V krizi smisla tiči misel






         

22.10.2011

Tyler Cowen – “America’s hottest economist” (and blogger)

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 22.10.2011

Kratek zapis, posvečen nekomu, ki je idol marsikomu v ekonomiji, pa tudi kulturni ekonomiki, ki jo sam šteje celo za svoje primarno področje. Spet drugi ga imajo za Kljukca, ki spravlja svojo stroko na slab glas. Vsekakor pa je avtor enega najodmevnejših in najbolj branih ekonomskih blogov, torej neke vrste “agenda setter” in človek, na mnenja katerega je težko ostati nepristranski. Govora je seveda o ameriškem ekonomistu in blogerju Tylerju Cowenu.

Cowen ima vsekakor zanimivo življensko zgodbo. Že pri petnajstih letih je postal državni prvak v šahu ameriške zvezne države New Jersey, z enim od najboljših ratingov pri tej starosti nasploh (uspeh v šahu je med znanimi ekonomisti denimo lasten tudi Kennethu Rogoffu). Med študijem je veliko časa posvetil filozofiji. Oboje, šah in filozofijo, je zapustil zaradi strahu pred nelagodnim življenjem, ki bi ga živel, in se je raje posvetil ekonomiji. Že za časa doktorskega študija na Harvardu je objavljal v revijah kot sta Journal of Political Economy in American Economic Review. Za boljšo predstavo, mislim, da med Slovenci še ni bilo junaka, ki bi objavil karkoli v teh dveh ali njima enakovrednih revijah. Mentor njegove disertacije je bil Nobelov nagrajenec Thomas Schelling, znan po svojem delu na področju teorije iger in mednarodne ekonomije.

Cowen predava kot redni profesor na univerzi George Mason v Fairfaxu v Virginii. Znan je predvsem po libertarnih stališčih, ki pa pogosto ne gredo v podobne skrajnosti, kot pri nekaterih drugih ekonomistih tega prepričanja. Nekateri ga označujejo tudi za “libertarnega pogajalca” (libertarian bargainer), ki je sposoben tudi popustiti. Spet drugi ga štejejo za pripadniki t.i. novo-avstrijske ekonomske šole, ki gradi na spoznanjih Hayeka, Misesa in Böhm-Bawerka. Pripadniki avstrijske šole so bili tudi sicer znani po zavračanju matematičnih metod v ekonomiji in dajanju prednosti logičnemu rezoniranju, kar mislim, da je skupno tudi Cowenu, vsaj sodeč po njegovih delih v kulturni ekonomiki.

Povedano pa ne preprečuje, da ne bi bil Cowen nekakšna kultna figura ameriške ekonomije. Njegovo delo The Great Stagnation: How America Ate All The Low-Hanging Fruit of Modern History, Got Sick, and Will (Eventually) Feel Better, izšlo v letu 2011, je (ponovno) doseglo status bestsellerja, oziroma, kot piše avtor intervuja s Cowenom, najvišji status, ki ga knjiga v javnosti lahko doseže: da je nanjo preprosto nujno odgovoriti. Cowen v njej napade ekonomsko logiko neskončne rasti, značilno za ZDA v zadnjih desetletjih, osnovno spoznanje knjige pa povzame v osmih besedah: “we-thought-we-were-richer-than-we-were” (najbrž ne potrebuje prevoda…). Malce več v priloženem posnetku spodaj.

Cowen je seveda razvpit tudi zaradi svojega blogerskega dela. Skupaj s svojim ekonomskim kolegom Alexom Tabarrokom objavljata enega najbolj branih ekonomskih blogov nasploh: Marginal Revolution. Verjamem, da je blogerskim mačkom na Blogosu ta blog dobro znan. Na zadnji lestvici branosti ekonomskih blogov se je ponovno znašel na drugem mestu: če ga je včasih prehiteval znani Freakonomics, pa ga je tokrat prehitel blog harvardskega profesorja, N. Gregoryja Mankiwa, še enega od pogosto omenjanih pretendentov za Nobelovo nagrado v ekonomiji.

Vsaj meni pa je Cowen postal znan predvsem skozi svoje delo kulturnega ekonomista. In prav tu, na področju, ki ga najbolje in morda edinega dovolj dobro poznam, da postavljam sodbe, lahko rečem, da me njegovo delo ne prepriča prav posebej. Že res, da je morda erudit, ali kot sam temu pravi, omnivor, da torej prebere, posluša in pogleda vse, kar leze in gre, vendar je vsaj zame njegovo delo premehko in premalo dosledno (očitek, ki ga mnogi naslavljajo na njegovo delo). Resda morda nudi “ideje” za nadaljnje raziskovanje, resda je morda tudi eden najbolj kreativnih kulturnih ekonomistov, vendar je vsaj za moje pojme precej premalo metodološko konsistenten in pogosto tudi kar precej populističen. Njegova dela se sicer dobro in hitro berejo, vendar žal tudi pozabijo. Je pa vsekakor res, da na njegova predavanja prihajajo množice fanov, ki se z njim slikajo, on jim podpisuje knjige, skratka uživa status nekakšnega Noama Chomskega sodobne ekonomije in kulturne ekonomike. Nekdo torej, ki ga je potrebno brati in poznati, vendar z veliko mero skepse.

Velja pa omeniti njegovo znano tezo o kulturnih optimistih in pesimistih. Cowen je konec devetdesetih objavil več del na temo učinkov trga na sodobno umetnost (zlasti deli Good and Plenty: The Creative Successes of American Arts Funding in In Praise of Commercial Culture), kjer je drzno trdil, da ima trg izjemno blagodejen učinek na umetnost, da so prav zadnja desetletja razmaha tržne miselnosti prispevala k neslutenem razmahu umetnosti v ZDA, in da živimo v dobi, kjer je na razpolago največ umetniških del, največ priložnosti za umetnike, najboljša infrastruktura, skratka, da živimo v skoraj pravljični dobi za sodobno umetnost. Teza, s katero je želel nasprotovati t.i. kulturnim pesimistom, ki vidijo v sodobni dobi le kaos in propad vrednot. V nasproju z njimi se je opredelil kot kulturni optimist. Tudi sam moram reči, da je teza, kolikor jo poznam, drzna in konsistentna. Če bi se sam opredelil na lestvici kulturno optimizem/pesimizem, sem gotovo na strani prvega, predvsem zaradi nenehnega govoričenja o “veliki krizi umetnosti” in podobnih puhlicah, ne da bi vedeli dobro opredeliti odgovor na vprašanje, kdaj umetnost ni bila v kriznem, prelomnem obdobju. Največkrat gre bolj za odmev nekakšnega svetobolništva, tako priljubljene poze številnih akterjev na intelektualni in umetniški sceni, ne le pri nas. Če mene vprašate, sem že zaradi odpora do podobnih precej pozerskih stališč, delno pa tudi zaradi lastnega vpogleda v (finančno) stanje sodobne umetnosti, s simpatijami na Cowenovi strani.

Tako, upam, da sem vam vsaj na kratko predstavil tega gotovo vznemirljivega in odmevnega sodobnega ekonomista, o katerem je pri nas zelo malo slišati. To je morda komu relativno nenavadno, glede na to, da gre za libertarca od nog do glave, ki mu je trg skorajda svetinja, in ki bi ga torej mladi slovenski libertarci morali poznati. Verjetno pa je razlog predvsem po eni strani v spravljivosti, ki jo Cowen kaže do drugačnih stališč v ekonomiji, po drugi strani (in morda predvsem) pa v njegovi neempirični usmeritvi, ki je navzkriž s siceršnjimi trendi v sodobni ekonomski stroki.

Kogar zanima več o Cowenu, seveda lahko prebere katerega od njegovih tekstov, ki jih oglaša na svoji spletni strani, in pa predvsem da prebere njegov nedavni intervju za Bloomberg Businessweek. Spodaj pa prilagam tudi enega njegovih spletnih videokomentarjev. Veliko zabave.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |