V krizi smisla tiči misel






         

25.12.2011

Praznična

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 25.12.2011

Pozdrav po krajšem času,

najprej kot že v navadi malo razlage, zakaj kar nekaj tednov nisem pisal semle. Razloga sta pravzaprav dva. Najprej, trenutno sem v Sloveniji, naredil sem majhen premor za praznike, ko so tudi v ZDA semestrske in novoletne počitnice. V Bloomington se vrnem 6. januarja in upam nadaljujem še v večjem zagonu kot doslej (predavanja, ki me čakajo, so po napovedih še veliko boljša kot doslej, med drugim “Mikroekonometrija” svetovno znanega profesorja Pravina Trivedija z indianske univerze).

Drugi, pomembnejši razlog, pa se tiče nekakšnega občutka dezorientacije, nastalega predvsem po rezultatih predčasnih volitev ter tudi vrnitvi v Slovenijo. Priznam, da le počasi razumem (in razumevam) stanje, nastalo v Sloveniji. Potem, ko so tako rekoč vsi, ki si jih vprašal, vsaj dve leti kričali proti levici in levičarski vladi, ki da je kriva za vse probleme Slovenije, je bila na volitvah izvoljena še veliko bolj “leva” (beri levičarska) vladna opcija. Opcija, ki dobesedno ponazarja vse lobije, o katerih pogosto spregovorim tule tudi sam. Zato, ja, ena prvih reakcij, ki sem jo sam dobil po pregledu rezultatov volitev je bila, da se v Slovenijo ne vrnem več. Bolje rečeno, da pričnem resno delati na tem, da si zagotovim zaposlitev na akademski instituciji v kakšni od drugih držav Evropske Unije ali kje drugje po svetu. Iskreno priznam, da je to še zdaj opcija, ki se mi zdi najbolj sprejemljiva zame in na kateri bom verjetno pričel resno delati takoj, ko se ponudi kakšna možnost. Ob branju traktatov o “sovražnem govoru”, “fašizmu”, ” neoliberalizmu” in podobnih stvareh, ki jih je bilo v slovenskih medijih po volitvah kar nekaj, ti počasi “dojadi”. Če sem svoje delo doslej v Sloveniji še videl v funkciji tega, da se morda kdaj kaj spremeni, da bodo ljudje vendarle sposobni videti svet tudi z drugimi očmi, priznam, da me vse od volitev spremlja občutek jalovosti takšnega početja.

Naj dam primer, da bo bolje jasno kaj mislim. Zelo verjetno naj bi v bližnji prihodnosti prevzel predmet Kulturna ekonomika na podiplomskem študiju Kulturne politike in menedžmenta, ki se uvaja v sodelovanju FDV in EF. Kar veliko sem že v preteklih dveh letih razmišljal na to temo – česa naučiti bodoče kulturne menedžerje in javne uslužbence? V programu, ki ga nisem pisal sam, je zapisano veliko o vrednosti kulture, kar je nenazadnje tudi eno mojih glavnih področij, o katerih sem doslej pisal. Prav zato vem, da to ni področje, o katerem bi želel, da se bodoči kulturni menedžerji učijo celotno leto. Sam bi jih želel naučiti veliko več: veliko o mikroekonomiki kulturnih organizacij, o postavljanju cen v kulturnih organizacijah, o razlikah javno/zasebno v kulturi in pomenu (in morda prevelikem poudarjanju) nevladnih organizacij na tem področju, o preučevanju kulture prek regresijskih in ekonometričnih modelov, o javnih financah na področju kulture, o tem, kako reševati konkretne probleme v kulturni organizaciji (kako v danem trenutku zagotoviti sredstva za organizacijo, kako ravnati v kriznih situacijah), in še. Vendar se je v meni naselil velik dvom v koristnost takšnega početja. Nekomu, ki ni pripravljen videti prek psovke o neoliberalizmu za vsa spoznanja sodobne ekonomije, nekomu, ki mu zasejati dvom v lastna prepričanja pomeni fašizem in sovražni govor (tu ne mislim neposredno na razvpiti spis Tomaža Majerja, pač pa na splošni domet levice, ki kaj dosti dlje od blebetanja o fašizmu in sovražnem govoru tako ali tako ne pride), nekomu, ki mu kot novinarjem, ki so poslušali simpozij z vodilnimi strokovnjaki s področja kulturne ekonomike, ki smo ga organizirali septembra 2010 na EF, pomeni vključevanje ekonometrije v kulturno ekonomiko precedens in blasfemijo brez primere, nekomu takšnemu tudi sam ne morem dati ničesar, žal. Priznam, da sem od vere po spreminjanju slovenskega mišljenja precej utrujen. Če je Slovencem pač že v gene zapisan Marx in kritična teorija, sam tukaj ne morem veliko, kot reči, da sem naključni proizvod mutacije narave, in da bom svoje vrstnike torej raje iskal kje drugje.

Zato sem kot rečeno precej razdvojen in se pri svojem nekajtedenskem bivanju tule ne počutim preveč dobro. Slovenija je razdvojena, skregana, štejejo le še ekstremi, normalno, trezno razmišljanje je z rezultati volitev večidel izgubilo domovinsko pravico (morda se to le malenkostno spreminja v zadnjih dneh). Samega pa me iskreno rečeno vedno bolj vleče nazaj v Bloomington, tam, kjer štejejo le ure dela, ki ga napraviš in nasploh angažma, ki ga vložiš. Tam, kjer se resnično “kuha”, kjer lahko svobodno izražaš zamisli (kolikor te niso skrajno politično usmerjene), kjer te ima akademski živelj za svojega, če razmišljaš po svoje, vendar na temelju argumentov in prebranega gradiva. In priznam, da me tale obisk Slovenije samo spomni na vsa leta, ki sem jih preživel že doslej tule v obupnem (in večidel brezuspešnem) prepričevanju kulturnikov, da nisem narodni izdajalec in suženj neoliberalističnega mamona, ter (slovenskih) ekonomistov, da v ekonomiji obstaja še kaj drugega kot podjetništvo in kapitalski trgi. Zato seveda verjetno ne bo posebno presenečenje moja izbira, če (ali ko) bom imel možnost izbirati med tema dvema svetovoma.

Vsem vam pa iskreno želim kljub vsemu veliko lepega v novem letu, ki prihaja, v upanju, da še kdaj zaidete na tale blog in rečemo še kakšno o čemerkoli že.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   nevenka — 25.12.2011 @ 17:36 nevenka

    Joj, nikar ne obupuj. Tale levica je tako nenadoma priletela na oblast. Če se ne bo spremenila, bo tudi odletela.
    Kar bi veljalo tudi za našo desnico. Saj nobena ni v resnici hudo napredna. Zelo veliko tvegati z zelo novimi pristopi pa najbrž tudi ni zdravo? Z ljudmi se ne sme hazardirati.
    Torej je naša domovina takšna kot je. Žalostno bi bilo, da bi šel in popravljal svet, ki mu po tvojem nič ne manjka. A verjetno bi tudi tam sčasoma opazil razne pomanjkljivosti?
    Res je odvisno od ciljev, ki te motivirajo in rezultatov, ki bi te osrečevali. Gre za tvoj oseben, strokoven napredek ali za vloženo delo v napredek okolja, ki ta napredek očitno nujno potrebuje? Ali pa se ti zdi taka naloga pretežka in bi zahtevala več idealizma?
    Morda pa poskusiti ni greh. Kasneje verjetno še vedno lahko odideš, če ne boš naletel na ustrezno sodelovanje? Ali pa se ti zdi, da bi s tem, če bi ostal v domovini, zamudil kakšno izjemno priložnost?
    To so meni bistvena vprašanja, ki bi jih imela na tvojem mestu.
    Odločitev je pa tvoja. Dobro premisli, to je vse.

  2.   nevenka — 25.12.2011 @ 17:37 nevenka

    Tudi tebi želim vse dobro in veliko sreče.

  3.   nevenka — 25.12.2011 @ 17:39 nevenka

    Recimo, da ima naš smisel krizo in bi rabil idejo :-)

  4.   andee — 25.12.2011 @ 19:01 andee

    @Nevenka:
    hvala, vse dobre želje nazaj :)

    Ja, se strinjam, ne levica ne desnica pri nas nista kaj posebej napredni. Vendar je žal stanje, kot je trenutno pri nas resnično bizarno, izvolili smo ga pa sami (razen, če ne drži sicer še bolj bizarna teza “Tomaža Majerja”, da so bili posredi “trenirkarji”). Volila ga je večina Slovencev in s tem pokazala svoj pravi obraz, vsaj zame. Pokazala torej, kaj dejansko hočemo. In mimo tega, se bojim, da se ne da več tako hitro.

    Glede mojega delovanja v Sloveniji zares hvala za vse dobre besede. Vsekakor bom dobro razmislil o vsem skupaj, preden se odločim, ko kakšna možnost pride. Skepsa, ki je prej ni bilo, pa žal močno ostaja.

  5.   Afnogunc — 31.12.2011 @ 21:37

    “Zelo verjetno naj bi v bližnji prihodnosti prevzel predmet Kulturna ekonomika na podiplomskem študiju Kulturne politike in menedžmenta, ki se uvaja v sodelovanju FDV in EF. Kar veliko sem že v preteklih dveh letih razmišljal na to temo – česa naučiti bodoče kulturne menedžerje in javne uslužbence? V programu, ki ga nisem pisal sam, je zapisano veliko o vrednosti kulture, kar je nenazadnje tudi eno mojih glavnih področij, o katerih sem doslej pisal. Prav zato vem, da to ni področje, o katerem bi želel, da se bodoči kulturni menedžerji učijo celotno leto. Sam bi jih želel naučiti veliko več: veliko o mikroekonomiki kulturnih organizacij, o postavljanju cen v kulturnih organizacijah, o razlikah javno/zasebno v kulturi in pomenu (in morda prevelikem poudarjanju) nevladnih organizacij na tem področju, o preučevanju kulture prek regresijskih in ekonometričnih modelov, o javnih financah na področju kulture, o tem, kako reševati konkretne probleme v kulturni organizaciji …”

    Joj kakšna kolobocija.

    Pa si ja ne misliš, da bi lahko vpadel v naš “kulturni prostor” kar odzunaj? Kdo te bo pa za vraga hotel poslušati, ko je pa vendar znano, da so kulturniki pri nas posebna kasta, ki je bila preverjena skozi “kulturni boj” revolucionarnih sil, proti gnilemu kapitalizmu z ZDA na čelu.

    Že vidim sovražno spačen in penast obraz velike in zaslužne kulturne delavke, Svetlane Makarovič, ko bi bentila čez kapitalističnega smrkavca.

  6.   andee — 1.01.2012 @ 12:37 andee

    @Afnogunc:

    če govoriš o seznamu tem, se mi to ne zdi kolobocija, gre zgolj za nekaj tem, ki so pomembne za čisto vsakega, ki deluje v kulturnem menedžmentu. In ko smo septembra 2010 na EF gostili resnično vodilne strokovnjake s tega področja, ni bilo na predavanjih nikogar iz slovenskih javnih institucij, kljub temu, da so dobili več osebno naslovljenih dopisov. O tem (da nobenega ni bilo) so takrat spregovorili celo na nacionalni televiziji (Odmevi, rubrika Kultura).

    Tako da se s tabo ne strinjam v tem, da gre v zgornji zbirki za kolobocijo, z vsem drugim pa zelo.

    Morda samo še glede Svetlane Makarovič – kljub nekaterim izpadom mislim, da je ena redkih na področju kulture pri nas, ki je svoja velika znanja, domišljijo in sposobnosti že ničkolikokrat pokazala in dokazala in jo vsaj sam kar cenim. Kljub vsemu torej.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |