V krizi smisla tiči misel






         

1.12.2011

Še enkrat: o ukinitvi kulturnega ministrstva

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 1.12.2011

Preden grem spat, še tale kratek komentar: pred več tedni sem pisal o razlogih za in proti ukinitvi kulturnega ministrstva.

Vmes se je (po mojih takratnih pričakovanjih) debata že polno razvnela, najdete jo naprimer tukaj: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kulturniski-to-se-ne-bo-zgodilo-ukinitvi-ministrstva-in-zanemarjanju-kulture/271796, tukaj: http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042491309 in nenazadnje tudi tukaj: http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2011/11/razvojno_socialna_laz.aspx.

Samo kratko misel bi imel. Edino vprašanje, ki je relevantno (tudi za večino političnih predlogov) je: “Ali je kulturno ministrstvo v sedanji obliki učinkovito organizirano, in če ne, kakšne so alternative?”. Ali ste kolegi kulturniki sposobni odgovoriti vsaj na to, kratko vprašanje, brez okolišenja o usodnem pomenu kulture za slovenstvo, ki s tem konkretnim vprašanjem nima nikakršne zveze?

  • Share/Bookmark


13 komentarjev »

  1.   Marko — 1.12.2011 @ 07:57

    Tako je ,.. zanimivo

  2.   Robert — 1.12.2011 @ 14:52

    Predvsem se ne zavedaš, da je kulturno ministrstvo razdeljeno na področja in sicer medije, kulturna dediščina + arhivi in umetnost. Ti govoriš o slednjem, pozabljaš pa na prva dva, ki sta za politiko seveda najpomembnejša in tu ima ministrstvo tudi glavno moč.

    No ampak če smo že pri umetnosti, gre za to ali se priključi umetnost turizmu ali šolstvu in posledično pod katere cilje pade, turistične ali izobraževalne. V svetu imamo primere obeh, včasih je pripojen tudi kulturni dediščini (recimo Italija ali Grčija, kjer je te dediščine veliko).

    Učinkovitost je lahko enaka ali boljša v obeh primerih. Glede na tvoje prejšne razmišljanje kje je smisel subvencij in kaj dobi država nazaj je umetnost za državo predvsem 1) promocija države – država lahko gradi svoje pozicijo na a) zmagovitih vojnah b) uspešnem gospodarstvu c) kulturni zgodovini recimo Shakespearu in s tem pridobi nove posle in politično pozicijo v razmerju do drugih držav, d) s subvencijo država omogoča dostop do umetnosti, ki bi bila sicer dostopna samo elitam 2) turizem, redkokdaj gredo ljudlje gledat na počitnicah uspešne tovarne, velikokrat pa muzeje, galerije, festivale itd. 3) praktično ves denar vložen v umetnost se vrne nazaj v blagajno, če ne drugega a) ker v tej panogi ni profita in ne moreš vložka akumulirat za lastne potrebe, b) cel kup storitvenih dejavnosti profitira od kulturnih dogodkov, od letalskih kompanij, do trgovcev v bližini kutlurnih objektov, do najema opreme, materiala itd. c) honorarji v umetnosti so nizki in zopet ne dovoljujejo osebnega akumuliranja denarja.

    Seveda gre tu za obširnejšo analizo, ki ima razlage tako za inštitucije kot za nevladne organizacije, ki se v modelu precej razlikujejo in tu niti ni prostora da bi šli čez vse, ampak toliko za osnovo in tebi v premislek.

    Pa da se vrnem na tvoje vprašnje alternativ, jasno da so, navsezadnje je celotna država nepotrebna in v bistvu star model, ki se sama trudi po samoukinitvi. Alternativa je ukinitev davka in prosto razpolaganjem s svojimi financami ljudi.

    Kar se tiče pa alternativnega poslovnega modela se spet umetnost deli na precej podpanog, ki imajo vsaka svoje pravilo, recimo vizualna umetnost je zmožna z relativno lahkoto preživeti na trgu, saj ima produkt, ki je investicija in mu cena lahko raste, knjiga kot multiprodukcija lahko z relativno nizko ceno ustvari precejšne zaslužke, sama produkcija pa je relativno poceni, teater je po drugi strani negativni ekonomski model, z izredno drago in težko ponovljivo produkcijo, ki je lahko predstavljen majhnemu številu ljudi.

    itd itd.

  3.   andee — 2.12.2011 @ 07:27 andee

    @Marko:
    hvala :)

    @Robert:
    lepo, da se je nekdo lotil tega malce resneje. Vendar – tri vsebinske pripombe:

    1) glede ekonomskih učinkov kulture si verjetno v mojem oktobrskem zapisu prebral, kar si mislim o tem. Vse zveni zelo lepo, vendar ne verjamem, da se “vse, kar vložimo v kulturo, vrne v proračun”, vsaj gledano primerjalno z drugimi področji. Takorekoč vse študije, ki so vrednotile ekonomske učinke kulture (t.i. ekonomske impaktne študije) so grozljivo metodološko problematične in najpogosteje tudi pristranske. Zato v kulturni ekonomiki vlada po eni strani skoraj enostranski konsenz, da so te študije sramota za ekonomsko stroko, po drugi strani pa kar precejšnja zmeda, kako sicer vrednotiti učinke kulture. Najverjetneje se bom s tem problemom dokončno spopadel za prezentacijo, ki jo bom imel (vsaj verjetno) maja na konferenci v Washingtonu, da se to nekako končno reši oz. debata nadaljuje. O tem sem izdal tudi knjigo, ki je izšla pri Založbi FDV v letu 2010, lahko pogledaš tudi argumetacijo od tam, ali pa spregovorimo tule o tem. Zaenkrat pa naj velja, da dokazov o ekonomskih učinkih kulture ni oz. so grozovito pomanjkljivi. Če imaš kakšnega konkretnega, ki se ti zdi omembe vreden, pa lahko z veseljem načnemo debato o tem.

    2) umetniška dela likovne umetnosti so investicije… Ja, so, ampak slabe… Po eni strani bi veljalo, da v koliko bi bile to dobre finančne investicije, katerih vrednost bi bila primerljiva z delnicami, obenem pa imajo še estetsko oz. kulturno in psihično vrednost za vlagatelja, tako rekoč ni razloga, da bi potem kdorkoli še sploh kupoval delnice – če pa so umetnine tako dobra naložba. Ponavadi na trgih velja, da se mejne koristnosti dobrin v ravnotežju izenačijo, kar pomeni, da imajo umetnine nekaj finančne in nekaj kulturne vrednosti, skupaj pa približno v enaki količini kot delnice finančno vrednost, torej je samo finančna (naložbena) vrednost umetnin manjša od delnic. Čisto teoretsko dejstvo, ki so ga takorekoč vse opravljene empirične študije umetniškega trga (od začetne študije Baumola 1986) samo še potrdile. Na pamet povedano (kolikor se torej spomnim), pa umetnine zaostajajo za delnicami nekje med 0,5 do 2 odstotne točke donosnosti, kar je kar dosti.

    Tudi sicer vizualna umetnost niti slučajno ni zmožna z lahkoto preživeti na trgu, vsaj pri nas, ko umetniškega trga tako rekoč sploh ni. To lahko potrdim iz lastne šestletne delovne prakse na ljubljanskem Zavodu za kiparstvo.

    3) predvsem pa tvoj komentar ne odgovori na vprašanje, ki sem ga postavil. Kaj je torej z učinkovitostjo organizacije kulturnega področja prek samostojnega ministrstva in kakšne so alternative? Dokazovanje pomena kulture ne pokaže ničesar, kolikor sam razumem ne gre za pomembnost področja, pač pa za to, kako ga čimbolj učinkovito in primerno organizirati. Sedanja organizacija z mastodontskim sistemom javnih uslužbencev in javnih zavodov je namreč preprosto nevzdržna in porabi bistveno preveč sredstev, organizacije in energije, za premalo dejanskega učinka.

  4.   Robert — 2.12.2011 @ 12:32

    mene veseli da se kaksen ekonomist sploh ukvarja s kulturo.

    1) glede ekonomskih impaktnih študij se vsekakor strinjam s tabo, te so res pristranske in niso vredne neke znanstvene analize – sploh glede visokih faktorjev s katerimi te učinke množijo. po drugi strani pa gre del stroškov vsekakor v obtok, si bom pa prebral tvojo knjigo, da ne greva po nepotrebnem cez vse argumente za in proti se enkrat.

    2) verjetno veš, da gre pre vsaki pametni investicji za razpršenost, tako da je tvoja primerjava donosnosti delnic in donosnosti investicij v umetniška dela nepotrebna. Raje jih primerjav z investicijami v žlahtne kovine, kjer je donosnost tudi precej manjša, pridejo pa prav pri zlomih finančnih trgov, ko si z delnicami nimaš kaj prida pomagati. Vsak pameten investitor bo razpršil investicije med (različne delnice), sklade, žlahtne kovine in umetniška dela. tvoj argument glede estetske, kulturne in psihološke vrednosti nakupa umetniških del mi pa ne gre skupaj s tvojim sklepom iz tocke 1 – tu govoriva izključno o ekonomski vrednosti in nobenega neoprijemljivega balasta ne rabiva pretvarjati v to vrednost. skratka malo se mi izkljucujeta tvoja argumenta / protiargumenta točke 1 in 2.

    Isto velja glede težave preživetja kiparjev pri nas, ali gremo za socialno ekonomijo v vseh točkaj ali pa v nobeni. trg se ustvarja in ni dan v nobeni panogi.

    kar sem jaz hotel izpostaviti je to, da imajo različne umetniške prakse različne možnosti na trgu. Nekatere imajo (lahko) pozitivni ekonomski model, se pravi veliko reprodukcijo, nizke stroške kot recimo knjiga, malo reprodukcijo in visoko vrednost za investicije kot recimo vizualna umetnost, visoko reprodukijco in nizke stroške + ostale prihodke (male in materialne avtorske pravice), kot recimo (popularna) glasba in visoki produkcijski stroški ter draga izvedba z relativno majhnim številom kupcev in nizko cenovno karto, recimo gledališče. Skratka tezko je model posplosevati, kar se dogaja v večini podobnih študij, da o inšitucijah, muzejih, galerijah itd. sploh ne govorimo, tam je model zopet popolnoma drugačen.

    3) čimboljša in čimbolj učinkovita organizacija velja za vsa področja javnega in privatnega sektorja, tu kulturno ministrstvo jasno ni izjema. kar se pa tiče priključitvi drugemo ministrstvu pa imam tu pomisleke, kot veš ima ministrstvo za kulturo najmanjša proračunska sredstva, kar pomeni da bi ministrstvo padlo pod vodstvo večjega ministrstva (recimo šolstva), to vodstvo bi seveda zanimalo predvsem šolstvo, saj bi iz tam prihajalo (glede na višje višino sredstev).

    Tako bi kulturi preostalo formiranje agencije, ta primer poznamo v angliji z DCMS (departure for Culture, Media & Sports) in Arts council (kot agencija za kulturo). Naloga Arts Councila je da a) prepriča DCMS da nameni kulturi čim več proračunskih sredstav DCMS, se pravi advokatura kulture, in b) da strokovno presoja katere kulturne organizacije si subvencijo zasluzijo. Skratka vloga, ki jo pri nas sedaj opravlja ministrstvo za kulturo. Administrativno zadeva ne izboljša ničesar, denar gre še čez enega posrednika, ki si vzame za svoje delo nekaj denarja iz budgeta kulture itd. Na kratko agencija ne reši nobenega od naših problemov.

    Skratka naloga vsake interesne skupine (kar ministrstva so) so a) advokatura/lobiranje, predstavnik tega je minister (dobiti čim več denarja iz proračuna, ki uporablja politične, ekonomske in socialne analize), b) izbira kdo je končni prejemnik teh sredstev c) učinkovito upravljanje teh sredstev. Vsa ministrstva pri nas so, če smo pošteni, slabo na vseh treh področjih.

    Ostale alternative so, vendar izključujejo državo in v skrajnem primeru tudi posrednike.

    Se pa bojim, da bodo naše nove potencialne vlade potrebovala čisto preveč časa za te katerekoli alternative, verjetno bo vse potekalo po ustaljenem learning by doing principu. se pa sliši fajn zmanjšati ministrstva, sploh eno tako nepotrebno, ki je po mnenju prebivalcev parazitsko in popolnoma nepotrebno, skratka fajn način za pridobivanje volilcev, kaj dosti drugega pa ne.

  5.   andee — 2.12.2011 @ 16:50 andee

    @Robert:

    “1) glede ekonomskih impaktnih študij se vsekakor strinjam s tabo, te so res pristranske in niso vredne neke znanstvene analize – sploh glede visokih faktorjev s katerimi te učinke množijo. po drugi strani pa gre del stroškov vsekakor v obtok, si bom pa prebral tvojo knjigo, da ne greva po nepotrebnem cez vse argumente za in proti se enkrat.”

    Odlično.

    “2) verjetno veš, da gre pre vsaki pametni investicji za razpršenost, tako da je tvoja primerjava donosnosti delnic in donosnosti investicij v umetniška dela nepotrebna. Raje jih primerjav z investicijami v žlahtne kovine, kjer je donosnost tudi precej manjša, pridejo pa prav pri zlomih finančnih trgov, ko si z delnicami nimaš kaj prida pomagati. Vsak pameten investitor bo razpršil investicije med (različne delnice), sklade, žlahtne kovine in umetniška dela. tvoj argument glede estetske, kulturne in psihološke vrednosti nakupa umetniških del mi pa ne gre skupaj s tvojim sklepom iz tocke 1 – tu govoriva izključno o ekonomski vrednosti in nobenega neoprijemljivega balasta ne rabiva pretvarjati v to vrednost. skratka malo se mi izkljucujeta tvoja argumenta / protiargumenta točke 1 in 2.”

    Če primerjaš investicije v likovna dela in žlahtne kovine, ki pridejo prav pri zlomu finančnih trgov in razprševanju porfolija, priznaš, da umetniška dela v normalnih časih niso donosna investicija (kar je tudi točno). Argument s psihološko vrednostjo umetnin pa sem uporabil preprosto za dokaz trditve – tudi ekonomska vrednost umetnin je sestavljena iz več komponent (uporabne vrednosti, vrednosti neuporabe, kulturne vrednosti).

    “Isto velja glede težave preživetja kiparjev pri nas, ali gremo za socialno ekonomijo v vseh točkah ali pa v nobeni. trg se ustvarja in ni dan v nobeni panogi.”

    Ja, ampak reči, da likovna umetnost preživi zlahka, kot si v začetku povedal ti, je pa precej deplasirano in tudi netočno. Kolikor vem, ni prav nobene institucije na tem področju v Sloveniji, ki ne bi komajda preživela.

    “kar sem jaz hotel izpostaviti je to, da imajo različne umetniške prakse različne možnosti na trgu. Nekatere imajo (lahko) pozitivni ekonomski model, se pravi veliko reprodukcijo, nizke stroške kot recimo knjiga, malo reprodukcijo in visoko vrednost za investicije kot recimo vizualna umetnost, visoko reprodukijco in nizke stroške + ostale prihodke (male in materialne avtorske pravice), kot recimo (popularna) glasba in visoki produkcijski stroški ter draga izvedba z relativno majhnim številom kupcev in nizko cenovno karto, recimo gledališče. Skratka tezko je model posplosevati, kar se dogaja v večini podobnih študij, da o inštitucijah, muzejih, galerijah itd. sploh ne govorimo, tam je model zopet popolnoma drugačen.”

    S tem se povsem strinjam. Seveda ne gre modela posploševati. Vendar vsaj do nadaljnjega še vedno velja trditev, da ima Slovenija zelo majhen kulturni trg, zato prav vse zgornje dejavnosti (tudi popularna glasba in knjižni trg) težko preživijo zgolj na trgu. Zato v večino od teh področij posega država. Je pa to (premajhnost slovenskega kulturnega trga) vsekakor trditev, ki se veliko ponavlja, kolikor vem, pa je ni dejansko dokazal še nihče, zato je vsekakor zanimiva za nadaljnje delo.

    “3) čimboljša in čimbolj učinkovita organizacija velja za vsa področja javnega in privatnega sektorja, tu kulturno ministrstvo jasno ni izjema. kar se pa tiče priključitvi drugemo ministrstvu pa imam tu pomisleke, kot veš ima ministrstvo za kulturo najmanjša proračunska sredstva, kar pomeni da bi ministrstvo padlo pod vodstvo večjega ministrstva (recimo šolstva), to vodstvo bi seveda zanimalo predvsem šolstvo, saj bi iz tam prihajalo (glede na višje višino sredstev).

    Tako bi kulturi preostalo formiranje agencije, ta primer poznamo v angliji z DCMS (departure for Culture, Media & Sports) in Arts council (kot agencija za kulturo). Naloga Arts Councila je da a) prepriča DCMS da nameni kulturi čim več proračunskih sredstav DCMS, se pravi advokatura kulture, in b) da strokovno presoja katere kulturne organizacije si subvencijo zasluzijo. Skratka vloga, ki jo pri nas sedaj opravlja ministrstvo za kulturo. Administrativno zadeva ne izboljša ničesar, denar gre še čez enega posrednika, ki si vzame za svoje delo nekaj denarja iz budgeta kulture itd. Na kratko agencija ne reši nobenega od naših problemov.

    Skratka naloga vsake interesne skupine (kar ministrstva so) so a) advokatura/lobiranje, predstavnik tega je minister (dobiti čim več denarja iz proračuna, ki uporablja politične, ekonomske in socialne analize), b) izbira kdo je končni prejemnik teh sredstev c) učinkovito upravljanje teh sredstev. Vsa ministrstva pri nas so, če smo pošteni, slabo na vseh treh področjih.

    Ostale alternative so, vendar izključujejo državo in v skrajnem primeru tudi posrednike.

    Se pa bojim, da bodo naše nove potencialne vlade potrebovala čisto preveč časa za te katerekoli alternative, verjetno bo vse potekalo po ustaljenem learning by doing principu. se pa sliši fajn zmanjšati ministrstva, sploh eno tako nepotrebno, ki je po mnenju prebivalcev parazitsko in popolnoma nepotrebno, skratka fajn način za pridobivanje volilcev, kaj dosti drugega pa ne.”

    Se strinjam z veliko povedanega. Vendar je ko je govora o organizaciji področja kulture pri nas eden najpogosteje slišanih argumentov bistveno prevelika institucionalizacija kulture. Sedanji sistem kulturnih institucij je torej (zaradi teh argumentov, ki so točni) nujno napraviti bolj vitek in prožen, in to žal kar v radikalni meri. In podobna mnenja »društva pisateljev« prispevajo le k temu, da se dejansko pokaže, da gre pri kulturnikih za en velik lobi. S tabo se torej ne bi strinjal, da prva dejavnost interesnih skupin, torej advokatura/lobiranje v Sloveniji ne deluje – še kako deluje, edina od teh je, ki deluje. Zato je proračun ministrstva kljub krizi ostal velik (vsaj na isti ravni kot pred tem), javnim uslužbencem pa so se plače, če že kaj, povečale. Zato pravim samo to, da naj področje kulture končno sprejme, da je le eno od družbenih področij, na istem kot vsa druga, in začne svoje »lobiranje« iz tega izhodišča.

    Alternativa, ki je meni blizu, je večja skrb namenjena razvoju zasebnega nevladnega sektorja pri nas. Slednji je že sedaj med bolj produktivnimi in propulzivnimi, ne le pri nas, temveč tudi mednarodno, vendar vedno ko pride beseda nanj, prihaja le do krčenja sredstev in neenakega položaja napram javnemu sektorju. Zato je resna alternativa v krčenju javnih storitev prek javnih institucij in njihovi preusmeritvi v nevladni sektor, ob drugih ustreznih ukrepih, ki bi to spremljali.

  6.   Sašec — 2.12.2011 @ 18:09

    Hmm…večinoma se strinjam glede same organizacije ministrstva za kulturo. Tu so vprašanja res odprta glede učinkovitosti.

    Seveda, da je trg premajhen! Pa ne zaradi samega števila prebivalcev, temveč zaradi števila konzumentov. Populacija je čedalje bolj nepismena in posledično nezainteresirana za kakršno koli stvar, ki vsebuje umetniško dodano vrednost! Koliko mladim sploh pride na misel, da bi imeli doma olje na platnu (mladega, še študirajočega slikarja) ali pa da bi si šli pogledat kakšno razstavo, pa da ravno ne študirajo humanističnih smeri? Procentualno zelo ,zelo malo…da o starejši generaciji, ki se je pregovorno ne ljubi zaradi zgaranosti posvečati še ” tem zamorjenim temam”, ne zgubljam besed.

    Ne strinjam se s tvojim zadnjim odstavkom, da bi bilo potrebno denarne tokove namesto javnim zavodom preusmeriti zasebnemu nevladnemu sektorju – namreč – ne razumuem, zakaj imamo termin nevladno, če pa je financirano s strani vlade. Ali ne bi na tak način nevladno spremenili v vladno?
    Nikakor se ne strinjam, da je nevladni sektor v kulturi bolj progresiven od institucionalnega. Za katere panoge po tvojem pa tu gre? Za gledališče (dramsko, baletno, operno) in filharmonične orkestre to vsekakor ne velja – torej, ko govorimo o uprizoritveno – koncertni umetnosti. Ne predstavljam si, da bi tem panogam vzeli, zelo zmenjšali finančna sredstva, saj so ta pogoj za sam umetniški dogodek. Vprašanje je torej, kaj naj bo prioriteta financiranja?
    Ampak če vzamem besedo KLASIKA, ta ne pomeni samo določenega časovnega obdobja – ta beseda označuje tisto, kar je najboljše, najlepše, najkvalitetnejše… od tu, po mojem, podpora države.
    Po tvojem bi morali npr. Filharmoniji zmenjšati proračun in ga nameniti mladim eksperimentalnim glasbenikom, ki po možnosti niti nimajo glasbene izobrazbe?
    Grozljiv problem današnjega časa je, da vse, kar se začne z besedo “POST” avtomatično povezujemo z nečim, kar je napredno, kar ni konzervativno, kar je trendovsko…ne da bi se vprašali, če je temu res tako. Pa tudi, kadar se vprašamo – ali to zares prepoznamo?

    Moje glavno vprašanje je, kateri so torej tisti kriteriji, ki po tvojem opravičujejo dodeljevanje in prerazporejanje financ? Namreč, ta odgovor je temelj vsega.

  7.   andee — 2.12.2011 @ 20:05 andee

    @Sašec:
    hvala za odgovor. Kaj mislim, ko govorim, da nihče še ni pokazal, da je slovenski kulturni trg res premajhen? Govorim o potencialih – v Sloveniji kulturnega trga takorekoč ni (primer. likovne umetnosti, ki so po navadi, kot se delno strinjam z Robertom, precej odvisne od prodaje umetnin). Tudi aktivnosti na tem, da se trg vzpostavi, torej da se izboljša poslovno okolje za kulturo, tako rekoč ni, vsaj učinka ni nobenega. Zato je govoriti, da je kulturni trg premajhen lahko bodisi a) posledica tega, da ima res že teoretično premajhne potenciale, da bi učinkovito deloval; ali b) da preprosto ni dovolj razvit, in bi bilo potrebno več delati na tem. Nekoga, ki bi resno ovrednotil ali velja a) ali b) (ali kaj vmes), pa zaenkrat ni bilo.

    “Ne strinjam se s tvojim zadnjim odstavkom, da bi bilo potrebno denarne tokove namesto javnim zavodom preusmeriti zasebnemu nevladnemu sektorju – namreč – ne razumem, zakaj imamo termin nevladno, če pa je financirano s strani vlade. Ali ne bi na tak način nevladno spremenili v vladno?”

    Termin nevladno (oz. bolje neprofitno, kar ni isto, saj vključuje tako javne kot zasebne organizacije) ne označuje financiranja temveč razdelitev dobička. Zasebne nevladne organizacije so torej tiste, ki so formalno del zasebnega sektorja, svojih dobičkov pa ne smejo usmeriti drugam kot v delovanje organizacije. Vendar se strinjam, v kolikor bi prenesli samo financiranje iz javnega v zasebni sektor, ne naredimo skoraj nič. Gre za to, da se izvajanje javnih služb usmeri v zasebni sektor, in se hkrati omogoči boljše poslovno okolje, to pomeni ne le več javnih sredstev, temveč tudi podpora zasebnim virom financiranja (npr. prek davčnih olajšav).

    “Nikakor se ne strinjam, da je nevladni sektor v kulturi bolj progresiven od institucionalnega. Za katere panoge po tvojem pa tu gre? Za gledališče (dramsko, baletno, operno) in filharmonične orkestre to vsekakor ne velja – torej, ko govorimo o uprizoritveno – koncertni umetnosti. Ne predstavljam si, da bi tem panogam vzeli, zelo zmanjšali finančna sredstva, saj so ta pogoj za sam umetniški dogodek. Vprašanje je torej, kaj naj bo prioriteta financiranja?”

    Nevladni sektor je v Sloveniji posebej v gledališki, plesni in sodobni likovni (morda bolje intermedijski) umetnosti po mednarodni prepoznavnosti čisto na ravni (ali celo višje od) javnega sektorja. Vendar se še v nečem strinjamo – tako javnemu kot zasebnemu sektorju je potrebno preprečiti, da tako rekoč visi na državnih jaslih. Veliko več je potrebno narediti na »razpršitvi« sredstev in večjem vključevanju zasebnih virov in lastnih prihodkov. Organizacije (predvsem javni sektor) je potrebno nagrajevati, v kolikor so uspešne pri pridobivanju zasebnih sredstev in lastnih prihodkov, ne pa tako kot je sedaj, ko se jim v tem primeru ob koncu leta še vzame sredstva, češ saj ste uspešni na trgu in ne rabite več javnih sredstev. To je sicer klasičen problem javnih institucij, o katerem je veliko govora tudi v literaturi.

    “Ampak če vzamem besedo KLASIKA, ta ne pomeni samo določenega časovnega obdobja – ta beseda označuje tisto, kar je najboljše, najlepše, najkvalitetnejše… od tu, po mojem, podpora države.
    Po tvojem bi morali npr. Filharmoniji zmanjšati proračun in ga nameniti mladim eksperimentalnim glasbenikom, ki po možnosti niti nimajo glasbene izobrazbe?”

    Nihče ne govori o preusmeritvi sredstev v kakršno določeno skupino ljudi (npr. eksperimentalne glasbenike). Govorim o organizaciji izvajanja javnih služb – bom morda ustrelil kakšno kozlovsko, ampak naj se npr. Filharmonija (in še kak javni zavod) preoblikuje v nevladno ustanovo. To vidim kot možno rešitev.

    “Grozljiv problem današnjega časa je, da vse, kar se začne z besedo “POST” avtomatično povezujemo z nečim, kar je napredno, kar ni konzervativno, kar je trendovsko…ne da bi se vprašali, če je temu res tako. Pa tudi, kadar se vprašamo – ali to zares prepoznamo?”

    S tem se pa popolnoma in zelo strinjam.

    “Moje glavno vprašanje je, kateri so torej tisti kriteriji, ki po tvojem opravičujejo dodeljevanje in prerazporejanje financ? Namreč, ta odgovor je temelj vsega.”

    Učinkovitost, uspešnost, produktivnost, ustvarjalnost, mednarodna prepoznavnost bi bilo lahko nekaj od teh kriterijev.

  8.   Sašec — 3.12.2011 @ 12:08

    To , o čemer pišeš, je privatizacija javnih zavodov. Glede na mentaliteto našega življa, je tvoj predlog zelo nevaren in je potreben razmislek:

    1. Kakšen vpliv bi imel financer določenega umetniškega projekta v javnem (ki to več ne bi bil) zavodu?

    2. Učinkovitost, uspešnost…so pojmi, ki si jih vsak razlaga po svoje. Namreč, trenutni kriterij financiranja javnega zavoda je v njegovem poslanstvu javne dobrine. Večji ko je ta doprinos, višje je financiranje. Sedaj bi bilo drugače. Kaj je torej merilo uspešnosti? Število prodanih kart? Dobre kritike?

    3. Praviš, da bi morala država nagrajevati javni zavod, v kolikor bi bil ta uspešen pri pridobivanju lastnih prihodkov. Kaj to pomeni? Da koliko sredstev pridobi javni zavod – toliko mu jih nameni država? Amapak – ali ni to malo preveč radodarno do zasebnega financerja? Glede na končni izkupiček v razmerju do vloženega?

    4. Nevladni sektor v uprizoritveni umetnosti nikakor ni na enakem ali celo višjem nivoju kot vladni. Tu si pa res ustrelil kozla. Kvaliteta institucije je v primerjavi z neinstitucionalnimi praksami neprimerljiva. To je zato, ker se že na začetku profesionalne poti mladega ustvarjalca – ali je to baletnik ali igralec ali glasbenik (govorim o akademsko izobraženih) zgodi selekcija. Tisti, ki veljajo za dosežek lastne generacije dobijo priložnost v vseh institucijah. Njihova profesionalna pot je na ta način zagotovljena – kar še ne pomeni, da dobijo pogodbo za nedoločen čas – ampak ta procent je izredno majhen. Ostali odpadejo – alternativna produkcija (ki to danes vsekakor ni) je njihovo pribežališče. In ne obratno.
    Mogoče si takšnega mnenja zato, ker slabo poznaš različne uprizoritvene estetike in njihovo kvaliteto znotraj istih uprizoritvenih praks.

    Vsekakor se mi zdi potrebno pretresati teme o bodočnosti slovenske kulture in prav je, da se o njih piše in govori.

    5.

  9.   andee — 3.12.2011 @ 17:38 andee

    @Sašec:
    ja, verjamem, da se predlog sliši nevarno, ker bi prinesel resne spremembe. Ne vem, če bi mu rekel privatizacija javnih zavodov, ker termin zavajajoče spominja na prodajo javnih podjetij, zasebni sektor NVO o katerem govorim, pa ima prav tako kot javni, osnovni cilj slednje javnemu interesu in ne pridobivanje dobička. Prej bi temu torej rekel strukturno preoblikovanje izvajanja javnih služb.

    1) Ne vem, zakaj bi moral imeti financer kakršen koli poseben vpliv na delo (zdaj zasebnega) zavoda. V umetniškem smislu morajo biti tovrstne institucije vsekakor avtonomne. Ima pa lahko vpliv kot pregled nad racionalnostjo porabo sredstev, ki jih je prispeval.

    2) Merilo doprinosa k poslanstvu javne dobrine… Brez zamere, res, ampak ob tem bi lahko umrl od smeha… Kaj je pa zdaj merilo tega doprinosa? Mnenje strokovnjakov, o katerem vemo, kako problematično je, glede na vse pristranskosti in povezave na tem področju? Zato predlagam večji poudarek na kriteriju učinkovitosti, ki bi ga lahko merili npr. kot razmerje med pridobljenimi zasebnimi in javnimi sredstvi, kot razmerje med sredstvi porabljenimi za program in za plače, ter kot skupni kazalnik števila obiskovalcev, števila predstav oz. dogodkov in števila pozitivnih odzivov v strokovni javnosti. Naj tudi tu rečem, da nisem strokovnjak na tem področju, morda ima kdo kak boljši predlog.

    3) Nagrada nevladni (ali javni) instituciji bi lahko bila npr. v bistveno boljšem položaju pri pridobivanju sredstev na državni ravni in morda tudi v boljših pogojih pri pridobivanju zasebnih sredstev (v smislu bolj ugodne davčne obravnave ali še česa). Morda res tudi nekakšen matching funds, torej da država prispeva še svoj delež v primeru pridobitve zasebnih sredstev (npr. v kolikor so bila pridobljena sredstva donacije, tak sistem poznajo v več tujih državah, npr. v Veliki Britaniji). Morda se zaradi racionalnosti lahko nek del javnih sredstev tudi vzame, ker ni več potreben, vendar je potrebno nujno zagotoviti, da se zato skupni budget organizacije ne zmanjša, oz. da ni potrebno še več truda za pridobitev novih sredstev. V nasprotnem se institucija kaznuje zaradi uspešnosti, kar je bizarno.

    4) Ko govorim o kvaliteti uprizoritvenih umetnosti v nevladnih organizacijah pri nas, govorim o skupinah kot so Betontanc, Glej, projekti organizacije Bunker, Plesni teater Ljubljana, Fičo Balet, En-Knap itd. Pri tem izhajam predvsem iz diskusij, ki jih imam večkrat s kolegi iz društva Asociacija. Vsaj na področju sodobnega plesa so pri nas nevladne organizacije nesorazmerno močne in mednarodno odmevne glede na javne institucije. Se pa strinjam, da nisem nek velik strokovnjak za estetiko na tem področju.

  10.   Sašec — 3.12.2011 @ 21:50

    1. Čakaj…zakaj naj bi imel financer vpliv na delo zavoda? Ja verjetno zato, ker bo želel imeti od vloženega denarja tudi kakšno korist, mar ne? Glede na povprečnega slovenskega gledalca ni potrebna posebna razlaga, katere so tiste estetike, ki se trenutno najbolje prodajajo. V nasprotnem primeru se gre lahko financer mecenstvo že sedaj. Zato ni potrebno spreminjati statuta zavoda.

    2. Ja…niso vsi zavodi enako pomembi za državo – že v gledališčih imaš določena, ki se imenujejo SNG in tista, ki to niso. V tem smislu je urejeno tudi njihovo financiranje s strani države. Zakaj je temu tako piše v vsakem statutu zavoda, ko je bil ustanovljen (obvezno uprizarjanje določenih umetniških del v okviru različnih umetniških praks). Torej že sedaj obstaja neka hierahija, zakaj naj bi nek zavod dobil določeno vsoto denarja.

    “kot razmerje med sredstvi porabljenimi za program in za plače, ter kot skupni kazalnik števila obiskovalcev, števila predstav oz. dogodkov” – kaj naj to pomeni? Če bo zavod prišparal na plačah zaposlenih, pri tem pa po “kolosejsko” prodajal karte – naj bo upravičen do večjega kosa finančne pogače? Saj to je absurdno – to je idealni recept za profanizacijo določenh zavodov, ki že po statutu niso bila za to ustanovljena.

    3. Ko govoriš o sredstvih, ki naj bi se jih dajalo in jemalo, se mi zdi, da spregledaš, da je osnovni budget kulturnega resorja tako mizeren, da je tak način barantanja enostavno smešen.

    4. Jah… gospod Kovač je dobil svojo inštitucijo, ki se ukvarja s sodobnim plesom. Prav je tako, saj si jo glede na naš prostor verjetno zasluži. Glede na tujino pa je mala riba. Gostovanja po balkanskih deželah, ki so bila dolgo časa v umetniškem vakuumu in niso imela res pravega stika z zahodom niso neka težka referenca – zato se po prsih tolči z našim sodobnim plesom – no, jaz raje ne bi. Današnje sodobne plesne predstave so polne tako imenovanih “plesalcev”, ki so plesno zelo slabo izobraženi, da o plesni tehniki ne govorimo. Končati različne kurze…to še ni to, ne? Tako, da je dobra koreografija z baletnim ansamblom Opere napram ostalemu naštetemu svetlobna leta daleč. In v gledališču bi primerjal kaj? Glej z Mladinskim ali Dramo?
    Tudi če bi bilo financiranje izenačeno in bi vsak od naštetih imel iste možnosti za stvarjenje umetniške kreacije, bi bili to po kvaliteti popolnoma različni umetniški dogodki. In to je bistvo mojega pisanja, ki se tebi ne zdijo relevantni oziroma preveč abstraktni, da bi jih lahko zaobjel v ekonomske kalupe. Meni pa še kako temeljni za razmislek. Etika = estetika!

  11.   andee — 3.12.2011 @ 22:57 andee

    @Sašec:
    1) nikakor, nikakor financer ne sme imeti posebnega vpliva na umetniško delo zavoda. S tem velja verjetno podobno kot pri medijih in glede avtonomije novinarjev. Njegov vpliv pa je seveda povsem logičen v smislu kazalnikov, ki sem jih omenil glede učinkovitosti dela zavoda, torej tudi glede racionalno naloženega denarja. V kolikor pa umetniško delo zavoda ni v skladu z njegovim poslanstvom, naj odstopi od financiranja (kar enako seveda velja glede neizpolnjevanja določenih meril glede učinkovitosti).

    Ne govorim o spreminjanju statutov zavodov. Seveda se gre lahko kdor hoče mecenstvo ali donatorstvo in sponzorstvo že sedaj, vendar k temu ni ustrezno spodbujen, kot je pokazala študija iz leta 2010, ki sva jo opravila z Vesno Čopič: http://www.asociacija.si/slo/wp-content/uploads/2009/11/ASO_dispozicija_vlaganje_v_kulturo_in_NVO.pdf. Tudi zaradi podobnih rezultatov, ki jih je še nekaj, je potrebno urediti sistem zasebnega financiranja v kulturi. Vendar kot rečeno – brez neposrednega vsebinskega vpliva financerjev.

    2) “Ja…niso vsi zavodi enako pomembi za državo – že v gledališčih imaš določena, ki se imenujejo SNG in tista, ki to niso. V tem smislu je urejeno tudi njihovo financiranje s strani države. Zakaj je temu tako piše v vsakem statutu zavoda, ko je bil ustanovljen (obvezno uprizarjanje določenih umetniških del v okviru različnih umetniških praks). Torej že sedaj obstaja neka hierahija, zakaj naj bi nek zavod dobil določeno vsoto denarja.

    “kot razmerje med sredstvi porabljenimi za program in za plače, ter kot skupni kazalnik števila obiskovalcev, števila predstav oz. dogodkov” – kaj naj to pomeni? Če bo zavod prišparal na plačah zaposlenih, pri tem pa po “kolosejsko” prodajal karte – naj bo upravičen do večjega kosa finančne pogače? Saj to je absurdno – to je idealni recept za profanizacijo določenh zavodov, ki že po statutu niso bila za to ustanovljena.”

    Brez zamere – kaj me briga za izraze, ki jih kdo najde za podobno politiko zavodov. Če hočete, pa pravite temu “profanizacija”… Sam bi temu seveda dejal boljše delovanje zavoda, ker vključuje bolj racionalno trošenje za plače javnih uslužbencev (ki je sedaj nevzdržno…), ter večji poudarek na obisku predstav (kar je navsezadnje verjetno tudi v javnem interesu?). Ker je obisk predstav vključen v skupen kazalnik s kritikami predstav v strokovni javnosti, je preprečena “profanizacija” (ali “komercializacija”) dela zavoda. Nikakor pa ne podpiram zgolj usmerjenosti k čimvečjemu občinstvu, ker mi recimo delo Špas teatra nikakor ni všeč. oz. se mi ne zdi pravi zgled.

    Prosim če bereš in berete sistem kazalnikov, kot sem ga predstavil v celoti. Seveda lahko kdo vzame samo en del kriterijev in vpije, da tega pa že ne bomo podpirali. Predvidevam, da bo vsak vzel ven samo tisti del, ki mu nasprotuje in iz tega sestavil svojo “kritično” zgodbo. Zato sem tule predlagal sistem iz različnih meril, ki vključujejo različne poglede na delo umetniških organizacij. Vsekakor pa so vsa ta merila (hkrati) pomembna in le v celoti lahko dajo neko bolj uravnoteženo sliko in vodijo k uravnoteženem izboljševanju vseh omenjenih kriterijev. Če kdo ve za kaj boljšega, pa naj predlaga.

    Morda še kratko pojasnilo k skupnemu kazalniku obiska, števila predstav in odzivov v javnosti: osnovna zamisel je napraviti iz teh treh skupen kazalnik, ki bi vsakemu od treh delov določil svojo utež in s tem preprečil dominacijo enega ali drugega (ali tretjega). Prav v tem je kleč: vsi trije so bistveni za pomen dogodka, nekaterim je bližje eden, nekaterim drugi, nobeden pa ne sme prevladati, sicer imamo ali profanizacijo, ali pa elitizem… Seveda pa bom vesel predlogov, kako jih uravnotežiti na kak drug način, ker je bilo tole res zamišljeno zgolj kot odgovor v tej debati.

    In kot rečeno, se zelo strinjam s tvojo trditvijo, da so to zelo pomembne stvari, o katerih je vredno razpravljati.

    3) “Ko govoriš o sredstvih, ki naj bi se jih dajalo in jemalo, se mi zdi, da spregledaš, da je osnovni budget kulturnega resorja tako mizeren, da je tak način barantanja enostavno smešen.”

    Budget kulturnega resorja ni tako zelo mizeren in dosega med 2 do 3 odstotke državnega proračuna, od česar gre prek 50% za plače javnih uslužbencev (v kar so seveda vključeni zaposleni v javnih zavodih). Naj bo dovolj zgolj to, da je v času krize ves čas ostajal vsaj na isti ravni, kar je verjetno rezultat uspešnega lobiranja ministrice in drugih kulturnikov pri sedanji levi koaliciji. In niti slučajno ni smešno, da se kdo upre decembrskim masovnim trošenjem denarja po javnih uradih (podobnih antropološkemu potlaču), ko morajo porabiti vsa sredstva, da jih ne doleti zmanjšanje drugo leto. To seveda ne velja le za kulturne institucije.

    4) Lahko rečem samo: de gustibus non est disputandum. Ne pravim, da mi je sodobni ples Iztoka Kovača in kolegov všeč. Pravim pa, da ima (on in drugi omenjeni) več kot dovolj referenc in priznanj. Kar pa si mislimo o njegovih predstavah, pa kot rečeno: de gustibus…

  12.   Sašec — 4.12.2011 @ 15:02

    Glej…jaz popolnoma razumem, da je potrebno sistem nekje spremeniti in ga nikakor ne branim za vsako ceno! Sprašujem pa se, katere so tiste spremebe, ki bodo k sistemu doprinesle in katere so tiste, ki se kažejo kot nevarne, ter se pri tem poskušam dotikati določenih ravnin, ki so tudi pomembne za razmislek.

    1. Saj vem, da se strinjaš, da financer ne sme imeti vpliv na delovanje zavoda. Jaz pa se sprašujem, ali je to sploh možno? Ali bo lahko nek zavod pridobil finančna sredstva od zasebnika v tej meri, da se bo to zavodu ključno poznalo pri produkciji, pa da se financer ne bo vmešaval v umetniško politiko? Močno dvomim. Tisti, ki bo hotel vložiti veliko denarja, bo od tega tudi kaj pričakoval. In v gledališki produkciji, od predstav, mu ne preostane drugega kot vleči procente od prodanih kart – saj ni možnosti niti za oglaševanje, tako kot je to npr. pri časopisu. To, da bi bile potrebne večje davčne ugodnosti za financerje – jasno, se poponoma strinjam…ampak ali bo to zasebniku dovolj?
    In novinarski sindikat je tudi veliko močnejši od kulturnega. To, da je ministrica ohranila del financ je primer populizma, ki ga je kultura v zadnjih letih deležna in ne močnega lobiranja. Ker če bi bilo temu res tako, bi šli referndumi skozi, pa niso. Prava lobiranja se dogajajo po drugih hodnikih ministrstva in zavodov. (no, saj tako si mislim)

    2. Kriteriji, ki si jih naštel, so seveda v ideji idealni. Ampak problem je v tem, da ti kriteriji že sedaj obstajajo na MzK – ju, kjer se določene zavode in projekte ocenjuje na podlagi števila obiskovalcev, umetniških presežkov itd…Obstajajo komisije, ki kandidatom za financiranje napišejo oceno, na podlagi katere prejmejo določen procent na tekoči račun. In tudi ta merila so med sabo hierarhično (“pravično”) razporejena. Torej ta merila že obstajajo, pa sistem nekje še vedno ne funkcionira… verjetno zaradi rekla: vsake oči imajo svojega malarja. Ampak to je v resnici pripraven izgovor za raznovrstno manipuliranje.

    In sedaj ti nesrečni javni uslužbenci v kulturi, ki se po besedah bivše ministrice valjajo po udobnih odrih:

    V začetku naj bo jasno, da tradicionalni javni zavodi, ki pokrivajo uprizoritveno produkcijo, niso odpirali novih delovnih mest že od osamosvojitve. Zaposlili so ljudi samo na podlagi upokojitev ali predčasnih odhodov. Plače v kulturi se v javnem sektorju niso povečevale oz. ko so se, so še vedno zaostajale za plačami med primerljivimi poklici. Res je tudi to, da je večina zaposlenih v javnih zavodih visokošolsko izobražena (še v orkestru, zboru v Operi) in jim tako pripada tudi višji količnik pri izplačilu plač. ( Ki je, roko na srce, še vedno mizerna – tako kot je folkolrno cenjeno vsako intelektualno delo pri nas). In ja, se strinjam, Opera je ogromen mastadont, ampak glede na to, da v njenem statutu piše, da mora uprizoriti določeno število kasikov tako v baletni kot operni produkciji, verjetno baleta “Labodje jezero” gledalec ne more gledati s petimi nastopajočimi…ali pač? V VB se je zgodila zelo zanimiva stvar – tam so razpustili operno baletni ansabmel in ponudili umetnikom pogodbe samo za določen projekt in temu seveda tudi primeren honorar : stvari so se jim podrle kot domine, saj gledališča niso mogla vzpostaviti abonmajskega sistema, ki omogoča dotok denarja še pred kreacijo predstave. Še več, vsi kvalitetni plesalci in pevci so pobegnili v tujino. In sedaj se Angleži držijo za glavo. Pri nas bi se zgodilo isto oz. pojav Romunije in Bolgarije v kulturi bi bil še bolj viden (npr.sedaj v baletu) – mi bi uvažali poceni delovno silo, naši pa bi bežali v tujino. (To ni mišljeno kot nacionalistična pripomba). Gre za to, da bi tako počasi razpadel tudi sistem akademskega izobraževanja za določene poklice pri nas. Torej, kako prišparati denar oz. kako ga potrošiti bolj ekonomično, produktivno?

    Mislim, da je problem v tem, da se s strani MzK – ja financira preveč stvari hkrati oz, gasi ogenj na vsah področjih, še tako sekundarnih. Mislim, da bi se morale vzpostaviti jasnejše prioritete. Danes se pojem kulture razume zelo široko. Po eni strani je tako prav, po drugi pa je to dvorezen meč. Kot že napisano, vsi umetniki, ki so kakorkoli končali akademsko izobrazbo, so v javnem zavodu dobili priložnost, da se izkažejo. Govorim seveda za uprizoritveno umetnost! To je pravzaprav selekcija, pri kateri si marsikateri umetnik zatiska oči. Potem je tu še truma ljudi, ki so si izbrali, da se bodo v življenju ukvarjali z uprizoritveno umetnostjo, pa zaradi različnih stvari niso primerno izobraženi,ali kaj podobnega itd…pa se jih vseeno podpira, saj se zatečejo k tisitm praksam, ki naj bi po defoltu veljale za sodobne, napredne..itd. In potem gledalec gleda različne poizkuse in odkrivanja omenjenega umetnika nadaljnih deset let, pravih rezultatov in napredka pa od nikoder. To je zato, ker živimo v času, ko vsak zmore vse…in je še ta zadnja branjevka (če sem predrzen) lahko poet. In če temu praviš eltizem, potem naj to bo.
    Res je, potrebno je podpreti različne umetniške prakse in različne umetniške estetike – mislim, da je rešitev samo v kriteriju kaj in kdaj.

  13.   andee — 4.12.2011 @ 20:03 andee

    @Sašec:
    “Glej…jaz popolnoma razumem, da je potrebno sistem nekje spremeniti in ga nikakor ne branim za vsako ceno! Sprašujem pa se, katere so tiste spremebe, ki bodo k sistemu doprinesle in katere so tiste, ki se kažejo kot nevarne, ter se pri tem poskušam dotikati določenih ravnin, ki so tudi pomembne za razmislek.”

    To se mi zdi odlično.

    “1. Saj vem, da se strinjaš, da financer ne sme imeti vpliv na delovanje zavoda. Jaz pa se sprašujem, ali je to sploh možno? Ali bo lahko nek zavod pridobil finančna sredstva od zasebnika v tej meri, da se bo to zavodu ključno poznalo pri produkciji, pa da se financer ne bo vmešaval v umetniško politiko? Močno dvomim. Tisti, ki bo hotel vložiti veliko denarja, bo od tega tudi kaj pričakoval. In v gledališki produkciji, od predstav, mu ne preostane drugega kot vleči procente od prodanih kart – saj ni možnosti niti za oglaševanje, tako kot je to npr. pri časopisu. To, da bi bile potrebne večje davčne ugodnosti za financerje – jasno, se poponoma strinjam…ampak ali bo to zasebniku dovolj?
    In novinarski sindikat je tudi veliko močnejši od kulturnega. To, da je ministrica ohranila del financ je primer populizma, ki ga je kultura v zadnjih letih deležna in ne močnega lobiranja. Ker če bi bilo temu res tako, bi šli referndumi skozi, pa niso. Prava lobiranja se dogajajo po drugih hodnikih ministrstva in zavodov. (no, saj tako si mislim)”

    Glede vpliva financerjev – ne vem, zakaj to ne bi bilo možno. Podobno zadeve funkcionirajo v ZDA in VB, pa še kje drugje verjetno. Motivi, ki financerja spodbudijo k vlaganju pa so po eni strani davčni, po drugi pa vsebinski, v smislu tega, da podpira tiste dejavnosti, ki so bližje njegovemu poslanstvu. Vendar od tega do dejanskega vpliva na predstave je daleč. Seveda se ne bo možno izogniti temu, da bo kaka organizacija v strahu pred izgubo denarja prilagajala programe predvidevanjem o željah financerjev, vendar je kot rečeno od tega do dejanskega vpliva na predstave (v smislu: “dal sem vam denar, zdaj pa od vas pričakujem takšno in takšno predstavo”) daleč, in mora tudi zakonsko ostati zelo daleč. Kot rečeno sam zadevo primerjam z novinarstvom: seveda so financerji časopisov vsaj v tujini močna zasebna podjetja. Vendar se ne smejo vmešavati v avtonomijo novinarjev. Seveda prihaja do zlorab in negativnih primerov, vendar sistem mislim, da vsaj relativno dobro funkcionira, sicer bi ga tudi verjetno že spremenili. Osnovni motiv, ki vodi zasebna podjetja pri vlaganju v tiskane medije je seveda branost in dobiček od prodaje (in drugih spremnih dejavnosti). Pri umetniških organizacijah, ki so seveda neprofitne, pa bi bil osnovni moto vlagateljev davčne olajšave in podpiranje dejavnosti zaradi njihovega poslanstva.

    Glede lobiranja se pa niti slučajno ne strinjam. Ko govoriš o referendumih, govoriš o volji ljudstva. Seveda Širca tu ni mogla narediti nič, že zaradi nepriljubljenosti vlade. Je pa s kolegi uspela odlično lobirati pri sami vladi za ohranjanje in celo večanje relativnega deleža kulture v proračunu, kar kažejo podatki. Za to ji seveda čestitam (kot sem že večkrat omenil tule, sem mnenja da je bila povsem neprimeljivo dobra ministrica v primerjavi z npr. prejšnjim ministrom), vendar to kaže žal tudi na prenapihnjenost (ali morda bolje: neustrezno strukturo) trenutnega kulturnega proračuna v primerjavi z drugimi področji. Osnovni razlog prenapihnjenosti (tudi glede na strukturo proračuna, ki sem jo že omenjal) pa so plače javnih uradnikov. Zato se bojim, da bo rez tu nujen, kar pomeni bodisi nižje plače bodisi manj zaposlenih, ali oboje, toliko dobro tega stanja seveda ne poznam. Ali pa, kot sem že dejal, preoblikovanje teh institucij v nevladne ustanove, ki bodo morale svoj denar vsaj delno zaslužiti same.

    “2. Kriteriji, ki si jih naštel, so seveda v ideji idealni. Ampak problem je v tem, da ti kriteriji že sedaj obstajajo na MzK – ju, kjer se določene zavode in projekte ocenjuje na podlagi števila obiskovalcev, umetniških presežkov itd…Obstajajo komisije, ki kandidatom za financiranje napišejo oceno, na podlagi katere prejmejo določen procent na tekoči račun. In tudi ta merila so med sabo hierarhično (“pravično”) razporejena. Torej ta merila že obstajajo, pa sistem nekje še vedno ne funkcionira… verjetno zaradi rekla: vsake oči imajo svojega malarja. Ampak to je v resnici pripraven izgovor za raznovrstno manipuliranje.”

    Ja, seveda nekateri od teh kriterijev obstajajo, če ne drugega pri dodeljevanju sredstev na vsakoletnih ali večletnih razpisih. Komisije, o katerih govoriš, po mojih izkušnjah velikokrat odločajo predvsem na osnovi osebnega mnenja udeleženih članov. Razlog, da obstoječi kriteriji ne funkcionirajo pa je seveda v vsem naštetem, predvsem v neustrezni strukturi kulturnih institucij. Vendar dokler se ne uredijo razmere v poslovnem okolju kulturnih organizacij (torej npr. lažje pridobivanje zasebnih sredstev), so seveda kriteriji (tako obstoječi kot ti, ki sem jih tule predlagal) paradoksalni: v kolikor zasebniki nimajo motivov za vlaganje v kulturne organizacije, je seveda ocenjevati organizacije na podlagi razmerja med pridobljenimi zasebnimi in javnimi sredstvi nesmiselno. Podobno nesmiselno je (sedaj) ocenjevati organizacije glede na razmerje program/plače, saj ocenjujemo prek tega na nekem razpisu le nevladne organizacije, ne pa tudi javnih, kjer bi bila šele zares smiselna primerjava.

    “V VB se je zgodila zelo zanimiva stvar – tam so razpustili operno baletni ansabmel in ponudili umetnikom pogodbe samo za določen projekt in temu seveda tudi primeren honorar : stvari so se jim podrle kot domine, saj gledališča niso mogla vzpostaviti abonmajskega sistema, ki omogoča dotok denarja še pred kreacijo predstave. Še več, vsi kvalitetni plesalci in pevci so pobegnili v tujino. In sedaj se Angleži držijo za glavo. Pri nas bi se zgodilo isto oz. pojav Romunije in Bolgarije v kulturi bi bil še bolj viden (npr.sedaj v baletu) – mi bi uvažali poceni delovno silo, naši pa bi bežali v tujino. (To ni mišljeno kot nacionalistična pripomba). Gre za to, da bi tako počasi razpadel tudi sistem akademskega izobraževanja za določene poklice pri nas. Torej, kako prišparati denar oz. kako ga potrošiti bolj ekonomično, produktivno?”

    Glede tega primera se težko pogovarjam brez konkretnejših številk in simulacij. Kolikor te razumem, je torej sistem zaposlovanja v javnem sektorju v kulturi skoraj nemogoče razbiti, ker bi nam sedaj zaposleni umetniki pobegnili v tujino. Sam seveda verjamem, da je možno napraviti bolj fleksibilen sistem zaposlovanja, ki bi bil vseeno dovolj stimulativen za zaposlene v javnem sektorju, da ne bi vsi pobegnili iz države. Ampak kot rečeno, nimam dovolj energije trenutno, da bi še na to vprašanje odgovoril s čim bolj konkretnim.

    Glede prioritet ministrstva se ne bi mogel bolj strinjati s tabo. Na to smo s kolegi tudi opozarjali ob pisanju novega NPK (oziroma bolje, ob predstavitvi Analize stanja, na podlagi katere se je NPK tudi pisal) in lahko rečem samo to, da so strateški dokumenti ministrstva en velik bullshit… Brez vsake strateške vizije, brez upoštevanja najosnovnejših elementov strateškega menedžmenta, celo analize SWOT v omenjeni Analizi stanja so napisane tako rekoč vse narobe! Predvsem pa gre, kot si že sam omenil, tako v NPK kot v Analizi stanja zgolj za seznam vseh možnih želja iz vseh možnih virov, brez opazne povezovalne in strateško usmerjene vizije. Zato gre pri podobnih dokumentih največkrat res bolj za potešitev vseh različnih interesov, in manjka nekdo, ki bi vsemu skupaj dal neko smer, neko vizijo, ki bi šele omogočila nek premik na področju kulture pri nas. Četudi za ceno kakšnega nezadovoljstva pri kom, katerega želje ne bi mogle biti na “listi želja”.

    Glede elitizma sem pa pojem uporabil kot nasprotje “profanizacije”, o kateri si govoril ti. Po mojem mnenju je oboje nevaren pojav, ki lahko kulturi prej škoduje kot koristi.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |