V krizi smisla tiči misel






         

27.10.2011

Ali potrebujemo kulturno ministrstvo? (Prvi) poskus analize

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 27.10.2011

Nekaj večernih misli bom posvetil problemu, ki lahko pride v ospredje javnosti v primeru zmage desnice na volitvah (o čemer priznam, da skoraj ne dvomim). Tako Janša kot Virant napovedujeta radikalno krčenje ministrstev in javnega sektorja. Zelo verjetno je torej, da bo kultura (ponovno) prva na listi za odstrel.

Če se prav spomnim, je v letu 2009 Boštjan Jurečič vodil Omizje na RTV prav na to temo, čeprav takrat bolj inspirirano s prebrano knjigo Freya in Pommerehna, ki je izšla tudi pri nas. Torej – ali je kulturno ministrstvo potrebno?

Bralca naj opozorim, da gre zgolj za prvi ad hoc poskus analize, ki je gotovo zelo nepopolna in bo terjala še veliko dopolnitev, preden bo zares lahko “pila vodo”. Tudi vaša dopolnila bodo dobrodošla.

Najprej morda nekaj klasičnih razlogov ZA:

1) Kultura je temelj nacionalne identitete, temelj našega naroda in njegove državnosti, srčika naše biti, bolj poetski in osladen preprosto ne morem biti :) Že iz tega komentarja je verjetno razvidno, da me ta tip argumentacije tu ne bo zanimal. Morda je legitimen, vendar me zanimajo bolj sistemski razlogi. Je pa to morda pomemben argument z vidika mnenja tega istega naroda: v primeru, da Slovenci menimo, da je resnično kultura temelj naše identitete, si morda zasluži (še naprej) posebno ministrstvo.

2) Kultura je javno dobro. Ja, to je po mojem ključen argument, na katerem stoji in pade potreba po kulturnem ministrstvu. Argumentov pro (et contra) javnemu dobremu na področju kulture je veliko. Sam dajem prednost samo enemu – ali ima kultura ekonomske eksternalije in če, ali so te dovolj velike, da upravičijo posebno skrb, namenjeno temu področju pri nas.

Sam sem mnenja, da je debata o javnem dobrem na področju kulture preprosto preveč “mistična”, argumenti, ki jih podajajo avtorji, pa vpeti v logične zanke, ki povzročijo, da so te trditve pogosto trivialne. Predvsem: kdo je tisti, ki določi kdaj je nekaj javno dobro? Politiki? Volilci? Strokovnjaki? Umetniki? Meni najbližja definicija javnega dobrega je seveda ekonomska: dobrina potrebuje javno intervencijo natanko takrat, ko njena uporaba povzroča pozitivne ali negativne eksternalije za tretje osebe, torej zunanje učinke, ki niso vezani na samo neposredno uporabo dobrine. Samo v tem primeru lahko trdimo, da trg na tem področju ne deluje optimalno, in potrebuje korekcijo s strani države. Ali ima kultura eksternalije? Odgovor je da, kar lahko dokažemo z obstojem t.i. vrednosti neuporabe, ki jih pokažemo in ovrednotimo s pomočjo kontingenčno vrednotnih študij. Sam sem to pokazal na primeru grosupeljskega kiparskega simpozija v knjigi, ki je izšla pri založbi FDV v letu 2010. Ima pa takšen način definiranja javne vrednosti kulture svojo močno pozitivno stran: vrednosti neuporabe se da vrednotiti, meriti torej, kar pomeni, da se lahko izmeri in primerja javna vrednost nekega dogodka ali dobrine. Seveda so te vrednosti še vedno v območju relativnega, po naravi svoje konstrukcije, vendar so raziskave pokazale, da so lahko ob pravilni uporabi dovolj konsistentne (še več - bolj konsistentne kot katerakoli druga znana metoda za vrednotenje kulturnih dogodkov).

Zato je moj velik poziv na tej točki sledeč: preden se odloča o globalnih odločitvah na področju kulture pri nas, je potrebno opraviti natančne cost-benefit analize (analize koristi in stroškov neke odločitve), ki vključujejo kontingenčne študije. Šele na tej točki bo postalo dejansko jasno, kaj prebivalci Slovenije menimo o “koristih” in pomenu kulture, in ali ima ta za nas dejansko vrednosti neuporabe, kot so izobraževalna, identitetna, zapuščinska, eksistenčna in opcijska vrednost. Ali je torej za javnost kultura resnično javno dobro? Ali imamo dovolj drznega odločevalca, ki ne bo ravnal svojevoljno, ampak bo resnično prisluhnil ljudstvu na tem področju? Iskreno rečeno dvomim. Bi bilo pa to nujno za kakršno koli resnično legitimno odločitev.

3) Kultura pomembno prispeva k ekonomskem stanju v državi. Argument, ki se v zadnjem času močno poudarja, tisti, ki spremljate, kaj pišem tule (in v znanstveni in strokovni srenji) veste približno kakšno je moje mnenje o tem. Gre za zgrešen argument, ki je največkrat najbolj podoben obupanemu poskusu prebiti se do sredstev, ko vse drugo pade v vodo. Če gre za merljive, finančne kriterije, s katerimi bi dokazovali pomen kulture, zakaj ne uporabiti cost-benefit analiz? Če pa gre samo za čisti obup, glave gor. Bolj kot z zgrešenimi in napačnimi številkami prepričevati o pomenu kulture, je pomembno najprej razmisliti, kaj je narobe, in ali s tem, ko zavajamo z napačnimi rezultati ne pljuvamo v lastno skledo in vsaj na daljši rok prej škodimo kot pomagamo kulturi.

4) Organiziranost kulturnega ministrstva močno zmanjšuje transakcijske stroške, ki bi nastali ob stihijski ureditvi področja. Koordinacija kulturnih dejavnosti je torej boljša od bolj anarhične ureditve na tem področju. S tem argumentom se lahko strinjamo do te mere, da je bolje imeti neko koordinacijo aktivnosti kot nikakršne. O tem bi vedeli več povedati ekonomski avtorji, kot so Coase, Williamson, Hart, Grossman in Moore. Vendar je velik problem organizacije kulture v Sloveniji predvsem prevelika institucionaliziranost, zato je nujno napraviti korake v smeri deinstitucionalizacije. Ta argument torej prav gotovo ne kaže v pozitivno smer – koristi od koordinacije so skoraj gotovo presežene s strani škode, ki jo povzroča neučinkovit, počasen, neodziven in drag sistem javnih institucij, kot ga imamo pri na. Vendar kot rečeno, tudi tu ne bi rad govoril brez analiz in številk. Zelo zanimivo bi bilo brati kaj konkretnejšega na to temo.

5) Pred kulturnim ministrstvom bi lahko ukinili kakega drugega (ministrstvo za obrambo?). Ta argument, predvsem tisti v oklepaju je seveda velik populizem. Vendar bi tudi tu morale igrati vlogo številke, koncepti in razprava – kaj pridobimo, če ukinemo konkretno ministrstvo in drugega ne? Ali če oboje povežemo v eno? Argument učinkovitosti in enostavnosti sistema je gotovo tisti, ki bi moral tu igrati pomembno in odločilno vlogo.

6) Kulturno ministrstvo pri nas je tradicija, imamo ga vse od osamosvojitve, zakaj torej menjati? Ali nam bo kasneje žal? Odgovor na to je tako razviden, da ga ne bom niti zapisoval.

Kaj pa argumenti PROTI? Večinoma se jih da zvesti na nasprotovanja argumentom za, ki sem jih že navedel. Vseeno poglejmo nekaj najbolj značilnih:

1) Kultura je stvar elit, z javnim financiranjem kulture revni subvencionirajo bogate. Argument, ki v ekonomski analizi ni zdržal preverbe. Že leta 1983 so Feld, O’Hare in Schuster našli empirično neskladje v njem in zaključili, da gre pri davčnih olajšavah in subvencijah kulture ponavadi za pretok denarja od zelo bogatih k malo manj bogatim, a zato bolj izobraženim. Revni ponavadi in v povprečju niso ne na boljšem ne na slabšem. Zato ima ta argument bolj kratke noge in ne zdrži čisto.

2) Kultura je najbolj neučinkovit in pogolten uporabnik sredstev. Ta argument se ponavadi dela brez številk, in temelji bolj na nekakšni javni predstavi o kulturnikih kot boemih, ki jih živi družba. Realnost je seveda, da kultura porabi najmanj sredstev, njeni učinki pa so zelo večplastni: neposredni ekonomski učinki; nekaj ekonomskih stranskih učinkov; (poceni) promocija države in lokalnih skupnosti; in predvsem pomen za prebivalce države. Tudi zato bi potrebovali konkretnejše študije, da bi lahko videli kam pridemo z večjim števcem (koristmi) in manjšim imenovalcem (poraba), v primerjavi s katerim drugim področjem. Upam si napovedati, da kultura ni niti približno tako denarno požrtna, kot se to morda komu zdi.

3) Kulturne dejavnosti je potrebno prepustiti trgu. Ljudstvo najbolje ve, kaj je dobra umetnost in kultura. Argument, ki sem ga pravzaprav že ovrgel predhodno. Kulturne dejavnosti imajo eksternalije, ergo prisoten je market failure, ergo trg sam zase ni učinkovit mehanizem preskrbe kulture, ergo če prepustimo kulturo trgu, bo najverjetneje prišlo do višjih cen in manjših količin od družbeno optimalnih. Ergo argument ne zdrži. Je pa gotovo res, da v Sloveniji potrebujemo bistveno več trga in manj države na področju kulture.

4) Kultura je leglo lobijev, ki se vesijo na državne jasli. Žal zelo dober argument. Res je veliko ljudi pri nas, ki so dobesedno prisesani na državo, in ki bi jim v njihovem osebnem razvoju zelo koristilo, da bi nekdo presekal to popkovino, s katero so privezani nanjo. Vendar morda zato ni potrebno ukinjati ministrstva. Lobiji bodo svoje lovke stegovali tudi po tistem organu, ki bo za kulturo skrbel poslej. Morda se ga bodo oprijeli še močneje. Vendar je problem lobijev resnično velik in večdimenzionalen, in verjamem (nisem pa s tega področja), da v kolikor bi bila njegova rešitev enostavna in premočrtna, bi bila že zdavnaj sprejeta.

5) Z ukinitvijo kulturnega ministrstva bi lahko povečali učinkovitost v javnem sektorju na tem področju. Morda, vendar imam pomislek: zgolj z ukinjanjem javnih institucij morda ne prispevamo kaj dosti k učinkovitosti. Potrebno je imeti izdelan sistem – če torej v nekem povezanem omrežju izključimo nekatere šibko pretočne elemente, ni nujno, da bo to omrežje bolj pretočno, potrebno je predvsem sistemsko povečati pretok novih (in obstoječih povezav). Zato bi bila morda bolj zaželjena celovita reforma in modernizacija javnega sektorja (ki pa je, glede na trajanje njenega dogovora, očitno neizvedljiva :) ), kot pa ukinjanje na slepo.

Kaj je torej lahko kratek sklep? Ni toliko bistveno, ali obdržimo ali ukinemo kulturno ministrstvo. Pomembno pa je, da se zavedamo vseh posledic in učinkov tega, in da odločitev o tem sprejmemo po argumentirani in tehtni razpravi.

P.S.: Kot rečeno, gre za morda zelo površen in nedodelan poskus analize, napravljen takole na oko v enem (zelo utrujenem) večeru. Zato morda sledijo še dopolnitve.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |