonomskega oddelka, zato so morda tudi študentje drugačni. Po drugi strani pa je bistveno lažje (vsaj nekaterim) postavljati vprašanja na omenjene pravljice o čemerkoli že, precej težje pa se je spustiti v podoben dialog z matematičnimi argumenti. Vendar če vprašate mene, glasujem tudi opolnoči za ekonomski oddelek. Končno sem dobil nekaj “štofa”, nekaj upanja tudi zase, sicer bi me počasi zmanjkalo. Rezultat pa je še eden: prvič sem pomislil, da morda kulturna ekonomika ni zame. Da je prelahka (v matematičnem smislu), da je prepogosto pribežališče za tiste, ki bi bili sposobni biti v pravi ekonomski stroki le veliki povprečneži. In da bi bilo glede na moje očitne preference do matematike morda bolje, da se usmerim v pravo mikro ali makroekonomijo, in jemljem kulturno ekonomiko le za hobi. Iskreno rečeno, ne vem več. Tisto, kar me vseskozi žene naprej, je vizija, ki sem jo razvil tudi s pomočjo tega bloga, namreč po vključevanju filozofskih, kulturoloških, socioloških, antropoloških spoznanj v ekonomsko stroko. Vem, da je tega zelo malo, vem tudi, da je to zelo zanimivo področje, ki pravzaprav odpira neskončne možnosti aplikacij, glede na raznolikost teorij v humanistiki. Prav ta moj namišljeni ekonomski “program” mi pogosto daje moč (in predvsem smer), da vztrajam na svoji poti. Vse drugo pa naj pride kot eksternalija :)

Toliko od mene, morda še ena stvar. Post s kritiko oddaje Pogledi Slovenije je objavil Blogos na svoji naslovni strani. Hvala za objavo. Vendar sem nameraval post izbrisati, ker je bil bolj posledica mojega jeznega in rahlo resigniranega razpoloženja v nedeljskem popoldnevu. Tako da, če je bil kdo od humanistično izobraženih bralcev užaljen zaradi tona nagovora, se opravičujem. Sem pa vsekakor še vedno mnenja, da res v Sloveniji (pre)veliko damo na mnenja humanistov, ko so na mizi čisto sistemski, največkrat ekonomski problemi. Vse to ne bilo nič narobe, če ti humanisti ne bi zagovarjali največkrat predpotopnih teorij in ne bi poznali in razumeli prav ničesar o dejanskem razmišljanju ekonomske stroke. Tako pa se samo javnost vseskozi zavaja z mnenji dotičnih, za katere bi bilo resnici na ljubo pogosto najbolje, če bi ostali doma in o teh problemih molčali. Ampak to seveda leti (predvsem) na različne goste v omizjih, odmevih, pogledih slovenije ipd.

Tako, imejte lep preostanek tedna, in uživajte v pisani politični situaciji, ki jo imate. Mene samega je zelo razveselila najava kandidature liste Viranta in klasičnih liberalcev na volitvah – končno so se tudi ti “modeli” odločili kandidirati, končno bo tudi ta, doslej speča, opcija prisotna v slovenskem političnem prostoru. Morda bo poslej malce več prostora za nekatera tudi meni včasih zelo bližnja in ljuba razmišljanja.
Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |