V krizi smisla tiči misel






         

14.01.2012

Komentar – ob slovenskih “črnih sredah”

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize', miks — andee - 14.01.2012

Tudi sam se odločil, da prvič po volitvah pokomentiram celotno dogajanje tudi na svojem blogu. Doslej nisem hotel pisati sem predvsem iz dveh razlogov. Najprej, volil nisem, na kar nisem posebej ponosen. Preprosto sem zamudil rok za oddajo vloge za volitve iz tujine (4. november). Kot rečeno, nisem ponosen na to, vendar se mi zdi prav to povedati, ker predvidevam, da tudi kake posebne pravice pritoževati se nad rezultati volitev zato morda nimam.

Drugi razlog, da se doslej nisem želel oglašati pa je strahotno deljenje, ki se ustvarja med Slovenci po dnevu volitev (in že prej), vsaj sodeč po številnih prebranih prispevkih in komentarjih. Komentarji bolestnih zagovornikov ene in druge strani resnično presegajo vsako mero okusa. Zato sem izbrisal že dva svoja prispevka, ki sem jih vmes v ihti hotel objaviti tule. Moram priznati, da sem vesel te odločitve.

Napisal pa bom zgolj nekaj misli, ki se mi danes, ko sem uspešno preživel prvi teden po vrnitvi v ZDA in ko sem že malce distanciran od dogajanja v Sloveniji, porajajo glede politične situacije.

Najprej, odločitev Kučana, Bučarja, Makarovičeve in drugih, ki so povabili Zorana Jankovića, da kandidira na volitvah, se je pokazala kot ena najbolj problematičnih doslej. Morda je imel kdo od naštetih dobre namene, vendar so nasilno posegli v dotedanje politično dogajanje in resnično ustvarili vtis skrajnega strahu in borbe proti sovražnikom z drugega dela političnega spektra, v obupnem strahu, kaj se lahko “dobri Sloveniji” dogodi pod njihovim vodstvom. Z odločitvijo so povzročili radikalizacijo deljenja med Slovenci (ki jo Jankoviću že uspelo ustvariti ob poimenovanju Titove ceste, prav zato ga, kot sicer verjetno zelo uspešnega in sposobnega menedžerja in nekoga, ki sem ga tudi sam (z veseljem) volil za župana Ljubljane, ne bi na državnozborskih volitvah podprl niti v sanjah). Bolj kot to, ali se zavzemamo za višji ali nižji DDV, za državna podjetja ali odprodajo zasebnikom, ali naj gospodarstvo spodbujamo z velikimi javnimi investicijami (kot nas je naučil že Keynes), nižjimi davki ali celo obojim, ali naj ima večjo vlogo v družbi Cerkev, civilna družba, ali kdo drug, skratka vsebinskimi vprašanji, je postalo pomembno kje Jankovićevi sinovi plačujejo (če sploh) davke, kakšne pogodbe je objavil Janša, kdo je v kakšnem (pred)kazenskem postopku, kdo je s kom kdaj spal, prešutvoval in šimfal skratka. In to vzdušje obsedenega deljenja na eno ali drugo stran traja žal še danes, bodimo iskreni.

Naj sam priznam, kaj se mi zdi pri tem najbolj problematično. Da je levica radikalizirala svoje že dosedaj izrazito slikanje Janše in vsega in vseh povezanih z njim kot pravih peklenščkov na zemlji. Zgolj zato, ker ji ne ustrezajo vrednote in občasne (dejansko neumestne) replike tega kroga. In tako mobilizirala vse svoje moči, da končno (še naprej) preprečimo, da se kaj spremeni in omogočimo isti eliti, ki sedaj obvladuje Slovenijo, da še naprej nemoteno gradi svoj otok v Evropi, kjer ekonomske, pravne in politične zakonitosti ne veljajo, saj jih naši “modreci” vedo preinačiti in povedati tako, da je tudi slovenskim “malim ljudem” jasno, kaj govorijo. Not.

In bom kar iskreno opisal svoje razpoloženje od volitev naprej. Najprej, pred volitvami sem bil prepričan, da je prav, da na vlado pride desnica, iz preprostega razloga, ker smo levico videli že v sto in eni izvedbi in nikoli v prav posebno dobri luči. Pa naj bi bila to že Janša ali Virant. Ali naprimer Žerjav. Na dan volitev sem bil precej šokiran, po pregledu tega, kaj se je vmes dogajalo v Sloveniji, pa sem dobil občutek, da je Janša dobil, kar je s svojimi delno revanšističnimi replikami v soočenjih, ki sem jih sam prek interneta videl, tudi iskal. Da mi sicer odločitev na volitvah nikakor ni všeč, da pa vsaj delno razumem volivce, da so se odločili, kot so se.

Vendar sem potem prišel v Slovenijo. Priznam, od spremljanja dogodkov tedaj se vedno bolj nagibam k naklonjenosti do osebnosti Janeza Janše, iskreno rečeno ne vem točno zakaj. Vsi dogodki, kot sta obe črni sredi, pa neskončna pogajanja glede volitev, reakcije ob dražgoških govorih in odločitvi Virantove stranke, ter nešteti komentarji na spletnih straneh niso ravno lepa popotnica za levo stran. Edina argumenta, ki jih je ta doslej uspela ponuditi (in lajnati do nezavesti), so sovraštvo do Janše in desnice ter Jankovićeve bajeslovne menedžerske sposobnosti. Ne eno ne drugo ne temelji na racionalnih mislih. O prvem sploh ne bi, drugo pa je zadnji mesec gotovo uspel temeljito ovreči in ponovno pokazati, da je Janković težko tista opcija, ki bo povezala Slovence v “svetilnik Evrope”. Tako zaradi njegove privrženosti mestoma že skrajno levičarskim vrednotam in izpostavljanju NOB, po drugi strani pa zaradi zgodovine njegove kandidature, ki je dejansko nastala na temelju poziva in stalnega podpiranja in vmešavanja stricev iz ozadja. Tako da kljub svoji privrženosti ekonomskim razmislekom in učinkovitosti pri delovanju, ob misli, da bi to Slovenija dosegla pod Jankovićem, nimam posebej dobrih misli.

Zadeve podkrepijo dogodki ob glasovanju za mandatarja. Vsaj meni so pokazali resnično skrajni obup levice, ki ji je vseeno ali pride na oblast s kupovanjem glasov, s prisilo poslancev in tako rekoč pozivi k linču (primerjajte prosim izjave Roberta Battelija, ki zagotovo ni vojak kake politične opcije), v kolikor se kdo ne strinja z “voljo ljudstva”, in celo s hvaljenjem, da bo na dan volitev na njihovo stran prestopilo več poslancev. Kar naj bi bil celo odraz demokracije in torej nekaj, česar bi se morala Slovenija radovati… Od tod, do skrajne postavke, da je v Sloveniji vse dobro, dokler razmišljaš v skladu z levo opcijo, v nasprotnem pa si nazadnjak, protidemokratičen in “ti ni mar za Slovenijo”, ni daleč. Na to sem tule že opozarjal, že kar dolgo. Morda pa bo zdaj končno kdo uvidel pravo barvo slovenskega “levičarskega” razmišljanja.

In to je eden temeljnih razlogov, da sam svoje razmisleke v prid levici (v vrednotnem smislu mi poudarjanje Cerkve, heteroseksualne družine kot edine zveličavne ter tudi skrajno zagovarjanje tržne logike nikakor ni blizu) vedno manj (pravzaprav že skoraj ničelno) vežem na osebe slovenske levice. Šele ko bo omogočen resnično svoboden dialog v družbi, ko se nikogar več ne bo demoniziralo na osnovi strahu, ko imeti drugačno razmišljanje (torej npr. drugačno od levice) ne bo več sovražno in nazadnjaško, šele takrat bo tudi slovenska levica končno našla svoj mir. Predvsem pa bo vsaj po mojem mnenju, malce paradoksno našla svoj mir takrat, ko bo dopustila, da v Sloveniji lahko vlada tudi tisti, ki je do skrajnosti v nasprotju z njihovimi interesi. Šele takrat bomo nekateri pripravljeni spremeniti svoje mnenje o njih in morda kdaj na volitvah ali kje drugje podpreti tudi njihovo opcijo.

Vse do tedaj pa vam želim uspešno razvijanje dogodkov in predvsem, da Slovenija dobi vlado, ki bo vladala brez ideoloških izpadov in izključevanja. Ter predvsem takšno, da bo Slovenijo ponovno postavila na zemljevid tistih držav, ki gredo navzgor in ne navzdol. Meni samemu se je mnenje od tedaj, ko sem prišel v Slovenijo malce spremenilo, še vedno bi bil sicer vesel možnosti akademskega dela v tujini, vendar priznam, da ponovno čutim nekaj privrženosti dogajanjem v domovini. Tudi v ZDA ni vse tako kot v pravljici (čeprav je verjetno Bloomington, torej mesto, kjer bivam, za ameriške razmere res eno bolj pravljičnih). Tako, da hvala nekaterim prijateljem, s katerimi sem vmes bil v stiku in tudi komentatorjem tule. Lepo se imejte torej.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev »

  1.   Stric Marč — 15.01.2012 @ 11:29

    Na zadnjih volitvah se je Janša izogibal ideoloških tem v smislu delitve na partizane in bele. In to se mu je obrestovalo. Zato tudi ” levica” ni mogla uporabiti teh argumentov in je morala graditi predvsem na demonizaciji Janše. Seveda je v soočenjih s svojim cinizmom tudi sam malo pomagal avtorjem demonizacije. Je pa odkrito in vehementno podpiranje Jankoviča od tranzicijske oligarhije ( Kučan, Stanovnik…) ustvarilo celo med levico dvom, da gre v tej borbi v bistvu za interes lobijev, ki se napajajo na paradržavnih jaslih.
    Je pa vaš prispevek korektno napisan in bomo še z veseljem prebrali kakšnega.

  2.   andee — 16.01.2012 @ 06:47 andee

    Stric Marč:
    hvala! Lepo je slišati tudi kako bolj prijazno misel v teh dneh.

  3.   andee — 17.01.2012 @ 00:53 andee

    Vsem tistim, ki morda tole spremljate, priporočam v branje tale intervju: http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/miha-brejc-janez-jansa-je-v-sds-dalec-prvi-potem-dolgo-ni-nobenega.html. Precej trezen pogled na marsikaj, kaj se trenutno dogaja.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |