V krizi smisla tiči misel






         

1.10.2011

SPEA, Bloomington in druge male ali večje novice

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 1.10.2011

Kar nekaj dni je trajalo, da sem si vzel spet nekaj časa za tele zapise. Predvsem se intenzivno pripravljam za oddajo prvega ekonomskega modela deaccessioninga (teme, ki jo obravnavam v nalogi) za mojega mentorja. Model gradi na temeljih teorije kapitalske strukture podjetij in (predvsem) neprofitnih organizacij. Da, veliko je/bo govora o dolžniškem in kapitalskem financiranju, finančnem vzvodu, agentskih stroških, obdavčevanju (predvsem dolžniškega) kapitala, in nasploh obstoječih teorijah in ekonomskih modelih kapitalske strukture nevladnih organizacij. Ampak o tem kdaj drugič.

Nasploh je šola oz. fakulteta, kjer sem lociran, torej School of Public and Environmental Affairs (kratko SPEA) zelo usmerjena v nevladni sektor, vsaj v tistem delu, v katerem bom sodeloval sam. Nasploh je po vsebinah precej primerljiva z našim FDV-jem, kar seveda morda ni najlepša primerjava, po vsem, kar se o tej (slovenski) šoli piše v zadnjih letih. Vendar sam opažam vsaj eno zelo pomembno razliko: medtem ko so tematike res iz javnega sektorja, politologije, mednarodnih odnosov, teorije organizacij, kadrovskega menedžmenta, nevladnih in kulturnih organizacij, pa za razliko od, predvsem na FDV izrazitega, pogosto prevzetnega poudarka na teoretiziranju in nekaterih, zlasti francoskih, frankfurtskih in nasploh bolj marksistično usmerjenih avtorjih (kar je glede na siceršnjo slovensko, tudi intelektualno zgodbo seveda razumljivo), pa imam občutek, da je na SPEA-i močan poudarek na empiriji, na uporabi statističnih in ekonometričnih metod, ter nenehnem tekmovanju, v kateri prestižni reviji bo imel avtor objavljen članek ali na kateri (prestižni) konferenci bo imel nagovor.

Tako imam sam sedaj improvizirano “pisarno”, bolje rečeno svoj stol, v pol-sobi (težko bi ji rekel soba, je bolj z panoji ločen predel od ostalih), v kateri so stalno nameščeni še štirje raziskovalci – dva Korejca (Korejka in Korejec), Japonec in Američan. Tako sem dnevno priča debatam med njimi, pogosto razpravljajo o svojih člankih, pri katerih tudi sodelujejo med seboj. Tako rekoč vse doslejšnje debate pa so se dotikale: kje dobiti podatke, kako uporabiti to ali ono bazo podatkov in katere statistične metode bodo uporabne za analizo katerega problema. Skratka, karkoli že gradijo v teoretskem smislu, želijo predvsem dokazati tako v smislu gradnje in reševanja nekega modela, kot v smislu empirične preverbe. Jah, naši veleumni FDV-jevci (vsaj veliko njih) bi se lahko zgledovali po njih. Seveda pa bi se potem spremenila tudi struktura študentov, ki bi obiskovala naš FDV, in le-ta ne bil več šola, kjer je najtežji predmet omara in kjer lahko padeš le po stopnicah, pač pa morda kot SPEA ena bolj prestižnih šol v sklopu univerze. Ni vse torej v vsebinah, ki jih podajaš, več in veliko več je v pristopu! Seveda pa pri tem izhajam iz čisto lastnih, morda preskopih izkušenj, morda mi bo torej kdo (lahko da upravičeno) oporekal.

Veliko se torej ukvarjam z nevladnim sektorjem, kar je tudi zame rahla novost, vsaj v smislu teorij in modelov, s katerimi se srečujem. Resda sem magistriral na smeri menedžment nevladnih organizacij, vendar lahko rečem, da je to, kar tu predavajo pod tem imenom nekaj povsem drugega kot pri nas. Veliko vlogo pri tem pa igra seveda moč in pomen nevladnega sektorja v ZDA, kjer igra izjemno pomembno vlogo, tako po številu organizacij (prek milijona), donacijah, ki jih že pregovorno prejme (ca. 300 milijard zelencev v letu 2010, vsaj če so točni podatki s predavanja prof. Ala Lionsa), kot tudi vlogi v medijih in družbi nasploh. O nevladnem sektorju pišejo celo takšni ekonomski mački, kot sta Ed Glaeser in Andrei Shleifer (najbolj citirani sodobni ekonomist) s Harvarda, ki z ekonomskimi modeli dokazujeta, da v kolikor je trg takšen, da na njem težko opredeljiva kvaliteta ni tako pomembna, tedaj na njem vladajo profitne organizacije, v kolikor pa potrošniki dajejo prednost in pomen kvaliteti, ki je ni možno določiti s pogodbami (torej težje oprijemljivim lastnostim, ki določajo kakovost produktov), pa je pričakovati, da bodo pri preskrbi prevladovale nevladne organizacije (glej Glaeser, Shleifer, 2001).  O nevladnih organizacijah so ameriški ekonomisti vodili pomembne razprave že najmanj od osemdesetih let, ko sta ena takrat vodilnih finančnih ekonomistov Eugene Fama in Michael Jensen (uganili ste, dolgoletni profesor s Harvarda) svojo razpravo o strukturi organizacij razdelila na pet tipov organizacij, poleg štirih tipov finančnih holdingov, partnerstev in korporacij sta kot peti tip čisto enakovredno umestila nevladne organizacije (glej Fama, Jensen, 1983).

Kot sem sam v svojem delu tu v Sloveniji večkrat poudarjal, zato poudarek na nevladnih organizacijah ni nekakšen vbogajme, pač pa pot, kako sprostiti javni sektor in ga obenem ne podvreči čisti logiki trga, ki tudi ekonomsko ni dorasla preskrbi javnih dobrin (ali morda bolje, dobrin z vsaj nekaterimi lastnostmi javnih dobrin). Zato v bodoči poplavi tržne logike, ki nas morda čaka ob zmagi desnice in mlajših ekonomskih krogov, velja biti oprezen: trg nikakor ni zdravilo za vse, resda je v Sloveniji NUJNO potrebno več trga, večje sproščenosti gospodarstva in podobnih ukrepov, vendar se pri preskrbi javnih dobrin ne smemo zaleteti! Skoraj VSA ekonomska znanost, razen kakih slepih “Friedmanovih vernikov”, ve, da pri preskrbi dobrin, ki zadoščajo kriterijema neizključljivosti in nerivalskosti, ki določata javne dobrine, trg preprosto ni učinkovit mehanizem in deluje slabo! Kar pomeni, da v primeru, da takšne dobrine prepustimo trgu, jih ne bomo dobili v optimalni količini in po optimalnih cenah, vsaj z vidika teorije splošnega ravnotežja. Tako ni samo s kulturo, o čemer sem večkrat že pisal, tako je z zdravstvom, šolstvom, obrambo, okoljem, znanostjo, itd. Seveda pa to ne pomeni, da v kolesju naše glomazne in obupno neučinkovite javne mašinerije ta področja delujejo dobro – to je seveda vsakemu jasen (in viden) nonsens. Zato sam vidim poudarek na nevladnih organizacijah kot enega od možnih korakov na poti k rešitvi tega problema in učinkovitejši preskrbi javnih dobrin pri nas. Morda pa me le kdo (u)sliši.

Tako, toliko o tej temi. Sicer je bilo v začetku tedna v Bloomingtonu precej deževno, tudi sicer Indiana nasploh velja za zelo vlažno deželo, temperature pa se pozimi spustijo do -10. Zadnje dni pa je ponovno posijalo nekaj sonca in poskrbelo za boljšo voljo.

Bloomington, Kirkwood Avenue

Sam sem v tem tednu opremil stanovanje in končno spim s povštrom in odejo, čakam le še na posteljnino. Nasploh se moje stanje tu malce umirja, ta teden me je kontaktirala vrsta ljudi, ki skrbijo za Fulbright tu v Indiani, končno sem dobil svoj prvi obrok štipendije, uredil kar nekaj papirologije, nekaj pa me je žal še čaka. Čeprav moram reči, da me je bilo ob izjavah, ki sem jih slišal, preden sem odšel v ZDA, strah, da bo tega še več. Je pa ostal izjemno negativen vtis z ameriške ambasade v Ljubljani, kjer me niso pripravili niti na eno stvar, ki me čaka v ZDA, dali mi niso takorekoč nikakršnih informacij o tem, kako bodo postopki tu zgledali, tako da so zdaj uradniki tu začudeni, da ne poznam postopkov, sam pa sem seveda začuden (in jezen) še veliko bolj. Zelo negativna stvar skratka, ampak kaj čmo, uradniki pač :)

V tem tednu me je pričakala tudi lepa novica iz Slovenije – končno sem bil izvoljen za asistenta na Ekonomski fakulteti. Pred več kot letom dni so me na mojo prvo vlogo (takrat za področje matematika in operacijske raziskave, kjer sem bil demonstrator) odpravili s precej arogantnim odgovorom, da se lahko kot kulturolog habilitiram kar na kaki Filozofski fakulteti, tu pač nisem primeren. No, in zdaj se vendarle sladko smejem (tudi) jaz :) Izvoljen sem za področje ekonomija, bolj natančno makroekonomija. Resda sem sam po usmeritvi bolj mikroekonomist, seveda pa sem dal kar nekaj makra skozi čez študij. Zahvale gredo dvema profesorjema, ki sta me stoprocentno podpirala pri vlogi in pri katerih bom tudi verjetno učil, ko se vrnem.

Tako, naj bo dovolj za danes. Morda še nekaj glasbe, ki je poleg bloganja in drugih internetnih opravil edina sprostitev tule. Za lep in dinamičen petkov večer puščam skladbo Horaca Silverja Cape Verdean Blues, v odlični izvedbi avtorja samega.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |