V krizi smisla tiči misel






         

23.11.2011

Ob zasedbi fakultete

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 23.11.2011

Morda ob pomanjkanju informacij iz Slovenije nisem pravi za pisati kaj na temo “zasedbe” Filozofske fakultete. Imam pa dva razloga, da bom nekaj napisal na to temo. Najprej, kot sem nekajkrat tu že omenil, sem v študentskih časih sodeloval in tudi zasnoval kar nekaj študentskih gibanj in skupin in vem, o čem smo takrat sanjali in kako smo razmišljali. Nenazadnje sem tudi v osnovi diplomant humanistične smeri. Drugič, sedaj imam izkušnjo tudi iz drugega, lahko rečem tudi precej drugačnega univerzitetnega sistema, kot je pri nas.

Če sem čisto iskren, me ob gledanju televizijskih posnetkov intervjujev z udeleženci protestov pred borzo in drugimi medijskimi odzivi iz tega dogajanja, popade histeričen smeh. Ne morem pomagati, čisto iskreno je najpogosteje takšna reakcija. Ob toliko neumnosti na kupu težko ostaneš resen. Žal živimo v času, ko je izjemno modno protestirati, pokazati torej, da si proti nečemu, ni važno, kaj je to – Mrkaićeve reforme, Svetlikove reforme, ekološke, socialne, sociološke, politološke teme, karkoli, samo da gremo na ulico in pokažemo, kako “pokončni” da smo. Živimo torej v svetu, kjer je Marxova misel, da je minil čas, ko so filozofi (intelektualci, …) svet razlagali, zdaj ga je potrebno spremeniti, dosegla eskalacijo. Zdaj je pomembno samo še, da ga nekako spremeniš, ni važno, če tudi kaj res razumeš ali premisliš, bolje celo če ne, ker izpadeš nadut in zoprn… Potrebno je biti “ful proti, mau pa tut za”, kot pravita Slon in Sadež.

Priznam, da ne razumem (ali bolje, se ne strinjam z njo) logike sodobnih protestov. S tem, ko odidem nekam protestirat, in, kot trdijo protestniki pred borzo, zastavit svojo dušo in telo, je dobro, da vsaj vem, proti čemu in komu protestiram in zakaj. Ali je naše življenje (duša in telo) res tako malo vredno in smo tako neskončno zabiti, da ga prodamo prvemu, ki nas pozove na proteste? Če ne vemo niti malo, kaj bi radi dosegli in kam so naši protesti usmerjeni… Ampak seveda dragi profesorji (na FF in FDV) gledajo na to z zadovoljstvom, evo jih, aktivni študentje in bodoči “kritični misleci”, super. Kapitalizem je grd, udri po kapitalizmu. Mrkaić je grd, udri po njem. Svetlik in Pahor postajata “neoliberalca”, udri po njih. Ni važno, če zato preprečimo vrsti dobrih stvari, ki bi se lahko zgodile, globljih razprav, h katerim bi namesto protestov lahko prispevali utemeljene predloge, ne, važno je iti na cesto in razbijati in preprečevati vse, kar ni v skladu z našim pogledom. In potem se imamo seveda za neznansko napredne…

Naj skrajšam. Zahteve protestnikov pred borzo niso nesmiselne, ker jih preprosto ni. Razen klica, da je kapitalizem grd in da se mora nehati, kar je intelektualno približno na ravni dojenčka (žal brez pretiravanja), in da mora zavladati nekakšna arhaična demokracija, kjer bodo državljani vstajali in izražali svoje mnenje – ljubi bog. Ali je še komu čudno, če me ob tem popade histeričen smeh? Ali so to dejansko misli študentov (ali, v primeru borze, aktivistov, kritičnih mislecev, protestnikov), ki naj bi imeli malo globlji uvid v dejanske mehanizme delovanja političnega, ekonomskega, pravnega, socialnega sistema? Ali so ti ljudje res zmožni samo nekega povsem infantilnega zaletavanja z glavo v zid? Ali so to bodoči intelektualci – žal, srhljivo žal, da, žal so, saj niso nič kaj bistveno drugačni od številnih “intelektualcev”, ki jih sedaj premoremo, in njihovih “zamisli”. Kaj naj rečem – nisem dovolj pameten in “močan”, da bi lahko kako vplival na to. Vem samo, da sam po tej poti pač ne bom šel, to edino lahko storim.

Še glede izkušnje iz ameriškega sistema (ja, vem, neoliberalna prokolonialistična zver sem, kajne?). Zadnje tedne tu garam kot neumen, zadnja dva dni sem v povprečju delal 14 ur. Domov vedno odidem po 20h. Resda sem eden redkih, ki to počno tako redno, vendar me je presenetilo, da skoraj vedno, ko odidem, na hodnikih fakultete srečam študente, ki sedijo in študirajo. Po 8h zvečer… Tudi sicer je delavnost zlasti med doktorskimi (pa tudi drugimi) študenti zelo visoka, večinoma vsi delajo doma še med vikendi, ob večernih urah, za svojega so me vzeli šele, ko sem enkrat domov odšel ob pol polnoči (skupaj s kolegom iz pisarne). Ne pravim, da je to nek idealen sistem, in gotovo povzroča številne stresne in podobne negativne dejavnike. Vendar tu študentje zares študirajo, tak je vsaj moj občutek. Veliko profesorjev je uvedlo obvezno prisotnost na urah, kjer izgubiš npr. nekaj procentov ocene, če manjkaš več kot trikrat. Iz poslušanja govorilnih urah nekaterih kolegov lahko potrdim, da se izjemno zavzamejo za študente, jih nudijo resnično vse, kar jim lahko, razlagajo snov vsem tistim, ki je na urah niso razumeli. Neuspeh študentov na preizkusih znanja pa jemljejo za osebni neuspeh.

Pri nas je študentom problem že obvezna prisotnost, ki da naj bi “krnila” “kritičnega duha”. Ideal (vsaj študentom humanističnih fakultet) pa je verjetno nekdo, ki cele dneve preleži v postelji in se ima za kvazi-filozofa (in morda celo genija). Ljudje božji – zasedite fakulteto, ampak ne predavalnic, temveč knjižnice!! Vzemite šotore, če hočete, pojdite tja in študirajte pozno v noč. Prepričan sem, da boste po nekaj mesečnem (ali letnem…) šotorjenju ob knjigah bistveno bolje razumeli probleme kapitalizma. Še več, prepričan sem, da boste takrat lahko organizirali resnične proteste (ali karkoli že) s konkretnimi idejami, ki bodo sposobne preseči obstoječe stanje. Nekaj takšnega bi si gotovo vsi želeli.

Vse do takrat pa bodo vaša dejanja nič drugega kot poziranje v vlogi (nedoraslih, infantilnih) kvazi-upornikov in turistično obujanje razglednic iz preteklosti. Ki žal najpogosteje služi bolj zatiranju resničnih idej in duha, kot pa čemu drugemu.

P.S.: K temu bom dodal samo še to: kot sem dejal, nisem dovolj moder in “močan”, da bi resnično videl v prihodnost. Zato: prove me wrong! Naredite nekaj resnično zanimivega in prodornega, spremenite zadeve, pokažite torej, da se nekaj pa morda vendarle da narediti. Vendar kot rečeno: prove me wrong…

  • Share/Bookmark


59 komentarjev »

  1.   Stric Marč — 23.11.2011 @ 18:00

    Iz zakona o visokem šolstvu in iz Startegija Slovenije do 2020 so bile nekazane nekatere spremembe. Zastonj bo le dodiplomski študij za normativni čas. Zastonj prepis na drugi faks je samo enkrat. Ob krćenju denarja bodo ogrožene tudi štipendije, oz. se bo cenzus znižal. Bolonjski sistem prisiljuje študente rednemu delu in obvezno udeležbo na predavanjih (nekakšna podaljšana srednja šola). Zato je morda prisotna logika: Zahtevajmo nemogoče, da ohranimo obstoječe!

  2.   tami — 23.11.2011 @ 18:33

    berem tale njihov program in se čudim, zakaj niso napisali še, naj jim diplomo kar ob vpisu šenkajo.

  3.   andee — 23.11.2011 @ 19:03 andee

    Stric Marč:
    ja, ampak kaj je narobe z rednim (študijskim) delom in obvezno udeležbo na predavanjih… Ko govoriš o podaljšani srednji šoli se to sliši skoraj podcenjevalno, dejansko pa po mojem lahko da samo bistveno boljše rezultate in večjo resnost študentov. Če je že študij zastonj, je to (oboje skupaj) res najpogosteje subvencioniranje lenobe.

  4.   Stric Marč — 23.11.2011 @ 20:05

    Nič ni narobe. Le tista akademska svoboda ( tudi ustvarjalna) se je preselila od dodiplomca na postdiplomski študij. Je pa zaradi množičnosti tudi res, da danes pomeni univerzitetna izobrazba pribljižno toliko kot srednja pred petdesetimi leti. In zaradi množičnega vpisa , ko ne študirajo le zanesenjaki, je najbrž tudi potrebno z nekaterimi organizacijskimi prijemi prisiliti to večino, da se vsaj uči, če že ne študira.

  5.   andee — 23.11.2011 @ 20:38 andee

    Ja, se kar strinjam. Z bolj teoretskega vidika se mi zdi vprašljivo predvsem vprašanje spodbud. Če ima študent na voljo zastonj študij in le redke obveznosti (kot je bilo vsaj še v starem sistemu, kjer sem sam diplomiral), poleg tega pa se še zaveda, da ga v realnem svetu čakajo problemi z zaposlitvijo (kot čakajo večino družboslovcev in humanistov), ni takorekoč nobene spodbude, ki bi ga motivirala k študiju. Članek v Guardianu (http://www.guardian.co.uk/education/2007/may/15/postgraduate.highereducation) lepo opiše različne tipe (sicer podiplomskih) študentov, med njimi je le eden od osmih tipov tisti, ki ga motivira iskanje odgovorov na raziskovalna vprašanja. Včasih dobiš občutek, da bi pri nas radi vse gradili samo iz tega tipa, pa še ta naj bi prišel sam od sebe.

  6.   marš na drini — 24.11.2011 @ 08:13 marš na drini

    “Ali je naše življenje (duša in telo) res tako malo vredno in smo tako neskončno zabiti, da ga prodamo prvemu, ki nas pozove na proteste?”

    se večinoma strinjam s tabo, ampak v nekih istočnicah vidim stvar malo drugače. recimo zgornji citat bi lahko obrnili tudi tako, da bi se glasil: ali je naše življenje res tako malo vredno in smo tako neskončno zabiti, da ga prodajamo obstoječemu stanju, ne glede na to, kakšno to pač je in se pač temu prilagajamo v neskončnost.

    se strinjam, da ti protestniki še sami priznavajo, da neke jasne rešitve nimajo, ampak a ni to na nek način vseeno boljše, kot če problema sploh ne vidiš oz. nanj reagiraš tako, da se mu podrediš in prilagodiš?

    drugič, ti proti kapitalistični protesti so k nam prišli iz zda, ki pa ni neka država, ki je bila ustanovljena pred 20 leti na 50 letih komunistične podlage, ampak je kapitalistična v svojem bistvu. torej, ne gre za neke sile kontinuitete, s katerimi se pač lahko bodemo tu pri nas. in če so v zibelki kapitalizma, vsaj nekateri, zaznali ta problem, potem verjetno ta problem obstaja. in tu jaz seveda proteste ne vidim kot nekaj, kar naj bi problem odpravilo, ampak predvsem nekaj, kar pač nakazuje, da problem obstaja. to je pač podobno temu, da bi se urezal in potem se zgodi krvavitev, ki seveda rane kot take ne bo pozdravila, nas bo pa opozirila, da moramo k problemu pristopiti. in enako protesti seveda niso rešitev, ampak poziv k temu, da se rešitev išče.

    in ti tu uporabljaš podoben argument, sicer kar se študija tiče, kot ga je nek ameriški marinec uporabil proti tistim protestnikom “we are 99%”, ko je pač rekel, da ima pač on 3 službe in ostale pač označil za cmere. in odgovor temu je bil, ok, bravo, vsaka čast, ampak potem lahko začnemo razmišljat tudi v smeri zakaj pa ne 4 službe, kaj pa 5 služb? pa dajmo vzpostavit sistem, kjer bo človek lahko dostojno živel samo takrat, ko bo opravljal 6 različnih služb na teden. torej, kje je ta meja? ti hodiš domov ob 20h, zakaj pa ne 21h? 22h? 3h zjutraj? kjer je torej tista meja, ko bi ti rekel, opa, tega se pač ne grem več? kakorkoli vzameš, neka meja nekje mora biti. in tu je spet problem, da nismo vsi ljudje niti enako sposobni, niti nimamo enakih takšnih in drugačnih predispozicij ali pa možnosti itd. tebi lahko neko opravljanje 14 urnega dela predstavlja ravno tak napor kot nekomu 8 urno delo, tako da bi mu težko očital, da je len, ker ne dela 12 ur. skratka, ne moremo stvari kar posploševat.

  7.   thunderstorm — 24.11.2011 @ 13:29 thunderstorm

    Dobro napisano. Bi rekla, da je razlika med študijem tu in v ZDA predvsem v tem, da tam ljudje plačujejo za študij in se torej potrudijo, ker vedo, da bodo ta denar nekje morali dobiti in zaslužiti in torej pluvajo v lastno skledo, če vse skupaj jemljejo neresno. Sicer sem sama študent in verjamem, da bi prekleto težko študirala če bi bilo plačljivo, ampak hej… Mogoče bi potem diploma dejansko kaj pomenila. Sedaj jo ima pa vsak, tudi če iz wellnessa. Če bi plačljiv študij pomenil, da bom dejansko dobila službo in bom kaj odnesla od vsega skupaj, ter končala v 4ih letih… jaz sem za. Ampak pomojem Sloveniji še veliko manjka do kvalitetnega šolskega sistema.
    Jaz osebno ne razumem, kaj naj bi dosegli s protesti pred borzo. Kdo točno jim bo pa odgovarjal oz naredil kakrkoli *konkretnega*? Sistem sam? Eh… no mogoče pa nisem dovolj “intelektualca”, da bi razumela.

  8.   Simona Rebolj — 24.11.2011 @ 14:30 Simona Rebolj

    Problem je v tem, da ti nisi dokazal, v čem neki študenti nimajo prav. To, da si poročal, kako sam trenutno na neki ameriški univerzi visiš po 14 ur na faksu ni noben dokaz o ničemer. Kot prvo pri nas na FF-ju na primer ni niti prostorski pogojev, da bi večina študentov lahko delala dren v prostorih fakultete. Še nedolgo nazaj so imeli moji znanci določena predavanja kar na hodniku. Pri nas nimajo študenti nobene besede in vpliva na kakovost študija in na izbor kvalitetnih profesorjev. V Ameriki je na dobri fakulteti profesorski poklic časten, predavanja morajo bit zanimiva, sicer je odglasovan s položaja. Zato pa se tako trudijo, kot praviš, in dojemajo neuspeh študentov za svojega. Pri nas predavajo neki prjatli in velika redkost je, da je predavanja vredno poslušat. Naprej …

    Praviš, kako pri nas bojda velja, da je tisti, ki leži doma, blazen pametnjakovič in filozof ter postavljaš za zgled 14 urno visenje na faksu ter celo poudariš, kako so te bojda zaradi tega šele sprejeli medse. Hehehe! Ne eno ne drugo ne pomeni pametnjakoviča. zase lahko mirno rečem, da sem se najbolj izobraževala, največ smiselnega prebrala in se naučila doma v miru. Visenje na faksu s trapastimi neustvarjalnimi študenti, ki ne znajo mislit s svojo glavo in tega niti nočejo, ker jim gre samo za papir, ni samo izguba časa, ampak tudi škodljivo za zdravo pamet. Lahko se ti zgodi, da postaneš glavni podpornik jalovega režima na vasi, medtem ko te fukajo v rit … podobno, kot je marš na drini podal za primer idiotizme tega vojaka, ki je zaslovel po medijih kot glavni bedak neoliberalne prokolonialistične zveri. To je pač primerek vojaka, ki ima temu primerne izprane možgane in tako vojački se sprehajajo naokrog tdui brez uniforme. Mentalitetno. Gre za navaden psihotičen primerek, ki se pač skuša hvalit s tistim, kar mu je edino preostalo v življenju. Positive thinking obsesija namesto depresije. Prvo je bolj škodljivo, saj je reklamiranje takega načina življenja pravzaprav reklamiranje fevdalnega načina delovanja vkoponiranega v kapitalizem, pri čemer je bistvo, da ostanejo privrženci zarukani, slaboumni in uslužni. Hočem reči … ta vojak ni zgled pridnega državljana, ampak samo pojebanega. je nerazgledan, ne preživlja kvalitetno prostega časa, ker ga nima, torej osebnostno ne napreduje in če bi si ustvaril družino, bi bil jalov foter, ki ga otroci sploh ne vidijo, ker cele dneve in noči gara za ničen napredek v svojem življenju, kar pomeni, da tudi otrokom ne bo mogel nudit nič!!! Na takih sužnjih temelji neoliberalna kapitalistična zver v svoji najslabši izvedbi, ki je že tukaj!!!V tem je problem.

    Kar se študija tiče, pa tako. Da bi le produciral pametne, razmišljujoče ljudi in da bi se študenti dejansko učili razmišljat in dejansko študirali. Za to pa ni dokaz visenje v knjižnici univerze (tja hodijo bejbe tudi pecat tipe in bolj malo študirat … hehe), niti visenje doma. Lahko je oboje. Najbolje je malo kombinirano. Za tisto, kar je potrebno in olajševalno, da se deluje v skupini, izmenjuje informacije, je delo na faksu super. Za resno študiranje in ponotranjenje pa absolutno doma. Manekeni, ki pozirajo po knjižnicah, da lezejo v rit svojim vodjem – prfoksom, kasneje šefom, če gredo v politiko, politikantom itd. so izgubljeni podkupljeni primeri, ki zaradi nagrad, ki jih dobijo za svojo sila pridno bebavost, delajo veliko škode in zavirajo vse pšozitivne spremembe s svojo slepo vero, ki jim pomaga psihično pridrsat do penzije čim bolj udobno. To enako pa velja za Ameriko, Slovenijo ali Francijo.

  9.   igo — 24.11.2011 @ 17:11

    Zasedli so fakulteto, ampak z napačnim namenom.
    Edini smiselen namen zasedbe fakultete bi bil njena ukinitev za vsaj 20 let. S tem bi se malenkost zmanjšalo število “visoko izobraženih” oseb z neperspektivnim poklicem, ki sedaj polnijo zavode za zaposlovanje in razne državne službe za krajo proračunskega denarja.

    Kam s tistimi, ki bi sicer šli na to fakulteto … sploh ni vprašanje. Če so tako zmožni doseči visoko izobrazbo, naj jo dosežejo na tehničnih fakultetah, ali naj opravljajo poklice, ki jih sedaj opravljajo tuji delavci (slednje pošljemo domov in naj se z brezposelnostjo ukvarjajo njihove matične države).

    Sicer pa naš šolski sistem množično proizvaja opice in lutke. Poglejte si učni načrt za prva 3 leta (6,7,8), ko so otroci že proti koncu najbolj dojemljivega obdobja. Pri nas se učijo abecedo, na Švedskem pa 3-letni otroci že brskajo po spletu. To pomeni, DA SO PISMENI !!!! Pa naši 3-letniki ? Vzgojiteljice starše naderejo, če zna njihov otrok že leto ali dve pred vstopom v šolo brati, pisti in računati. Tak otrok se do četrtega razreda dolgočasi, kar je najhujše zlo, ki ga lahko napravite radovednemu bitjecu v obdobju, ko se gradi njegova splošna razgledanost.

    http://www.siol.net/novice/tehnologija/racunalnistvo/2011/11/kar_polovica_svedskih_triletnikov_ze_brska_po_spletu.aspx

    LP,
    Igor

  10.   andee — 24.11.2011 @ 18:11 andee

    Hvala za vse komentarje.
    @Marš na Drini
    glede protestov pred borzo: morda je prav, da so protestniki opozorili na neke probleme v družbi (na katere pa bolj ali manj celotna družba opozarja in razpravlja že več kot desetletje), torej na “moralno sprevrženost kapitalizma”. Ampak kot rečeno, o tem razpravlja vsaj 90% humanistično usmerjenih družboslovcev, vsaj pri nas, že dolga leta, sproducirali niso zaenkrat še takorekoč ničesar, kar bi ponudilo kakšno rešitev. In ja, vsaj meni, od daleč (pa mislim, da nisem daleč od resnice), protesti pred borzo izpadejo kot skupina ljudi, ki pravi, “hej, dovolj je bilo, zdaj pa rešitev mora biti, ali pa mi umremo”. Ali je na tak način možno rešiti kak problem? V matematiki je dolgo časa, od 17. stoletja, obstajal nerešen t.i. Fermatov problem. Ali bi potem kaj zaleglo, če bi skupina protestnikov šla protestirat pred dom npr. društva matematikov, da to je pa zdaj višek in oni hočejo problem jutri rešen. Morda je primerjava malo deplasirana, ker so problemi kapitalizma vendarle nekaj, kar zadeva vse nas, vendar je približno jasno, kaj hočem povedati. Protestniki nimajo tako rekoč nobene predstave, kaj dejansko hočejo kot odgovor na njihove zahteve, obenem pa ponavljajo, da so brez odgovora pripravljeni tudi umreti. Kaj naj nekdo reče na takšne zahteve? Hočem od tebe nekaj, ne vem čisto točno kaj, ampak če mi tega ne daš, bom umrl tukaj pred tvojo hišo. Zato govorim, da zadeve spominjajo na majhne otroke… Seveda je prav, da se na neke zadeve opozori, ampak način, na katerega to počnejo protestniki je vsaj meni smešen, ker dejansko ne veš, kaj odgovoriti tem ljudem. Poleg tega je iz odgovorov v medijih razbrati, da problemov o katerih govorijo, niti ne razumejo prav dobro. Morda bo to kaj doseglo, ne vem, ampak bolj zaradi tolerantnosti slovenske družbe kot pa zaradi načina in vsebine protesta samega. Ne vem, sam bi sicer šel čisto z veseljem protestirat za kakšno stvar, če bi bila pomembna, bi tudi spal pred borzo (kot zdaj skoraj spim tu na faksu), ampak predvsem bi želel vedeti za kaj se gre in kaj hočem doseči, za kaj torej protestiram. Torej še kaj več, bolj konkretnega, kot zgolj frazo, da protestiram proti grdemu kapitalizmu…

    Ne govorim, da so protestniki cmere, ki naj gredo raje delat, kar morda kdo drug na raznih forumih izpostavlja. To se mi zdi precej nizkotno. Vendar bi od nekoga, ki protestira proti nečemu pričakoval, da pozna ta problem zelo dobro, da se zaveda različnih vidikov zadeve, da skratka ve, kakšne so posledice njegovih zahtev, kaj se lahko zgodi v tem ali onem primeru, da ima pripravljenih vrsto odgovorov in uvidov v problem. Oprosti, ampak protestniki tega preprosto nimajo, vse kar vedo povedati, je, da je ta sistem pokvarjen, kar je milo rečeno popolna puhlica. Zato pravim, da bi jim koristilo, če bi okupirali raje knjižnice in ven prišli z resnično predstavo, o čem govorijo in kaj lahko naredijo. V tem primeru bi bilo možno z njimi sploh šele stopiti v nek resen kontakt in debato, morda bi šele tedaj postali tudi resnično nevarni za sistem.

  11.   marš na drini — 24.11.2011 @ 18:47 marš na drini

    @andee,

    se strinjam, da tu vlada neka zmešnjava in da problemi kapitalizma niso od včeraj. to, da pa so zadeve popolnoma brez neke smeri, pa ni res. na koncu koncev se ne gre ravno za to, da bi pa zdaj v nulu spreminjali sistem in se šli nekaj povsem novega, ker problemi so v večini dokaj praktične narave, če pač temu lahko tako rečemo. že sami podporniki kapitalizma kot sistema ugotavljajo, da je nekaj šlo narobe. seveda oni recimo ne krivijo sistema kot takega, ampak ravnanja ljudi v tem sistemu, ki pač so šla v neko napačno smer. in spremembe v tej smeri ne rabijo neke revolucije, ampak so lahko to že neke konkretne zakonske rešitve in pa seveda bolj učinkovito delovanje tistih delov države, ki pač lahko v tem primeru na stvari vplivajo. ko sem recimo jaz poslušal tiste protestnike iz zda nisem nikjer dobil občutka, da si prizadevajo za neke spremembe v smeri socialističnih vrednot, ampak ravno obratno, da se dejansko stvari uredijo liberalno na način, kjer neki posamezniki s svojimi interesi ne bojo mogli izigravati pravic večine.

    matematični problemi z družbo nimajo veliko skupnega. bolj bi recimo bilo pametno razmišljati v tej smeri, v kakšni družbi bi danes živeli, če se skozi zgodovino ne bi dogajali taki in drugačni “ulični protesti”, ki so jim rekli tudi revolucije. in normalno, da večina ljudi nima tu neke poglobljene filozofske ideje o tem proti čemur protestira in kaj v bistvu hoče, ampak na ulico pa človek tudi ne bo šel, če ga pač nekaj ne dovolj zmoti. to je nek družben simptom neke družbene “bolezni”. koliko je pač ta simptom v neki situaciji upravičen ali pa koristen, je pač drugo vprašanje, ampak kakorkoli že je to nek dejavnik, ki nekaj sporoča in če je ta dejavnik dovolj močan, se bo tudi oblast na to morda odzvala, drugače pač ne. bolj kot na protestnikih samih, se mi zdi, da je na državnih organih ter ostalih institucijah ter posameznikih, ki se z družbo tako ali drugače ukvarjajo, tisto breme, da stvari ocenijo in dajo v nek kontekst na katerega se pač potem lahko tako ali drugače odgovori. jaz bi do teh protestnikov bil bolj prizanesljiv, ker verjamem, da človek na cesto ne bo šel zgolj zato, ker mu pač tako ravno paše.

    na koncu koncev bi težko sprejel stališče, da v današnji družbi človek ne more dobiti nekega razloga, da bi šel na ulico in protestiral. recimo že to, da lahko neka simona dimic, ki je bila zaposlena v kabinetu predsednika vlade, od neke, v bistvu državne banke, dobi nek neverjetno ugoden kredit, o katerem lahko nek povprečen državljan samo sanja, dovolj, da nekomu, čisto legitimno, poči film. in takih “simon dimic” ter takih “ugodnosti za izbrance” je v naši državi za vsakim vogalom vsaj za en kamion.

  12.   andee — 24.11.2011 @ 19:05 andee

    @Thunderstorm:
    podpišem, vse :)

    @Simona:
    zahteve študentov na FF se mi zdijo bistveno bolj utemeljene od “borznikov” (vsaj imajo neko vsebino), problem je samo v tem, da vežejo ene proteste na druge. Toliko morda v začetek.

    Glede tega, ali je nujno, da visenje v knjižnici ali na faksu pomeni več znanja – seveda ne. Vendar tudi v obratno smer ne velja, tvoj primer je pač eden od primerov, obstaja še veliko različnih. Ko sam govorim o obveznih predavanjih v ZDA, pa se s kolegi tule strinjam v tem, da če je nekdo na predavanjih, je vsaj bistveno večja možnost, da je nekaj od snovi odnesel, da ga ne odnese predaleč stran in ima potem težave s “priklopom” na predavano snov pri predmetu. Ko pravim, da se naj protestniki zaprejo v knjižnice, mi je seveda popolnoma vseeno, ali so dejansko fizično v prostorih knjižnice, kar hočem povedati je to, da naj vsaj preberejo in poznajo knjige (vse, ne le Marxa in Marcuseja), ki so tam. Zaradi mene jih lahko berejo kjerkoli, na WC ali v trgovini, če hočejo. Gre bolj za smešnost nekaterih zahtev, ki se pojavljajo, ampak kot rečeno tu govorim morda preveč pod vtisom “borznikov”.

    Glede konkretnih zahtev študentov na FF pa takole: prostorskega stanja na FF ne poznam tako dobro, iz medijev vem le toliko, da je bila še nedavno res kriza in da gre predvsem verjetno za eno finančno najbolj podhranjenih fakultet. Glede vpliva študentov, se mi zdi bizarno predvsem dejstvo, da imajo študentje pri nas dobesedno morje institucij (ŠOU, ŠOS, študentske organizacije fakultet, študentski sveti (fakultet in univerze), predstavniki v senatih, študentski klubi, itd.). Sodeč po besedah Mihe Kordiša, naj bi bil kriv za slab vpliv “predstavniški sistem”. Kaj naj potem rečemo šele državljani ob problemih z vladno garnituro – predstavniški sistem je temelj demokracije po vsem svetu… To je ponovno podobno, kot bi protestiral proti dihanju kisika. Ali imajo kakšen odgovor, alternativo “predstavniškemu sistemu”? Lahko jim sam predlagam eno: ukinitev vsaj nekaterih od zgoraj navedenih institucij, ki so namenjene bolj same sebi in lastnim “mučkam” z denarjem in vplivom, in napraviti sistem čimbolj pregleden in enostaven, ter nastop proti univerzi in državi s čimbolj jasnimi zahtevami in pričakovanji. Kot je izpostavil Pejovnik na RTV – če bodo želeli sodelovati v procesu univerze, bodo dobrodošli.

    Glede bolonjskega sistema je, kolikor sem prebral, problem predvsem v izjemno slabi izvedbi. Sam sem študent doktorskega bolonjskega študija, in lahko rečem, da mi, ko gledam nazaj, marsikaj ni več všeč, marsikaj ni bilo tako, kot bi moralo biti, precej predavanj bi moralo biti boljših in bolj intenzivnih. Študij je tudi izjemno drag, vendar še vedno neznansko cenejši kot kje drugje, kot je izpostavil tudi Pejovnik – problem je predvsem v tem, da do konca lanskega leta ni bilo nikakršnih štipendij, torej nobene možnosti za sofinanciranje študija tistih, ki delajo dobro. Se mi pa zdi problem, kako ustreči zahtevam, da naj bo študij (dodiplomski) množičen, zastonjski, štipendije za vse… To je spet podobno, kot bi pekom rekli, da hočemo kruh zastonj, dvakrat toliko, kot ga je sedaj, vrhunske kvalitete. Predvidevam, da vse hkrati ne gre, naj torej napravijo kako analizo, čemu se je bolje odpovedati in na račun česa in potem opravijo razpravo na univerzi in sprejmejo odločitve. Amerike zagotovo ne bodo odkrili oz. vsem zgornjim zahtevam je verjetno že čisto teoretično nemogoče ustreči…

    Morda sem malo zašel iz tvojega komentarja. Glede mentalitete ljudi, ki visijo v knjižnicah in na faksih ne vem prav dosti. Predstava, da kapitalizem temelji na “mentalnih sužnjih” pa se mi zdi precej grobo pretiravanje. Veliko ljudi, ki jih sam spoznavam v ZDA, “deželi kapitalizma”, mi povedo predvsem to, da ima veliko ljudi kaj proti kapitalizmu, ko pa jim gre slabo, pa vedno kličejo ta isti kapitalizem na pomoč. Nikakor ni res, da so ljudje tu nekakšni roboti in sužnji sistema, prej bi rekel, da je veliko ljudi v Sloveniji in še kje drugje mentalno opranih s strani marksizma in vidijo v sistemu, v katerem živimo, same sovražnike in prikazni, ki jih ni. Ko jih pa vprašaš za odgovor na najbolj preprosta vprašanja o delovanju sistema, ne vedo povedati skoraj ničesar smiselnega, razen v okviru ozkih teorij, ki jih sami poznajo in ki so uveljavljene skoraj samo pri nas. Ne govorim o tebi ali kom tule, naj bo jasno. Zato mislim, da ni tako hud problem v fevdalnem načinu delovanja v kapitalizmu, prej bi bil čas, da se sami zamislimo nad intelektualnim in mentalnim stanjem pri nas in presežemo vzorce, ki nas oklepajo že desetletja. Sam bi si gotovo zelo želel tega.

  13.   andee — 24.11.2011 @ 19:20 andee

    @Igor:
    mislim, da si odprl zelo pomembno vprašanje (prevelikega vpisa). Sam osebno menim, da sta dva vidika prevelikega vpisa na družboslovne fakultete: po eni strani je res, da je delovnih mest v družboslovju precej manj kot v naravoslovju, s tem se verjetno vsi moramo strinjati glede na podatke.

    Po drugi strani pa je velik problem družboslovnih študijev tudi v tem, da so tam profesorji, ki pogosto predavajo stvari, ki z realnim življenjem nimajo velike (ali nikakršne) povezave, in ki jih že sama misel na sodelovanje univerze z gospodarstvom spravi v hud “antikapitalistično-neoliberalistični” epileptični napad. Pogosto so to profesorji, ki imajo tudi bolj malo stika z mednarodnimi revijami in stanjem na svojem področju. Zaradi takšnih ljudi se žal študenti na koncu študija znajdejo v velikih težavah, ko jih razen tistih redkih, ki jih vzamejo na fakulteto, nihče noče zaposliti, vsaj v njihovem poklicu. Tisti, ki o zaposlitvi razmišljajo že prej, pa se včasih relativno dobro znajdejo. Zato mislim, da bi bilo pomembno tudi v humanističnih poklicih gledati z vidika zaposlitev in tega kar lahko ti poklici prinesejo družbi (in prepričan sem, da lahko, oz. da so možne pozitivne spremembe tudi na tem področju). Ampak tako, kot je sedaj, je seveda res zelo slabo.

  14.   andee — 24.11.2011 @ 19:38 andee

    @Marš:
    saj mi ni važno, ali hočejo spremembe v smeri socialističnih ali kakih drugih vrednot. Če bi imeli kaj konkretnega v smeri socialističnih vrednot, kar bi rešilo probleme, tako da bi bili bolj ali manj vsi zadovoljni, super – podpišem…

    Če bi šlo za protest proti nekemu konkretnemu problemu, npr. privilegijem Simone Dimic, ok, bi se mi zdelo malo čudno, da ljudje protestirajo pred borzo zaradi tega in to en mesec, ampak bi imelo vsekakor jasno smer. Tako pa ja, edino kar ugotavljajo, kolikor je vsaj meni znano, je da je šlo “nekaj narobe”. Pa to vemo zaboga ja vsi, vsaj na tej Zemlji… In kaj, naj zdaj protestiramo pred kakim oltarjem, da hočemo, da se problemi rešijo; pred oltarjem zato, ker ne vem, na koga bi bili sicer protesti naslovljeni – na Boga? Ali kaj reši to, da greš protestirat proti temu, namesto da bi problem dejansko reševal?

    Glede razlogov za proteste pa takole: leta 2005 so, kolikor se spomnim, sindikati s protesti preprečili mladoekonomistične reforme, še preden bi se sploh vodila resna razprava o njih. Isti sindikati so bolj ali manj preprečili tudi vse reforme Pahorjeve vlade, s protesti. Zato mi je bizarno s protesti, torej z izsiljevanjem, doseči nekaj, o čemer sploh nimaš prave predstave in uvida v nekaj. Veš samo to, da se ne sliši dobro, in hej, gremo protestirat. Žal se to pri nas dogaja kar naprej in naprej. Zato vsaj sam postajam alergičen na proteste, ker se mi zdi to prej neka izredna oblika reševanja problemov, pri nas pa postaja vsakodnevni ritual.

  15.   marš na drini — 24.11.2011 @ 21:49 marš na drini

    @andee,

    “Pa to vemo zaboga ja vsi, vsaj na tej Zemlji…”

    ja, ampak to očitno ni dovolj.

    “Ali kaj reši to, da greš protestirat proti temu, namesto da bi problem dejansko reševal?”

    kako naj bi pa to nek protestnik reševal? ustvaril stranko, dobil mandat za sestavo vlade na volitvah in zadeve porinil v pravo smer? ali pa študent, ki ni zadovoljen s tem, kako visoko šolstvo deluje pri nas… naj torej stori kaj? poskuša postati minister za visoko šolstvo? rektor univerze? ja, ne ravno. ampak tako, da na problem opozori, torej, da tudi protestira, če pač drugače ne gre.

    problem z reformami pri nas je v tem, da se jim je naprej janša populistično odpovedal v času, ko bi s sindikati zadeve verjetno veliko laže uskladili kot je potem to lahko počel pahor, ki je pa spet imel problem s tem, da so njegovi pogajalci, tipa ivan svetlik, namesto da bi se dejansko poskušali nekaj dogovorit raje žugali s tem in onim, rezultate je pa sedaj to, da nimamo nič, lahko bi imeli pa vsaj nekaj, čeprav tisto ne bi bilo idealno. ampak dejanski problem slovenije je v tem, da ko človek gleda, kako ta država funkcionira, potem mu je res za malo, da bi v njeno korist karkoli žrtvoval, ker veš, da bo šlo vse v nič. pa ne da bi podpiral sindikate, ampak je mentaliteta v tej državi res taka, da vsak gleda zgolj na svoje interese, ker če ne si v tej državi lahko samo revež. to pa zato, ker imamo državo, kjer se počne isto – vse deluje na principu korupcije, skritih povezav in nepravičnosti. in potem ti taka država začne govoriti o tem, da se moraš odreči temu, pa temu in še temu, po drugi strani pa vidiš, kako ščiti te privilegije pa one privilegije pa tretje privilegije, ki so že sami po sebi priviligirani. mimogrede zagoni miljardo in pol € za neko termoelektrarno ipd. tako da jaz ne bi tu s prstom kazal zgolj na eno ali pa drugo stran, ampak je to posledica neke širše zgodbe, ki sam nam dogaja praktično od osamosvojitve naprej. in potem smo leta 2012 ko nam bo vladal spet janša. sindikati, študentje in protestniki pred borzo so tu še najmanjši problem.

  16.   igo — 24.11.2011 @ 22:20

    “Pa to vemo zaboga ja vsi, vsaj na tej Zemlji…”

    ja, ampak to očitno ni dovolj.

    “Ali kaj reši to, da greš protestirat proti temu, namesto da bi problem dejansko reševal?”

    Najprej je treba jasno definirati proti čem se sploh protestira. Ni dovolj samo reči, da je narobe čisto vse. Treba je definirati čisto vsako nepravilnost, nato pa poiskati skupne točke posameznih skupin nepravilnosti, da se hkrati najde še vzroke, ki omogočajo toliko podobnih nepravilnosti.

    Potem pa je treba definirati rešitev za vsako nepravilnost in hkrati poiskati načine za rešitev skupin nepravilnosti, s katerimi se sistemsko uredijo načini reševanja podobnih nepravilnosti.

    Na koncu teh dveh korakov nastane zakonik, ki pravno definira nepravilnosti, skupine nepravilnosti, rešitve nepravilnosti in rešitve za skupine nepravilnosti.

    Potem pa je treba te zakone izvajati.

    Najprej se odpravi trajni sodniški mandat. Nato se vse sodnike, ki jim je kdaj v karieri zastaral kak primer, vrže iz službe in se jim sodi kot povzročitelje kaznivega dejanja, ki je zaradi njega zastaralo. Tak zakon mora seveda veljati za nazaj. Po končani sodbi se jim sodi še zaradi zastaranja primera, pri čemer bo imel sodnik možnost navesti razloge za svoje početje, da prenese ustrezen delež kazni na tiste, ki so mu zastaranje naročili.

    Preostali sodniki bodo seveda delali bolj vestno.

    Treba je ukiniti odvetniški poklic. Kdor je lopov, dobro ve, da je kriv, zato ne rabi odvetnika. Žrtev tega lopova mora priti na Oddelek za pravičnost, povedati svojo zgodbo, nato pa se kolesje spravi nad lopova.

    Cilj Oddelka za pravičnost je uvesti pravičnosodni sistem, katerega pravni cilj je uvesti prvotno stanje (ukradeš 1M€, vrneš 1M€+10%kazni, da se ne bi še kdaj česa podobnega spomnil), ali dodeliti žrtvi ali svojcem neko pravično odškodnino (kadar se ne da povrniti zdravja, življenja, …) .

    Skratka v sodstvu je vir zla, saj se moralno, etično in kazensko sporna dejanja ne sodi pravično, ampak pravno, po zakonu, ki je seveda napisan za “naše”.

    Dokler pa tisti protestirajo in ne vedo niti zakaj, niti ne vedo, kako bi napake odpravili, so navadne ovce v rokah “pastirjev” iz ozadja, ki jim takšno stanje ugaja. Samo še električni pastir se napelje okrog njhovih šotorišč, da se ne bo kdo izgubil. Pa celo za visoko izobražene se imajo.

    LP,
    Igor

  17.   andee — 25.11.2011 @ 04:26 andee

    @Marš:
    “kako naj bi pa to nek protestnik reševal? ustvaril stranko, dobil mandat za sestavo vlade na volitvah in zadeve porinil v pravo smer? ali pa študent, ki ni zadovoljen s tem, kako visoko šolstvo deluje pri nas… naj torej stori kaj? poskuša postati minister za visoko šolstvo? rektor univerze? ja, ne ravno. ampak tako, da na problem opozori, torej, da tudi protestira, če pač drugače ne gre.”

    Ne, ne pričakujem, da bodo protestniki prispevali rešitve. Pričakujem pa, da vedo, zakaj so tam in da poznajo probleme, zaradi katerih protestirajo (spet govorim predvsem o “borznikih”). Če tega ni in če se ljudem tudi približno ne sanja, kaj bi sploh radi, jim tudi ponuditi nazaj ne veš kaj. Z nekaj pretiravanja se ti s tega vidika še tisti pravi borzniki lahko zasmilijo, ker resnično ne vem, kaj lahko ponudijo protestnikom, da bi bili ti zadovoljni.

    Glede zgodovine sindikalnih protestov in stanja v državi se kar strinjam. In ne pravim, da so protestniki pred borzo (in študentje) nek hud problem, zaradi katerega bi se stanje “treslo” (verjetno bi bilo bolje, če bi bili tak problem in imeli kakšne “stresne” predloge). So pa zato resnično velik problem sindikati in preprečevanje kakršnih koli poskusov reform v tej državi, ponavadi prek protestov, ja. So samo eden od problemov, ampak žal eden večjih, glede na vse, kar so uspeli preprečiti doslej. Verjamem, da morajo gledati na svoje interese, ampak ob tem, ko so leta 2005 denimo preprečili strukturne reforme, ki bi že takrat lahko marsikaj spremenile, tudi v njihov prid, in so potem ob nastanku krize protestirali, da oni pa že niso krivi za krizo… Kriza v Sloveniji je poleg svetovne krize tudi posledica neprimerne strukture slovenskega gospodarstva, kot vsaj mislim, da ugotavlja večina ekonomistov. Zato predlagam, da tudi tisti, ki preprečujejo reforme, kdaj prevzamejo kak delček odgovornosti za to, kar naredijo, vsem bo lažje. Se pa strinjam s tem, da je verjetno (ne bom se delal preveč pametnega z razdalje) še marsikaj drugega narobe v Sloveniji, od korupcije, Janše (in vseh drugih politikov), obupnega sodnega sistema, itd.

  18.   andee — 25.11.2011 @ 04:40 andee

    @Igo:
    hvala sicer za ta prispevek o slovenskem sodstvu, sam tega ne poznam tako dobro in bi težko kaj konkretnejšega pokomentiral.

    “Najprej je treba jasno definirati proti čem se sploh protestira. Ni dovolj samo reči, da je narobe čisto vse. Treba je definirati čisto vsako nepravilnost, nato pa poiskati skupne točke posameznih skupin nepravilnosti, da se hkrati najde še vzroke, ki omogočajo toliko podobnih nepravilnosti.”

    Ne vem, če si to mislil dobesedno ali malo ironično. Se sicer strinjam, da je potrebno čimbolj točno definirati, proti čemu se protestira, ampak tako rigorozen pa morda spet ni treba biti… Sam pričakujem predvsem to, da nekdo pozna zadeve, zaradi katerih je tam, in da ima resnično dober razlog, da protestira.

    Sicer se pa kar strinjam s tem, kar si napisal. Tudi postopek si dobro opisal, bi bilo zelo dobro, da bi se kakšni protesti tega držali, verjetno bi zadeva izpadla precej bolj resno. In ja, žal se mi zdi, da so omenjeni protestniki res bolj “ovce”, ki sledijo določenim ljudem, ki jim organiziranje protestov služi bolj v osebno promocijo in izpolnjevanje njihovih “revolucionarnih poslanstev”. Žal bo to morda metalo slabo luč še na veliko morebiti upravičenih protestov, ki bi se lahko zgodili v bodoče, pa se bodo ljudje spominjali samo teh abotnih poskusov.

  19.   maja — 25.11.2011 @ 08:49 maja

    Čeprav sem tudi sama bolonjska doktorska študentka in to ravno na FF (in poznam vse pomanjkljivosti do obisti in iz prve roke), se precej strinjam s tvojim zapisom, še posebej z odgovorom Simoni v komentarjih. Takšno protestiranje brez predlaganih konkretnih rešitev, je dejansko smešenje in prispeva samo temu, da protestnikov nihče več ne jemlje resno in bo tistim, ki bodo resnično imeli pripravljene rešitve, oz. alternative, toliko težje jih uveljaviti.

  20.   Audrey — 25.11.2011 @ 09:23

    Hm, obstajajo tudi elektronske knjige, revije, članki … dostopne od kjerkoli, tako da našim študentom ravno ni treba šotoriti v knjižnicah… a pri vas tam tega nimajo?

  21.   Afnogunc — 25.11.2011 @ 10:31

    Pri nas študentarija ne ve proti čemu protestira, kot se je to dogajalo med leti 1968 – 1972. Čeprav se tedanji akterji nočejo spominjati za kaj je šlo, naj jih spomnim. Takrat je bil pri nas Stane Kavčič, ki je poskušal liberalizirati okorelo partijo – in kaj so zahtevali demonstranti. Več revolucije, kot se je to dogajalo na Kubi. Vsepovsod so bile podobe Fidela Castra in Che Guevare, ki sta jim bila vzor. To so bili časi, ko so zagrizeni levičarji (finančno podprti iz Sovjetske zveze) po Evropi ugrabljali letala in zahtevali od pilotov, da jih peljejo na Kubo. Mi smo se takrat norčevali, da bodo naši študentje ugrabili v ta namen avtobus. Ni odveč ugotoviti, da so se demostracije končale takoj, ko so Kavčiča prisilili k odstopu.

    Pravi vzrok sedanjih demonstracij, tako v ostalem zahodnem svetu kot pri nas, pa je ugotovitev, da jih po končanem študiju ne čakajo udobne službice, temveč so s študijem zapravljali čas. Spoznanje je zanje zelo kruta. Vajeni so vsega udobja, ki ga nudi zahodna družba, sedaj pa se jim sanje sesuvajo v prah. Ta ugotovitev ni toliko razumsko analitična, kot podzavestna.

    So sposobni družboslovni študentje ugotoviti, da bodo morali v žiljenju delati kaj produktivnega, kar bo trg hotel kupiti? Verjetno bo proces še dolg, kot je bila dolga utopija, da se brez dela lahko kar dobro živi. To je šlo tako dolgo, kolikor je vzhod (Kitajska, Indija …) rabil, da je prevzel proizvodnjo tržnega blaga. Vse znanje in tehnologijo, jim je zahodni svet “šenkal”, ker je živel v utopiji, da se bolj splača trgovati s temi dobrinami, kot pa jih proizvajati. Sedaj, ko smo uničili proizvodne zmogljivosti in smo postali odvisni od vzhodnih “tigrov”, se nam pa končno odpirajo oči. Pa ne zaradi spoznanja, kje smo zavozili – tega si večina še vedno neče priznati, ker je to preveč kruto. Nismo le zapravili znanja, ki so ga ustvarili naši dedje in pradedje – še več – skoraj sramujemo se ga. Odprtih rok pa so ga sprejeli tisti, ki se jim nasmiha blaginja, nas pa čaka, zaradi zločinske zablodelosti – REVŠČINA in verjetno vojne.

    Uživajte v nevedni utopiji, spoznanje in streznitev bosta kruta.

  22.   Simona Rebolj — 25.11.2011 @ 19:34 Simona Rebolj

    Andee, prosim, da moj prejšnji komentar izbrišeš, ker sem ga poslala, preden sem izbrisala še tvojega, ki kar nekje vmes zdaj dela zmedo. Skopiram si namreč komentar, da lažje kukam v povedano in sem pozabila delitat.

    @Maja:

    Nisem še končala.

    @andee:

    Ene proteste vežejo na druge zato, ker se povezujejo v njihovih zahtevah. Poleg preplonkanih klasičnih pritožb na bolonjski sistem, pri katerem je sicer bolj problematična jalova izvedba kot sam sistem, jih žuli predvsem premalo denarja … hehe …

    S tabo se strinjam povsem v tem, da angažma študentov za stvari, ki so res narobe, absolutno ni zadovoljiv. In pri sarkazmu in posmehovanju tega tipa bi mogoče v tekmovanju s tabo celo zmagala. Ampak oni so produkt tega, kar jim je nastavljeno in kakor so vodeni. Težko je pričakovat v povprečju, da bo podmladek in vzgajan “material” politikantskih diletantov in špekulantov, ki so že “doštudirali”, da lahko formalno gledano bolj pokrito zganjajo tako in drugačno ideološko ali mentalitetno ozkogledno motivirano škodo, neverjetno že kar dejansko izobražen, razumen in pravičen. Trdim, da imajo študenti še vedno malo večjo pravico do biti malo raztresen in prfuknjen. Da se še prevel zgolj piflajo in ničesar ne razumejo, niso osvobojeni spon, ki so jim podtaknjene. Torej so še premalo zdravo delinkventni in pobalinski pri radovednosti do sveta, ki se v neka spoznanja šele izgrajuje.

    Skratka, soglašam z opombo afnogunca, da demonstracije in revolucije mladih nikoli v zgodovini niso temeljile na zavidljivih intelektualnih diskurzih, ampak predvsem na preprostih sloganih in prenekaterih zmotnih predstavah zaradi mladosti, površnosti in nedodelanih ter konceptualno premalo poglobljeno povezanih informacij. Še najbolj patetični in v nedoslednosti hecni so izpadli bolj študiozni in ti so s svojimi prepričanji za bodočnost natrosili več škode kot tiste horde, ki so pikirale bolj na libidu. Zato so tudi hinavska hvalisanja generacije naših staršev, kako so bojda današnji mladi prazni in nesposobni artikulacije pač navadna hinavščina. Babice in dedki so znali veliko povedat o butastih, neotesanih, lenih in pokvarjenih hipijih, a ne … hehehe … To je vse, kar so videli v slabo artikuliranih zahtevah po slogi, svobodi in ljubezni. Mladi borci proti vietnamski vojni so korakali pač s slogani Stop the war! Blage veze niso emeli o komliciranih konstruktih formiranja kapitalistične velesile, ki kot taka obstajat ne more, če ni non stop v vojni in pač krade ter zadolžuje reveže, da bi lahko vzpostavila moderno verzijo fevdalizma, v kakršni se sužnji počutijo bolj svobodne, ker formalno gledano obstaja možnost, da se 0.1% folka iz revščine in izključenosti dokoplje do spodobnega standarda, v 0. 0001% pa nekdo, ki prodaja zanič tople sendviče na trgu revežem, da bodo bolj zbolevali, lahko celo obogati in s tem vpliva na politiko za formiranje elit.

    Trdim le to, da je očitanje tej mladini, da ne znajo postavit zahtev in se jim zato ne da ugodit, ker bojda ne vemo, kaj hočejo, navadna svinjska hinavščina!!! Oni še ne znajo artikulirat zahtev ob vsem pranju možganov in svoji mladosti, tisti, ki vedo, kaj je narobe, jim pa nočejo pomagat, ampak izigravajo idiote, če gre njim relativno dobro. In kaj je bolj patetično? Da so prikupno zmedeni mladi, ki še niso niti doštudirali in če so normalni, bolj ali manj, premišljujejo o radostih parjenja, ali da so neprikupno idiotski in zmedeni tisti, ki se predstavljajo za zrele, razgledane in izobražene? Pa še poštene po možnosti. Večini od te mladine, se bo fučkalo za poštenost in sistem, ko bodo zapustili faks in če jim bo šlo relativno dobro. Otroci jih bodo zaposlili in partnerske težave. Redki, ki jim bo šlo dobro, bodo hinavsko molčali ali celo udrihali po tistih z manj sreče za dobre priložnosti. Le najbolj redki se bodo razvili v razgledane, inteligentne in moralne osebnosti, ki so pripravljeni zaradi tega precej trpet na tem svetu, polnem debiloidnosti, zlorab moralizmov za sebične in enoumne apetite itd. ter celo svetu kaj omembe vrednega zapustit, da bodo drugi ukradli, ko ne bo treba več plačat pokojnemu za to – z denarjem in priznanjem! Ko bodo drugi končno lahko razumeli!

    Skratka, zakaj bodoča doktorica Maja ne pomaga artikulirat zahtev študentov, ampak se raje zaposluje z zasmehovanjem???

    Problem teh demonstracij je problematičen, ker poteka na dveh ravneh. Globalnem in lokalnem. Globalno gledano je narobe več zadev … Nikoli ne bo sistem pravičen, dokler bodo banke prosjaki, ki živijo na obrestnih krajah tistih, ki nimajo, da lahko podpirajo tiste, ki imajo preveč. Dokler bo bogatenje neomejeno, medtem ko dopuščena stopnja revščine izredno visoka v omejitvi, ki je realno sicer ni. Dokler bodo obstajale legitimno dobrodelne organizacije, ki temeljijo na prostovoljni dejavnosti, kar pomeni, da ta dela ne cenimo in jih prepuščamo neplačani necenjeni delovni sili malo trčenih. Dokler bomo ljudi, ki nimajo nič, zajebavali v glavo s floskulami, da denar ni pomemben, ampak ljubezen in ustvarjalnost. Ne bomo pa jebali v glavo s temi floskulami tiste, ki imajo mnogo preveč in obvladujejo večino svetovnega premoženja ter zato od njih nimamo nič razen hamburgerjev v neskončnost, ki se iz dolgcajta in zabitosti prelevi še v TV program. Dokler malikujemo privatno lastnino in ohranjamo sistem dedovanja, ki nekaterim po defoltu omogoča drastično boljša jankovićevska izhodišča, tudi če za družbo koristi ni nobene!!! Dokler so odvetniki na trgu, kar pomeni, da pestujemo kupovanje pravice do pravice. Kje je tukaj demokracija? In seveda dokler denar ni vrednota, ki dejansko pomeni vrednotenje nekega dela, ampak je papir, s katerim lahko ustvarjaš z mešetarjenjem še več papirja, kar pomeni prednost tistih, ki imajo papirja preveč. Dokler vrednotenje pomeni tudi, ali je nek Jobs kihnil ali ni in opazujemo padanje in rast delnic. Idiotizmom kapitalizma, v katerem je razvedrilni program in šov biznis nad vsemi biznisi, je v blagor enaki mentaliteti, kot je prevladala v komunizmu! Isto je. napaja se v veselju, da lahko vsak bukselj uspe in dobro živi, tudi če je bukselj in ne daje od sebe nič zdravega ali koristnega, ampak celo obratno. Kapitalizem je napreden v tem smislu. Omogoča celo nadbogatenje ter moč in ne le egalitarno zadovoljstvo s streho nad glavo za vse. Omogoča učinkovito izrinjanje kvalitete na obrobje in zmago večinskega povprečja ter s tem drastično padanje nivoja ter navidezno višanje kakovosti bivanja na ropanju ne-močnih (veselo podjetje, ki gre pač tja izkoriščat delovno silo, kjer se splača … moralno gledano … tisti, ki te sposobnosti biti gnil in pokvarjen nima, ne more uspet že po defoltu).

    Druga raven je, da je globalni problem tako globalni, da ga raje pustimo pri miru. Še posebej neka pojebana Slovenija, ki je odvisna od ekonomskega uspeha Nemčije in ima slabše plače kot bojda bankrotirana Grčija, cene pa primerljive z Evropo in celo višje (preverjene). Mi smo torej vritopikanci globalizma in smo zato bolj nesrečni in nejeverni od Američanov. Ofkors. Naš trg je ništrc. Nimamo šans. Obračat se moramo na ven, šanse so pa manjše kot to, da bi Rus dobil glavno vlogo v hollywoodskem filmu, pa če je še tako dober … hehe … Niti vloge Rusa ne bo dobil.

    V lokalnem smislu bi morali študenti najprej zahtevat uvedbo kvalitetnih sprejemnih izpitov, ki bi morali igrat poglavitno vlogo za sprejem na univerzo. Priborit bi si morali pravico do soocenjevanja profesorjev. Pozivat k ukinjanju izrednega študija, ki se je vzpostavil zaradi ropanja študentov pred leti in del projekta je bila ukinitev sprejemnih izpitov in tčkovanje na podlagi brezvezne mature, ki nekaterim preprečuje uresničevanje ambicij, zato plačujejo nekvaliteten študij, katerega namen je študij ob delu!!! Zahtevat bi morali več priložnosti za plačano prakso tekom študija, namesto dela preko napotnic, kjer se študenti naučijo samo kuhat kavo in nosit omare. Pri nas prakse ni! Zahtevat bi morali večje možnosti bolj usmerjenega izobraževanja, ki bi se moralo začet okvirno že v srednji šoli. Velja predvsem za družboslovne, humanistične vede. Študijski programi v Sloveniji so zastareli, presplošni in nekreativni. Zahtevati bi morali drugačen način ocenjevanja, več poudarka na pridobivanju točk z relevantnimi projekti, ki že sami po sebi zahtevajo znanje. Skratka, ja, zgledovat bi se morali tudi po ameriškem modelu najboljših šol vsak toliko, kolikor gre. In bi šlo. Če ne bi bilo treba zaposlovat nesposobnih, okostenelih in neustvarjalnih profesorjev, ki imajo ambicijo, da bodo postali politiki. Na našo veliko žalost.

    In še bi se dalo naštevat.

    Mladim je treba pomagat. Ne delajmo se butaste, da ne vemo, kaj hočejo. Vemo, kaj hočejo. Profesor Kurnik, ki pomaga pri teh demonstracij, je profesor o katerem imam upravičeno izredno dobro mnenje. Spominjam se ga kot edinega, ki je znal cenit ustvarjalnost in je posedoval dejanske kvalitete predavatelja, ki vzpostavi komunikacijo s študenti in jih spodbuja k razmišljanju. Najdlje od tega so bili razni Lukšiči in še huje … Makaroviči. En je bil plačan za guncanje afen, drugi pa je dovoljeval samo drdranje zapisanega iz knjige in sam počel enako ter celo diskreditiral poskus nadgradnje. To so primerki, ki so danes pri nas ministri in velecenjeni javnomnenjski nakladači. To je zelo narobe, ja. In študenti, ki jim je do študija, to vedo. Tisti, ki afne guncajo, pa ne vedo, in bodo zato lažje doštudirali in dobili službo v kakšni socialistični pisarni med množico sebi enakih. En mlahav kurac bomo imeli od njih.

  23.   andee — 25.11.2011 @ 21:50 andee

    @Simona:
    Sem pobrisal, kot želeno. Ne razumem sicer čisto, kje odgovarjaš Maji in kje meni, ampak bom skušal razbrati vseeno.

    Glede problemov kapitalizma, ki jih navajaš: ne bom rekel, da v marsikaterem ni kaj točnega. Vendar se bom zadržal dajati mnenje o njih, ker bi neka resna razprava, ki bi si je sam želel, zahtevala bistveno več znanja makroekonomije, kot jo imava ne le ti in jaz. Kar pa sam opažam v povedanem zelo spominja na dikcijo, ki sem jo navajen s strani “Kurnikovih” protestnikov (govorim tudi o vseh preteklih protestih): cel kup opažanj tipa “dokler bo tako in tako…”, nobenih rešitev in predvsem tudi nobenih iztočnic, kjer bi odgovore lahko iskali. Večino tega, kar si povedala, levičarski “strokovnjaki” ponavljajo že leta in leta – in iz tega ne rata nič… Naj dam samo primer:

    “Dokler bo bogatenje neomejeno, medtem ko dopuščena stopnja revščine izredno visoka v omejitvi, ki je realno sicer ni.”

    Najprej, kot rečeno, nisem ravno strokovnjak iz makroekonomije, zato morda ne bo čisto vse “stalo”, kar bom povedal. Vendar s tem, ko omejiš bogatenje, preprečiš vrsto spodbud, ki obstajajo za boljše delovanje podjetij. Tyler Cowen, o katerem sem pred kratkim pisal prispevek, je na eni od konferenc (sicer še pred krizo) dejal, da je osnovna razlika med Američani in Evropejci v tem, da Američani svojim bogatašem rečejo: “super, veseli smo, da ste bogati, bodite prosim še bogatejši”, medtem ko jim Evropejci nabijejo visoke davke, da ja ne bi preveč odstopali od večine. S stavkom “dokler bo bogatenje neomejeno”, zajameš tako tiste, ki bogatijo npr. na račun izkoriščanja delavcev, kot tiste, ki bogatijo od uspešnih inovacij in dobrega poslovanja, kot seveda tudi tiste, ki bogatijo npr. od finančnih malverzacij. Sam ne vem, zakaj bi moralo biti bogatenje omejeno, bi bilo pa vsekakor pomembno ob tem karseda preprečevati revščino, tukaj se strinjam.

    Vendar bistvo tega, kar sem hotel povedati, ni v tem konkretnem primeru, pač pa v tem, da je vsak tak problem sestavljen iz veliko dimenzij, ki so nekatere takšne, da pritrjujejo temu, kar si povedala, veliko pa je takšnih, ki so s tem v čistem nasprotju. Upoštevati je potrebno seveda vse, saj sicer lahko namesto željenega učinka dobimo nekaj čisto nasprotnega (naj dam samo primer iz kulturne ekonomike: pogosto se ponavlja, da bi morali dati več za kulturo in kulturnike. Nizozemec Hans Abbing je v svoji študiji »Why are artists poor?« (2002) pokazal, da vsaj v nizozemskem primeru zvišanje subvencij za kulturnike dejansko vodi k še revnejšem položaju umetnikov. Nekaj, kar torej zveni čisto super, vodi v lastno nasprotje – ampak zveni pa seveda odlično…)

    Se pa seveda zelo »moralno pravičniško« sliši vse, kar si povedala in kar se (vsaj podobne teme) dokaj pogosto ponavlja na podobnih protestih (se opravičujem, če morda tu posplošujem). Moralno in pravičniško, in hkrati čisto neizvedljivo seveda… Če bi bilo izvedljivo, bi to že zdavnaj kdo izpeljal, ker se te stvari večinoma res že ponavljajo leta in leta (tukaj bi dodal: če misliš, da je kateri od teh predlogov izvedljiv in si predstavljaš njegove učinke, lahko skupaj napišemo kak utemeljen predlog, do te mere si še (in z veseljem) lahko vzamem svoj zaradi obveznosti zdaj že precej skop čas tukaj). Zato na eni strani govorim, da je problem, da protestniki (in humanistični intelektualci) večinoma nimajo pojma o ekonomskem delovanju sistema in so zato slišati kot neka »stara lajna«, ki vseskozi ponavlja eno in isto, ne da bi se bila sposobna karkoli naučiti in predloge razviti v kaj uporabnega.

    Žal mi je, če bi bil sam malce več makroekonomista, bi z veseljem sam predlagal kaj bolj konkretnega, žal se zaenkrat bolj posvečam mikroekonomiji in kulturni ekonomiki (bo pa tudi prvo še definitivno sledilo). Žal mi je, ker predvsem mislim, da je v osnovi vse res, kar si povedala, vendar je to preprosto premalo in ne upošteva številnih osnovnih zakonitosti delovanja sodobne ekonomije (ja, edini obupan predlog, ki se potem ponavlja do nezavesti, je seveda: »ukinimo vso ekonomijo, hočemo novo ekonomijo!«; zelo priročen izgovor, da ne bi bil slučajno potreben resničen vpogled v ekonomsko delovanje sistema…).

    Toliko glede »globalnih« zahtev. Mnenja sem torej, da se vse, kar si povedala sicer sliši zelo dobro, da pa nastane velik problem, ko želiš to prevesti na raven dejanskih sistemskih sprememb. Zato tudi iz zahtev protestnikov in humanističnih intelektualcev ne nastane ničesar, že leta. In zato je vsaj meni počasi že dolgčas od konstantnega ponavljanja bolj ali manj istih (vedno bolj blesavih) zahtev na podobnih protestih, ko se nekam naprej ne premakne nič. Da pa za podobnimi protesti (skoraj vedno) stojijo Andrej Kurnik in podobni, o katerih angažmaju niti približno nimam tako dobrega mnenja kot ti, je pa druga stvar, ki bi zahtevala posebno debato in zadeve samo še bolj vkaluplja in bremza.

    Glede »lokalnega« se pa s tabo povsem strinjam. Tudi sam sem napisal, da so protesti na FF precej drugačni od borznih, in da imajo neke vsebinske zahteve. Marsikaj od tega, kar si napisala (npr. ocenjevanje profesorjev, boljše možnosti prakse, prenova študijskih programov, tudi večja selektivnost pri vpisu – če si to mislila, ko govoriš o boljših sprejemnih izpitih) je res in bi bilo potrebno vpeljati (tudi izvedljivo vsekakor je…). In se ne bi mogel bolj strinjati s tabo, da je govoriti, da bi morali študentje raje delat kot demonstrirat, čisto out. Prav je, da se postavijo zahteve in prav je, da se dvigne glas, še posebej, ko si študent. Vendar me osebno moti najprej direktna navezava na demonstracije gibanja 15o (zaradi vsega zgornjega), direktno vključevanje levičarskih simbolov, kot so zvezde in podobno, nekatere smešne zahteve, kot so (hkrati) zastonj študij za vse, vrhunski študij, neobvezna predavanja, štipendije za vse. Spet stvari, ki zvenijo zelo lepo, vsi pa vemo, da so dejansko neizvedljive, vsaj vse hkrati. Ampak se pa strinjam s tabo: v kolikor ne bi bilo neposredne navezave na zgrešeno gibanje pred borzo, če bi se torej študentje samostojno organizirali in zasedli fakulteto, je to nekaj, kar je za pozdraviti, in z njihovimi zahtevami je vsekakor možno stopiti v kontakt. Kar, kolikor sem obveščen, rektor tudi že počne, kar je za pohvalit.

  24.   andee — 25.11.2011 @ 22:51 andee

    Se opravičujem, ne utegnem odgovarjat dovolj ažurno, ker skušam tudi še kaj naredit tukaj :)

    @Maja:
    hvala za podporo, se strinjam s tabo. Tudi sam vidim demonstracije kot nekaj precej resnega in odgovornega in priznam, da razen problemov bolonjskega študija, ki pa ne vem, če so tako drastični, ne vidim posebnih razlogov za zasedbo fakultete. Ampak je pa res, kar pravi Simona, da so to le študentski časi, ko narediš tudi kaj nepotrebnega in neodgovornega.
    Me veseli, da še kdo od doktorcev piše blog :)

    @Audrey:
    ja, večina literature, ki jo berem tudi tu, je na netu. Drugo mislim, da sem že pojasnil v prejšnjih komentarjih.

    @Afnogunc:
    kolikor se spomnim (morda se motim), je bil del razlogov za proteste v šestdesetih/sedemdesetih tudi v slabšanju socialnega stanja.

    Je pa gotovo res – ključno vprašanje skoraj vsakega študenta humanistike in družboslovja danes je, kje bo dobil službo. En odgovor dajejo nekateri, o katerih je bilo tukaj že govora: svoje življenje in uporabo študija bom namenil protestom proti kapitalizmu in boju proti sistemu. Potem bo itak služb za vse in Indija Koromandija. Drug odgovor pa bi bilo nujno potrebno najti, verjamem pa, da je možen. Zakaj ne bi uspešna podjetja nastajala tudi na področjih kulturne industrije, turizma, prevajalstva, založništva, svetovanja, kulturnega menedžmenta, trženja ter organizacije kulturnih dogodkov, in še česa? Morda sem že težek s svojimi “ZDA”, ampak tu sem lociran na fakulteti, podobni FDV (za javne in okoljske zadeve), ki pa je v svetovnem merilu ena najboljših, prav tako je ena vodilnih šol na Indiana University nasploh. Na šoli predava Nobelova nagrajenka za ekonomijo, kar dosti pove. In predvsem: biti diplomant (ali doktorant) te šole nekaj pomeni v ameriškem merilu! (ne vem sicer, kakšna je zaposljivost diplomantov, na kateri pa zelo delajo, kar bi bil lahko še en predlog spremembe pri nas: na spletnih straneh imajo npr. predstavljene “job market candidates”, torej (predvsem doktorske) študente, ki so končali študij in iščejo službo, z vsemi njihovimi znanji, CVji, itd.; to poznajo tudi skoraj vse ameriške univerze). Biti diplomant FF ali FDV torej lahko nekaj pomeni, žal pa je pri nas to bolj v velik posmeh kot kaj drugega. Tudi tu bi bile dobrodošle velike spremembe v kakovosti institucij, ki bi lahko prispevale tudi k zaposljivosti tega kadra.

  25.   maja — 25.11.2011 @ 22:58 maja

    @Simona, kar se tiče zasmehovanja, sa mi zdi precej dvolično, da mi ga očitaš ravno ti, ki brez tega sploh ne znaš komunicirati.
    Kar se tiče tvojega traktata, je že Andree omenil, da si odkrila toplo vodo. Kar se tiče mojega soudejstvovanja pri artikuliranju pa – ko sem vpisala podiplomski študij, sem točno vedela v kaj se spuščam in nisem imela naivnih, idealističnih predstav o njem. Torej, če sem nekaj “kupila” s polno zavestjo, je to moja krivda, moja odločitev in moji razlogi. Če bi želela protestirati, bi bil edini pravi in učinkovit protest ta, da bi se izpisala in šla drugam, kjer je bolje. Zelo preprosta “povpraševanje/ponudba” logika bi bila najbrž edina, ki bi dejansko prisilila izobraževalni sistem v korenite spremembe.

  26.   Simona Rebolj — 25.11.2011 @ 23:35 Simona Rebolj

    @andee:

    Saj je jasno. Maji odgovarjam tisto, kar sem označila, da je njej namenjeno, ostalo pa tebi, kot sem označila. Maji torej samo en stavek. več ni potrebno, ker ni o ničemer zapisala nič.

    Ni res. Kar sem zapisala, ne ponavljajo ti levičarski aktivisti in ravno to se mi zdi narobe. Ti levičarski aktivisti servirajo samo slogane tipa “Dol z izkoriščanjem!”, “Dol z revščino!”, “Mi smo 99%!”. Iztočnice, ki sem jih servirala kot sporne (odvetniki na trgu, neomejeno pogatenje posameznika, zaradi česar je pomotoma samo slogan, ki opozarja na neverjetnost, da je skoraj vse svetovno bogastvo v rokah peščice, ukinitev spodbujanja dobrodelnih org. – za ta stavek bi me ti levičarski aktivisti križali, še preden bi lahko povedala, zakaj tako mislim in v katero smer bi se morale stvari razvijat …, drastična omejitev dedovanja), niso pobrane iz tega kotla, Kurnikovega ali od koga podobnega, ampak iz mojega kotla, seveda na podlagi mukotrpnih dolgotrajnih informiranj in razmislekov. Problem je torej v tem, da si niti slučajno ti aktivisti ne upajo tako jasno nastopit vsaj s predlogi, v kakšno smer in zakaj želijo. In to pogrešam. Ampak … kot sem zapisala … od nekdaj je tako bilo, ker se neke masovne akcije praktično ne da sprovest s kritično maso intelektualno podkovanih ljudi, ki bi močnejše izzive zmogli tudi samozavestno zagovarjat. Na cesto spat v šotore je lažje zvabit ljudi popolnoma drugačnega profila od tebe ali mene. Včasih je tudi bolje tako, ker imajo protestniki vedno na voljo slabše pogoje za izražanje in pariranje pritiskom od zgoraj s svojimi ugrabljenimi mediji in medijci. To lahko spremljamo tudi zdaj, ko se mediji zelo trudijo mikrofon turit pod gobce najbolj trapastim posameznikom. Pri demonstracijah, kjer je nekaj pijanih tinjdžerskih skupin malo obdrajsalo parlament so dokazljivo ignorirali veliko skupino zelo resnih demonstrantov s konkretnimi pobudami ter v zabavo ljudstvu lapali samo o dvajsetih nažganih in seveda ponudili veliko priložnosti Gantarju, da je naklobasal same moralistične hinavske kozlarije obrambi očitkov v prid. Govorim o tisti plati, ki nima veze z grabežljivostjo ŠS-jev, s eje pa tudi to na veliko zlorabljalo za blokiranje razprave o pravih stvareh. Tako da se ne strinjam s tabo niti najmanj, da to, kar sem naštela, ti levičarji trobijo že leta. Še nikoli nisem slišala nič od neštetega in za to obstajajo razlogi. Samo enega od teh predlogov sem zasledila, ironično, s strani Erazma Pintarja in sicer njegovo utemeljevanje, zakaj bi bilo treba dedovanje ukinit v absolutu. Tako da … prosim brez površnega posploševanja.

    Od tega, kar si mi napisal v zvezi z ameriškim domnevnim navdušenjem nad bogatimi v primerjavi z Evropo, mi je kar slabo. Ker to pa res je flancanje, ki ga že leta poslušam od ideološko trčenih in obsedenih malikovalcev kapitalizma. Take oslarije so si drznili nakladat enkrat celo naborček štirih v Polnočnem klubu z Gantarjem na čelu. Jamrali so, ker so bojda premalo spoštovani, medtem ko se takšnim v Ameriki bojda klanjajo, a, po njihovem mnenju, Slovenci še nismo na tako visokem nivoju. To so kvantali leto dni, preden se je zgodilo, kar se je zgodilo v Ameriki, zaradi česar vsi jebemo recesijskega ježa in še huje bo. Ker bolje ne bo. In danes je ta religija za pranje možganov ubogih služabnikov (floskule, ki se ne razlikujejo čisto nič od pranja možganov muslimanskih ali katoliških nebuloz v državah, kjer se religija ali ideologija podtakne kot z državo zlizan mentalitetni red ter vkomponira v sistem … gre za vsa možna sredstva, s katerimi se ovce prisili, da sodelujejo v igri prikrivanja izkoriščanja in pohlepa … vedno isto). V Ameriki se je res razpasla ta ideologija, ki pa je niso povzeli kar vsi, ampak predvsem povprečna raja. Ideologijo so kakopak vodili ideološki vladarji – kapitalisti. Nič posebnega in nič novega v zgodovini. In vsak idiotizem, ki krši pravice drugega in izkorišča druge, se zavija v svoje prozorne moralizme, ki jih je možno prodat neukemu, prezaposlenemu in utrujenemu ljudstvu. Zato je tudi ustvarjanje psihoze hvalisanja s čim več ur dela na dan samo prastar koncept podjarmljanja ljudstva. Nič drugega. Zvečer seveda ponudiš Oprah show. Za kaj več večina ni sposobna. In Oprah, v konkretnem in metaforičnem smislu, prav tako opravlja svojo versko nalogo. Škoda, ker pravi intelektualci ne spremljajo, kako se to dela – uspešno širi ideologijo, da te prime srat – Oprah je v tem kaliber No. 1. Samo enkrat sem zasledila, da je imela težave, ker se ji je nek iskren in retorično sarkastičen bogataš uprl in vztrajal, da je imel v življenju predvsem srečo in močno podporo pravic ljudi, sicer bi ostal popoln bankrotiranec na robu družbe. Trditev je podkrepil s primeri. Tako ostudnega izraza na ksihtu ne vidiš zlepa, kot ga je sproducirala Opra copra, ko je hitela prepričevat upornika, da saj si vendar zasluži to bogastvo, ker je trdo delal in bil ustvarjalen … hahaha … On pa … da večina ljudi trdo dela, pa se zato ne kopa v bogastvu in da pozna ogromno bolj koristnih in ustvarjalnih ljudi od njega, ki finančno slabo živijo, ker na trgu ni posluha za to, še posebej če si obremenjen še z moralo. Skratka, to so pričice za mcdonald afengunc, ki ima pa res močnejši vpliv od kakršnega koli akademskega omembe vrednega diskurza oziroma tudi akademski diskurz ni nujno v sporočilu in dometu nič bolj žlahten in koristen.

    Floskula o spodbudi, kar naj bi bojda opravičevalo neomejeno bogatenje, je pa tako srhljivo mimo in pokvarjena, da ji ne more parirat nobeno površno levičarsko zaletavanje v zid. Moraš razumet, da se vzporedno s to floskulo pojebanim konstantno servira, da denar ne sme bit njihova edina motivacija, pravzaprav si slabič, če je, in je treba gledat predvsem na kakovost življenja, ki se kaže skozi ljubezen, voljo do preživetja in podobne nebuloze. To so idiotizmi v neštetih dobro prodajanih duhovnih bukvicah, ki se servirajo revežem, da dajo mir idiotom, ki jim te kozlarije niso namenjene, ampak jim pomeni edini faktor spodbude neskončno bogatenje?!!! Zdaj mi pa povej, če se malo spoznaš na psihologijo, kaj lahko svet pričakuje dobrega od kretena, ki ne pozna nobene druge pozitivne motivacije od kopičenja in prelaganja denarja v nedogled???? Slučajno namreč s tem pridobi tudi moč in vpliv na sam sistem in tokove delovanja družbe!! Fora je pa v tem, da za nekoga, ki je na eksistenčnem dnu pomeni pomembno motivacijo in olajšanje za ustvarjalni polocaj finančna injekcija, ker se sicer sploh ne more sprostit. Obstaja profil ljudi, ki jih stiska močno motivira, ampak to značajsko niso pozitivne osebnosti, ker je vsak mazohist toliko večji potencialni sadist. Medtem ko empatične in bolj ustvarjalne osebnosti, ponavadi niso v elementarnem smislu zelo odporne osebnosti. V tem je trik tega življenja, kjer se vse ruši na mah, gradi pa zelo počasi in težko! Na drugi strani bi ravno nekdo, ki je eksistencialno varen, potreboval motivacijske elemente drugih vsebin, da bi bil družbi in sebi sploh lahko še kako koristen in osmišljen. Skratka, ne čudim se pričicam o nesrečnih bogataših, ki so v najbolj sprejemljivi različici za debilno družbo, deloholiki. Sicer so tabletomani, zadrogiranci, alkoholiki ali kako drugače obsedeni z nečim. Od togote nad praznino v sebi. Ne želim in ne potrebujemo idiotizmov raznih Donaldov Trumpov, ki so družbi nekoristni in kvarni, saj so svoje že zdavnaj naštepali in nimajo več nič za ponudit, razen kakšnega debilnega šova. Tak človek bi moral nujno doživet omejitev bogatenja, da bi se sploh zamislil nad sabo in svojim lasnim vložkom. Ne potrebujem niti Gatesove dobrodelnosti v imenu prašenja slabe vesti. Kje pa piše, da ima nekdo kaj pojma o čemer koli, ker se je na proizvodu nečesa pač obogatel. In ne potrebujem herojev tipa Jobs, čeprav cenim inovativnost in napredek te sorte, ja, ja, zelo uporabno. Samo slogan je tipično kapitalistično kretenski. Bodi drugačen! In potem izdelki, ki so tako uniformirani v podobi, da ne uporabljam zadeve izključno zato, ker zastopam mentaliteto: Bodi drugačen! … hehehe … Ne potrebujem herojev tipa Jobs zato, ker tudi on ni in tudi ne bi mogel verejtno sproducirat take mašinerije, če se ne bi bil sposoben tudi sam oblatit s ceneno kitajsko delovno silo, da se gre lahko mega uspešneža. Tako to je!!! Kdo drug ne bi imel želodca in že ne bi bil inovativen podjetnik stoletja, a ne. Tudi Boscarol šiba v Indijo in Iran. Heh, samo poslovne priložnosti pač. Samo poslovne priložnosti my ass! Toliko o brezmejni filozofiji o spodbudah.

    Problem je nasploh v tem, da niti slučajno ni težava v neustreznosti debat zaradi morebitnega pomanjljivega poznavanje makroekonomije. Mnogo večji problem je v tem, da se makroekonomisti precej raje lotevajo kar filozofije, sociologije in še česa, tudi če pojma o pojmu nimajo in se proslavljajo kot ideologi vrhovnega kalibra. Ker se raje ideološko etablirajo, preprosto nočejo služit namenu, za katerega so se izobraževali, v kolikor se ideologija ne pokriva z njihovo. Štrajkajo!! In se kregajo z ekonomisti na drugem bregu. Večina pa zveni mnogo bolj neslavno kretensko in površno kot lahko uspe kateremu koli študentu na demonstracijah. Pijanemu. To je problem. In seveda je še hujši problem takoimenovana ugrabljena stroka – pomeni podkupljena!

    In logično, da se strinjam s tabo, da je treba upoštevat kontekste in vse vplive. Tudi primer, ki si ga navedel, kako se lahko izrodi funkcioniranje določene ideje, je logičen. Saj na to vpliva še veliko drugih dejavnikov, ki se med seboj razlikujejo od družbe do družbe, od države do države. Subvencije za kulturnike, trdim, da niso problem!!! Problem so lahko glede na sklop drugih vplivov. Samo po sebi nič ni problem, razen česar koli brez jasnih omejitev in definicij. Na primer neomejena možnost bogatenja posameznika … hehe … In to v sistemu, kjer denar dela denar, medtem ko revščina stagnira na obrestih. Nehajte se hecat!!!

    In momogrede … verjetno si slišal, da tudi v Ameriki že dvomijo v silno veselje ob bogatašu, naj bo še bolj bogat. Zato si je Obama lahko dovolil predlagat višji davek na najbogatejše. V Evropi se pa trudijo čim bolj zategovat pasove pri že itak izropanih in bi davke višali kar počez. Zanimiv preobrat, a ne. Lahko omenimo še eno zastarelo ideološko floskulo, kako si je vsak bojda sam kriv, če je reven in mora malikovat bogataša, ki mu je uspelo, ker je bojda tako sposoben (ja, prodajat mcdonald topli sendvič, da je lahko farmacija blazno sposobna in prodajalci shujševalnih pripravkov). Danes je desničarski kandidat že odjebal, ko si je drznil po stari navadi izreći tako neumnost, medtem ko je zagovarjal desničarski upor Obami, da se zategne pasove predvsem bogatim. Saj veš … da bi mislili še na kaj drugega kot samo na denar in v življenju uspeli iztisnit iz sebe še kaj ustvarjalnega in koristnega. Od misli samo na denar postaneš namreč debilen, prazen in pokvarjen. Preverjeno! Da ne bo pomote! Jaz sem oseba, ki zelo ceni denar in ga ima rada. In trdim, da je v kapitalizmu, kakor se je izrodil, najbolj narobe to, da denar nima nobene vrednosti. Da ni vrednota, kot izmenjava in plačilo za dejansko koristno in častno delo ali pridonos. V kapitalizmu, kakršnega živimo, je denar ničvreden in lahko crkneš ravno zato, ker pridodajaš nekaj vrednega ali pa ga imaš preveč ravno zato, ker si navaden sociopatski kriminalec. To je problem. Saj veš … dobrodelnost je vredna 0€, nič dolarjev itd. Vse, kar ne razume večina povprečno slaboumnih, ne more na trgu pač kotirat. Hvala lepa za tak krasen novi svet. Isto egalitarno sranje kot izrojeni komunizem, samo da imajo razni ključavničarji tito še več milijonov v žepu s svojimi prisklednikimi, partijo so pa zamenjali lobiji. Fuck off.

  27.   Simona Rebolj — 25.11.2011 @ 23:38 Simona Rebolj

    Aja … še to … Seveda nimaš prav o Kurniku, verjamem pa, da od njega nisi še slišal nič posebnega. Jaz tudi ne po televiziji, za kar obstajajo razlogi. Ampak nič hudega. Od njega sem vsaj kaj pametnega slišala in doživela na predavanju, od kolegov, ki danes ministrujejo pa nič in lahko samo trpim, ko se pojavijo na ekranu. Medtem pa Kurnik raje počne nekaj bolj koristnega tam po ulicah, pa malo manj profitabilnega. Ampak saj za take pri nas ni profita, ker se jih itak izrinja na ulico. Lukšiči in Makaroviči so face. Za crknit od žalosti, če ne premoreš cinizma – potem je smeha na pretek.

  28.   andee — 26.11.2011 @ 00:17 andee

    @Simona:
    brez zamere, čisto nič se mi ne ljubi odgovarjati na ta tvoj besneč izpad. Na tak način sam težko vodim komunikacijo, žal. Dovolj bi bil samo zadnji stavek, pa te čisto dobro razumem: “fuck off”.

  29.   ljudina — 26.11.2011 @ 16:05

    http://www.rtvslo.si/blog/veliki-skovik/studentski-leteci-cirkus/65322

  30.   ljudina — 26.11.2011 @ 16:06

    Dober blog, ki se lepo ujame s tem. Priporočam branje.

    http://www.rtvslo.si/blog/veliki-skovik/studentski-leteci-cirkus/65322

  31.   Simona Rebolj — 26.11.2011 @ 21:52 Simona Rebolj

    @andee:

    Vodi komunikacijo na način, kakršen te je volja. Ne očitam ti tvoje navidezne verbalne poštirkanosti, pod katero je vsebina polna ideološke površnosti in gneva, ampak odgovarjam na vsebino z vsebino. Za razliko od tebe. Zato kar sebi zameri, da si podal tako infantilno, forumsko podpovprečno, hinavsko in primitivno repliko. S tem si posredno tudi odgovoril bolj razgaljeno, kot če bi se lomil s šepavimi argumenti na veliko mojih zelo konkretnih vsebinskih opomb, ki jih očitno ne zmoreš prebavit, ampak si bojda zintrigiran od besedne zveze “fuck off”.
    Sploh pa ne laži, da te kakor koli moti vulgarnejši slog, ker ga obožuješ in ob njem prav nič ne oslepiš, če ga uporablja na primer neotesan Mrkaić, ki se je žal z neotesanostjo prevečkrat vtikal v zadeve, o katerih pojma o pojmu ni imel. na primer v literaturo. Ampak v tem primeru mahaš z zastavicami, meni pa na blogu izigravaš moralista?!! Malo morgen. In, saj res … kako lahko take stresa sploh nekdo, ki ga bojda zanima literatura. Katera pa? Jane Austen ali Mrkaiću ljuba Desa Muck? Nehajte se že norca delat iz sebe.
    Pa brez zamere (mišljeno zgolj sarkastično, ker preziram uporabo te besedne zveze, saj sama nikoli ne naredim ničesar, za kar menim, da bi lahko drug zameril, pa bi me res motilo, če bo zameril … hipokrizija tipa “pa brez zamere” me sili na bruhanje … če rečeš direktno človeku fuck off, če tako čutiš, vsaj prozoren hinavec nisi.)

  32.   andee — 26.11.2011 @ 22:30 andee

    @Simona:
    kaj me je zmotilo v komunikaciji? Da sem sam navajen “poštirkano” in “ideološko površno” komunicirati konkretno, s predlogi in ne zgolj kritičnim opažanjem zadeve. Kot sem ti povedal, vidim predvsem v tem, kar si zapisala v zadnjem včerajšnjem komentarju en sam gnev in bes, vendar poln samo kritike brez česarkoli drugega, brez enega samega predloga rešitve. In natančno isto je z vsem, kar nam servirajo vsi “intelektualci” tipa Kurnik (Andreja poznam iz študentskih let kot kolega, vendar me izjemno moti njegovo nenehno na-vrat-na-nos iskanje “revolucije”, tudi takrat, ko je skoraj nihče noče), skratka vsi slovenski sledilci kritične teorije družbe in marksizmov v različnih oblikah. Vsi spisi izpod njihovih rok (in ni jih bilo tako malo, ki sem jih prebral v vseh teh letih) so polni istega: visokoletečih kritičnih akademskih besed in referenc na vse mogoče filozofe (vendar najpogosteje ene in iste če hočeš ideološke opredelitve), ko pa se na koncu spisa vprašaš, kaj sploh dejansko hočejo, tako rekoč ni odgovora. In od tod vsa protislovja, o katerih tule občasno pišem že kar nekaj časa.

    Zato sem rekel, in ponudba načeloma še vedno velja: če imaš resnično željo na podlagi svojih opažanj nekaj spremeniti – pripravimo skupaj predlog, ki bo tehten in utemeljen in predvsem konkreten, in ga naslovimo na ustrezne institucije oz. lansirajmo v javnost. Če bo predlog dober in volja nekaj res spremeniti, bom sam z veseljem kaj naredil pri zadevi, kolikor mi čas dopušča. Predvsem zato, ker očitam podobnim protestom natančno to: premalo je volje karkoli zares spremeniti, če bi bila, bi bili tudi predlogi bolje oblikovani in bolj resni, in bi kritično zaganjanje v zid zamenjali predlogi rešitev. Verjemi mi, da bi bili vsi (vsaj jaz) hvaležni, če bi se iz teh misli končno enkrat oblikovalo nekaj, tudi javnost bi verjetno začela gledati na vse skupaj precej drugače in lepše.

  33.   andee — 26.11.2011 @ 22:58 andee

    Samo še to: primer trditve, ki se mi zdi načeloma zanimiva, je, da odvetniki ne bi bili več na trgu. Super, z mojega vidika se lahko torej pripravi analiza, kaj bi to pomenilo tako za odvetnike same, za uporabnike njihovih storitev, za sodišča, ostale udeležence pravnega procesa, in predvsem za (pravno) državo kot tako. Morda tudi analizo in razmišljanje, kaj bi to pomenilo za pojem pravičnosti, na katerem počiva pravni sistem, v okviru predhodnih ugotovitev Ter seveda za vse nas kot ljudi nasploh. Morda tudi pravna država kot koncept ne zdrži, ne vem, sam tukaj razmišljam pač v okviru svojih znanj in razmišljanj. Ko bi imeli odgovore vsaj na te stvari, se lahko predlaga rešitev, ki bi lahko kaj naredila na tem področju.

    Seveda se vse to sliši precej ohlapno, vendar je lahko vsaj en korak v smeri iskanja konkretnih rešitev, karkoli bi že nastalo, pa lahko služi za raziskovanja in razprave v bodoče. In kot odgovor vsem tistim nejevernim Tomažem, kot sem sedaj tudi sam, da podobni protesti in razmišljanja vendar nekam vodijo in lahko nekaj ponudijo tudi večini državljanov, ki jih kritična teorija družbe ne zanima prav nič.

    Da ne bi bilo videti, kot da se hočem “ponujati” – popolnoma vseeno mi je, če to (kakršen koli konkreten predlog) pripraviš ti ali kdorkoli drug. Še bolj vesel bom, ne le v časovnem smislu. Hočem pa ponazoriti, kaj me moti, in zdi se mi prav, glede na vse kritike tudi z moje strani, da nastopim tudi konstruktivno glede tega.

  34.   nevenka — 27.11.2011 @ 08:21 nevenka

    Andee, če bi bila jaz po cepljenju veliko bolj bolna kot prej, bi ugotovila, da je učinek slab, čeprav ne bi čisto nič razumela zakaj. In pritožila bi se tja, kjer bi to morali vedeti in to tudi popraviti.
    Niso vsi specialisti za vse, opaziti problem in ga občutiti na svoji koži res ni vedno tudi definicija problema. A v naši družbi cel kup strokovnjakov živi na račun tega, da probleme ustvarja. Morda je pa tu problem – da se zganejo določene strukture, ki bi morale prevzeti odgovornost – npr. oblast v vseh njeni delih in zadeve popraviti.

  35.   Rado — 27.11.2011 @ 09:32 Rado

    Vtis je, da je Andee vendarle najbolj vsebinsko povzel dogajanje.

    Ni mi pa jasno, kaj hoče povedat Simona?
    Po eni strani “pizdi” čez trditev, da je generacija 68 znala artikulirati svoja stališča. Še več, celo trdi, da nobena študentska uporna generacija tega ni znala. Moti jo, da so mladi takrat vpili, da hočejo “več revolucije”.
    Joj draga Simona. Včasih je tudi treba razumeti kontekst časa. Leta 1968 je bilo potrebno zahteve zapakirati v ustrezno formo, sicer jih nisi mogel polno izraziti. Mladi leta 1968 so s svojimi “revolucionarnimi” gesli opozarjali partijo na razliko med tem kar “partija oznanja” in kaj “partija dela”. In prekleto dobro so bili razumljeni.

    Po drugi strani pa (komentar 22),
    “Mladim je treba pomagat. Ne delajmo se butaste, da ne vemo, kaj hočejo. Vemo, kaj hočejo”.
    Zastonjsko šolstvo do groba? Le kako, če (vsi) nismo prepričani, da je to o.k.? Če nekateri mislimo, da /tudi/ zastonjsko šolstvo generira letargičen odnos do študija.
    Če “mladi” zares ne znajo artikulirati svojih zahtev!
    Če se študentski glasnogovornik zapleta v protislovja in je opravilno nesposoben – ne zna vročati pošte.

    “poglavitni del študija doma”???
    Ljubi bog! Prav knjižnica, oz. hodnik pred njo in bližnji vogali ter gostilne so bili vedno središče intelektualnega diskursa. /preberi si kaj o Šumiju/. Kako naj se krešejo mnenja in se izkristalizirajo stališča, če ne prav skozi diskurs?
    In študentje morajo hoditi na predavanja!
    Da od tega kaj odnesejo,
    ali pa izrazijo svoj revolt do povedanega in profesorja “ovržejo”.
    Miselno onaniranje doma ne spočenja otrok!

  36.   nevenka — 27.11.2011 @ 09:52 nevenka

    Itelektualcev pa tudi ne nujno, pač pa nakladače in cirotike.
    Če bi bili tisti iz “Šumja” kaj prida, bi razvoj ne imel takih regresij.

  37.   Rado — 27.11.2011 @ 10:05 Rado

    Nevenka prosim!!! Kakšna zagrenjenost.
    Čisto boš pokvarila “point” moje replike. Vsem: Prosim ne upoštevajte je!
    Da ni zadaj kaj osebnega? Da nisi hodila tja kot mlada frklja in se te barabini izkoristili?
    :-)

  38.   nevenka — 27.11.2011 @ 10:16 nevenka

    Ne samo mene – tebe tudi. Na resnično dobri podlagi bi lahko rasle dobre reči. Se ti ne zdi?

  39.   Simona Rebolj — 27.11.2011 @ 23:16 Simona Rebolj

    @andee:

    “kaj me je zmotilo v komunikaciji? Da sem sam navajen “poštirkano” in “ideološko površno” komunicirati konkretno, s predlogi in ne zgolj kritičnim opažanjem zadeve.”

    Očitno ne! Saj komuniciraš izključno ideološko površno (v odgovor dobim Oprah lekcijo o ameriškem spoštovanju bogatih, da bi bili še bogatejši, celo brez kakršnega koli argumenta, za kaj bi bilo to dobro – finančna spodbuda pri bogatih pač ni mentalni presežek) in ravno ti, za razliko od mene, nisi serviral enega predloga za nič v zapisu. Ma kaj predloga. Še tvoj kritičen izbruh brez predlogov v zapisu nad študenti ne vsebuje nobene relevantne opazke, ampak samo jezni napad sarkastičnega, posmehljivega zgražanja, ker bojda oni niso podali nobenega predloga. Svetuješ jim, naj se več zadržujejo v knjižnicah. To je tvoj predlog. Predlog osebe, ki bojda ure in ure bivakira v knjižnici in se veseli, da ga je druščina, kjer je novinec sprejela, a je brez predloga. Mislim … ne razumem, a ti hočeš mene nategovat s takimi ali sebe nateguješ? Daj preberi se in še enkrat preberi, kaj ti napišejo drugi. Vem, da znaš bit površen, glede na to, da si me celo spraševal, komu kaj odgovarjam, Maji ali tebi. Nekaj, kar je bilo več kot očitno razvidno zapisano z moje strani. Nekaj je pri tebi problem. Zoprn problem. Verjetno bolj značajske narave.

    In seveda potem še samega sebe v drugem komentarju le opozoriš, da si preprosto kar zmišljuješ, da v mojem komentarju ni nobenega predloga ter repliciraš na enega zgolj izmed o odvetnikih na trgu. A se zavedaš, da bi torej le lahko dojel, da kar lažeš, kako ni nobenega predloga, ali je nekaj narobe s tabo?

    Včasih se v kritiki obstoječega že skriva predlog za spremembo. Če rečem, da nasprotujem popolni pravici do dedovanja, ker je to poglavitna bariera za kakršno koli fantaziranje o enakovrednih demokratičnih možnostih, je verjetno skozi kritiko jasen okvirni predlog. V tem smislu sem nanizala še nekaj kritik, kjer se jasno zrcali okviren predlog, nisem se pa še niti lotila jebenih bank ali delničarske politike. In seveda so bili predlogi bolj globalne narave, ne lokalne. Globalno in lokalno pa na prvem mestu absolutna uvedba delavcev na dobičku za začetek in še marsikaj. Ne morem si prstov obrabit zaradi komentarja na enem blogu in to v dialogu z nekom, ki komunicira absolutno nekorektno.

    Ne samo to … tudi navezujoče na sam protest študentov sem zelo jasno predlagala nujnost uvedbe sprejemnih izpitov, a tega sodeč po tvojem odgovoru, sploh razumel nisi in še nekaj drugih stvari. Lahko bi nadaljevala, če bi bil kot sogovornik korekten. Prav gotovo ne bom še enkrat pisala dveh komentarjev, ki sem jih napisala že in so prekleto obsežni, ker imam opravka z zajebantom, ki stran meče moj ljubi prosti čas.

    “Vsi spisi izpod njihovih rok (in ni jih bilo tako malo, ki sem jih prebral v vseh teh letih) so polni istega: visokoletečih kritičnih akademskih besed in referenc na vse mogoče filozofe (vendar najpogosteje ene in iste če hočeš ideološke opredelitve), ko pa se na koncu spisa vprašaš, kaj sploh dejansko hočejo, tako rekoč ni odgovora. In od tod vsa protislovja, o katerih tule občasno pišem že kar nekaj časa.”

    Se strinjam. To se dogaja. Ampak to enako počneš ti. Od citatov in refernc na razne mislece tvoj blog kar poka, vsi, ki kdaj pa kdaj zaidejo k tebi vedno tudi, kdo je tvoj najljubši avtor, po katerem se zgleduješ, bore malo pa je najti tvoje misli, razen na splošno, da si pač ideološki podpornik kapitalizma, ki ga neznosno jezijo neki slovenski socialistični levičarji. Poln si kritik in malo predlogov, ker predlogov bojda ne potrebuješ, saj je predlog lahko zajet v slogan: Wellcome to paradise – USA. Zame stvari pač niso tako prekleto idološko simpl.

    “Zato sem rekel, in ponudba načeloma še vedno velja: če imaš resnično željo na podlagi svojih opažanj nekaj spremeniti – pripravimo skupaj predlog, ki bo tehten in utemeljen in predvsem konkreten, in ga naslovimo na ustrezne institucije oz. lansirajmo v javnost. Če bo predlog dober in volja nekaj res spremeniti, bom sam z veseljem kaj naredil pri zadevi, kolikor mi čas dopušča.”

    Ponudba načeloma še valja??? Ne spomnim se, da si kdaj že kakšno tako ponudbo meni serviral, ampak okej, lepo, da še vedno velja. Hvala za obvestilo o obstoju ponudbe. Ja, z veseljem sodelujem pri koristnih pobudah, ampak mi je komunikacija malo nenavadna za take ambicije.

    “Da ne bi bilo videti, kot da se hočem “ponujati” – popolnoma vseeno mi je, če to (kakršen koli konkreten predlog) pripraviš ti ali kdorkoli drug. Še bolj vesel bom, ne le v časovnem smislu. Hočem pa ponazoriti, kaj me moti, in zdi se mi prav, glede na vse kritike tudi z moje strani, da nastopim tudi konstruktivno glede tega.”

    Ne, ne … v smislu zainteresiranosti je čisto okej videti in se ni čemu ponujati, ker so to precej zahtevne in mukotrpne brezplačne dejavnosti, tako da se ne tepe ravno trume ljudi, da bi s elahko ponujali za kaj takega. Zato mi je zaskrbljujoča tvoja izjava, da lahko pa pripravim predlog tudi jaz ali kdor koli drug. Ker bi bilo kaj takega znak totalne neresnosti in diletantizma. Potem je več koristi, če gremo na pivo in zaplešemo eno polko. Kot si sam že ugotovil, je treba vsak predlog, s kakršnim bi mahali pred institucijami, pretehtat z vseh strani, kakšni bi bili hipotetični učinki v različnih verzijah, če se tega lotiš na tak način. Sam cilj je okej, ampak za izvedbo pa je treba dokazovat in preverit to in ono. Pri tem mora nujno sodelovat skupina različno veščih, ki se med seboj dopolnjujejo. Najbolj narobe pri nas je ravno to, da razne ideje blazno vehementno pošiljajo od poncija do pilata vase zaljubljeni ideologi, neverjetno prepričani v svoj prav, s še tremi enako mislečimi, ker je tako bolj udobno, po možnosti iz istega foha. Na primer ekonomije. In bodo razpravljali o nekem vprašanju s področja sociale. No, ne bodo. Če so mladoekonomisti in jih to absolutno ne briga. Moj predlog, ki je še pred problemom odvetnikov, ukinitev dobrodelnosti, jih sigurno tako prekleto ne bi razveselil, da ne bi hoteli nič delat … hehe … Pri kurbah in obstoječnosti dobrodelnih organizacij, viš, se strinjajo levi in desni, socialisti in neoliberalci. Dobro, da obstaja. Oboji iz površnih in napačnih razlogov sprožajo isto sranje.

    Ne vem, obvesti me, kaj imaš v mislih … jaz sicer veliko časa porabim za preživetje in uresničevanje svojih vizij, da nekako ne crknem s svojimi brezmejnimi kvalitetami. Marsikaj, kar se tiče pomembnih opomb in pobud sem prispevala preko bloga na različnih področjih in poskrbela, da je bilo opaženo in vem, da je bilo opaženo tudi s strani določenih institucij, ministrstev, strank itak, medijev itak … vse pro bono … in vem tudi, da se vsem jebe v primerjavi s svojimi lastnimi apetiti, razen če si pripravljen malo klovna medijem izigravat, od česar imajo spet oni več koristi … Zato za posebne dobrodelne pro bono aktivnosti nimam posebne volje in energije, čeprav vedno privolim, če deluje obetavno in smiselno in moj mejl je objavljen na blogu, na voljo komur koli. In zato je problem, ker učinkoviti ne zaleže kaj dosti, če so predlogi v imenu pravičnosti dobri in lahko uspe samo preko revolucije in razbijanja. Na žalost!!! Tudi jaz ne maram tega, gužve nasploh, ampak tako je.
    In še … ne vem, kakšne izkušnje s Kurnikom imaš ti. Jaz osebnih nimam, me tudi ne zanimajo, moje izkušnje se vežejo na izkušnjo z odličnim predavateljem, ki je spodbujal predvsem razvoj misli in spoznanj, pri čemer je moralo bit osnovno znanje samo podlaga. Skratka, eden redkih, ki je spodbujal misliti s svojo glavo in znanje kvečjemu uporabljat, ne pa samo citirat in sledit. Zato so ga imeli brihtni in sutvarjalni študenti radi, neustvarjalni piflarji pa ne. Bil je profesor, za kakršnega mi je bilo že takrat (nekih petnajst let nazaj) jasno, da se bo v tej klimi in konkurenci drugih profesorjev, ki so bili navadni vojački, zelo utrudil in da ga bodo verjetno hoteli kot bolj sposobnega spodnest na vse načine. Zelo verjetno tudi študenti, ki so želeli samo čim hitreje prit do diplome s tistimi jebenimi plonk ceglci in križci ter krožci na izpitih za debile. Skratka, možno je, da se mi je na koncu koncev tudi malo skegljalo od te slovenske depresivne klime, ki je ubijalska za vse, ki mislijo kar koli resno.

    Skratka, o tem, da ti študenti niso podali zavidljivih predlogov, da je njihov vodja pajac, se itak strinjava in v tem ni noben problem. Problem je v tem, da nisi zapisal, kako neki bi morala zadeva izgledat in zavračal potezo kot tako. Bil si, saj ni res, pa je … brez predlogov v pomoč mladini.

  40.   Simona Rebolj — 27.11.2011 @ 23:23 Simona Rebolj

    @Rado:

    Joj, dežurni klovn spet zlorablja priliko, da me nadleguje! Pa kako ti ne postane nerodno furat to obsedenost z mano?

    “Ni mi pa jasno, kaj hoče povedat Simona?”

    Seveda ne. In ti nikoli jasno ne bo. Sprijazni se, porkaduš, in daj mi že mir.

    “Moti jo, da so mladi takrat vpili, da hočejo “več revolucije”.”

    Pa v katerem stripu si to prebral?!! Get a shrink”!

    O gostilniških diskurzih, ki nimajo veze s tihim delom v knjižnici ti meni nakladat pač ne moreš. O Šumiju pa sploh ne, ker pojma nimaš, kaj se je tam dogajalo v generaciji mojih staršev, medtem ko jaz marsikoga poznam osebno, ki se je v Šumiju kalil in bi danes s takim načinom lahko samo na ulici še srebal litrco in prosil za kej drobiža. Skratka, Nevenka ima prav in samo še dodajam, da so si tam predvsem nekateri spletli navezave, ki so njim osebno omogočile lepo kariero. ostali so se pa lahko jebali! Nekatere od njih moramo prenašat še danes, ker, zaboga, nočejo v penzijo. Kakšne družbene koristi pa od nikoder.

    Šumi my ass.

  41.   andee — 27.11.2011 @ 23:58 andee

    @Simona:
    lahko bi šel v neko neskončno “prekljanje” glede posameznih delov replik, ampak se mi preprosto ne da – mislim, da ne vodi nikamor, razen v vzpostavljanje neke virtualne “blog” avtoritete, v kar sam nisem ravno zainteresiran. Prepuščam jo tebi, upam, da uživaš v njej. Glede korektnega branja replik dovolj pove zgolj to, da ne veš nič niti o predlogu/ponudbi, ki sem jo dal, kljub temu, da je že nekaj časa označena z italics. Da o drugih (številnih) predlogih, ki sem jih dal med tekstom, ne govorim. Če bi govoril o prevelikem egu, je to verjetno nesmisel, kajne, ker vate ta puščica ne more biti usmerjena…

    Kot povedano, mi je tale razprava vzela že dovolj časa, ne mislim se več spuščati v neko dolgovezno nadaljevanje. Vsak si lahko pač iz zgornjega ustvari lastno mnenje. Predlog oz. ponudba je bila namenjena točno temu, da nekaj iz tega nastane, ker vsaj meni pač blogerske debate niso dovolj, če sam nekaj predlagam, ponavadi na tem tudi kaj naredim oz. delam, ali pa se umaknem iz debate o tem. Izjema je verjetno Stranka novih obrazov, ki pa je bila nenazadnje tudi predvsem provokacija.

    Morda boš razumela, nekateri smo pač občutljivi na neskončne žalitve o lastni osebi, ki pa, priznajmo (…) so jih tvoji zapisi polni. In potem seveda na neki točki prenehamo odgovarjati na podobne komentarje.

  42.   Simona Rebolj — 28.11.2011 @ 16:04 Simona Rebolj

    @Andee:

    Neverjetno, kako dolg komentar se ti ljubi spisat zaradi užaljenosti, ker se Simona grdo obnaša do tebe, o vsebini pa spet nič.

    Da bi bolje razumel še ti nekaj: Številnih predlogov v tvojem zgornjem tekstu preprosto ni! Ampak samo pljuvanje po protestnikih in samohvala na osnovi osebne izkušnje in percepcije s knjižnice v Ameriki. Je pa marsikaj drugega. Na primer:

    “Če sem čisto iskren, me ob gledanju televizijskih posnetkov intervjujev z udeleženci protestov pred borzo in drugimi medijskimi odzivi iz tega dogajanja, popade histeričen smeh. Ne morem pomagati, čisto iskreno je najpogosteje takšna reakcija. Ob toliko neumnosti na kupu težko ostaneš resen.”

    Tole je samo del, kjer si zelo žaljiv do določenih ljudi, ob tem pa niti ne pojasniš, kaj natančno naj bi bila neumnost. Samo hipotezo, da bojda ne vedo, proti komu se borijo in so tam zaradi mode. Kakšen argument, prosim. In takšna oseba si drzne nekomu, na primer meni, ne da bi ji bilo nerodno, napisat tole:

    “Morda boš razumela, nekateri smo pač občutljivi na neskončne žalitve o lastni osebi, ki pa, priznajmo (…) so jih tvoji zapisi polni.”

    Moji teksti so različni. Včasih so tudi posmehljivi, včasih tudi sarkastični, včasih tudi jezni in vulgarni. Občutek užaljenosti prepuščam posamezniku. Bistvo je pa v tem, da tako, kakor reagiram, reagiram glede na vsebino na drugi strani. Če presodim, da je vsebina na kakršen koli način vulgarna in se z vsebino ne strinjam, temu primerno odreagiram in poanto svoje reakcije tudi zelo konkretno vsebinsko pojasnim. Če se zadeve lotim na tak način, seveda tudi nikoli ne jokam, če dobim ostrejši komentar nazaj … o, da bi le bil vsebinsko luciden in argumentiran. Cmerila se nisem tudi ob neštetih žaljivih tekstih na moj račun, ki so bili zgolj rivalski in temu primerno bedasti. Čemu neki, saj vsebina govori zase.

    Od mene vsak dobi tisto, kar presodim, da daje. In ne, nisem profil osebe, ki meni, da mora ujčkat predrzneše, ki ob prvi pasji bombici, ki jo fašejo, padejo v jok in se pritožujejo, kako nekateri grdi ljudje nesramno ravnajo z njim. Če si nesramen, surov in žaljiv, stoj za svojimi pristopi. Kako ti ni nerodno jamrat, ko dobiš nazaj petardo, in celo moralizirat????

    Kaj si še napisal:

    “Ampak seveda dragi profesorji (na FF in FDV) gledajo na to z zadovoljstvom, evo jih, aktivni študentje in bodoči “kritični misleci”, super. Kapitalizem je grd, udri po kapitalizmu. Mrkaić je grd, udri po njem.”

    Postavljaš se v bran Mrkaiću, ki ga večina pomni po žaljivosti in brezobzirnosti. Tebi, ki te mine vsa volja za vsebinske debate, ko fašeš klofuto, se zdi vredno branit Mrkaića? Da ne bo pomote … meni se fučka za njegov pristop in me je vedno zanimala samo njegova vsebina, ki je bila kdaj na mestu in relevantna, kdaj pa naravnost mentalitetno zločinska. Najbolj ko se je spravil preštevat, koliko nek najslabše plačani delavec bojda zapravi za pivo, namesto da bi raje ta denar šparal za kaj drugega. Tako psihološko diletantske oslarije si drzne prodajat (za to je dobil plačano kolumno) nekdo, ki verjetno deli s tabo mnenje, da so finančne spodbude pri milijarderjih izrednega pomena, medtem ko se revežu v depresiji bojda še pir in škatlica cigaret očita. To je zgolj ena izmed neumnosti, ki smo jih morali prebavit izpod Mrkaićevih izbruhov, vse je pojasniča pa njegova akcija v bran izjemni literatki Desi Muck, ki bojda predstavlja zgled kvalitetne literature, pa v Ameriki še na komercialnem trgu seveda ne bi mogla dobit prostor verjetno niti v trafiki. Medtem se mu je zdelo še modro izvest akcijo: Udri po Mateju Dolencu! Kako bedasto. Ja, Mate Dolenc je vsega kriv, brez dvoma. Takle mamo in toliko o udrihanju.

    Ampak tebe to ne moti. Kje pa. S tabo osebno verjetno Mrkaić komunicira nežno in naklonjeno, kot z zvestim poslušalcem in učencem. Morda ti je celo pomagal, da lahko v Ameriki greješ univerzitetno knjižnico.

    Nehaj se norca delat in namesto moralistične hinavščine raje skrbi za vsebino.

    Ja, ja, ja … seveda se strinjamo vsi, da je dobro nekaj naredit, nekateri tudi marsikaj naredimo, je pa zajebano, saj veš, ker za dobra in konstruktivna dela je tako jebeno malo kapitalističnih spodbud na voljo, a ne, pa moramo zraven vseeno tudi preživet. Ampak to je itak del kapitalističnega koncepta, kakršnega poznamo danes, zato se pa prihodki bogatih, ki prodajajo pizze (metaforićno in konkretno) in kujejo izjemne proizvode na ceneni delovni sili, povečajo v istem obdobju tudi za tisočkrat, medtem ko srednjemu sloju le trikrat. Kaj pa dela srednji sloj???? Polno pametnih zadev med drugim, ki koristijo vsem ljudem in jih vsi nujno potrebujemo. O pizzah bi se pa dalo razpravljat, če res tako zelo, da si zasluži kar vladanje in privatiziranje zajetnega kosa sveta.

    In še nekaj … Kot sem že zapisala … na vsako pobudo odreagiram z zanimanjem ter precenim mejo verjetnosti. Zato se tudi v primeru resnosti, ki bi bila obetavna, brez dvoma ne bi lotila v Sloveniji prvenstveno revolucionarnega akta določenih zadev, ki se vežejo na globalne razsežnosti … to je šele druga stopnja v meji verjetnosti. Če na primer želiš tem študentom dobro in bojda podcenjuješ moč glasu, pisane podpore, jim lahko s konkretnimi nasveti pomagaš. Oni so že v akciji, samo serviraš predloge direkt. Lahko bi jih že tukaj objavil njim v podporo in v podporo konkretnim predlogom. Povej jim proti komu se borijo, če meniš, da ne vedo. Moje mnenje je, da vedo zelo dobro, samo artikulirat ne zmorejo in seveda bi jim moral nekdo razložit, da bi bilo bolje, da se uvede skromna šolnina za vse in uredi druge stvari v navezavi na boljše štipendije (ki ne morejo bit za vse) ter sistem dela v času študentovanja (plačana praksa in absoluten upor, da se tudi pri nas bohoti izkoriščanje celo diplomiranih, da prakso opravljajo zastonj, med študijem pa strežejo kave za preživetje … itd. itd.). Ojoj, spet opletam s predlogi, ki tukaj nič ne štejejo, ker sem nesramna in nisem Mrkaić. Pardon. Ampak pizdarija je bolj v tem, da je kolaps predlogov pri tebi tudi zato, ker se tvoje mišljenje pač verjetno giba k prepričanju, da niso upravičeni do kakršne koli borbe proti čemur koli grdemu v kapitalizmu. Ker je kapitalizem pač lep … hehe … Okej. Stoj za tem in ne jokaj, ko priletijo petarde, ki jih sam sicer rad pokaš.

  43.   Simona Rebolj — 28.11.2011 @ 16:11 Simona Rebolj

    Aja … in ne, še vedno ne vem, kje je ta z italic poudarjena pobuda. In ja, se strinjam … še enega gibanja novih obrazov z apetiti, da postane stranka, res ne potrebujemo.

  44.   andee — 29.11.2011 @ 06:45 andee

    @Simona:
    Kljub ostremu tonu bom rekel hvala za tole. Na to se da čisto v redu navezati, pa pustimo to.

    Najprej: moji predlogi? Tule so:
    Študentje – glede bolonje: najprej temeljita, akademska in predvsem empirična analiza plusov in minusov bolonjskega programa, in razlogov za tolikšne pritožbe na programom. Vsekakor je resnično nujno slovenske humanistične in družboslovne fakultete narediti bolj kvalitetne, temu so bili vsaj v začetku namenjeni tudi bolonjski programi (zato je tudi potrebno temeljito premisliti, preden se jih odpravi), očitno pa ne rojevajo rezultatov.

    Programi morajo biti bolj kvalitetni v:
    1) predavateljih – več tujih predavateljev z vseh koncev sveta in vseh (če se le da, pa brez) ideoloških pripadnosti. Poudarjam to, ker mislim da imata FF in FDV velik problem ravno tu, v pogosto preveliki, preveč levičarski ali preveč desničarski ideološki pripadnosti. Naj torej predavajo preprosto tisti, ki v svetovni srenji tudi zares največ pomenijo in redno objavljajo v uglednih mednarodnih revijah. Čimveč torej takšnih, tujih, predavateljev, tako kot glavnih (predmetnih) kot seminarskih predavateljev. Če se da, že na dodiplomskem študiju.
    2) bolj sodobnih tematikah. Kar se tiče družboslovja z nekoliko večjim poudarkom kot sedaj na empiriji in manjšim na čisti teoriji (predvsem reforma programov analitske politologije, analitske sociologije in kulturologije). Kar se tiče humanističnih strok, večji poudarek na različnih šolah, kot so uveljavljene po svetu (še vedno je na filozofiji zelo malo predavanj s področja pragmatizma, liberalizma, skratka številnih ogranjkov sodobne politične in družbene filozofije, tudi analitske filozofije je malo, predvsem v pojavnosti v javnosti – je pa veliko poudarka na strukturalizmu in psihoanalizi ter tudi fenomenologiji, kot tako rekoč edinima, ki kaj veljata; na umetnostni zgodovini ni tako rekoč nobenega predmeta s področja sodobne umetnosti, zgodba umetnosti se zaključi konec 19. stoletja, če ne prej; govorim le za tisti področji, ki ju na FF malce bolje poznam). Vendar tukaj prepuščam strokovnjakom, da povedo svoje, sam res ne morem soliti pameti glede tega.
    3) večji poudarek raziskovalni dejavnosti in točkovanju glede na objave v indeksiranih mednarodnih revijah. Mislim, da je največji problem glede tega ravno na FF in FDV. Za primerjavo – ddr. Rudi Rizman, ki je eden bolj opevanih in morda tudi bolj mednarodno uglednih predavateljev na FF, ima v svoji (45 letni) bibliografiji celih 14 izvirnih znanstvenih člankov. Od tega jih je 8 objavil v Teoriji in praksi, ostale pa v drugih »prestižnih« slovenskih in hrvaških (1) ter bosanskih (1) revijah. Za primerjavo, npr. Stane Pejovnik, njegov protikandidat (in zmagovalec) v bitki za rektorja, ima 95 izvirnih znanstvenih člankov, od tega skoraj vse v mednarodni publicistiki. Od tod seveda ni nič čudnega, da naše naravoslovne in tehniške fakultete slovijo kot vrhunske, družboslovne in humanistične pa kot poden od podna. Če pogledamo lestvico mednarodne citiranosti slovenskih znanstvenikov na SICRISu (http://sicris.izum.si/search/rsr_list_biblio_citations.aspx?lang=slv), se kot prvi družboslovec pojavi neki Jeffrey David Turk okrog 450. mesta, sledijo ekonomist ddr. Matjaž Mulej, Slavoj Žižek in ekonomist Štefan Bojnec, in potem dolgo nič. Tam okrog 3500. mesta (med slovenskimi znanstveniki) pričnejo počasi malce bolj pogosto kapljati naši veliki družboslovci in humanisti (da ne bo pomote, tudi z ekonomisti ni na tej lestvici nič dosti bolje, vsa vodilna mesta zasedajo (predvsem) fiziki, matematiki, strojniki, kemiki in drugi naravoslovci). Brez zamere, od tod ni nič čudnega videti veliko razliko med slovenskimi fakultetami v smeri naravoslovje /družboslovje. In to bi bilo nujno potrebno spremeniti in vrniti ugled tudi družboslovnim in humanističnim fakultetam pri nas.

    Kaj je še potrebno spremeniti… Večji poudarek na iskanju povezav z gospodarstvom. Kot sem omenil v komentarjih –
    1) naj nastajajo podjetja tudi s področij kulturne oz. kreativne industrije, dizajna in oglaševanja, založništva in medijev, prevajalstva, kulturnega menedžmenta in organizacije ter trženja kulturnih dogodkov, turizma, in drugih zamisli. Naj se na fakulteto (FF) uvede predmet podjetništvo v humanistiki in kulturi. Naj se podeljuje nagrade inovativnim podjetjem na tem področju. Naj se podeljujejo stimulativne nagrade poslovnim načrtom in projektom na tem področju. Lahko pride tudi do sodelovanja med študenti FF in EF, ali FDV in EF glede takšnih projektov. Naj se tudi v financiranje dejavnosti fakultete (FF) prek takih dejavnosti privabi zasebni kapital, seveda v takšnih mejah, da ne bodo ogrožale avtonomnosti fakultete.
    2) naj fakulteta (FF in FDV) več naredi na zaposljivosti kandidatov. Naj bodo vsaj doktorski (morda tudi magistrski) študentje, ki opravijo študij in so v fazi iskanja zaposlitve (job market candidates) predstavljeni na spletnih straneh fakultete. Ekonomska fakulteta (ki tega sicer ne vodi) vodi med drugim posebno bazo podatkov vseh svojih študentov, ki jo proti plačilu posreduje iskalcem kadrov. Ne vem, če je to potrebno urediti ravno na ta način, lahko pa se vsaj v čem zgleduje pri njih.

    Glede finančnih in organizacijskih pogojev študija pa:
    1) večja selektivnost pri izboru na fakulteto. Naj fakulteta vpiše predvsem tisti kader in toliko kadra, kolikršne so potrebe na trgu dela. Ali precej bolje: naj vpiše manj kadra, za katerega se zagotovo ve, da ne bo našel zaposlitve. Vsaj delno zmanjšanje števila vpisnih mest torej. Naj se kandidatom že ob vpisu predstavi dejansko stanje glede zaposlovanja na njihovem področju, s številkami, brez olepšav.
    2) vsaj razmislek o uvedbi šolnin, vendar ZAGOTOVO (kot predpogoj!) tudi uvedba velikega števila dovolj visokih štipendij, za vse tiste, ki bodo dobro opravljali študij ali se izkazali na katerem drugem področju. Vendar nikakor štipendije za vse, kot hočejo študentski protestniki, kar bo vsaj po mojem ponovno vodilo, vsaj za veliko študentov, v zmanjšanje dejanskih spodbud za dokončanje študija.
    3) vsaj na dodiplomskem študiju potrebna prisotnost na predavanjih, še posebej v kolikor bo študij ostal brezplačen. Ni nujno, da je sistem »izključujoč« – kar pomeni, da če manjkaš enkrat ali dvakrat te ni več. Naj bo npr. tako, da če manjkaš več kot trikrat ali štirikrat, izgubiš nekaj procentov ocene. Za vsak nadaljnji manjkajoč dan izgubiš še nekaj procentov ocene. Tako je pač odločitev prepuščena vsakemu študentu posebej.

    Vsaj te stvari mi pridejo na misel. Veliko jih je morda ustreljenih vsaj malce na pamet in me bo kdo dopolnil. Sam pač morda nimam več dovolj dobrih podatkov o dejanskem študiju na FF (in FDV). Veliko stvari se bo marsikomu slišalo »neoliberalistično« in bogokletno. Vendar so povedano stvari, o katerih se že zares dolgo govori v večini širše javnosti in o katerih bi bila nujno potrebna širša debata (ne pa toliko o »štipendijah za vse« in podobnih utopičnih predlogih). Tudi zaradi tega neskladja so protesti na FF deležni toliko neodobravanja med širšo javnostjo (o čemer sklepam po odzivih na forumih in blogih). Ker ne spregovorijo o tistih problemih (npr. nezaposljivost hum. in družb. kadra), na katere javnost že ves čas opozarja. Ali pa spregovorijo, pa vsaj sam tega nisem opazil.

    Zato naj bo zgornje predvsem lista tem za razpravo, ker je o tem nujno spregovoriti (poleg tem, ki so jih morda odprli študentje). Predloge lahko dejansko servira kdo drug, sam se ne štejem poklicanega za kaj takega. Če bo kdo bral in katerega uporabil, ali še bolje, konstruktivno repliciral, bo to čisto dovolj.

    Glede Mrkaića – imam vtis, da si nanj mislila, ko govoriš o mojem najljubšem avtorju (razen, če nisi mislila Luhmanna, to bi bilo veliko bolj točno). Mislim, da sem vse o tem tule že dolgo nazaj povedal. Njegovo pisanje kolumen za Finance sem spremljal z velikim navdušenjem, še danes se mi zdi, da je vnesel kar precej pomembnega v slovenski prostor, če ne drugega klasično liberalno misel, ki do tedaj ni bila tako odmevna pri nas. Vendar nimam z »njegovim« krogom ljudi nobenega pravega stika. Mrkaića ne poznam, v življenju ga nisem videl, morda bi bilo zanimivo, da bi ga kdaj srečal, ne rečem, vendar nimam nekih mokrih sanj po čem takšnem. Poznam pa Saša Polanca in Igorja Mastena, kot ena boljših in bolj zagnanih in študentom prijaznih profesorjev na EF, vendar zgolj prek akademskih vod, in zgolj na relaciji študent-profesor. V ZDA me je spravil izključno moj angažma in reference ter prijava na štipendijo Fulbright, za katero sem pridobil tri priporočilna pisma vrhunskih strokovnjakov s področja kulturne ekonomike in kulturne politike in menedžmenta, s katerimi sodelujem. Naj bo vse jasno, če že peremo perilo do te mere. Priznam, da sem prekleto ponosen na to, ker je to morda najbolj prestižna študentska štipendija nasploh in sem tudi edini izmed vsaj prvih treh generacij bolonjskih doktorskih študentov na EF, ki mu je to uspelo, kljub vsemu ignorantskemu odnosu, ki ga je resnici na ljubo večina kadra na EF najpogosteje kazala do »kulturnega ekonomista« kot čiste kuriozitete med študenti. Mislim, da poleg mene tudi samo še ena kolegica z EF študira v ZDA, prek neke druge opcije. Toliko o tem. Prav gotovo pa Mrkaić ali kdo od njegovih nima s tem nobene zveze, bi pa gotovo želeli videti koga od svojih (tudi) na tem mestu, to pa ne rečem.

    Iskreno povedano me ta, »Mrkaićev« krog zanima (samo) kot ljudje, ki jih podobno kot jaz zanimajo matematične metode v ekonomiji. Ne štejem se za liberalca, zdi se mi sicer pomembno, kar delajo te ljudje (npr. Tomaž Štih) in jim morda kdaj z veseljem pritegnem, vendar se niti slučajno (in tukaj sem krvavo resen!) ne štejem za pripadnika njihovega kroga. O tem naj dovolj pove besedilo njihovega razpisa za udeležbo na libertarnem kampu v Bohinju, kamor sem se pred leti res hotel prijaviti. Hoteli so, da napišem, zakaj Slovenija ni svobodna in kako bi jo naredil bolj svobodno (nekaj podobnega vsaj). Torej že v izhodišču moram (!) misliti, da Slovenija ni dovolj svobodna? Toliko pravega liberalca sem žal tudi jaz, da ne dovolim nikomur, da mi določa kar naj mislim, o katerem koli problemu. Če se že štejem za pripadnika katere ekonomske šole, je najbližje temu novoinstitucionalizem, o čemer sem tule že nekaj pisal. Šola, ki ji pripada tudi veliko kulturnih ekonomistov, vključno z mojim mentorjem. In ki je najbližje mojemu stremljenju, da bi razvil teorijo, ki bi povezala ekonomijo in spoznanja drugih, predvsem humanističnih ved, ki sem ga razvil tudi prek zapisov na tem blogu. Je pa verjetno res, da je Mrkaić morda vplival na slog mojega pisanja (ker sem v tistih časih prebral veliko njegovih kolumn in so mi bile pogosto všeč).

    Toliko o tej temi. Ideološko površnost v mojem pisanju si pa kar točno opazila. Trudim se, da ideologije ne vpletam, če že imam kakšno, ki se je vsaj sam zavedam, je to scientistična, da pač skušam svoje misli in opažanja graditi na spoznanjih in rezultatih prebranega – knjig, člankov, raziskav. Ne vem sicer, od kod ti to, da vidim v ZDA »paradise« – je pa res, da mi je tu všeč morda marsikdaj bolj kot v Sloveniji, predvsem z vidika kvalitete študija in akademskega ozračja. Ampak dobro, pustimo res takšne debate.

    Še glede očitkov protestnikom pred borzo. Tukaj seveda še kar vztrajam na svojem… Sama si povedala, kakšni so osnovni klici protestnikov: “Dol z izkoriščanjem!”, “Dol z revščino!”, “Mi smo 99%!”. In podobne trivialne parole. Ali izkoriščanje sedi kje gor, da ga je potrebno vreči dol? In če, kje, ter kako ga vreči dol? Ali ga lahko kdo vrže dol? In predvsem, ali bo padlo dol, če mu rečemo, da naj pade dol? Revščina, padi dol!

    Sam pač raje razmišljam o tem, kako dejansko vreči katerega od teh peklenščkov dol, da bo res padel in se ne bo več vrnil. Pa ni tako lahko, verjemi. In zato se mi niti pod razno ne zdi v redu, da se nekdo, ki hoče kaj spremeniti, postavi pred institucijo, ki z njegovimi zahtevami niti nima prav veliko, in kliče »Revščina, dol!«, »Kapitalizem, dol!«. Posebej, če so to ljudje kot je Andrej Kurnik, ki bi že po svojih akademskih kvalifikacijah lahko in morali predstaviti bolj konkretne predloge rešitev! Bom tvegal tudi s to trditvijo, naj ponovim, da Andreja sicer spoštujem kot znanca iz študentskih dni, vendar tega, kar dela s podobnimi protesti ne cenim preveč. Verjamem pa, da bodo morda protesti koristni za koga v slovenski družbi, da se bo v svoji čisti ignoranci in IQju na 30 »končno« zamislil in ugotovil, da imamo v družbi probleme, kot so izkoriščanje in revščina… Ob tem ko to vrabci čivkajo že približno 60 let.

    Zato sem verjetno mestoma žaljiv do podobnih akcij, se opravičujem vsem prizadetim. Kot sem nakazal tebi v komentarju 23 na sredi (in v italics), pa bom sam z veseljem pomagal, če bo to želeno seveda, če oz. ko bodo podobni predlogi imeli kaj vsebine, ki bi tudi kaj res povedala in lahko kaj koristnega spremenila. Podobno sem nakazal tudi pri tvojih predlogih, ki so, kot sem dejal, morda čisto zanimivi (da se razumemo, večinoma daleč bolj kot »dol, izkoriščanje«) , vendar jim manjka dimenzija konkretnosti, to torej, da bi resnično povedali, kaj se bo zgodilo, če recimo odvetnike umaknemo s trga ali ukinemo dedovanje. Kaj bo to pomenilo za različne ljudi in skupine ljudi v družbi na primer. To in samo to sem hotel povedati, ko sem predlagal, da napravimo kaj skupaj, da bodo te stvari dobile malo več »mesa«, saj bi bil to lahko dober zgled tudi za druge pobude iz drugih ust in skupin ljudi.

  45.   Simona Rebolj — 29.11.2011 @ 17:18 Simona Rebolj

    Uff … bom poskusila čim bolj na kratko, ker se tako obširnih debat z dopisovanjem res ne da dobro vodit in predlagam kavo za take zadeve.

    Glede bolonje: Resne akademske empirične analize plusov in minsuso ne morejo naredit študentje. Nekateri zato ne, ker še niso dovolj usposobljeni za takšno delo, saj so vendar zato študenti, vsi pa tudi zato, ker to ni njihova naloga, saj morajo študirat, večina njih pri nas pa še delat za preživetje. Takšnih pro bono dejavnosti in s tem ukradenega koščka mladosti, ki mora bit namenjena tudi izrabi večje svobode in vitalnosti za pasenje radovednosti, potovanja, whatever, ne bi smeli pričakovat od študentov v civilizirani državi, ki se bojda kiti z nekim duhovnim in sicer razvojnim napredkom, saj imamo plačevane akademike in pofočkane eminence, ki bi to resno analizo že zdavnaj morali fliknit na mizo!!! Študenti jo torej lahko predvsem zahtevajo in na podlagi predloženega posredujejo še svoje opombe in pripombe. V kolikor trdimo, da so štrajkajoči nezadovoljni študenti poklicani, da se pro bono ukvarjajo z resnimi akademskimi analizami na državnem nivoju, pa je treba takoj pozvat k šparanju na neučinkovitih intelektualcih, ki zasedajo položaje, na katerih ne opravljajo svojega dela, za kakršnega trdijo, da so dobro izobraženi in se počutijo sposobne. Še posebej v recesiji jih nihče ne bo pogrešal. Na štrajkajočih študentih torej je, da analizo zahtevajo, njihova naloga pa je, da se nad njo kasneje zmrdujejo ali jo sprejmejo kot relevantno.

    Bolonja pri nas ne rojeva rezultatov, predvsem zaradi enakih okostenelih pristopov od prej, ki so zgolj implementirani v formalno gledano predrugačen sistem delovanja. Če imaš na voljo ne nekaj izbirnih predmetov več in so ti skoraj enako nefunkcionalno z enako mrtvim profesorskim kadrom ter ničnimi pričakovanji po praktičnem delu, ni čudno, a ne funkcionira. Tudi star sistem ne bi več funkcioniral, saj že takrat ni, le da se nam tega ni bilo treba tako zavedat. Skratka, izvedba se dogaja po starem piflarskem sistemu z malo možnosti, da bi se študenti izkazovali in si lahko sami oblikovali soliden program, za kakršnega menijo, da jim bo najbolj koristil pri njihovih ambicijah. Še vedno imajo na voljo malo muzike … no, za malo delovnih mest na razpolago v Sloveniji in na malem zaprtem trgu. O tem bi se dalo veliko naštet v detajle. In v tem smislu so dobre ameriške univerze brez dvoma dobre, ampak na tak način so dobre že šole v okviru srednjega izobraževanja in že funkcionirajo kot usmeritev za naprej. Pri nas tega ne obvladajo in vsi bi bili najraje tako na površini malo splošno izobraženi, ker je tako najlaže, tudi za gnil kader, ki ga moramo prenašat iz prejšnjega stoletja. In že se dogaja nekaj izredno škodljivega. Bolj usmerjeno izobraževanje pri nas sploh še zaživelo ni, pa že poslušam pobude k vrnitvi na stare tire, češ, da je izobraževanje preveč usmerjeno in študenti nimajo več dovolj splošnega znanja. Mislim … Splošnega znanja nimajo, ker ga nikoli niso imeli. Vse napiflano so pač čim prej pozabili, tako deluje selekcija uma, potem so se morali pa sami znajt na področjih, kamor so se usmerili kot bolj ali manj uspešni samouki.

    1. Ja, seveda. Čim več kvalitetnih predavateljev, domačih in tujeh. Za to je treba vzpostavit tudi sistem, ki bo omogočal sodelovanje študentov pri presoji o kvaliteti predavateljev in splošni sistem, saj pri nas pač še vedno tudi profesorsko mesto pomeni predvsem delo, za katerega se pulijo, da bi jim zagotovil varnost do penzije in čao. Potem pa tam pač visijo, enako kot v tovarni.

    2. Kar se tiče programa na družb. šolah, humanistiki, ja, seveda se strinjam, je porazen. Bojda se ne da zgledovat po boljših, ker ni denarja za izvedbo toliko predmetov in za kakovostno praktično delo. Zato bi morali pri pojasnilu, da neka šolnina pač mora bit, zadevo zaplombirat z obljubo, da študenti za to tudi nekaj dobijo! Bolj pester program, na katerega lahko sami pri sestavi bolj vplivajo, več praktičnega, seminarskega dela in nabiranja točk na podlagi ustvarjalnosti, ki sama po sebi predvideva znanje, ter kvalitetnih predavateljih. Hitro se namreč lahko zgodi, da se navaden rop žepov študentov steka v neke druge žepe za prazen drek ter novogradnje za prazen drek. ta rop se je sistematsko izvedel z uvedbo mature in hkratnim ukinjenjem sprejemcev ter uvedbo izrednega študija kot možnost za vse, tudi če dejansko ne gre za študij ob rednem delu. Na tak način so pod Gabrom sprožili blokado dijakom, da bi se lažje preko sprejemcev vpisovali na želene študije, za kar so bili potem v vedno večjem številu pripravljeni plačevat vedno več. vse predvideno. in tako je sicer nastal nov FDV, ampam tudi morje izrednih profesorjev, ki so si hudo basali žepe za prazen drek. o tem si danes upa nekaj več povedat tudi Jambrek, eden izmed njih, ki se rad smeje na ta račun in to sladko, glede n ato, da je za prijatelje še sam zgradil faks, da lahko zaslužijo kaj postrani in zelo na hitro. Na primer. Take svinjarije bi bilo treba ukinit.

    3. Z obvezno prisotnostjo na predavanjih se ne strinjam. Nisem sploh vedela, da je bila kdaj ukinjena. Študij ni osnovna šola, kjer bi se bilo treba ukvarjat z vojaško disciplino, ampak je treba pustit, da bodoči intelektualci že uveljavljajo svojo pot, kako bodo prišli do usposobljenosti za svoje ambicije. Univerza bi morala funkcionirat kot ponudba, da dejansko lahko tako hitreje prideš do nekega cilja, ki si ga zastaviš, torej da se nečesa naučiš lažje in bolje, kot bi ti lahko uspevalo samemu. Siljenje, da mladi izgubljajo ljubi čas s posedanjem v predavalnicah, kjer predavajo neki nesposobni predavatelji z zagarantirano plačo, ki jodlajo, kar itak piše v predloženi literaturi in študenti pač naj bi že znali samo brat, je čisti moralni zločin. Da ne omenjam tega, kar si omenil kasneje, o raznih predavateljih, ki svoje poslanstvo zamenjujejo s priložnostjo za ideološko pranje možganov in podebiljanje. Energijo je treba šparat in če se enkrat navadiš pridno in disciplinirano udeleževat takih in drugačnih predavanj, od katerih prideš zelo utrujen in zato toliko bolje voden, se ne naučiš razmišljat s svojo glavo in ustvarjalno oblikovat lastno misel na podlagi predznanja, je sistematično ubijanje ustvarjalnih in sposobnih ljudi in ne obratno. Trdim, da bo kvaliteten predavatelj imel polno dvorano poslušalcev, torej resnih študentov. Kdor bo v dvorani ostal sam, ker bo šla mularija raje na kavo, naj se pa zamisli nad sabo. Profesor mora ponudit nekaj presežnega, da je vredno čas zapravljat zanj. Zato ne vem, zakaj bi silili študente, da poslušajo profesorje, ki jih nočejo poslušat in bi jih za neubogljivost celo kaznovali z nižjo oceno?!!! Halo??! Kje pa piše, da neka pridna afna zgolj zato, ker poseda na vseh predavanjih, tudi dejansko premore več talenta, znanja in sposobnosti za to, za kar se izobražuje??? Predavanja nudijo samo možnost za hitrejšo pot do rezultata! Če te možnosti ne nudijo, so res odveč. In konec koncev … Nash bojda ni obiskal skoraj nobenega predavanja … hehehe … Dajmo torej možnost tudi genijem, da se izolirajo od napotkov in citatov in ustvarijo nekaj presežnega. In na drugi strani dajmo možnost tistim, ki lahko tako spoznajo, da niso za ta študij ali nasploh, če jih špricanje predavanj popelje k opustitvi projekta. Možnosti je veliko. Obvezna udeležba je potrebna le v primerih praks, ki potekajo skupinsko, zaradi česar špricanje ovira delo soudeleženih seveda ter neudeležba pomeni tudi, da ni možnosti, da bi oseba opravila nalogo sploh. Tega pa pri nas tako manjka in nosi tako malo točk, da večina diplomantov itak ostane neposobnih in popolnoma nevajenih ustvarjalnega, produktivnega dela. Možgani zatrokirajo, če si vajen samo memoriranja in na enak način opazuješ tudi svet okoli sebe ter tako postane šola prej kvarna, Zato imamo pri nas tudi toliko bojev na ideološki podlagi, ker ljudje sploh niso vajeni razširit obzorja in njihovi možgani sploh niso vajeni amalitičnega razmišljanja, ampak samo učenja – beri: memoriranja. Zato so tudi naši intelektualci, kot si tudi sam omenil, polni citatov, ki včasih bolj, včasih pa manj usekajo mimo v ozkoglednosti predstave na odru. Bolj fleksibilno se nemalokrat odrežejo tisti izven stroke. Itd.

    “Predloge lahko dejansko servira kdo drug, sam se ne štejem poklicanega za kaj takega. Če bo kdo bral in katerega uporabil, ali še bolje, konstruktivno repliciral, bo to čisto dovolj.”
    Ja, saj! V tem je ravno fora. predlogi so že več kot dovolj, če je interes, pa lahko nastopijo zahteve. In to enako se veže tudi na ta del:
    “Podobno sem nakazal tudi pri tvojih predlogih, ki so, kot sem dejal, morda čisto zanimivi (da se razumemo, večinoma daleč bolj kot »dol, izkoriščanje«) , vendar jim manjka dimenzija konkretnosti, to torej, da bi resnično povedali, kaj se bo zgodilo, če recimo odvetnike umaknemo s trga ali ukinemo dedovanje. To in samo to sem hotel povedati, ko sem predlagal, da napravimo kaj skupaj, da bodo te stvari dobile malo več »mesa«, saj bi bil to lahko dober zgled tudi za druge pobude iz drugih ust in skupin ljudi.”
    Tudi jaz nisem poklicana za to, da bom delala natančne analize vseh vplivov in možnih izplenov v smer optimalne implementacije določenega cilja!!! Še toliko manj pri kramljanju na blogu, saj to vendar terja svoj čas in delo, predvsem timsko z različnih področjih, ki vplivajo na sam potek cilja. Zato se mi je zdelo povsem neumestno, da si takšne pripombe serviral in sem jih razumela kot diskreditacijski poskus na prvo žogo. Valjda ne pričakuješ od mene, da sem takšne analize delala pro bono in bi tukaj predstavila rezultate. Problematična je namreč že opredelitev cilja, saj se zaradi ideoloških barier, ki za sabo potegne še polno drugih psiholoških in fenomenoloških (s tem se pri nas opazno ukvarja samo Saleclova v javnosti, kar bi moralo bit osnovno branje za razumevanje stvari), sploh ni nujno interesa. Na tem mestu je treba pa jasno znat argumentirat, zakaj. No, o tem imam polno argumentov. Zato je že opredelitev cilja, kaj želimo z njim doseči in zakaj dovolj velik zalogaj za nekoga s predlogom in v tem smislu sem polna samozavesti. Potem je treba pa ustvarit simulacijo, ki bi omogočila čim bolj natančno predvidevanje možnih učinkov, ki bi cilj oddaljevalo od cilja. Ukinitev dedovanja na primer je globalni problem, potem pa tudi lokalni. In povezave. Potem gre za stopnjo, ker seveda dedovanja v absolutu uknit itak ne bi mogli, gre bolj za druge zadeve, ki se večejo na privilegije na trgu prosto po jankovićih in milijonih podobnih. Skratka, to je preveč za natančno debatirat preko dopisovanja. Podobno je bilo z razpravami o UTD-ju, ki to niso bile. UTD je edina in izredno dobra metoda za cilj ukinitve revščine (in ne hinavskega kvazi blaženja prosto po neoliberalni mentaliteti), vendar pa UTD lahko pomeni sto stvari, glede na sistem funkcioniranja in v eni različici celo še povečevanje revščine, v kolikor je nizek in so seveda ukinjeni vsi soc. transferji in nima na primer nobene vrednosti niti velike izvedbene možne verjetnosti, v kolikor na drugi strani hkrati ni drastična omejitev pravice do dedovanja in ni postavljena zgornja meja pogatenja posameznika, ki deluje izredno spodbudno, da tiste, ki so se v življenju naučili predvsem žongliranja z delnicami in krojenja uspehov na ceneni delovni sili lahko uporabimo še za kakšen drug smisel, ker postanejo v svoji vlogi brez smisla in samo zadržujejo in zlorabljajo kapital. Ker vsak podjetnik delovno silo za razvoj potrebuje, zato so nonsensi o veličinah, ki odpirajo delovna mesta, pa si bojda zato zaslužijo kar kos sveta, idiotski in škodljivi, saj niso niti sposobni za vodenje kosa sveta, kar smo tudi spoznali. Potrebne so spodbude za zagon podjetnikov in podjetništva. Dober podjetnik je tisti, ki ustrezno nagrajuje vse, ki mu omogočajo uspeh, torej se brez udeležbe delavca na dobičku nimamo kaj pogovarjat o dobrem kapitalističnem sistemu sploh. Itd.
    ” Glede Mrkaića – imam vtis, da si nanj mislila, ko govoriš o mojem najljubšem avtorju (razen, če nisi mislila Luhmanna, to bi bilo veliko bolj točno).”
    Ne, ne … takrat, ko sem omenila tvojega najljubšega, sem mislila kakopak Luhmanna, Mrkaića pa takrat in v kontekstu, ki sem ga omenila.

    O Mrkaiću še kdaj drugič. Lepo, da si tako uspešno zajadral čez mejo, upam, da prineseš kaj koristnega k nam nazaj … hehe … In ja, seveda, tisto z Mrkaićem, ki ti bojda pomaga, je bilo mišljeno provokativno. Bi se mi zdelo pa tudi logično, da sta se tudi že spoznala, ampak okej. Polanec se mi ne zdi pozitivna pridobitev za naš prostor oziroma podobno kot Mrkaić … obstajajo zelo pozitivne in dobrodošle smernice za našo vukojebino, ampak tudi nekaj klasično liberalnih debaklov, ki ne kažejo niti na zavedanje, zakaj, zaboga, se je vmes zgodil že socialni liberalizem in kako smo pristali, kjer smo. Itd. Spet dolga debata. Štih me je pa najbolj osrečil z eno izjavo. Po dolgem prekljanju, ko mu je bilo ob kilometrskem izmikanju dejstvu, da prosti trg po ameriško ne prinaša kvalitete, ampak kvaliteto diskriminira ali vsaj zavira napredek, le preveč jasno dokazano, da ideološko brca v meglo, je pribil nekaj nepozabnega v poduk vsem neoliberalno pokornim. Rekel je, da prosti trg ne predvideva le eno korist in sicer plačilo za kvalitetno delo ali izum itd., ampak predvideva, da je plačilo za kvaliteto in vložen trud tudi osebno zadovoljstvo, ker družbi prinašaš nekaj dobrega, čeprav za to nisi plačan. Pokvaril mi je želodec vsaj za en teden. verjetno mi ni treba posebej razlagat, zakaj.

    “Še glede očitkov protestnikom pred borzo. Tukaj seveda še kar vztrajam na svojem… Sama si povedala, kakšni so osnovni klici protestnikov: “Dol z izkoriščanjem!”, “Dol z revščino!”, “Mi smo 99%!”. In podobne trivialne parole. Ali izkoriščanje sedi kje gor, da ga je potrebno vreči dol? In če, kje, ter kako ga vreči dol? Ali ga lahko kdo vrže dol? In predvsem, ali bo padlo dol, če mu rečemo, da naj pade dol? Revščina, padi dol!”

    Protestniki vedo, da je nekaj hudo narobe s sistemom, kjer vladajo svetu banke, ki bogatim omogočajo, da so čim hitreje in čimbolj vedno bolj bogati, medtem ko kot prosjaki funkcionirajo na revežih, ki jim pobirajo največje obresti, da so lahko iz dneva v dan še bolj revni, ker se zapufajo za stanovanje, šolnino itd., itd. Da je nekaj hudo narobe, da si lahko neverejtno bogat, ker casino pod imeno borza, kjer precej lažje prideš do velikih dobitkov kot na loteriji ali ruleti, samo zagonski kapital moraš imet, pa praktično ne tvegaš nič za igrico, ali je Jobs kihnil ali namrščil čelo, da delnice padajo ali rastejo. To je norost. Norost, v kakršni najbolj profitirajo dediči in vsi, ki jim je uspelo nekaj dobro prodat, da se lahko še malo igrajo, za ostale gre pa za igrico na življenje in smrt. Če pa svetuje ubožnim kakšen mencinger, je pa sploh katastrofa … hahaha … In deprivilegiranim vedno svetujejo mencingerji in deprivilegirane vedno zastopajo slabi odvetniki. Pasti mora sistem. To morajo zahtevat pa od vlade. Sporočila vladi se pa lahko daje tudi pred borzo, ki je simbol tega sistema in vsega, kar je z njim narobe. To je dejstvo. Res pa ne znajo artikulirat dobro stvari. Vendar napredek že je močen. Desničarji nimajo več toliko samozavesti in ne najdejo kandidata, ki se ne bi sesul z neumno izjavo, kakršne so bile nekoč samo po sebi umevno sprejete med idološko plombiranimi državljani, ki so jih naučili, da morajo bogate pač spoštovat, ker so bogati in da so si za vse gorje krivi sami in ne izkoriščevalski sistem, ki pita elito na njihov račun. Ta mit se sesuva. Tako zelo,d asi Obama lahko celo privošči predlog o progresivnem davku za bogatejše, poleg reformacije zdravstvenega sistema. To je bilo še nedolgo nazaj za Ameriko čista fikcija. Je skoraj nič, ni pa manj kot nič.

  46.   Simona Rebolj — 29.11.2011 @ 17:27 Simona Rebolj

    Aja … še najpomembnejša pripomba, kar se tiče preudarne selekcije vpisa in omejitve vpisa, kar si omenil. Omejitev vpisa že, ampak brez uvedbe kvalitetnih sprejemnih izpitov je vse brez haska! Sprejemni izpit mora popolnoma nadomestit maturo v točkovanju, matura je zgolj osvežitev obdelanega in lahko nudi kvečjemu okrog 20% točk za sprejemne izpite (pa še za to, ne vem, zakaj, koji klinac bi, če so sprejemni izpiti dobro zastavljeni). Uvedba mature po starem sistemu, kot sem že zapisala, in ukinitev sprejemcev je služil le projektu kraje denarja preko razmaha izrednega študija in s tem neupravičenega pobiranja visokih šolnin (saj konkurence privatnih šol bilo ni!). S tem smo dobili nekaj srečnih akademskih lopovov, nekaj več betona in ogromno študentov po faksih, ki tam ne bi smeli bit ter kopico zmedenih dijakov, ki na naših tako prekleto splošnih gimnazijah ne spoznajo, kaj sploh hočejo in v čem so dobri.

    In to osnovo, ki bi se morala spremenit, ima v programu samo SDS. Si lahko misliš. Nobena druga stranka od nekdaj parlamentarnih in teh dveh dodatnih, ki bosta prišli v parlament zagotovo. Sramota! Tudi SDS pa v svojem mandatu na področju ni storila nič, razen se ukvarjala s šolskimi malicami in kosili. Sramota na kvadrat.

  47.   igo — 30.11.2011 @ 17:32

    Simona, andee, … to je to.

    Če sta še samska, morda malo razmislita drug o drugem …

    LP,
    Igor

  48.   andee — 1.12.2011 @ 06:31 andee

    @Simona:
    hvala za odgovor. Sem ponovno v divjem tempu in komaj zmorem odgovarjati, zato bom morda bolj skop. Tema je res primerna za daljšo debato, za katero tu morda ni prostora.

    Ja, vsekakor sem mislil, da analizo bolonjskega sistema naredijo kompetentni ljudje, za študente bi bilo to že samo po sebi dovolj za diplomo ali še kaj več…

    Čimveč kvalitetnih predavateljev: lahko seveda tujih ali domačih. Ampak iz priložene lestvice citiranosti sledi tudi to, da domačih preprosto ni! Zato bodo tukaj tuji preprosto nujni.

    Glede obvezne prisotnosti na predavanjih: glavni razlog, da se zavzemam zanjo je, da ob tem, ko šolnin ni, delovnih mest po študiju tudi ne, tako rekoč ni spodbud za resno sledenje predavanjem. In tako dobimo množico tistih, ki preživijo večji del časa ali na študentskih delih, ali v študentskem funkcionarstvu, ali še kje drugje, samo na faksu ne. In diplomirajo pri 40tih, če sploh. Klasičen problem FF in denimo kulturologije na FDV – morda me bo kdo z bolj ažurnimi podatki popravil. Zato naj bo “tradeoff” – ali zastonj predavanja za vse ali pa plačana predavanja in neobvezna udeležba. Verjamem, da mora fakulteta poskrbeti za spodbude za opravljanje in dokončanje študija. Sedaj to preslabo počne, kar je razvidno iz zgornjega primera večnih študentov in posledičnega statusa fakultete kot zelo slabe, govorim o FF. Žal so geniji le ena vrsta študentov, ki je zelo v manjšini. O tem sem zgoraj že linkal kar dober prispevek iz Guardiana: http://www.guardian.co.uk/education/2007/may/15/postgraduate.highereducation. Potrebno je razmišljati tudi o vseh ostalih.

    Ko govoriš o svojih predlogih – točno tak pristop sem imel v mislih! Škoda, ker te ni med protestniki, bi bilo zelo koristno (zanje) …

    Udeležba delavcev na dobičku se mi žal zdi še ena velikih floskul. Kot je v Financah že nekaj let nazaj opozoril Keith Miles, ne upošteva problema “zastonjkarstva” oz. free ridinga. Dobiček podjetja je stvar, na katero imajo vpliv vsi delavci v podjetju, leni in delavni. Zato je brez ustreznega, prilagojenega sistema spodbud (incentives) zelo verjetno, da bodo tisti, ki so bolj leni gradili na tistih, ki so bolj delavni, dobili pa bodo oboji enako oz. ne glede na opravljeno delo. Zato je verjetno bolj smiselno ta isti denar raje plačati vsakemu posebej, kot nagrado za delovno uspešnost (posameznika) in ne kot neko abstraktno, pavšalno udeležbo na dobičku. Delavci bodo bolj zdravo motivirani (leni bodo lahko še naprej leni, na svoje stroške, delavni pa bodo od svojega dela dobili več; če zaposlene seveda res žene denar, kar morda ni tako slaba pripomba), podjetje bo finančno na istem, razočarani bodo samo politični demagogi, ki bodo izgubili še eno od puhlic, s katero pridobivajo politične točke.

    Glede debate s Tomažem Štihom in prostem trgu: v ekonomski stroki je bistveno več debate o razmerju med kvaliteto (proizvodov, življenja) ter npr. kvantiteto, cenami, potrošniškim presežkom, profiti podjetij, itd.; skratka bistveno več debate, kot zgolj preprosto reči, da je prosti trg najboljši ali obupen. Zato sem tu seveda na tvoji strani. So primeri, ko je prosti trg učinkovit in je veliko primerov, ko ni optimalna rešitev. Tudi ameriški sistem, o katerem sta verjetno govorila, nikakor ni idealen, je pa res, da producira večino resnih prispevkov na zgornjo debato, torej je sposoben sebe vsaj do določene mere reflektirati. V tem mi je tudi všeč.

    Ne vem, kaj bi dosegli, če hočemo da vlada zruši kapitalizem. Kaj pa naj naredi, sebe razpusti? Začne vojno z Ameriko? Ok, neke male popravke že lahko naredi, vendar smo tukaj spet pri vprašanju konkretnega. Sistem pa se lahko po mojem spremeni samo tako, da ga nekdo premisli do samega drobovja, najverjetneje pa to traja leta in leta in je del miselne evolucije, s kako revolucijo sem in tja. Postaviti se na cesto (ali pred vlado) in vpiti “Sistem, dol” pa se mi še vedno zdi enako kot prej, v kolikor ni neke predstave o alternativi, ki bi imela vsaj minimalen konsenz v javnosti.

  49.   andee — 1.12.2011 @ 06:35 andee

    @Igo:
    z veseljem se lahko tudi ti priključiš debati, veliko je odprtega.

  50.   Simona Rebolj — 1.12.2011 @ 23:47 Simona Rebolj

    Ja, za tako široko, resno in nadrobno debato je dopisovanje prenaporno in prezamudno, zaradi okrčenih sporočil prihaja pa sproti še do polno nepotrebnih nesporazumov.

    Se strinjam tudi s tujimi predavatelji, seveda. Izmenjava stroke med državami se mi sploh zdi v bistvu nujno potrebna. Problem je samo v tem, da zaradi pomanjkanja denarja tudi iz tujine lahko fašemo bolj slabe predavatelje, pri čemer bi bil za kakšne predmete lahko celo boljši kakšen naš nadarjen za tak poklic, čeprav bi imel manj člankov v strokovnih edicijah. Na primer: tudi pri nas je na primer Splichal eden izmed bolj cenjenih profesorjov, kar se tiče podkovanosti z znanstvenega vidika, ampak hkrati je to eden najbolj nesposobnih in celo arogantnih predavateljev, kar jih je mogoče srečat v življenju. Oseba, pri kakršni bi morali imet študenti besedo, da je takoj izločena iz profesorskega poklica. Nekteri so lahko koristni v svoji pisarni, niso pa nujno sposobni predavatelji, ki znajo motivirat študente na pravi način. Enako se dogaja na področju znanosti, kar se tiče prakse in teoretskih objav. Ule z ugledno pozicijo na Nizozemskem (se mi zdi … ali je Belgija, saj ne vem) je lepo povedal v enem intervjuju, da on pač beleži zavidljive uspehe v praksi na področju, s katerim se ukvarja, ima pa malo objav, ker se temu ne posveča in niti ne potrebuje, da bi se. Skratka, koncepti so različni, v vsakem primeru pa mora imet profesor intelektualni ugled, ampak tudi predavateljske sposobnosti, torej tisto, kar je ključnega pomena že v samem izrazu profesorja. Dpber znanstvenik še ni nujno dober učitelj.
    Kar se prisotnosti na predavanju tiče … Negativna sankcija nikoli ne more pomenit spodbude! V kolikor negativno sankcijo preoblečemo v pojem spodbuda, dajemo družbi izredno negativno sporočilo in vzgajamo izredno negativno mentaliteto. Da bi kaznovali študente s slabšo oceno znanja zaradi osnovnošolskega disciplinskega ukrepa preverjanja prisotnosti na predavanjih, se mi zdi moralni zločin. Znanje je znanje, tudi če ga je oseba pridobila v gozdu na kakršen koli način že. In zelo negativno se mi zdi, da se na tak način celo daje potuho slabim predavateljem, ki jih kar mrgoli na področju družboslovja in humanistika, čeprav jih ravno tu praktično ne bi smelo bit! Že v času mojega študija so imeli preredki dobri predavatelji predavalnice polne, večina ostalih pa upravičeno ne. Zguba časa in celo nespametna poraba energije. Poslušanje neumnosti in stvari, ki jih lahko odbesedno prebereš sam v predloženi literaturi celo slabi možganske sposobnosti in ubija potencial za razvoj ustvarjalne misli. Predavanja pa dandanes itak sploh ne bi smela več potekat na tak način, da prisotnost ni potrebna za sam sistem dela, kar pomeni miks prakse in teorije ter čim več konkretnega seminarskega in raziskovalnega dela, tudi v skupinah. Prizor, ko učenci z možgani na off sedijo in poslušajo dolgocajtnega predavatelja brez kritično motiviranega sodelovanja, bi morali že zdavnaj minit. Seveda se strinjam s tabo, da takoimenovanih genijev ni veliko in da je treba upoštevat vse. Uporaba tega izraza je bila mišljeno bolj kot skrčeno obliko sporočila, da se nikoli ne sme zaradi povprečja, ki tvori in obeta povprečje, vzpostavit sistema, ki diskreditira in otežuje delo kakor koli nadpovprečnim ali posebnim že sistemsko. Bistveno je znanje in predvsem sposobnost in uporabnost. S sistemom v imenu povprečja ne smemo v imenu povprečja tlačit nadpovprečne ali drugačne. Ni potrebe za to. In ocena z znanje ali usposobljenosti za nekaj mora bit vedno ocena za to in nikakor ne sme nadomeščat disciplinskih ukrepov.

    To, da študenti študirajo sto let, se lahko rešuje s popolnoma drugimi sistemskimi ukrepi. Da se tega pač ne dovoli in se da na voljo manj dovoljenega časa in manj možnosti za ponovno opravljanje izpitov. O šolninah bi bilo pa treba itak razmislit, ampak na pravi način. Da se s tem poveča resnična kakovost študija in drastično izboljša štipendijska politika ter seveda uredi področje študentskega dela, ki je zdaj praktično gledano izključno nekoristno, to polje pa izkoriščajo nekateri delodajalci za neplačano uvajanje celo že diplomiranih in se s tem še hvalijo po televiziji nekateri! Pfej.

    A. bejž, no, pa je Keith Miles, ki je bojda tako zaskrbljen za lenobo delavcev, očitno pa precej manj za nesposobne delodajalce, ki zaposlijo takoimenovane lenuhe, podal še kakšno drugačno rešitev za preprečevanje neenakopravnega okoriščanja s profitom podjetja?! Skratka, kdo je sponzor gospoda Milesa? Udeležba delavcev na dobičku je nekaj samo po sebi umevnega, saj vsi prispevajo očitno dovolj k uspehu podjetja, kakršen koli že je. Delodajalec je odgovoren za kadrovsko politiko in s tem za funkcionalnost delavcev. Trdim, da v spodbudnem delovnem okolju, kjer so zaposleni temu primerni kadri, ni lenuhov. Lenoba je psihološko stanje posameznika, ki mu botrujejo negativni vplivi. Poglavitno vlogo negativnega ali pozitivnega vpliva na posameznika odigra delovno okolje, saj predstavlja minimalno tretjino posameznikovega življenja ( od tega pribl. tretjina predstavlja spanje). Udeležba na dobičku pa nikakor ne izključuje stimulacij za napredovanja in nagrad za nadpovprečen vložek! Delavec, ki iz kakršnih koli razlogov očitno vnaša škodo in zavira možen uspeh podjetja, mora biti krivdno odpuščen ali premeščen. Morda imajo delodajalci pri nas res nekaj težav več z odpuščanjem, ker je fluktuacija zaposlovanj pri nas ekstremno okostenela in še vedno vlada prepričanje, da je nekaj dobrega, če človek na enem delovnem mestu v mladosti začne in na njem tudi umre, če ne gre prej v penzijo. V resnici je izredno pomembno, da posameznik delovno mesto menja, ga sprošča za še neizčrpane in hipotetično zdolgočasene na enem področju dela. Na tem področju, se strinjam, da bi bilo treba marsikaj uredit. Sicer sem pa spoznala na terenu veliko več lenih in nesposobnih kadrov, ki so bili na mesto postavljeni z največjo voljo nesposobnega in koruptivnega delodajalca, ki je nastavljal svoje prijatelje in sorodstvo za razne protiusluge. zelo malo pa primerkov, ki bi bili sprejeti v delovno razmerje, ker so bili prepoznani za dober kader, potem bi pa pasli lenobo. Dobim kar malo pike ob teh zlorabah pojma lenobe oziroma lenih delavcev. S tem da sem večkrat ravno jaz v določenih situacijah skoraj eksplodirala od jeze, ker sem se počutila izkoriščevana s strani raznih jebivetrskih sodelavcev. Ampak kadara se to dogaja, so za to krivi delodajalci, ker “trgujejo” z zaposlovanjem kadra in oni izkoriščajo nekaj ekstra zavzetih, da lahko svoje ljubljence, ki se svojih nesposobnosti sploh ne zavedajo dobro, obdržijo v ekipi. Če naredi napako ali malo zaspi kdo, ki ni njemu osebno kakor koli blizu, znajo pa hitro zagnat halo. Delodajalec ima takšno strukturo ljudi in takšno klimo, kakršna je njegova politika delovanja. In samo lenuh ima v svoji ekipi lenuhe! Obstajat mora pavšalna udeležba na dobičku in posamezne spodbude za nadpovprečnost! Te razsodbe nagrad, povišic in napredovanj, ki so velikokrat tudi goljufive in sredstvo za pitanje “kučnih ljubimcev”, so pač v presoji delodajalcev že itak in v soodvisnosti z možnostjo upravičenega ali neupravičenega izsiljevanja zaposlenega, osnova za pridonos tretjine svojega življenja je pa udeležba na dobički za vse, ki nima zveze z nadgradnjo.

    Ja, se strinjam z več platmi prostega trga, ki bi moral bit obdelan, vendar je to nemogoče z nekom, ki iz vprašanja o prostem trgu ustvari religijo, ki mu je sila ljuba in postane po logiki stvari izbrani bog z napakami vendarle bog, ki že ve, zakaj ima te napake in so zagotovo tam zato, ker so najmanjše ali pa imajo neko pozitivno funkcijo … hehe …

    Seveda se strinjam s premišljenimi koraki naproti spremembam in dejstvom, da je ravno zaradi tega, ker revolucija nikoli ne pomeni intelektualnega diskurza, še vsaka do sedaj požrla tudi svoje otroke, kot se rado reče. In napake so našle luknje v novi kozmetični opravi in spet isto pot do cilja. Zato od fevdalizma do funkcioniranja modernih držav danes pač ni narejen velik korak. Ker so bistvene stvari še danes narobe. Vendar jaz krivdo vidim precej bolj v intelektiualcih, ki se zajebavajo in zabavajo sami sebe, ko je še čas, da bi kaj domislili in spremenili. Večina jih je tudi podkupljenih in ideološko indoktriniranih. Nima stika z ljudmi, niti se jim ga ne ljubi imet. Ko “otroci” podivjajo se pa nadrenjajo k mikrofonu, ampak le, če se kažejo obeti za zmago. Zato revolucionarje cenim, čeprav so malo butasti in pobalinski. Ta pametni jim nikoli v zgodovini še niso pomagali, dokler niso sami videli kakšno korist za proslavitev. Kje so bile pa pri nas na primer vse te velike intelektualne osamosvojiteljske elite, ko se je leta kradlo. Nič. Čisto fajn so se imeli v zasebnih krožkih in drug drugega trepljali med kramljanjem ob okroglih mizah za deset prijateljev. Ko bo pokalo in se bo dejansko obetala sprememba sistema, bodo pa želeli mikrofon in fotosešn z nič kaj boljšimi idejami od takoimnovanje podivjane nevzgojene mladine, ki so sramotno neumni. Jah, kdo jih je pa tako neumne vzgojil? Očitno se se tega naučili doma in v šolah. Ničesar. Prevzemimo odgovornost.

    Hvala za vse odgovore tudi tebi.

  51.   andee — 2.12.2011 @ 06:52 andee

    @Simona:
    glede tujih predavateljev – se načeloma strinjam. Objavljanje v mednarodno indeksiranih publikacijah samo po sebi še ne zagotavlja kvalitete. Vendar je lahko v stanju, v kakršnem je trenutno FF (in FDV) vsaj en od korakov k bolj kvalitetnem študiju. Vseeno je namreč veliko bolj verjetno, da nekdo, ki redno objavlja v takšnih publikacijah ima vsaj dober pregled in stik s področjem, to velja tako za domače kot tuje predavatelje. So pa seveda vedno izjeme.

    Vendar pa žal pogled na lestvico Sicrisa ne more biti zgolj izjema, tako slabi (katastrofalni) ratingi vseh slovenskih humanistov in družboslovcev tudi govorijo svojo zgodbo.

    Glede prisotnosti in negativnih spodbud oz. sankcij. Vseeno mi je, kako temu rečeš. Izhajam iz tega, da je FF (in FDV) precej nekvalitetna in mednarodno neprepoznavna institucija. To dokazujejo tako rekoč vsi ratingi in kazalci, ki se jih spomniš – ne pravim, da to pove celotno zgodbo, vendar pa njen dovolj velik del… Zato pač sam skušam razmišljati znotraj tega, kako napraviti te institucije boljše, bolj kvalitetne. Eden od ukrepov, ki sem jih pozabil v svojem “programu”, pa je bolj nujen od marsikaterega, so študentske evalvacije profesorjev. Imaš prav, marsikatera pobuda in spodbuda bi zafunkcionirala bistveno bolje s tem vred. V koliko bi bilo to uvedeno, je s tem v dobršni meri preprečeno poslušanje slabih profesorjev, ki bodo prisiljeni zato trpeti resne sankcije (v kolikor bi sistem evalvacij polno zaživel). Obvezna predavanja pa so nujen ukrep, da se študente teh fakultet prisili k resnemu opravljanju študija. Če bi bilo res, da je veliko študentov, ki so na predavanjih bolj redko, tudi neznansko kreativnih in kasneje uspešnih, mi jih pokaži… Mislim, da gre, kot v tvojem primeru, bolj za izjeme, precej več pa je takšnih, ki jim ta sistem omogoča “bluzenje” študija, kar bi verjetno potrdila večina podatkov. Vem, da gre za ukrep, ki na prvi pogled zveni zelo trinoško, vendar sem sam še vedno prepričan, da je v kombinaciji z ostalim žal kar potreben.

    Se strinjam, imaš dober point glede participacije na dobičku – v kolikor uvedemo torej oboje, tudi primerno nagrajevanje po uspešnosti. Čeprav s tem sistem samo zapletemo, veliko lažje bi bilo, če bi imeli samo spodbude za uspešnost, ki bi bile plačane iz istega fonda in v enakem skupnem obsegu, torej iz dobička. Situacija, kjer je pa samo participacija na dobičku, pa nesporno vodi v zastonjkarstvo. Morda ti ime “leni” delavci ni všeč, hotel sem povedati samo to, da se zaposleni ločijo glede na svojo naklonjenost delu in odrekanju za dobro firme (in svoje kariere). Zaradi lažje razlage sem jih razdelil v dve kategoriji, lahko jim rečeš tudi “manj delavni” in “bolj delavni”. Sistema, kjer bodo vsi enako delavni seveda ni, ljudje smo pač na srečo različni. Povedano sem torej prikazal za ti dve skupini ljudi, isti zaključki veljajo seveda tudi v primeru, da je porazdelitev zvezna, da je torej vsak posameznik obravnavan posebej glede na svojo “delavnost” in ne zgolj skozi kategoriziranje ali pripada eni ali drugi od teh dveh skupin. Povedano torej preprosto pomeni, da obstaja resna nevarnost, da v kolikor so tisti, ki so manj delavni vsaj malce preračunljivi (in veliko je takih, v obeh skupinah), bodo skozi sistem udeležbe na dobičku izkoriščali tiste, ki so bolj delavni. Ampak kot rečeno imaš glede tega dober point, kot zgoraj opisano.

    Glede ostalega se pa zelo strinjam. Samo še to bi dodal (ne morem iz svoje kože…), glede slovenskih “intelektualcev” in revolucionarjev, kot ti dve kategoriji imenuješ ti. Žal so to pri nas kar največkrat isti ljudje – delanje kvazi-revolucij je postalo preizkusni kamen tega, da si “pravi” intelektualec. Zato so pri nas revolucionarji eni bolj konzervativnih ljudi, ki se bojijo številnih sprememb, ki bi se lahko zgodile, in zelo pogosto protestirajo ravno proti vsem spremembam. Zmedeno stanje…

  52.   Simona Rebolj — 2.12.2011 @ 22:58 Simona Rebolj

    @Andee:

    Z večino se v poanti in tvojih opombah strinjam, zato samo replika na tisto, v čemer se ne, za boljše razumevanje poante.

    “Izhajam iz tega, da je FF (in FDV) precej nekvalitetna in mednarodno neprepoznavna institucija. To dokazujejo tako rekoč vsi ratingi in kazalci, ki se jih spomniš – ne pravim, da to pove celotno zgodbo, vendar pa njen dovolj velik del…”

    Se popolnoma strinjam, zato še toliko bolj nasprotujem ustvarjanju umetnega vzdušja v uteho nekonstruktivnim predavateljem in nekvalitetnemu izvajanju programov z uvedbo obvezne prisotnosti, ki bi lahko ponujala izmaličeno sliko realnega gnilega stanja zaradi prisilnega zapravljanja časa in energije študentov v predavalnicah. V mojih časih je bilo še huje. Najbolj jalova predavanja so bila obvezna, tista, pri katerih so predavatelji momljali tekste iz predložene literature. Brez kakršnega koli ustvarjalnega diskurza ali nadgradnje. Medtem ko so bile takoimenovane vaje večinoma neobvezne!!! To, kar bi ravno moralo bit obvezno, najbolj točkovano, kvalitetno izvakano in implementirano v obravnavo snovi. Po pričevanjih danes ni kaj dosti bolje, saj z istimi kalibri pri koritu nobena zgolj formalno kozmetična sprememba sistema ne pomaga, če se vse spt izvaja po starem.

    Strinjam se, da je večina tistih, ki se jim za predavanja fučka, na faksu že z namenom, da se jim fučka in se vpisujejo tudi le zaradi statusa, ki jim omogoča delo, bone itd. Tako se to dogaja v državi, kjer vlada revščina in neperspektivnost. Mladi si tako kupujejo nekaj let večje svobode in zadovoljstva, v katero v prihodnosti ne verjamejo, tudi če bi pridno študirali na tako prekleto nekvalitetnem in demotivacijskem faksu in s tako prekleto bedno razpoložljivostjo delovnih mest s še bolj bednimi plačami.

    V vsakem primeru pa se noben disciplinski ukrep ne sme nanašat na ocenjevanje znanja!!! Saj tudi tisti, ki pridno študirajo na slabem faksu in obiskujejo redno predavanja, ne pomeni, da res kaj znajo in bodo res kaj bistvenejšega prispevali družbi od posedanja po pisarnah in izvajanje nekih rutin. Poglej brezno po centrih za soc. delo itd. Za družboslovno sfero pri nas to še posebej velja. Ti pridni študenti so večinoma kot roboti. Več ve o teh zadevah nekdo, ki prebere v prostem času kaj o Platonu. Debate, preverjeno, s temi pridnimi podeželankami, ki sedijo na predavanjih, ker slučajno niso dobile tipa, so mizerne. Še o ličilih s srednješolko na kozmetični šoli se je bolj zanimivo pogovarjat. Če ne drugega, je vsaj mestoma lahko zabavno. Od povzetkov in izsekov, ki so se jih napiflale preko zapiskov – kupljenih ali iz dolgčasa sproduciranih na predavanjih, si v letu dni ne zapomnijo več nič, večina še prej. In že sveže znanje ni bilo ponotranjeno, ker se ne učijo tako, da bi brali kot zgodbo, ampak se samo piflajo stavke po ključnih izpostavljenih asociacijah. Skratka, bolj mi gredo na živce ti instant diplomiranci kot trčeni faliranci. Pri nas, da ne bo pomote. Ko sem imela priložnost spoznat pridnega angleškega in ameriškega študenta s tega področja, je bila zgodba nekaj popolnoma drugega. Skratka, za discipliniranje na področju prisotnosti so na voljo drugi ukrepi. Če se hočemo znebit tistih, ki nimajo motiva pridno študirat, pač omejiš formalne možnosti do izključitve. Omejiš dobo za opravljanje letnika in pristop k ponavljanju izpitov. V mojih časih na primer nisi mogel pristopit k izpitu, če nisi imel štemplja za prisotnost pri večini predavanj (za to, kar smo dobili, neupravičeno pričakovanje) in opravljenih določenih vaj – seminarskih nalog. Simpl. Ne more pa disciplina zajemat dela ocene znanja. Samo to. Če bi imeli pa kvalitetne sprejemne izpite, sem pa tudi prepričana, da bi dobili na prave fakse veliko več že vnaprej resnih študentov. Ker zdaj se ogromno njih vpisuje, kamor so pač sprejeti redno glede na brezvezno opravljeno splošno maturo. Tak profil študentov pa prav gotovo ne bo resen, ampak užaljen, ker ni mogel na faks, za katerega meni, da je primeren zanj, niti ni imel priložnosti se preizkusit. Ker je na primer kolapsiral pri matematiki, ne more na psihologijo ali na novinarstvo. To so neumnosti. Za vse študije je pomembna nadarjenost in osebna motivacija, ne samo za akademijo umetnosti.

    Pri udeležbi delavca na dobičku je pa tako … bi se strinjala s tabo, da bi lahko kar implementirali selektivno nagrajevanje v sistem, ampak to ne gre. Država z zakonsko določbo ne more bedet in uravnavat posameznih selektivnih nagrad po posameznih podjetjih. Država lahko samo garantira nek pavšalni minimum, ki je z zakonom določen za vse. In to bi bila udeležba delavca na dobičku, pri čemer menim, da si ta minimum zaslužijo vsi, tudi najbolj neproduktivni, ki so tam, če so tam, zato, ker jih je delodajalec neustrezno izbral za delo. Njegov problem. Če je delavec res slab, se ga odpusti, a ne. Nagrajevanja in napredovanja so pa zelo pomemben motivacijski model itak in pameten delodajalec bo tako postopal, debil bo pa delil neupravičene nagrade sorodnikom in prijateljem, ki so nesposobni in leni, pa še varne se bolj počutijo. Takih menedžerjev stoletja je pri nas kot dreka. Na primer.

  53.   andee — 3.12.2011 @ 07:58 andee

    @Simona:

    govoriva torej le še o dveh stvareh:

    Obvezna predavanja – na kakšen način pa bi potem sankcionirali neprisotnost na predavanjih, v primeru, da bi bila ta obvezna seveda? Postopno zniževanje ocene mi je všeč, ker je kot nekakšen davek na manjkanje. Več kot manjkaš, višji je davek. Precej bolj mi je všeč ta ideja, kot pa dejanski disciplinski ukrepi, ki so lahko precej trši in predvsem enkratni – v primeru “davka na manjkanje” pa sam določiš višino “globe”, in s tem sam sebi pišeš usodo, točno veš, kaj izgubiš z vsakim nadaljnjim izostankom. V kolikor seveda obvezna predavanja sploh uvedemo.

    Udeležba delavcev na dobičku – še vedno se ne razumemo čisto. Ko govorim o “manj delavnih” ne govorim o delavcih, ki so slabi in jih je potrebno odpustiti. Govorim o preprostem dejstvu, da so v podjetju vedno različno delavni delavci. Že če sta samo dva, obstajajo razlike glede tega med njima. In prav zato je mehanizem deleženja na dobičku lahko ekonomsko problematičen. Ampak kot rečeno se sicer z večino strinjam.

  54.   marš na drini — 3.12.2011 @ 09:43 marš na drini

    glede obveznih predavanj samo en konkreten primer iz prakse: profesor sicer ne zahteva obvezne prisotnosti na predavanjih, ampak, v kolikor je študentova prisotnost vsaj 75%, dobi to možnost, da se udeleži t.i. izrednega izpitnega roka, na katerem profesor postavi vprašanja, ki so manj zahtevna od tistih na rednem izpitnem roku, hkrati pa tudi vrednoti samo sodelovanje pri predavanjih in vajah tako, da to nagradi z zvišanjem ocene.

    glede obveznih predavanj pa je moje mnenje naslednje: mislim, da je smiselno, da so obvezna, ker v nasprotnem primeru mi ni ravno jasno, zakaj bi jih potem sploh imeli. se bi pač razpisala neka obvezna literatura in potem določilo izpitni rok. argument proti obveznim predavanjem vidim jaz samo v primeru, ko je pač realnost nekega študenta taka, da mora nujno delat, da si lahko sploh plačuje stroške študija. v tem primeru bi bila seveda ta obveznost predavanj v konfliktu z dejanski stanjem nekega študenta.

    pri bolonjski reformi pa je dejanski problem samo ta, da se ne izvaja na način kot je mišljena. ker glavni cilji te reforme so v tem, da se doseže neko primerljivost študijskih programov znotraj EU, da je študij problemsko usmerjen, torej temelji na praktični uporabi znanja, ter da se čas samega študija čim bolj skrajša. jaz v teh smernicah ne vidim nekih pomankljivosti.

  55.   andee — 3.12.2011 @ 17:42 andee

    @Marš:
    odličen komentar, se popolnoma strinjam.

  56.   Simona Rebolj — 6.12.2011 @ 23:21 Simona Rebolj

    @Andee:

    Komunikacija je precej osiromašena, če ignoriraš pojasnila sogovornika. Pojasnil si mi, zakaj ti je ideja o zniževanju ocene zaradi neobiskovanja predavanj všeč, nisi pa podal nobene replike na moje pojasnilo, zakaj je vmešavanje disciplinskega ukrepa v ocenjevanje nekogaršnjega znanja nevzdržno. Menim namreč, da argument, ki sem ga podala, absolutno odtehta, kar si ti podal kot všečnost. Pravila igre morajo bit itak v vsakem primeru jasna, tako da nadzor nad situacijo pri zagovoru takšnega postopanja dober argument ne more bit.

    Sem tudi že pojasnila, kako bi lahko ukrepali drugače. Kot se je že ukrepalo. Pri nezdovoljivem procentu prisotnosti lahko sledi omejitev v možnosti pristopa k izpitu na primer. S tem da še vedno vztrajam, da tudi ta ukrep velja le v primerih, ko predavanja ponujajo nadgradnjo, povezano s praktičnim seminarskim delom. Drugačna, tista socialistična, itak nimajo smisla. Če so predavanja tudi brez diskusije in prakse kvalitetna, so prav tako nadgradnja literaturi in bi se moralo špricanje itak avtomatsko poznat na oceni. Za to ne potrebuješ ukrepov.

    @marš na drini:

    Saj ravno v tem je fora. Pri nas so predavanja tako nekvalitetna in brezvezna, da študentom sploh ni jasno, zakaj obstajajo, če ne bi bila obvezna. Ker so vsa navadno dolgocajtno povzemanje, kar lahko vsak prebere v predloženi literaturi. Ampak takšna niso dobra predavanja. Na FDV so nekaj malega občutili, kaj pomeni dobro predavanje, pri Vesni Vuk Godina. Ona je bila za to nadarjena in njena dvorana je bila vedno polna. Ni potrebovala grozit študentom, da bodo kaznovani, če ne pridejo poslušat njenega neupravičenega služenja plače s pridiganjem nečesa, kar itak piše v bibliji. Vendar tudi njena predavanja še niso bila na ustreznem nivoju. So sicer prinašala dodano vrednost, študenti so veliko prihranili pri tazumevanju poanet snovi, vendar je potem zajebavala na izpitih tudi nekorektno. Kar je pa že zgodba zase, bolj povezana z njenim značajem in osebnimi tegobami, ki so se stresali na študente.

  57.   andee — 7.12.2011 @ 06:32 andee

    @Simona:
    morda sem zaradi utrujenosti ob zaključku tedna res napravil kakšen spregled. Bom torej skušal odgovoriti zdaj. Po premisleku imaš morda celo prav. Argumentacija, ki si jo podala, sicer po mojem ne zdrži čisto, ker menim, da z ukrepom ne podpiramo posebej pridnih “robotov”, edino, kar naredimo je zgolj to, da jim, kot vsem drugim, ki so redni na urah, omogočimo nemoteno ocenjevanje. Vendar se pa strinjam s tabo, da mešanje disciplinskih ukrepov in ocenjevanja znanja verjetno ni prava rešitev, tukaj imaš dober point.

    Pri teh ukrepih gre po mojem predvsem za to, da se tiste “kreativce”, o katerih govoriš ti, privabi v predavalnice in spodbudi k resnemu, intenzivnemu študiju v okviru fakultete. Zato fakulteta nenazadnje obstaja… Je pa seveda res, da so vedno izjeme, kot je bila filmska zgodba Johna Nasha, vendar verjetno zgodbe ne moremo graditi na takšnih izjemah (ki pa jim mora biti prav tako omogočeno delovanje, vendar po mojem mnenju so takšni ljudje že po naravi nagnjeni k določenim tveganjem in delu izven sistema, in se jim sistem dejansko sploh ne more prilagoditi, ker se nenazadnje oni temu prilagodijo nazaj v smeri izvensistemskega delovanja). Kot rečeno, naj bi bila fakulteta tu zato, da ti nudi možnost, da se razviješ in dobiš znanje, ki ti bo kasneje prav prišlo. Je pa dovolj zgovorno za stanje humanistike in družboslovja pri nas (morda celo nasploh?) argumentacija, ki si jo tu podala. Da ve več od tistega, ki je na predavanju, nekdo, ki doma v prostem času prebere kak Platonov spis. Žal poznam veliko ljudi, ki so študij humanistike in družboslovja vzeli kot prostočasno dejavnost, in nato vsi veseli presedlali v nepremičninske ali oglaševalske agencije. Tudi zato je nujno, da te fakultete postanejo po eni strani bistveno bolj kvalitetne (in zahtevne), in po drugi strani dobijo bolj jasno in vidno mesto v družbi in če hočeš “na trgu”. Ampak žal nekaj, kar je glede na izjave protestnikov na FF svetlobna leta daleč od njihovih predstav oz. je z njimi direktno v nasprotju. Ne vem, naj še enkrat ponovim, da dokler to vprašanje ne bo rešeno, bo širša javnost na kadre s FF in FDV še naprej gledala samo kot na zabušante in luzerje, čeprav morda to velikokrat niso.

  58.   Simona Rebolj — 7.12.2011 @ 23:09 Simona Rebolj

    @Andee:

    Ja, saj … okvirno se razumeva. Ravno zaradi specifičnega stanja družboslovja in humanistike pri nas, v čemer se očitno strinjava, da ni na nivoju, bi se mi zdelo prav, da se najprej začenja zviševat nivo pri kakovosti programu in profesorjev, pod kar spada tudi kvaliteta predavanj v samih pristopih, strategiji in vsebini. Kar precej bi jih moralo frčat, da bi bilo kaj takega sploh mogoče. In potem, ko bi vse skupaj napredovalo vsaj za milimeter ali dva, bi bilo po mojem mnenju umestno razmišljat o zahtevah v odnosu do študentov, v kolikor bi bil upad obiska na predavanjih sploh še kakšen poseben problem, v kar dvomim. Ker, kot sem zapisala … če je omejitev vpisa ustrezna, če so izvedeni kvalitetni sprejemci, preko katerih z veliko večjo gotovostjo fakulteta pridobi najbolj zavzete študente za posamezen program in če je program s predavanji vsaj zadovoljivo kvaliteten, menim, da obisk predavanj ne bi bil več poseben problem, pa tudi zavlačevanje s študijem bi se zmanjšalo. Še vseeno pa bi bilo za to drugo treba omejit možnosti zavlačevanja in seveda uredit štipendijsko politiko, da bi bilo čim manj študentom treba delat. Itd.

    Hočem reči, da če se štarta s pritiskom na študente v smislu obvezne prisotnosti in še kaj, da bi bojda izgledal študij pri nas bolj resen, je to v pristopu nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi za konkreten resnični razvoj standarda izvajanja programov. Dobimo navidezno sliko, da je vse skupaj okej … slabi predavatelji predavajo po slabem programu, prakse še vedno ni, študenti pa spijo na mizah, ker pač morajo. In vsi so za nekaj let spet srečnejši. Tisti, ki jim ni do pozitivnih sprememb, imajo pa radi svojo leno službo … hehe ….

    Kar se tiče izjem in primerjave z Nashem, je itak jasno, da gre za radikalen primer. Vendar rasikalne primere navedem včasih samo za to, da bi bilo hitreje in lažje razumljeno, kaj mislim. Poanta je v tem, da nismo vsi enaki in da je najboljši sistem tisti, ki omogoča, da se zajame čim več različnih profilov ljudi. Če nam diktira pravila igre samo povprečna večina in je sistem ozkogleden in nefleksibilen, družba izpljune ravno tiste različne tudi zelo sposobne in nadarjene. To je pač egalitarna družba povprečja, kjer se vedno najslabše znajdejo drugačni, med njimi tudi nadpovprečni na način, ki povprečju ni dojemljiv. In temu sindromu je Slovenija na vseh področjih izredno podvržena. Ker je prostor majhen pa vsak sindrom seka sto na uro, veliko bolj kot kjer koli, kjer je možnosti več. Med drugim tudi več različnih šol in fakultet, ki niso po pristopih ravno vse enake kot jajce jajcu. Zato moramo bit pri nas pazljivi, da toliko več pozornosti posvečamo čim bolj fleksibilnom sistemom. Če bojda hočemo produktivno in ustvarjalno družbo. Dogaja se seveda ravno obratno. Vse je povsod isto, ozkogledno in nimaš kam pobegnit. Ko začne sistem po logiki stvari propadat oziroma se popolnoma pasivizira, je pa prvi pomislek, kako reši situacijo v represiji in raznih sankcijah. Te pa učinkujejo popolnoma drugače in negativno na terenu, kjer so takšne pobude neupravičene. Tam, kjer so upravičene, ker tudi na drugi strani ponudbe obstaja neka kvaliteta in s tem perspektiva ter itak kopica pozitivne motivacije, sankcije dejansko samo izločajo kakšno motnjo. Na terenu, kjer se s prisilami skuša prikrivat bedo v ponudbi, bo zgodba z epilogom popolnoma drugačna. Tkšna, kot jo živimo danes na primer. In vedno slabša.

  59.   andee — 10.12.2011 @ 02:00 andee

    @Simona:
    se kar precej strinjam z vsem, kar si napisala. Za (verjetni) konec te debate bi dodal samo svoje mnenje, da bi prav rad videl, da bi študentje še malce bolj prisluhnili temu, kar o njih govorijo in si mislijo drugi ljudje. Da bi se zamislili nad resničnimi problemi, ki jih je posebej študij na FF in FDV poln, in ki smo jih nekatere prediskutirali tule. Morda bi bile tudi njihove zahteve potem lažje razumljive, takšno je vsaj moje mnenje.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |