V krizi smisla tiči misel






         

3.12.2011

Pet seminarjev – weekly report

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, miks — andee - 3.12.2011

Za mano je eden najbolj norih tednov tule, če ne nasploh v zadnjih letih. Naj bo dovolj to, da povem, da sem domov vsak dan hodil okrog pol polnoči in da sem skupaj preračunano oddelal okrog 70 ur v petih dneh. Morda ima kdo drug od vas v Sloveniji podobno delovne dni, ne vem. Vsaj meni se je to zdel kar precej divji način življenja (in po videnem tule, tudi precej splošen način življenja doktorskih študentov v ZDA).

Tale zapis pa pišem zato, da malo rezimiram vse seminarje, torej predavanja gostujočih predavateljev, ki sem jih poslušal med tednom. V ponedeljek sem bil tako na makroekonomskem seminarju o vlogi volatilnosti pri razlagi in napovedovanju ekonomskih kriz. V torek je bil verjetno vrhunec tedna  – predavanje enega najboljših ekonometrikov trenutno, prof. Petra M. Robinsona z londonske LSE. V četrtek sem poslušal brown bag seminar (poimenovan po rjavih vrečkah, v katerih ponavadi dobite hrano za na pot v ameriških restavracijah; prenešeno brown bag seminar pomeni predavanje katerega od kolegov, ki je namenjeno predvsem pridobivanju feedbacka in diskusiji med kolegi, zato je ponavadi bolj neformalen, poteka v času kosila, med predavanjem pa se lahko tudi je malico ali kosilo) s področja ekonometrije (bolje rečeno s poudarkom na uporabi ekonometričnih metod). V petek, torej danes, sem poslušal še predavanje nekega sociologa s Harvarda (edino predavanje na moji matični instituciji, torej SPEA-i), ter za konec mikroekonomski seminar na tukajšnji poslovni šoli Kelley (ki velja za eno dveh ali treh najboljših poslovnih šol v ZDA), ki mi je bil posebej pisan na kožo – spremembe v glasbi po nastanku Napsterja in drugih internetnih fenomenov. Končno prostor, kjer sem lahko zadihal nekoliko tiste prave “ekonomske” kulturne ekonomike.

Zelo na kratko predstavljam teme vsakega od petih predavanj, morda bo komu zanimivo kot vpogled, kaj se trenutno dogaja na ameriški ekonomski sceni. Prvo predavanje je bilo kot rečeno makroekonomsko. Profesorica Marcelle Chauvet s kalifornijske univerze v Riversideu je predstavila model, napravljen v sodelovanju z dvema turškima kolegoma, ki je skušal predstaviti pojav volatilnosti in njegov pomen pri napovedovanju ekonomskih kriz. Izkaže se, da volatilnost finančnih trgov ponavadi poraste v razponu tri do šest mesecev pred nastankom gospodarskih kriz. Zato lahko služi kot dober prediktor kriz – v kolikor je opaziti večjo volatilnost na finančnih trgih, je potrebno naglo ukrepati oz. pripraviti vse potrebno za zaviranje morebitne finančne in gospodarske krize. Analiza, ob kateri je potrebno dodati, da je vsaj v zadnjem času prava poplava različnih ekonomskih modelov, ki skušajo pojasnjevati okoliščine gospodarske krize (kar seveda ni nenavadno, glede na čas, v katerem smo). Od kar sem tukaj, sem poslušal že vsaj tri predavanja na to temo. Upati je, da bo iz te množice informacij nastala tudi kakšna bolj trdna teorija, ki bo sprejeta tudi širše.

Drugo predavanje je bilo predavanje tega možaka: Peter M. Robinson. Profesor Robinson je sicer statistik na London School of Economics, velja pa za enega največjih strokovnjakov na področju analize časovnih vrst (time series econometrics). Na predavanju je predstavil tale članek, ki sta ga napisala skupaj s španskim profesorjem Javierjem Hualdejem. V njem obravnava asimptotske lastnosti cenilk v t.i. delno integriranih avtoregresijskih modelih s premikajočim povprečjem (FARIMA). Bolj preprosto povedano, gre za modele časovnih vrst, ki uporabljajo operatorje odlogov (operatorje iz preteklih časovnih obdobij, npr. regresija neke vrednosti danes v odvisnosti od vrednosti v preteklih obdobjih) za ugotavljanje vzorcev v podatkih in napovedi dogajanj v prihodnosti. Delno integrirani modeli te vrste pa namesto celoštevilskih indeksov odloga dovoljujejo tudi racionalne in realne indeksne vrednosti integracijskega parametra odloga. Potrebno je povedati še to, da ARIMA in FARIMA modeli vključujejo tri komponente: odloženo oz. avtoregresijsko (AR), premikajoče povprečno oz. odvisnost od operatorjev odlogov napak (MA), ter integracijsko (I), ki igra vlogo predvsem pri prisotnosti enotskega korena (kar jih npr. loči od AR, MA ali ARMA modelov). Takšni modeli so zelo v uporabi na področju finančne ekonomike. Robinson in Hualde sta torej v prispevku pokazala nekatere lastnosti in obnašanje cenilk (vrednosti, s katerimi ocenjujemo nek parameter) v takšnih modelih.

V četrtek sem doživel malce nacionalnega ponosa – prof. Volodymyr Lugovskyy s tukajšnjega oddelka za ekonomijo je na predavanju o učinku kreditnih omejitev na rast izvoza uporabil spoznanja Jožeta P. Damijana, Črta Kostevca in Saša Polanca z moje drage ljubljanske EF. Sicer je bilo njegovo predavanje malce zmedeno, profesorji med poslušalstvom so našli kar pomembno omejitev njegovih spoznanj že v začetku predavanja. Lugovskyy je sicer govoril o tem, kako kreditne omejitve v določeni državi (znesek kredita, ki ga lahko prejme neko podjetje) učinkujejo na izvozno uspešnost podjetij. Osnovna ugotovitev njegove analize je, da kreditne omejitve kar pomembno vplivajo v začetni fazi izvoznega podjetja, kasneje (zelo kmalu), ko pa to podjetje prodre na tuj trg, pa izgubijo pomen. To torej pomeni, da kreditne omejitve služijo kot nekakšna vstopna ovira novim podjetjem. Omejitev, ki so mu jo (upravičeno) očitali drugi profesorji pa je, da v svojem (panelnem) vzorcu, v katerem je zajel tako različne države kot so Bolivija, Nemčija in Slovaška, ni upošteval podjetij, ki propadejo ali se ustavijo, še preden pričnejo izvažati. Tako je upošteval predvsem “zvezde”, torej v primeru Bolivije le najboljših 5% podjetij, ki se je prebilo do izvoznih pozicij. Seveda je s tem njegova analiza lahko pristranska, saj vzorec preprosto ni dovolj reprezentativen za trditve, kot jih je postavil.

Mimogrede še to: seminarji tukaj, še posebno tisti na poslovni šoli Kelley, potekajo v kar precej divjem ozračju spraševanja s strani profesorjev. Na enem prvih seminarjev, ko je predaval nek ekonomist z Boston University, sem doživel, da so človeka dobesedno verbalno slekli, spraševali so ga tako rekoč o vsaki podrobnosti njegove študije, človek je po eni uri takšnega vzdušja izgubil začetni nasmešek in se le še obupano trudil prebiti vsaj skozi osnovne ugotovitve na diapozitivih. Ko mu profesorji niso dali miru tudi po zadnjem diapozitivu, se je končno zlomil, in povedal, da imajo verjetno prav in da se je najbrž on nekje zmotil. Grozljivka, ne predstavljam si, kako bi se počutil v njegovi koži. Toliko o vzdušju tule, ki pa ti lahko da kar precej zaledja in spodbude, da se pri svojih projektih pripraviš na čisto vsa mogoča vprašanja iz publike in premisliš predstavitev do zadnje podrobnosti.

Danes sem torej poslušal še predavanje sociologa Christopherja Marquisa s Harvarda, ki pa me ni navdušilo. Govoril je o pojmu družbene odgovornosti podjetij v ameriških podjetjih. Izjemno dolgo časa je porabil za razlago svojih petih osnovnih hipotez, ki so bile vsaj meni precej “za lase privlečene”, nakar je v svojem panelnem regresijskem modelu skušal dokazati teh pet hipotez. Regresija je bila zelo šibka, razlaga pa precej enodimenzionalna, kar vsekakor nisem pričakoval od profesorja s te institucije. Tudi v pogovorih z drugimi, ki so poslušali predavanje, smo se spraševali, v čem je pravzaprav smisel tovrstnih študij, ko se nekdo na vrat na nos sili z neko kvantitativno metodologijo, katere edini namen v tem primeru je najbrž to, da članek zgleda bolj “fancy” in ga bo zato kdo prej objavil. Sem pa še enkrat dobil potrditev, da je trenutno stanje v ameriških družbenih vedah izjemno naklonjeno empiričnim (in ekonometričnim) metodam, morda še posebej na instituciji, kjer sem lociran. To velja tudi za sociologe ali raziskovalce s področja nevladnih organizacij.

Zadnje predavanje je bilo tole: http://www.indiana.edu/~econdept/workshops/Fall_2011_Papers/Waldfogel.pdf. Profesor Waldfogel z univerze v Minnesoti je predstavil svojo študijo o spremembah v glasbeni industriji po pojavu Napsterja in drugih internetnih tehnologij za brezplačen prenos glasbe z interneta. Kot rečeno, sem v tem predavanju končno našel nekaj iztočnic iz kulturne ekonomike, zato sem se na presenečenje profesorjev pričel tudi sam oglašati s vprašanji. Na kratko povedano, je Waldfogel predstavil analizo, ki dokazuje, da kvaliteta glasbe po uvedbi novih internetnih tehnologij nikakor ni padla in da je tudi dotok nove glasbe vsaj na enaki ravni kot prej. Postavlja se seveda vprašanje, s čim producenti glasbe nadomeščajo upad prihodkov. Znani ekonomist Alan B. Krueger je nekaj let nazaj predstavil tezo, da glasbena industrija nadomešča izpad prihodkov z višjimi cenami koncertov. To lahko tudi sami opazimo pri opaznem porastu cene vstopnic na koncerte tujih glasbenikov pri nas (vsaj mislim, da je tako, naj me kdo popravi, če ne drži). Waldfogel se, čeprav tezo dobro pozna, s tem ne strinja – njegovo mnenje je, da prihodki od vstopnic koristijo predvsem glasbenikom samim, ne razložijo pa, kje izpad prihodkov nadomestijo producenti. Ne bi se sicer čisto strinjal s tem, vendar nisem ugovarjal še naprej. Waldfogel ima neko bizarno tezo, da so izpad prihodkov izkoristile predvsem “indie” založbe, katerih prihodki so se v tem času naglo povečali, da se torej izpad prihodkov nadomešča s spremenjeno strukturo trga. Ob tem bi lahko pokomentirali tudi t.i. učinek dolgega repa (long tail effect), o katerem so sicer tudi mnenja deljena. V vsakem primeru pa je analiza zanimiva, posebej za tiste med vami (ki jih najbrž ni malo), ki vas zanimajo internetni fenomeni, kot so YouTube, Napster in MySpace, ter ekonomika zastonjskega snemanja glasbe z interneta. Kdor bo tu rabil kako pojasnilo ekonometrije v članku, bom z veseljem na voljo.

Naj čisto za konec dodam še nekaj: tale zapis sem napisal bolj sebi na ljubo, da malo premeljem, kar sem poslušal med tednom. Od tod nekaj “težkih” izrazov in ekonomskega jezika, ki mu včasih še sam tule komajda sledim. Morda pa lahko kak del zapisa vseeno kdo uporabi za lastna razmišljanja in iskanja.

  • Share/Bookmark


1 komentar »

  1.   Sajt — 4.12.2011 @ 14:08

    Kul! Morda le to, FARIMA = delno integrirani avtoregresijski model s premikajočim povprečjem.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |